Okoljska revolucija - jo lahko EU izpelje sama?

Tudi zato, ker si Evropska unija želi ohraniti konkurenčnost na področju tehnologij in storitev za čisto energijo. Vse bolj ji diha za ovratnik Kitajska.

Kakšna bo cena?! Koliko bodo morala za prehod na čisto energijo odšteti podjetja, koliko gospodinjstva, posamezniki?! To so bila glavna vprašanja, ki so jih postavljali novinarji na evropski konferenci o financiranju čiste energije z naslovom Financiranje energetskega prehoda za delovna mesta, rast in naložbe, na katero je ta teden v Bruselj povabil predsednik evropskega parlamenta Antonio Tajani.

Odgovor jim je v do zadnjega kotička napolnjeni dvorani evropskega parlamenta naravnost v obraz vrgel guverner ameriške zvezne države Kalifornija Jerry Brown, ko je rekel: »Kakšna pa je cena astme, prezgodnje smrti, pljučnih bolezni? Zagotavljam vam, da je bistveno višja od vsote, potrebne za razvoj in postavitev infrastrukture za inovativno obnovljivo energijo. Pri vprašanju čiste energije ni na vrhu prednostne lestvice denar, ampak zdravje, vaše in naše življenje. Živimo v svetu, ki so ga izoblikovali plin, premog in nafta, in to je treba po hitrem postopku spremeniti – vsekakor pa pred letom 2050.«

EU in ZDA skupaj

Če bi Združene države Amerike ocenjevali samo skozi prizmo predsednika Donalda Trumpa, ki je nedolgo tega javno kritiziral pariški podnebni sporazum in od njega celo odstopil, bi Brownove besede presenetile. Toda dejstvo je, da je več kot polovica sončnih elektrarn v ZDA nameščenih prav v Kaliforniji; poleg tega imajo po Brownovih besedah tam 27-odstotni delež obnovljivih virov energije in najbolj učinkovite stavbe od vseh zveznih držav. Kalifornija se počasi pomika v smer brezogljičnega prometa, gospodarstva in na splošno družbe, kar je sprejela tudi tamkajšnja industrija. Zato bi morala biti zgled ne le preostali Ameriki, temveč tudi Evropi, ki hoče postati najbolj konkurenčna in vodilna na področju tehnologij in storitev za čisto energijo.

A pri tem mora stopiti skupaj ves svet, saj to, da se na primer na Kitajskem marsikdo sploh ne spomni več, kdaj je nazadnje videl jasno nebo, ali da se indijska prestolnica New Delhi spreminja v plinsko celico, saj jo prekriva plast smoga, zadeva tudi nas. Namreč, Evropa ne bo mogla postati oaza čistega okolja, če se konceptu zelene politike ne pridružijo vse države. Evropa se zaveda, da za uresničitev zelene politike potrebuje zaveznike, saj kot je dejal Tajani, »živimo v neprimerljivo težkih časih, ko življenja uničujejo orkani, suše, poplave in puščave«. »Potrebujemo politične strategije, vizijo in orodja, s katerimi bomo svet pripeljali v novo ero vsesplošne uporabe obnovljivih in za okolje čistejših virov energije, in seveda proračune, brez katerih bi strategija ostala mrtva črka na papirju.« Kalifornijski guverner je na konferenci poudaril, da morata ZDA in EU nujno združiti vse sile, kajti podnebne spremembe, ki smo jim priča, nas življenjsko ogrožajo: »Upam, da bo EU navdihnila tudi preostali svet.«

Blaž Samec

Vizija EU

Spomnimo: evropski svet je leta 2014 sprejel okvir podnebne in energetske politike za EU, s katerim si je postavil drzen cilj, da do leta 2030 zmanjša za kar 40 odstotkov emisij toplogrednih plinov.

Naložb v čiste energetske vire je bilo leta 2015 za več kot 300 milijard evrov. Ob dodatnih 177 milijardah evrov javnih in zasebnih naložb lahko do leta 2030 dosežemo 1-odstotno rast bruto domačega proizvoda in ustvarimo 900.000 novih delovnih mest.

Odtlej so se odvijale dejavnosti, kot so oblikovanje evropskih zakonodajnih predlogov, prelivanje ciljev politike v zavest javnosti, organiziranje dogodkov, kot je bil leta 2014 shod v tisočih mestih People's global climate march, s katerimi so skušali doseči, da bi vsi ljudje začutili, kako nujno je nekaj ukreniti za ohranitev pravic do neoporečne hrane, vode, čistega zraka in zdravega življenja. V nekem trenutku se je zazdelo, da smo pri vprašanju prehoda na čiste energije dosegli raven, ki je pogoj za korak naprej. To je kolektivno zavzemanje za gospodarstvo in promet, ki ga poganja le 100-odstotno čista in varna energija in kjer dobra delovna mesta koristijo ljudem in planetu. A odgovora na ključno vprašanje, od kod vzeti denar, (še) niso našli.

Je že čas za optimizem?

