Po finančni krizi je čas za vitkost

»Lean« ali vitek način delovanja podjetja je že nekaj časa prevladujoči model v vseh zagonskih podjetjih. Njegovo bistvo, to je učinkoviteje in hitreje ustvarjati večjo dodano vrednost brez dolgotrajnega testiranja idej, brez pisanja dolgih poslovnih načrtov in z zmožnostjo hitrega spreminjanja idej in načina dela, v zadnjih letih sprejemajo tudi velika tradicionalna podjetja in države.

Norveška z vitkostjo nad naftno krizo

Norveška je ena izmed svetovnih energetskih velesil. Še pred nekaj desetletji je bila ena revnejših držav Zahodne Evrope. Njeno gospodarstvo je temeljilo predvsem na ribolovu in gozdarstvu. Po odkritju velikih zalog nafte je v času ene generacije doživela gospodarsko revolucijo, saj je postala ena največjih izvoznic nafte na svetu. Prihodki od prodaje plina in nafte čez norveško mejo pomenijo približno dve tretjini celotnega izvoza. Energetska industrija medtem presega 22 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP).

A kljub temu sta Norveški velik gospodarski udarec zadala splošno šibko svetovno povpraševanje po energentih in tekma za tržne deleže na globalnem trgu nafte. Marsikatero naftno ploščad so zaprli, največje energetsko podjetje Statoil, v katerem ima Norveška 67-odstotni lastniški delež, zmanjšuje vlaganja, stroške in odpušča. Skupaj je zaradi naftne krize na Norveškem brez dela ostalo že dobrih 27.000 ljudi. »Inženirji s tega področja se spopadajo z negotovostjo in strahom pred izgubo služb, ki so bile še pred kratkim varne in številne. Veliko brezposelnih – med temi so predvsem tuji državljani – se zato vrača domov, nekateri poskušajo najti druge načine zaslužka,« sedanje razmere na Norveškem opisuje tam živeča Slovenka Sabina Zorjan. Tisti, ki se zavedajo resnosti makro- in mikroekonomskih razmer, to je vse višjih stroškov črpanja nafte, množičnega odpuščanja ljudi in zmanjšanja njihovih bonitet, uvajajo v energetsko industrijo nove poslovne modele.

Podjetje Lean Maritime v norveškem mestu Bergen uvaja nov način razmišljanja v naftni industriji, ki ne bo več vodil v odpuščanja, ampak le v večjo produktivnost delovnih procesov in zaposlenih. »Z uporabi vitkih načel; to je neprekinjenega toka, ničnosti napak, hitrega odzivnega časa, poskušamo ustvariti pametno delovno organizacijo in zvišati prihodke,« nam je sporočil eden od svetovalcev družbe ter dodal, da gre za spreminjanje delovne rutine in torej tudi za kulturne spremembe. Poleg naftne industrije je vitkemu načinu v skandinavskih državah na široko odprla vrata tudi zdravstvena in gradbeniška panoga, dansko podjetje Lego pa se je z vitkim načinom izognilo propadu. Tak način delovanja od leta 2009 uvaja tudi norveška javna uprava, na primer javni statistični urad, ki od leta 2010 z manj resursi, a učinkovitejšim delom, državljane oskrbuje s statističnimi informacijami, ki jih ti najbolj potrebujejo, in ne tistimi, ki se državi zdijo pomembne. Država je leta 2012 ponudila tudi subvencije podjetjem, ki bi se odločila za prestrukturiranje na vitek način.

Slovenija na dnu verige in s slabo blaginjo

»Pri vitkem načinu ne gre za poslovno modno muho, ampak za nekaj, kar gotovo učinkuje in se bo kot tako tudi izkazalo v prihodnosti,« pravi dr. Peter Stanovnik z Ekonomskega inštituta v Ljubljani. Čeprav je Slovenija lani – delni podatki za letos bodo znani konec maja – napredovala na lestvici konkurenčnosti, pa nekega preboja v produktivnosti in večji dodatni vrednosti ne zna narediti. Mag. Sonja Uršič z Inštituta za ekonomska raziskovanja pravi, da glede na oceno gospodarske rasti, ki naj bi bila 2,2-odstotna (podatek GZS), letos lahko pričakujemo vsaj enako 49. mesto od 61 analiziranih držav z vsega sveta.

Norveška, za primerjavo, je bila leta 2015 na sedmem mestu. »Slovenija je dobra na področju gospodarske rasti, ki jo še vedno poganja izvoz, nizka inflacija in razmeroma dobra infrastruktura, slaba pa je v poslovni in vladni učinkovitosti,« razlaga Uršičeva. Slovenija v primerjavi z drugimi evropskimi državami ustvarja zelo nizko dodano vrednost, »za večjo blaginjo, bi morala bi biti precej višja«. Stanovnik in Uršičeva se strinjata, da za nizko dodano vrednost niso odgovorni le visoki stroški dela, ampak tudi in morda predvsem nizka produktivnost. »Če se primerjamo le z Avstrijo, vidimo, da imamo še enkrat nižjo dodano vrednost na zaposlenega.

Naša je približno 40.000 evrov, pri njih pa 90.000 evrov na zaposlenega.« Ključen faktor je produktivnost, a tudi trženjska vrednost ni zanemarljiva. »Nimamo blagovnih znamk in stabilnosti poslovnega okolja. Avstrijci imajo veliko dobrih blagovnih znamk, mi pa dobrih proizvodov, ki jih prodajamo drugim, da se tržijo pod tujimi blagovnimi znamkami. Vse to skupaj vpliva na dodano vrednost. Dobavitelji od nas zahtevajo vse nižje cene in temu se moramo prilagajati,« pojasnjuje Stanovnik. To pomeni, da smo skoraj povsod zadnji v verigi in imamo zato najmanj denarja. Tudi razmere na globalnem trgu, kjer se vse odvija z veliko hitrostjo, zahtevajo nenehne spremembe.

Bi bil lahko odgovor na to vitek načina delovanja?

»Vitek način poveča fokus. Ko je ta smiselno in dobro določen, ga lahko resno upoštevaš in se zaradi njega odpoveš marsikateri stvari, ki ni bistvena za dosego cilja. To poleg vsega drugega vodi v večjo produktivnost in konkurenčnost,« pravi Matej Golob iz 30Leana. Je morda zdaj ko je bil aprila 2016 kazalnik gospodarske klime (6,1 odstotne točke) za 2,3 odstotne točke višji kot marca 2016 (3,8 odstotne točke) in za 9,2 odstotne točke višji od dolgoletnega povprečja, pravi čas za spremembo poslovnega modela?

Čas finančne krize, prodaje podjetij in prestrukturiranja ni najboljši za uvajanje drugačnih poslovnih modelov, odgovarja Golob. »Zdaj ko je to za nami, ko se je marsikateremu podjetju uspelo pogoditi z bankami, se že marsikdo obrača na nas. Banke in zavarovalnice, ki v obdobju težav dobijo državne finančne injekcije, bodo v tem procesu poleg same države zadnje.« Tudi Stanovnik meni, da bi se vitkega načina delovanja morala lotiti tudi država. »Javna uprava kljub 150.000 javnim uslužbencem ni učinkovita. V skandinavskih državah je učinkovitost javne uprave precej boljša na vseh ravneh, od občinske do vladne. To pomeni, da smotrneje porablja denar, investira v perspektivne panoge, nima korupcije pri dodeljevanju javnih sredstev, kar vse skupaj pomeni, da imajo ljudje boljšo blaginjo.«