Odnosi s Hrvaško: Agrokor je večja skrb od meje

Kakšna je razlika med Slovencem in Hrvatico, ki skušata živeti od svojega posla in svoje storitve prodajata strankam z druge strani meje? Zanemarljiva. Slovenec mi je na vprašanje, kako lahko nanj in njegov posel vpliva arbitražna razsodba o meji med državama, odgovoril: »Ne sprašujte me tega in prosim vas, da ne omenjate mojega imena v tem kontekstu!« Na isto vprašanje pa je Hrvatica odgovorila: »Na žalost nimam časa odgovarjati na vaša vprašanja, ker sem v preveliki gneči in imam preveč obveznosti, ki imajo v tem hipu prednost.«

Za pametne ljudi, ki poskušajo le preživeti oziroma čim bolje živeti od svojega dela, je arbitraža o meji med državama povsem obrobna tema. Ko sem oba sramežljiva sogovornika umiril, da ne bom nikjer omenjal njunih imen, sta se hitro razgovorila, da si od arbitraže ne obetata nič dobrega, kvečjemu se bojita dodatnih zapletov med državama, ki jima utegnejo odgnati kakšno stranko.

Ker je ta članek odšel v tisk v sredo, dan, pred pričakovano odločitvijo arbitražnega sodišča v Haagu, ki bo razglasilo epilog dolgoletnega slovensko-hrvaškega mejnega spora, mi k sreči ni treba pisati o podrobnostih sodbe. Odločitev, ki nedvomno sodi med politične dogodke leta, je ali bo dokončna. Kakršnakoli že je sodba, smo državljani obeh držav lahko gotovi, da politiki tudi tokrat ne bodo izpustili priložnosti zajahati val novih sporov s sosedi v upanju na nove politične točke.

Spustite žogo na tla!

Generalni direktor Gospodarske zbornice Slovenije Samo Hribar Milič poudarja, da gospodarski odnosi s Hrvaško še nikoli doslej niso bili tako dobri kot zdaj.

Pixabay

Prav zato je zelo pomembno, da se na obeh straneh meje vsi deležniki čim bolj trezno odzovejo na izid arbitraže, kakršenkoli ta že bo. »Naše edino sporočilo politikom je, naj žoga ostane na tleh. Ne preveč poveličevati morebitnega ugodnega izida in ne preveč histerizirati ob morebitnem neugodnem izidu arbitraže,« pravi Samo Hribar Milič.

Za dobro gospodarstva na obeh straneh meje so ključne stabilne razmere. Nasprotno pa politikom v obeh državah izrazito koristi novi spor s sosedi, ker jim lahko pomaga odvrniti pozornost od neverodostojnih rešitev in težav, v katere so se zapletli, na zunanjega »sovražnika«, opozarja sogovornik. Nasedli Agrokor in s tem povezane resne težave številnih hrvaških podjetij so za slovenska podjetja zagotovo bolj resno vprašanje od mejnega vprašanja, se strinja Hribar Milič.

Samo še enega spora se nam manjka

Medtem ko tako Slovenci kot Hrvati skušajo predvideti, kako vse nam utegne urejanje meje dodatno zagreniti življenja, je dejstvo, da nam nerešenih vprašanj med sosedama ne manjka. Njihov seznam na skorajda vseh področjih je dolg. Od kmetijstva, kjer sta spora v zvezi s teranom in ribištvom delno povezana tudi z mejnim vprašanjem, prek finančnega sektorja oziroma tožb proti Ljubljanski banki in NLB zaradi prenesenih vlog na eni strani in tožb banke proti hrvaškim podjetjem, ki niso poplačala dolgov, na drugi, do življenja ljudi, ki živijo ob meji ali imajo nepremičnino v sosednji državi. Vsaka stran ima svoj prav, vsaka se bori za svoje interese. Državi, ki sta bili nekoč sestavni članici iste federacije, danes kot samostojni državi v okviru Evropske unije nista nič bolj zmožni samostojno reševati spore. Rešitev za medsebojna nesoglasja Ljubljana in Zagreb vse pogosteje iščeta pri mednarodnih institucijah, mednarodnih arbitrih.

Nalijmo si čistega vina, tako mi kot sosedje imamo veliko resnih težav in meja nikakor ni glavna težava. -Boštjan Gorjup, direktor BSH, gospodinjski aparati

Okornost države pri iskanju odgovorov na konkretna vsakodnevna vprašanja svojih državljanov je slaba novica za državljane. To, da se država s sosedo ne zna dogovoriti, kje poteka meja, in tako v realnem življenju svojim državljanom na spornem obmejnem območju nakoplje kup težav od preskrbe z vodo, elektriko, zdravstva, šolanja otrok in podobno, pomeni, da država svoje naloge ne opravlja dobro.

