Ozračje med Kitajsko in Nemčijo postaja zadušljivo

Tako je namreč njihovo delegacijo opisal nemški politik in evropski komisar za digitalno gospodarstvo in družbo Günther Oettinger, ko je med govorom na oktobrskem forumu, namenjenem odnosom med Kitajsko in Evropsko unijo, opozarjal, da morata biti Nemčija in Evropa previdni, ko odpirata vrata vlagateljem iz azijske sile.

Günther Oettinger, nemški politik in evropski komisar za digitalno gospodarstvo in družbo: »Poševnooki.«

»Poševnooki,« je z neprikritim prezirom izjavil na srečanju, ki ga je nekdo od navzočih snemal s kamero na mobilnem telefonu in nato posnetek objavil na youtubu, »ne poznajo demokracije.« »Zagledal sem jih devet, vse iz iste stranke,« je dejal Oettinger, »vsi so bili oblečeni v temnomodre enoredne suknjiče in vsi so bili počesani z leve proti desni s pasto za čevlje.«

In čeprav so se evropski in kitajski komentatorji zgražali nad rasističnim tonom evropskega uradnika, je uradni Peking pri vsem tem mučilo nekaj drugega: občutek, da je iz Oettingerjevih ust spregovoril rastoči strah pred kitajskimi prevzemi visokotehnoloških podjetij v Evropi, predvsem v Nemčiji, ter bojazen, da žaljive besede nekega politika pravzaprav skrivajo to, da je celotna celina pripravljena zapreti vrata kitajskim naložbam.

Kitajska je kupila 170 evropskih podjetij

Komisar za digitalno gospodarstvo in družbo je svoje strahove pred kitajskim prodorom izrekel brez omejitev. EU bi, je povedal, morala imeti »odločnejšo industrijsko politiko«, da bi zaščitila svoja visokotehnološka podjetja. Sicer se bo načelo win-win, o katerem Kitajci nenehno poudarjajo, da določa temeljne smernice njihovega partnerstva z Evropo, in ki bi moralo pomeniti, da je obojestranska korist najvišji cilj medsebojnega sodelovanja, spremenilo v dvojno zmago azijske sile.

Kitajci so letos res kupili 170 evropskih podjetij v skupni vrednosti nad 90 milijard dolarjev, kar je več kot 40 odstotkov več kakor lani. Največ so jih kupili ravno v Nemčiji, vsega skupaj 47. Sledita Velika Britanija, kjer je azijska sila prevzela 32 podjetij, in Francija, kjer so se dogovorili o nakupu 21 podjetij.

Če pogledamo, kaj Kitajci kupujejo v vsaki od teh držav, ugotovimo, da so Evropo dobro proučili in vedo, kje so čigave primerjalne prednosti. V Franciji zato najpogosteje kupujejo vinograde in vinarne, turistične agencije in informacijskotehnološka podjetja. V Veliki Britaniji dajejo prednost finančnim hišam, nogometu in hotelom. Nemčija na Kitajskem že dolgo velja za sopomenko za kakovostno strojništvo in visoko tehnologijo, ki jo uporabljajo na tem področju, zato azijska sila upošteva te ugotovitve pri nakupu nemških podjetij.

Slovenija, Ljubljana, 03.03.2011 - Sovesnost ob odprtju Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER), na kateri so imeli nagovore predsednik vlade Borut Pahor, evropski komisar za energijo Gunther Oettinger in direktor Acer Albert Pototschnig.

Kitajce zanima »Mittelstand«

Vse se je začelo na začetku tega desetletja oziroma nekaj let po finančni krizi, ki je pretresla razvite države zahodne Evrope. Kitajski vlagatelji so takrat začeli tiho kupovati srednje velika nemška podjetja, »Mittelstand«, predvsem družinska z manj kot petsto zaposlenimi. Pred tem so si Nemci predstavljali Kitajce predvsem kot kapitalistične kavboje in se bali, da bodo iz njihovih podjetij »izsesali« vse, kar je v njih dragocenega, nato pa jih razdelili in zaprli. Toda ko so se mnogi mali industrijalci po finančnem potresu leta 2008 znašli v težavah, se je prihod kitajskega kapitala nenadoma zazdel precej lepši, pogosto celo odrešilen.

