Pas, pot, zaponka oziroma z eno besedo – superpovezovalec

Hongkong je najbolj odprt kotiček na našem planetu, a kljub temu se človek v njem počuti, kot da so ga osamili od svetovnih žarišč, počuti se varnega pred severnokorejskimi raketami, oddaljenega od ameriške bojevite retorike in celo nekoliko zaščitenega s konceptom neoglobalizma, pripravljenega v LR Kitajski, ki je oddaljena samo okoli petnajst minut vožnje s hitrim vlakom, vendar je že tu, in to na vsakem koraku.

Na ulicah in v kongresnem središču prevladuje pu-tong-hua ali – kakor mu nekateri še vedno pravijo – mandarinska kitajščina, ki se zelo razlikuje od kantonskega narečja, prevladujočega v nekdanji britanski koloniji.

V nebotičnikih, ki jih je v 7,5-milijonskem mestu že okoli 8000 in s svojo obliko vzdržujejo neponovljiv estetski adrenalin, značilen za to mesto, je vse več kitajskega kapitala, zato so se tudi cene za kvadratni meter povzpele do nepredstavljivih višav.

Shutterstock

Kitajska – zvezda vodnica

Vsi pričakujejo, da bo Kitajska v prihodnje postala zvezda vodnica, ki pravkar usmerja Hongkong na »en pas, eno pot« (angl. one belt, one road), da bi odkril svoj prostor v tem megaprojektu evrazijskega združevanja ter hkrati omogočil zgodovinsko povezovanje primerjalnih prednosti postkolonialne dediščine in sodobnih potreb regije in vse celine.

Hongkong bi lahko postal »superpovezovalec« ali »zaponka na pasu«, ki bi povezala Azijo in Evropo.

Sredi septembra sta zato vlada posebne upravne regije (SAR) Hongkong ter tamkajšnji svet za trgovino in razvoj (TDC) skupaj organizirala srečanje z naslovom Belt and Road Summit. Že samo to, da je srečanje privabilo več kot 3000 udeležencev iz okoli 50 držav, dokazuje, da gre za precej širši program gospodarskega razvoja, od katerega nekateri strokovnjaki za gospodarstvo pričakujejo, da bo postal pravzaprav edino gibalo globalnega razvoja v prihodnjem desetletju, ki ga bo zaznamoval ameriški pa tudi evropski protekcionizem.

Kako pomembna sta »pas in pot«, so pojasnili že na prvem srečanju, ki so ga posvetili tej pobudi kitajskega političnega vodstva in ga organizirali v Pekingu maja letos. Najkrajša definicija je: to je nekaj, kar je podobno ameriškemu Marshallovemu načrtu, toda dvanajstkrat večje.

Za zdaj se je pobudi pridružilo 65 držav, ki sestavljajo 65 odstotkov svetovnega prebivalstva, ustvarjajo pa samo 40 odstotkov globalnega družbenega proizvoda ter samo četrtino globalne trgovine z izdelki in storitvami. Ocenjujejo, da bo Azija od zdaj in v prihodnjih desetih letih morala vlagati po 1700 milijard dolarjev na leto v infrastrukturo, da bi vzdrževala svojo rast. Kitajska je bila eden prvih vlagateljev, ki so skočili na ta vlak in so v železnice, ceste, elektrarne in pristanišča azijskih držav ob »pasu in poti« od leta 2013 do zdaj vložili že več kot 60 milijard dolarjev, zdaj pa je naloga Hongkonga, da se ponudi za posrednika, ki vsem drugim lahko omogoči, da se pridružijo projektu stoletja.

Shutterstock

Zakaj ravno Hongkong?

Na to vprašanje ni bilo težko dobiti odgovora.

»Če pogledate zemljevid, je takoj jasno, da Hongkong leži sredi Azije,« mi pove Stephen Phillips, generalni direktor InvestHK, vladnega organa za spodbujanje naložb in splošno izboljšanje položaja Hongkonga kot vodilnega prostora za mednarodno poslovanje v Aziji. »Več kot sto letalskih družb tu upravlja okoli 1100 poletov na dan ter tako povezujejo hongkonško mednarodno letališče s 190 cilji po vsem svetu. Večina azijskih trgov je oddaljena samo štiri ure letenja z letalom, polovica svetovnega prebivalstva pa je od tu oddaljena samo pet ur letenja.«

Hongkong leži sredi Azije. Več kot 100 letalskih družb tu upravlja okoli 1100 poletov na dan ter tako povezujejo hongkonško mednarodno letališče s 190 cilji po vsem svetu.