Sosedi v schengnu so tudi naš interes

V torek, med čakanjem na razsodbo arbitražnega sodišča, je Hrvaška tudi uradno vstopila v schengenski informacijski sistem. To je slovenskim obmejnim policistom dalo upanje, da bo odslej namesto sistematičnega nadzora potnikov v eno smer možno izvajanje ciljnega nadzora. Na Policijski upravi (PU) Novo mesto pričakujejo, da bo takšen način mejne kontrole ugodno vplival na skrajšanje čakalnih dob za prestop državne meje.

Po pridobitvi dostopa do schengenskega informacijskega sistema Hrvaške bo v skladu s smernicami evropske komisije pri izstopu iz Slovenije slovenska policija lahko izvajala ciljno usmerjeno kontrolo državljanov EU in Švice, kar bo po pričakovanjih vplivalo na pretočnost prometa na mejnem prehodu. Enako bo lahko hrvaška policija izvajala ciljno usmerjeno mejno kontrolo državljanov EU in Švice pri izstopu iz Hrvaške v Slovenijo.

Turizem je glavni izvozni izdelek Hrvaške in slovenski turisti smo zvesti kupci. Do junija so na Hrvaškem našteli 11 odstotkov več prihodov Slovencev.

Pridružitev v schengenski informacijski sistem za Hrvaško pomeni velik korak na poti do izpolnitve pogojev za vstop v schengensko območje. Na tej poti pa našo sosedo poleg mejnega spora s Slovenijo močno ovirajo nerešena mejna vprašanja z Bosno in Hercegovino, Črno goro in Srbijo. Težavnost resnega nadzora sicer težko obvladljive meje z BiH je eden od razlogov, da Hrvaška še ne bo tako kmalu polnopravna članica schengenskega območja, česar si sicer želi vsak gospodarstvenik na Hrvaškem in v državah, ki trgujejo z njo.

Kot slovenski državljani dobro vemo, da vstop v schengensko območje ne pomeni dokončne odprave meja. V vse bolj digitaliziranem svetu se čedalje pogosteje pojavlja zamisel, da bodo meje nacionalnih držav kmalu zgodovina. Pričakovati, da bi korak proti schengnu sosedje, ki so si državo priborili v krvavi vojni, razumeli kot odmik od nacionalne države, je nekoliko naivno.

Pixabay

Kaj lahko Slovence odžene z Jadrana

Turizem je glavni izvozni izdelek Hrvaške in slovenski turisti smo njegovi tradicionalno zvesti kupci. Kot so nam pojasnili v Hrvaški turistični skupnosti, so od začetka leta do junija našteli 11 odstotkov več prihodov slovenskih gostov kot v prvih petih mesecih lani. Število prenočitev, ki so jih prodali slovenskim obiskovalcem, pa se je v tem obdobju v primerjavi z istim lanskim povečalo za 15 odstotkov. »Glede na napovedi potovalnih agencij in prve rezultate smo prepričani, da se bo trend rasti nadaljeval do konca leta,« pravijo v HTS, ki jo v Ljubljani vodi direktorica Metka Bradetić.

Delež Slovencev med vsemi gosti na Hrvaškem je letos do konca maja dosegel 8,5 odstotka. V vsem lanskem letu je znašal 10,7 odstotka, leto prej pa 10,25 odstotka.

Vzrok za krčenje deleža slovenskih turistov na Hrvaškem ni v tem, da bi bilo slovenskih prihodov manj, le število gostov iz drugih držav se je povečevalo hitreje od obiska Slovencev. »Zgolj prejšnji konec tedna po končanem šolskem letu smo imeli slabih 60.000 prihodov slovenskih gostov,« pravi Bradetićeva. Da se odnosi med državama ne slabšajo, bi brez težav sklepali iz številk, ki jih kaže hrvaška turistična statistika. Od leta 1992 se je letno število slovenskih turistov na hrvaški obali povečalo za več kot štirikrat, leta 1992 je Hrvaško obiskalo 306.000 Slovencev, lani pa slabih 1,3 milijona.

Cockta ne pozna meja

Enzo Smrekar, prvi mož Droge Kolinske, v okviru regionalnega živilskega velikana Atlantic Grupa služi hrvaškemu kapitalu. Če ga boste vprašali, vam bo z veseljem povedal, da slovenski kadri v hrvaškem podjetju uživajo veliko zaupanje. Smrekarjevega pogleda na posel ne more in ne sme omejiti meja države. Zakaj bi si človek, ki uspešno prodaja pašteto vse do daljne Malezije, postavljal mejo pri Hotizi?