Kitajski kupci so pazljivo izbirali svoje cilje. Lotevali so se tistih, ki jih je kriza najbolj prizadela. In ko se je kitajska družba Sany Heavy Industry na začetku leta 2012 obrnila na holding Putzmaister, največjega nemškega proizvajalca črpalk za beton, ki je od leta 2008 do tedaj izgubil skoraj polovico nekdanjega trga, ter za nakup ponudila 653 milijonov dolarjev – seveda tudi poplačilo vseh dolgov, ki jih je nemška družba do takrat nakopičila – je bila to, kot so zatrjevali člani Putzmaisterjeve uprave, »ljubezen na prvi pogled«. Toda strah se je vrnil med Nemce, potem ko je letos kitajska družba Midea s 4,5 milijarde evrov v kuverti potrkala na vrata podjetja Kuka, ki izdeluje robotske sisteme in ima sedež v Augsburgu. Gre za proizvajalca industrijskih robotov za več znanih podjetij, med drugim za Airbus, Boeing, BMW in Volkswagen. Podjetje očitno velja za zelo pomembno pri programu digitalizacije industrije, in čeprav sta se glede odgovora na vprašanje, ali je treba Kitajcem dovoliti, da bodo postali lastniki najdragocenejšega nemškega znanja, strinjala tako Oettinger (ta sicer pripada Krščanskodemokratski uniji) kot minister za gospodarstvo in energijo Sigmar Gabriel (iz Socialdemokratske stranke), je njune soglasne pozive k temu, da je treba ta posel preprečiti, utišala sama Midea, ki je kupila 95 odstotkov Kukinih delnic.

ni podpisa

Barack Obama je Kitajski zaprl vrata

Medeni mesec med Kitajsko in njenim največjim evropskim partnerjem je dokončno potemnel, potem ko Gabriel na začetku novembra ni bil pripravljen odobriti že dogovorjene prodaje nemškega proizvajalca polprevodnikov Aixtrona kitajskemu investicijskemu skladu Fujian Grand Chip za 670 milijonov dolarjev. Že takrat je nemški minister omenil, da ga je ameriški veleposlanik v Berlinu opozoril, naj bo previden pri kitajskem prevzemu družbe, katere izdelki in tehnologija lahko pomagajo Kitajcem pri vojaškem in zlasti jedrskem programu. In ko je na začetku decembra ameriški predsednik Barack Obama preprečil prehod ameriške podružnice Aixtrona s sedežem v Kaliforniji v kitajske roke, ker ga je skrbelo za državno varnost, je bil to še en razlog več, da je tudi nemška vlada pozorneje pogledala, kaj vse Kitajska kupuje ter kako lahko to vpliva na nemško in morda tudi splošno evropsko varnost.

Ali Evropa – in tako tudi Nemčija – zaupa Kitajski kot dolgoročnemu, vsestranskemu strateškemu partnerju?

Obamova blokada, sicer šele tretja tovrstna blokada, ki jo je Bela hiša uveljavila pri nekem tujem vlagatelju v zadnjih 25 letih, se seveda nanaša samo na ameriški del nemške družbe, ki zaposluje približno sto ljudi in ustvarja približno petino Aixtronove skupne prodaje. Kljub temu je odločitev ameriškega predsednika zazvonila kakor budilka tudi za Evropejce. Grand Chip je posebni naložbeni nosilec, katerega delni lastnik je kitajska država.

Poleg tega bi prevzem deloma financirala družba Sino IC Leasing, ki pripada državnemu skladu za industrijske naložbe, ustanovljenem za to, da bi z njim pospešili napredek kitajske industrije integriranih vezij. Aixtronove tehnologije je mogoče uporabiti za proizvodnjo laserjev, sončnih celic in radarjev, prav tako pri satelitski komunikaciji, kar je popolnoma dovolj, da lahko postavimo ključno vprašanje: ali Evropa – in tako tudi Nemčija – zaupa Kitajski kot dolgoročnemu, vsestranskemu strateškemu partnerju (kakor to opredeljuje definicija njunih odnosov), ali pa nekje v ozadju domnevnega prijateljstva in obsežne blagovne menjave še naprej tiči temeljni dvom o tem, da bi Kitajska pravzaprav rada samo postala velesila?

Takoj po tem, ko so preprečili nakup Aixtrona, je nemško ministrstvo za gospodarstvo in energijo sporočilo, da je sporen tudi nakup družbe Osram Light, ki ima sedež v Münchnu in jo je hotelo kupiti kitajsko podjetje San'an Optoelectronics. Ministrstvo pri tem ni skrivalo zaskrbljenosti, ker je kitajsko podjetje poskušalo kupiti tega nekdanjega proizvajalca žarnic, ki se je razvil v visokotehnološko družbo. Kitajski odziv je bil tokrat oster, samo nekaj dni pred Gabrielovim obiskom Pekinga so nemškemu veleposlaniku izročili uradno noto s pripombo, da je vsa EU in celo Nemčija izgubila politično neodvisnost pri svoji zunanjetrgovinski politiki ter tokrat podlegla pod pritiski Amerike.

Gabriel je zavrnil takšne namige, toda ozračje med njegovim obiskom na Kitajskem očitno ni bilo tako idilično, kakor je bilo dolga leta značilno za ti dve državi. Kitajci so, kot to običajno počnejo, ocenjevali ministra in podkanclerja, o katerem pravijo, da bi na naslednjih volitvah lahko postal kandidat SDP za vodjo vlade, in z njim niso bili zadovoljni. Še manj jim je ugajalo, da je tudi Angela Merkel podprla svojega ministra in dala vedeti, da so nemški varnostni interesi pomembnejši od česarkoli drugega. Še več, uradni Peking je hitro doumel, da so spremembe v Beli hiši samo okrepile nemško občutljivost za položaj Nemčije na svetovnem odru, če že upoštevamo, da je Amerika res eden od dejavnikov, ki vplivajo na tovrstno dogajanje.