Toda ni bilo tako lahko izvedeti, kako privlačen je celoten projekt in tudi sam Hongkong za manjša gospodarstva ter njihova srednja in mala podjetja, na katerem večinoma temeljijo. Vsi uradni predstavniki, s katerimi sem se sestala na srečanju Belt & Road Summit, so ponavljali, da bi Dišeče pristanišče (kar dobesedno pomeni ime otoka, na katerem je po prihodu angleških kolonizatorjev nastalo to mesto) moralo postati »superpovezovalec« med vzhodom in zahodom, med vlagatelji in naložbenimi cilji. In vsak od njih je po svoje pojasnjeval, kako verodostojnejši, preglednejši in lažje izvedljiv bi lahko bil veliki projekt prav zaradi pravne ureditve, podedovane od Velike Britanije, zrelosti finančnih ustanov ter nepristranskosti in profesionalnosti hongkonške trgovinske arbitraže.

»Resda smo del Kitajske, vendar morate upoštevati, da poslujemo po načelu ena država – dva sistema, kar pomeni, da je naš sistem zelo drugačen od tistega na Kitajskem,« pravi Edward Yau, sekretar za trgovino in gospodarski razvoj hongkonške vlade. »In ta razlika ni samo načelna, ampak je tudi ustavna, Hongkong je torej regija z visoko stopnjo avtonomije, je neodvisno carinsko območje, entiteta, urejena na podlagi običajnega prava (angl. common law), in monetarni sistem, ki temelji na konvertibilni valuti.«

Ko ga vprašam, naj mi pojasni, kaj bi od tega lahko imela država, kakršna je Slovenija, mi Yau pove: »Katerokoli slovensko podjetje v Hongkongu lahko ustanovi podjetje in nihče ga ne bo prav nič spraševal, saj ni pomembno, kakšne narodnosti ste. Z registriranim podjetjem v Hongkongu lahko vstopite na kitajski trg in ste v popolnoma enakem položaju kakor katerokoli hongkonško podjetje.« Podjetje lahko registrirate v dveh dneh, poleg tega so vam na voljo vse profesionalne storitve bank, odvetnikov, zavarovalnic in drugih ponudnikov storitev, ki na Kitajskem še niso na voljo za tuja podjetja.

Shutterstock

Hongkong kot »superpovezovalec«

Hongkonški sekretar za trgovino in gospodarski razvoj še poudarja, da je poleg tega treba vedeti, da je bila Kitajska, ko je leta 2001 vstopila v Svetovno trgovinsko organizacijo, 11. trgovinska država na svetovni lestvici. Hongkong je bil takrat na sedmem mestu. »Zdaj je Kitajska država z največjo zunanjo trgovino in druga gospodarska sila na svetu, prav tako ni zanemarljivo, da je majhni Hongkong z manj kakor 7,5 milijona prebivalcev še naprej na sedmem mestu na lestvici po obsegu trgovine.« To pravzaprav pomeni, da se je hongkonški bruto družbeni proizvod v zadnjih dveh desetletjih podvojil, obseg zunanje trgovine pa se je povečal za 1,6-krat, pojasnjuje Yau.

Vsi pričakujejo, da bo Kitajska v prihodnje postala zvezda vodnica v megaprojektu evrazijskega združevanja.

Zaradi vsega tega bi Hongkong gotovo lahko postal »superpovezovalec« v velikem projektu »pasu in poti« oziroma kakor ga je poimenoval eden od udeležencev foruma – »zaponka na pasu«, ki bo povezal Azijo in Evropo.

Načrt je zelo dolgoročen, zato ga bo vsekakor treba razdeliti na več razvojnih obdobij in najprej se bo treba posvetiti naložbenim projektom v infrastrukturo. Zanimalo me je, kako bi to lahko izkoristila srednja in mala podjetja, Edward Yau pa me je prepričeval, da je to vprašanje, na katero bo moralo vsako podjetje samo poiskati odgovor, vendar me je tudi opogumljal s primeri, ki dokazujejo, da je dovolj prostora tudi za mala podjetja in mlade podjetnike. Toda za vstop na velik trg bodo morali imeti dovolj znanja. »Ne gre samo za obseg, ampak tudi stopnjo profesionalnosti,« je povedal.

Vse odkar je Hongkong pred dvajsetimi leti prišel pod politično oblast Pekinga, ima Slovenija tam častnega konzula. Nekdanji predsednik hongkonške zveze strojne in metalurške industrije ter zelo uspešen poslovnež Bernard Lau je ta položaj sprejel predvsem zaradi velike naklonjenosti do Slovenije in prepričanja, da s svojimi prizadevanji lahko pomaga povečati navzočnost slovenskega gospodarstva na hongkonških tleh.