Pixabay

Smrekar se o morebitnih težavah, ki jih bodo gospodarstvoma obeh držav skoraj gotovo prinesli politični spori med državama, nerad pogovarja. »Veliko se ukvarjamo s tem in prepričan sem, da smo veliko tudi dosegli pri gradnji prepoznavnosti in karakterja naših blagovnih znamk kot lokalnih znamk,« pravi Smrekar.

Po njegovem mnenju sta tako Cockta kot Argeta tako dobro prepoznavni in priljubljeni znamki na vsem območju nekdanje Jugoslavije, da potrošnikov manjše razprtije med politiki ne bodo odgnale od nakupa svojih priljubljenih znamk pijače oziroma paštete. »Na Balkanu smo imeli večje in hujše težave od političnih razprtij zaradi meje, pa so naši izdelki našli pot do kupca. Ne nazadnje med vojno kupci najdejo pot do svojih najljubših izdelkov,« pravi Smrekar, ki smo ga zmotili ravno med romanjem po španski romarski poti Camino. Kot je dejal, se nanjo ni podal iz verskih vzgibov, tudi molitev za dobre odnose med državama se mu ne zdi potrebna, saj verjame, da bo s pametno presojo odločevalcev na obeh straneh tudi izziv sprejemanja arbitražne odločitve minil brez večjega spektakla.

Komu sploh mar mejni spor?

Pixabay

Da je naš mejni spor s sosedo že v evropskem kontekstu povsem nepomembna tema, je najbrž jasno. Kako je to videti z večje razdalje, pa smo preverili pri Garryju Braidu. Braid je upokojeni novozelandski zvezdnik v ragbiju, ki si je po športni upokojitvi nabral bogatih poslovnih izkušenj iz gostinstva in nepremičninskega posla, zadnji čas pa z družino živi na Hrvaškem in dela v Sloveniji kot trener tukajšnje državne reprezentance. Kaj človek, ki je prišel v naše kraje z drugega konca sveta, sploh ve o politični temi številka ena v obeh državah, s katerima ima opraviti? Po nekajminutni razlagi ozadja spora nam je Braid prostodušno odgovoril: »Seveda, pojma nimam o vašem mejnem sporu. Kot Novozelandec imam najbližje sosede tri ure in pol ure stran z letalom, zato si res težko predstavljam spor zaradi kopenske meje. Pravzaprav sem pred nekaj meseci pri svojih 56 letih sploh prvič v življenju videl kopensko mejo, ko sem se peljal iz Zagreba v Ljubljano.«

Pixabay

Tudi Boštjan Gorjup je kot direktor družbe BSH na našo regijo vajen gledati s perspektive multinacionalke, ki ustvari 13 milijard evrov prihodkov na leto. »Gospod predsednik Borut Pahor je imel resen namen, da po dolgih letih s pomočjo arbitraže to mejno vprašanje končno zapremo in se vsi skupaj posvetimo pravim problemom, to pa je prihodnost obeh držav. Za to gre predsedniku pohvala, želim si, da bi se ustvarjanju lepše prihodnosti za naše otroke in vnuke posvetili čim prej. Nalijmo si čistega vina, tako mi kot sosedje imamo veliko resnih težav in meja nikakor ni glavna težava,« pravi Gorjup.

Kako se bo rešil zapleteni položaj prezadolženega Agrokorja? Koliko delovnih mest bo ogroženih? Kako se bodo iz težav izvila vsa podjetja, ki so tako ali drugače pod vplivom Agrokorja? Kako se bodo iz likvidnostnih težav in težav s solventnostjo izvila druga velika podjetja, ki z Agrokorjem nimajo zveze? Kako bo kriza prizadela pokojninske sklade na Hrvaškem? Kako se bosta obe državi spopadli z grozljivimi demografskimi trendi? To so le nekatera vprašanja, s katerimi bi se hrvaška in tudi slovenska politika morali ukvarjati bolj resno, kot se bosta skoraj zagotovo posvečali vprašanjem, povezanim z arbitražo, pravi Gorjup. Vladi obeh držav poziva, naj se trezno lotita tistega, kar je res prioriteta za dobro življenje ljudi na obeh straneh meje, in naj ne izgubljata časa zgolj s temami, ki jima kratkoročno prinašajo politične točke.