Če je za novega predsednika Donalda Trumpa »Amerika na prvem mestu«, lahko pričakujemo, da bo takšen pristop odmeval tudi na drugi strani Atlantskega oceana in bo njegov vpliv mogoče občutiti v evropskih središčih. Čeprav je blagovna menjava med Nemčijo in Kitajsko leta 2015 presegla 160 milijard evrov, nova resničnost temelji na tem, da je azijska sila postala resen tekmec voditeljem evropskega gospodarskega razvoja. In če je zdaj »Nemčija na prvem mestu«, se bodo kitajski nakupi visokotehnoloških podjetij v tej državi čedalje pogosteje znašli v slepi ulici.

Da Kitajska postaja čedalje resnejši tekmec, se je pokazalo tudi pred kratkim, ko je kitajska vlada napovedala nov ukrep proti smogu v velikih mestih. Ukrep določa, da bi bilo treba do leta 2018 uvesti kvote, ki predvidevajo 8 odstotkov avtomobilov z električnim motorjem, zato je bilo slišati ostre proteste Nemčije, ki je v kitajsko avtomobilsko industrijo vložila več milijard evrov in ki v razvoju električnih avtomobilov zaostaja za drugimi tehnološkimi silami. Gabriel je imel težavne pogovore tudi o tem vprašanju, vse dokler mu kitajski minister za industrijo Miao Wei ni obljubil, da bo vlada v Pekingu o tem ukrepu še razmislila.

Z novim ozračjem v kitajsko-nemških odnosih neizogibno pada senca na celotno partnerstvo med EU in azijsko silo. Rasističnih opazk seveda ne bi smeli slišati med nobenim govorom, še najmanj političnim. Oettinger se je moral po svojem neokusnem izpadu zagovarjati in opravičevati, vendar je vse ostalo pri tem, da »morajo za Kitajsko in Evropo veljati enaka pravila, torej bi morali drug drugemu odpreti trge pod enakimi pogoji«.

Nemški prevzemi za 500 milijonov, kitajski za deset milijard evrov

Tu se pravzaprav tudi končuje zgodba o kitajsko-nemških izgubljenih iluzijah. Nemški gospodarstveniki na Kitajskem so ocenili, da je bilo leto 2016 eno najtežjih do zdaj, kajti ne samo, da se je podražila kitajska delovna sila in da se morajo spoprijemati s še večjim pomanjkanjem domačih strokovnjakov, ki jih potrebujejo nemški vlagatelji, ampak so že tako ali tako zahtevne razmere za naložbe v kitajsko industrijo dodatno obremenili zaščitni ukrepi, ki na velikem trgu ščitijo domača podjetja. Pomenljivo je tudi to, da so od začetka leta do septembra prevzemi, ki so jih opravili nemški vlagatelji, ko so prevzemali kitajska podjetja, znašali komaj kaj več kot 500 milijonov evrov, medtem ko so Kitajci v istem obdobju pokupili številne nemške družbe v skupni vrednosti nad 10 milijard evrov.

Končuje se zgodba o kitajsko-nemških izgubljenih iluzijah.

Azijska sila se je odločila, da bo na poti nadaljnjega gospodarskega dozorevanja med drugim poskrbela za svojo preobrazbo iz globalne tovarne izdelkov s tujo oznako v industrijsko silo z lastnim tehnološkim razvojem, zato je popolnoma razumljivo, da bo precejšnji del svojih deviznih zalog, ki presegajo tri tisoč milijard dolarjev, namenila visokotehnološkim podjetjem na evropskih in ameriških tleh. Evropske vlade se bodo morale spoprijeti s to težavo, da nikoli ne bodo mogle zares vedeti, kako zelo vsakega od občutljivih prevzemov visokotehnoloških podjetij podpira kitajska vlada oziroma partija. Tudi kadar gre za nedržavna podjetja (za kakršni se, denimo, razglašata Huawei in Midea), to še ne pomeni, da niso tesno interesno in strateško povezana s političnim vodstvom.

Manjše evropske države bo najbolj zanimalo vprašanje, kako zelo bo spremenjeno ozračje v odnosih med Kitajsko in Nemčijo, nato pa tudi med Kitajsko in Francijo (Velike Britanije po brexitu ni več smiselno niti omenjati), vplivalo na splošno evropsko-kitajsko partnerstvo. Se bo Kitajska začela zato bolj ali morda manj zanimati za države vzhodne in srednje Evrope? In ali bodo evropske sile manj ali morda bolj strpne do kitajskih posojil in naložb v tem delu celine? Odgovori so odvisni od marsičesa, predvsem pa od tega, ali se bo Kitajska pripravljena vesti bolj odprto na vseh področjih. Toda glede tega nimamo veliko razlogov, da bi bili zelo optimistični.