Da in ne. Za boj proti umazani energiji, ki duši naše skupnosti, ne potrebujemo le ozaveščenosti in pripravljenosti na spremembe, temveč predvsem možnost za financiranje razvoja, novih tehnologij, programov in gradnjo infrastrukture. Po Tajanijevih besedah Evropska unija za projekt Čista energija za vse Evropejce, ki zajema energetsko učinkovitost, energijo iz obnovljivih virov, zasnovo trga električne energije, zanesljivost oskrbe z električno energijo in nova pravila za upravljanje energetske unije, pospeševanje inovacij na področju čiste energije in obnovo zgradb v Evropi, ukrepe za spodbujanje javnih in zasebnih naložb, spodbujanje konkurenčnosti industrije ter blažitev družbenih učinkov prehoda na čisto energije, »išče denar«. In vsote so seveda visoke, po oceni nekdanjega predsednika evropskega parlamenta in trenutnega predsednika odbora za industrijo, raziskave in energetiko Jerzyja Buzka, 40 milijard evrov na leto. Ali povedano drugače: EU bo za izvajanje energetske politike v obdobju do leta 2020 namenila najmanj 180 milijard evrov, pri čemer bo treba med letoma 2021 in 2030 vložiti še dodatnih 177 milijard. Evropska politika z evropskim komisarjem za podnebne spremembe in energijo Miguelom Ariasom Cañetejem na čelu pri tem stavi na partnerstvo zasebnega sektorja in investicijskih bank, saj bodo le tako »zadeve stekle hitreje«.

Kot je dejal Cañete, je bila konferenca v evropskem parlamentu »močna spodbuda za dodatno oživitev trga novih tehnologij, ustvarjanje odličnih razmer za vlagatelje, krepitev položaja odjemalcev in seveda še en korak na poti k doseganju podnebnih ciljev«. Pri tem kajpada ni pozabil, da bo sveženj ukrepov za prehod na čisto energijo Evropsko unijo iztrgal iz primeža odvisnosti od uvoza energije in ustvaril pogoje za nova delovna mesta in zmanjševanje emisij. »Evropa je tik pred revolucijo na področju čiste energije. Lahko nam uspe, če bomo sodelovali. S temi predlogi je evropska politika utrla pot h konkurenčnejšemu, sodobnejšemu in čistejšemu energetskemu sistemu. Zdaj pa računamo na to, da ga bodo evropski parlament in države članice uresničili.«

Blaž Samec

Si vsi želimo čiste energije?

»Za velike spremembe smo potrebni vsi. Sleherni posameznik,« je na konferenci poudaril Werner Hoyer, predsednik Evropske investicijske banke. Pa smo res vsi pripravljeni na spremembe?

Izvajanje evropske zelene politike je precej zamajal brexit. Ne le da je Velika Britanija v evropski proračun prispevala izdaten delež, tudi stroški zaradi pogajanj ob izstopu Velike Britanije bodo za EU hud finančni udarec. Izvedba zelene politike sicer nikakor ni pod vprašajem, toda dejstvo, da je sredstev v tem hipu zaradi brexita manj, kot je bilo načrtovano.

Kdo ve? Hoyer je objektivno pogledal na različnost držav in regij in dejal, da »je verjetno z veliko razumevanja treba poudariti, da je danes veliko lažje biti zagovornik čiste energije nekomu, ki živi v sončni Kaliforniji, polni razsipnih turistov, kot pa nekomu v hladni pokrajini na severu Poljske, kjer je življenje odvisno od težke industrije, znane kvečjemu po najvišjem dimniku in premogovništvu. Podnebna mobilizacija v zgodovini človeštva se lahko zgodi le, če se zavedamo razlik med državami, regijami in njihovimi danostmi ter ozaveščamo in ključno (!) finančno podpremo najšibkejše člene pri vprašanju onesnaženosti okolja in podnebnih sprememb.«

Sektor prihodnosti

V Bruslju niso skrivali dejstva, da je treba poiskati in privabiti investitorje, saj je finančna injekcija v energetski sektor nujna. Jasno namreč je, da so začetni stroški za zagon zelene politike visoki, a se investicija v čisto energijo sčasoma povrne. Še več: cena lahko postane tudi za končnega uporabnika energije celo nižja, kot jo plačuje danes.

Naši sogovorniki iz evropskega parlamenta so bili enotni, da je prehod na čisto energijo rastoči sektor prihodnosti, kar pomeni, da se ponuja velika priložnost za pametne vlagatelje, ki bodo investirali bodisi v energetsko panogo bodisi v prometni ali gradbeni sektor. Pri tem pa je treba poudariti, da pri investiranju ne smejo ostati sami. Cilj zelene politike morajo zasledovati vsi, države, mesta, politiki, davčna politika, zakoni, industrija, transportna, gradbena in energetska podjetja, zasebni sektor, inovatorji ter ljudje v svojih vsakdanjih vzgibih.

Za spodbudo …

Gospodarska rast in podnebni ukrepi gredo lahko z roko v roko. To je pokazalo poročilo evropske komisije, v katerem je zapisano, da so se izpusti toplogrednih plinov v EU med letoma 1990 in 2016 zmanjšali za 23 odstotkov, medtem ko se je gospodarstvo v istem obdobju povečalo za 53 odstotkov. Gospodarska rast se je nedavno začela krepiti, EU pa je na dobri poti, da do leta 2020 doseže svoj cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov. To dokazuje, da je mogoče zagotavljati gospodarsko rast in hkrati izvajati podnebne ukrepe.