Tudi Lau sicer opozarja, da morajo slovenska podjetja nepristransko presoditi, kje se sploh lahko pridružijo igri ob »pasu in poti«, vendar meni, da je ta pobuda še ena od globalnih aren, v katerih tudi najmanjše države ne samo, da zmorejo, ampak tudi morajo sodelovati. »Slovenski podjetniki morajo gledati čez meje Evrope,« mi pripoveduje, »kajti samo če bodo pogledali naprej proti Aziji, bodo videli, da je tudi zanje dovolj prostora v tistih državah, v katere bo najprej vstopil velik kapital ter spodbudil porabo in želje po številnih izdelkih, ki jih lahko ponudi Slovenija.« Med vsakim najinim srečanjem je Bernard Lau ponovil isto: »Navzočnost v Aziji je zdaj nujnost za razvoj, Slovenija pa ima dobre možnosti za to.«

Ko je maja letos kitajski predsednik Xi Jinping organiziral srečanje voditeljev, posvečeno pobudi »pasu in poti«, so se države Evropske unije na to odzvale zelo različno. Na srečanje so prišli predsednik Češke ter premieri Španije, Italije, Grčije, Madžarske in Poljske, vendar je bilo zaradi odsotnosti drugih državnih in vladnih voditeljev iz držav EU jasno, da je še veliko mogoče narediti za razvoj odnosov med velikimi evropskimi gospodarstvi in kitajsko reinkarnacijo poslanstva Marca Pola. Za Evropejce je »pas in pot« sopomenka za globalizacijo po kitajsko, zato na ta geopolitičen projekt gledajo skozi povečevalno steklo, ki poudarja predvsem velike razlike v odprtosti evropskega in kitajskega trga ter sistematično zanemarjanje preglednosti pri poslovanju kitajskih državnih družb.

Za Evropejce je »pas in pot« sopomenka za globalizacijo po kitajsko.

»Prav zato je Hongkong lahko izstrelitvena rampa za poslovanje ob 'pasu in poti',« pravi Edward Yau. »Vstop v katerikoli projekt skozi hongkonška vrata ali okno – recite temu, karkoli želite – bi pomenil pregledno poslovanje.« Poleg tega opozarja, da so tri četrtine hongkonških podjetij prav srednja in mala podjetja, ki lahko odlično posredujejo pri sporazumevanju med podobnimi podjetji iz EU in kitajskimi partnerji.

»Izbrali smo že prvo skupino osmih držav, v katerih bomo začeli povezovati 'pas in pot' z naložbami, ki bodo v te države prihajale iz Hongkonga ali skozi Hongkong,« trdi Vincent Lo, predsednik TDC. »Tri so iz Azije – Tajska, Vietnam in Indonezija –, dve z Bližnjega vzhoda – Združeni arabski emirati in Saudska Arabija – ter tri iz Evrope – Poljska, Češka in Madžarska. Te države se zdijo pripravljene na naložbe.«

Na vprašanje, kako bosta v tem projektu Hongkong in Peking usklajevala svoji vlogi, Lo odgovarja, da bo šlo za delitev interesov in tveganja. »Gre za tako velikanski projekt, da noben vlagatelj ne more nastopati sam. Kitajska je velikanska, toda tudi ona ne more tega storiti sama, in tu postaja zanimiv Hongkong.«

Biti »superpovezovalec« in tudi vlagatelj pomeni, da Peking morda res gleda na »pas in pot« s političnega vidika, vendar bo Hongkong k temu projektu pristopil izključno poslovno in s komercialnimi merili, ki bodo ostala jasna od začetka do konca. »Vodje v Pekingu popolnoma podpirajo našo vlogo pri projektu,« pravi Vincent Lo. »Peking je razumel, da pri tako velikih projektih ne more delovati sam. Gre za velikansko torto. Zdaj samo praskamo po površini. To, kar se skriva spodaj, lahko dobimo samo s sodelovanjem tistih, ki so pripravljeni sodelovati.«

To je bil poziv evropskim državam, naj spet razmislijo o tem velikem projektu in se mu morda pridružijo skozi Dišeče pristanišče, ki se ponuja kot koristna »zaponka« za povezovanje različnih pravnih, gospodarskih in vrednostnih sistemov v enoten val nove razvojne energije, ki bo preplavila 21. stoletje. Med vsemi vprašanji, ki sem jih postavljala med obiskom v Hongkongu, je ostalo samo še eno: je pri tem sploh mogoče, da ne bi sodelovali?