Plastična prihodnost in nujnost recikliranja

Čeprav se Slovenija dotika Sredozemlja, ima vsaj v nekaterih pogledih več podobnosti z državami, kamor padajo sence severnih alpskih vršacev. Tako je gotovo pri recikliranju, glede katerega smo veliko bliže germanskim narodom, ki smo jih vedno imeli za zgled tudi v gospodarskem smislu.

Absolutni svetovni prvak v reciklaži odpadkov je Nemčija, kjer je vsak turist deležen ostrega pogleda izpod čela, če si drzne v koš za plastično embalažo odvreči lonček jogurta, ki se ga še vedno drži zmečkan aluminijasti pokrovček. Nemci so po oceni Eurostata lani dosegli kar 66,1-odstotno stopnjo reciklaže odpadkov. Sledijo Avstrijci, kjer je ta delež 58-odstoten, na visoko tretje mesto pa se s 54,1-odstotnim deležem reciklaže odpadkov uvrščamo tudi Slovenci. Tudi širše, ni veliko ali vsaj ostre konkurence, saj se, sodeč po nekoliko starejših podatkih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj, s podobnimi deleži ponaša le še Južna Koreja.

Odvisnost od plastike

Kljub temu da smo Slovenci v ospredju, še precej zaostajamo za cilji Bruslja, ki do leta 2030 predlaga 70-odstotno reciklažo vseh komunalnih odpadkov, pri tem kar 90 odstotkov papirja, 60 odstotkov plastike, 80 odstotkov lesa, 90 odstotkov kovin in aluminija ter 90 odstotkov stekla.

Povprečni Američan in Evropejec porabita približno sto kilogramov plastične embalaže na leto.

Recikliranje odpadkov je ključno za ohranjanje okolja. Ena tona recikliranega papirja – na vsaki zbirateljski akciji v osnovni šoli je zbranih več ton papirja – obvaruje kar 17 dreves. A drevesa zrastejo in papir je razgradljiv. Še precej pomembnejša so prizadevanja za reciklažo težko razgradljivih snovi, kot je, denimo, plastika. Po nekaterih podatkih potrebuje od 50 (PET-plastika, iz katere so narejene plastenke) pa vse do tisoč let (plastika višje kakovosti PP – polipropilen), da se popolnoma razgradi. A še pred tem razpade na manjše dele, tako imenovane mikro in makro plastične delce, ki onesnažujejo vodne vire in morja, o čemer priča dobro znana fotografija posmrtnih ostankov nekoč mogočnega albatrosa, katerega drobovje je bilo polno plastike. Five Gyres Institute je pred časom ocenil, da je v morjih in oceanih okoli 5250 milijard plastičnih delcev, ki skupaj tehtajo okoli 269.000 ton.

K množenju takih odpadkov in tragičnim usodam živali prispevamo vsi, tudi Američani in Evropejci. Delež plastike, ki konča v reciklažnih obratih je še vedno razmeroma majhen. V Evropi je na leto reciklirane približno 6,6 milijona ton plastike ali 26 odstotkov vse odpadne plastike, 36 odstotkov je sežgane za energijo, okoli 38 odstotkov pa je konča na smetiščih.

Z različnimi embalažami naj bi prebivalec stare celine na leto povprečno porabil približno sto kilogramov plastike ali celo več. Danes namreč ni več živila, ki ga ne bi bilo mogoče kupiti v plastični embalaži. Trgovci v plastičnih posodah ponujajo narezano sadje, v plastično folijo zavijajo sveže kumare, s hladilnih polic ponujajo vakuumsko pakirano meso, medtem ko plastenke menjajo precej lažje razgradljiv tetrapak celo pri mleku in drugih tekočih mlečnih izdelkih.

AFP

Vprašanje reciklaže nima preprostih odgovorov

Plastika nastane iz stranskih proizvodov pri proizvodnji nafte in zemeljskega plina, katerih nizke cene so na glavo obrnile industrijo plastike. Na začetku lanskega leta, ko je bil sod surove nafte najcenejši – cene so padle pod 30 dolarjev – je bila proizvodnja nove plastike celo cenejša od reciklirane. Pri tem je pomembno tudi dejstvo, da plastika v primerjavi s steklom ali kovino z reciklažo ne ohrani vselej stoodstotne kakovosti. »Za živilsko industrijo je pomembna kakovostna plastika in čisti reciklat, ki je bil na trgu v preteklosti celo dražji kot sveža PET-plastika,« so pojasnili v Pivovarni Laško in dodali, da se manj kakovostna reciklirana plastika uporablja, na primer, pri embalaži za različne praške, vrečah za smeti in podobnem.

Le kdo bi torej plačeval enake ali višje zneske za surovino, ki je na koncu lahko celo slabše kakovosti? Odgovor je, malokdo. Recikliranje se tako vse od poletja 2014, ko so se cene nafte prvič drastično znižale, marsikje ni več izplačalo, saj je bil proces med ločevanjem, mletjem, čiščenjem, segrevanjem, pretopitvijo, predelavo v granulat do novega izdelka predrag. Še lani je direktor enega največjih reciklažnih podjetij Waste Management dejal, da pri ceni nafte v višini 50 dolarjev za sod lahko zaprejo vrata vsa podjetja, ki se ukvarjajo izključno z recikliranjem plastike.

V ZDA je podjetje Infinty Energy leta 2014 odprlo nov reciklažni center, vreden 35 milijonov evrov, a je moralo že čez dobro leto ugasniti stroje. Tudi v Evropi je od leta 2014 končalo v stečaju kar nekaj evropskih podjetij za reciklažo plastike, v finančne težave je zašlo celo nekaj nemški konkurentov, kjer je recikliranje najbolj zažrto v podzavest družbe, in britansko podjetja ECO Plastics, ki se je še leta 2012 kitilo z odprtjem največje tovarne za predelavo plastike v EU. Njegovo premoženje je medtem kupila nemška investicijska družba Aurelius Group, pred kratkim pa je prešel v roke ameriškega podjetja in počasi obuja svojo dejavnost pod novim imenom Evolve Polymers – tudi zaradi cen, ki so se zdaj spet prevesile na stran nove plastike. To je dober znak tudi za kompetenčni center za recikliranje plastičnih materialov Interseroh Plastics Research & Development iz Limbuša pri Mariboru, ki je stroje zagnal lani jeseni.

AFP

Plastika je prihodnost

Kljub težavam reciklažnih podjetij je prihodnost svetla, ocenjuje analitska hiša Transparency Market Research. Če je bil trg reciklirane plastike leta 2015 vreden 31,5 milijarde dolarjev, naj bi v desetletju do konca leta 2024 zrasel na skoraj 57 milijard dolarjev. Ta podatek dokazuje dvoje: tehnološki napredek in posledično večjo učinkovitost reciklaže plastike ter rast celotne plastične industrije.

V velenjskem podjetju Plastika Skaza so prepričani, da je »plastika produkt prihodnosti«. Njena cena je namreč nižja od večine drugih materialov. Ob pričakovanem padcu povpraševanja po surovi nafti, ki bo posledica večjega nabora učinkovitih virov energije, bi se v prihodnje lahko še dodatno znižale.

V morjih in oceanih je okoli 5250 milijard plastičnih delcev, ki skupaj tehtajo okoli 269.000 ton.

Za proizvodnjo vseh plastenk vode, ki jih v enem letu porabijo ameriški potrošniki, bi bilo potrebnih 17 milijonov sodov surove nafte. Na srečo iz te plastike lahko nastanejo novi proizvodi. »Razvoj danes zelo hitro napreduje, dela skoraj čudeže. Uporaba reciklatov je z nekaj omejitvami najprimernejša za avtomobilsko ter pohištveno industrijo,« pojasnjujejo v Plastiki Skaza, kjer ne poznajo dileme, ko je govora o tem, ali je plastiko zaradi nizkih cen nafte sploh mogoče reciklirati: »Odgovor je, da se izplača. Vse strategije so usmerjene v ohranjanje okolja. Naravnih virov je vse manj, zato je nujna prilagoditev razvoja iz že obstoječih materialov.«

V velenjskem podjetju proizvedejo okoli 30 odstotkov izdelkov iz reciklirane plastike, načrtujejo pa, da se bo ta delež kmalu povečal na 40 odstotkov.