Od sveta Jamesa Bonda do genijev za tipkovnicami

S sredine slikovite katedrale v angleškem mestecu Salisbury, ki leži manj kot 150 kilometrov jugozahodno od Londona, se dviga najvišji zvonik v Veliki Britaniji. S 123 metri je bil nekoč najvišji na svetu in z njega je bilo v skoraj 800-letni zgodovini videti marsikaj. Denimo prekletstvo črne kuge, ki je v 14. stoletju s sveta spravila najmanj polovico evropskega prebivalstva, kmečke upore, reformacijo … in v nedeljo, 4. marca letos, smrtonosno igro agentov obveščevalnih služb.

Vohunski obračun

Zvonovi katedrale v Salisburyju so oznanjali četrto uro popoldne, ko so se nič hudega sluteči prebivalci bolj kot ne zaspanega mesta sprehajali mimo para, sključenega na klopci pred trgovskim centrom. Para, ki se je boril za življenje in se še danes. Nekdanjega dvojnega agenta Sergeja Skripala in njegove hčere Julije, ki sta bila žrtev napada z živčnim plinom novičok. Strup, eden najhujših na svetu, je nastal v laboratorijih Sovjetske zveze. Britanci so za to v iskanju krivcev hitro začeli s prstom kazati na Kremelj. Konsenz v svetu tajnih agentov in strokovnjakov za to področje govori, da se najverjetneje ne motijo, na kar bi lahko kazal tudi rahel nasmešek na obrazu starega in novega predsednika Rusije Vladimirja Putina, ko je bil povprašan po vpletenosti v incident.

V ZDA je danes več ruskih agentov – razkritih ali nerazkritih – kot kadarkoli v zadnjih 15 letih.

V mestu, katerega katedrala skriva najbolje ohranjenen original Velike listine svoboščin (Magna Carta Libertatum, op. p.), ki je prva začela omejevati moč angleških monarhov, je ruski vladar Putin – če verjamemo prepričanjem britanskih oblasti – znova dokazal, da se že dolgo več ne meni za politične in etične spone mednarodnega okolja.

Skripal ni prvi zastrupljeni ruski dvojni agent po letu 1997, ko je bila z mednarodno konvencijo o kemičnih orožjih prepovedana uporaba strupov. Pred dobrim desetletjem se je v Londonu nenadno začel slabo počutiti Aleksander Litvinenko, nekdanji agent ruske Zvezne varnostne službe (FSB), naslednice slovite sovjetske obveščevalne službe KGB. Nekaj tednov pozneje je umrl zaradi odpovedi organov, zaradi zastrupitve z radioaktivnim polonijem 210. Tri dni pred smrtjo je za zastrupitev obdolžil Vladimirja Putina, ki je obtožbe, podobno kot tokrat, zavrnil. Tako kot vselej. Leta 2012 je v sumljivih okoliščinah na britanskih tleh umrl ruski bankir Aleksander Perepilični, kakšno leto pozneje je samomor storil nekdanji tesni Putinov sodelavec Boris Berezovski. Mnogi tu ne vidijo naključij. Zadnja in Litvinenko so večkrat kritizirali ruski režim.

Shutterstock

Skripal je bil v navzkrižju z ruskimi oblastmi zaradi svoje vloge dvojnega agenta – prodajal je informacije britanski obveščevalni službi MI6 –, zaradi česar je bil v Rusiji leta 2006 obsojen na 13-letno zaporno kazen, a je v izmenjavi vohunov po štirih letih pristal v Veliki Britaniji. Vprašanje, ki se mnogim postavlja, je, zakaj bi ga Rusi želeli ubiti tako javno in z orožjem, ki je očitno delo njihovih znanstvenikov. Glavni teoriji sta dve. Prva pravi, da je Putin želel pred volitvami pokazati, kaj doleti izdajalce in s tem utrditi svoj položaj, druga pa, da gre za podtikanje, ki bi pripeljalo do zaostrovanja odnosov Rusije in Zahoda.

Kdo bo koga

Razmerja na geopolitičnem področju se nedvomno zaostrujejo. Protagonista pa kljub vstaji nove sile, kot je Kitajska, ostajata Rusija in predvsem ZDA, ki ostaja daleč največja vojaška in tudi vohunska sila. Američani so, denimo, samo leta 2016 za programe obveščevalnih služb namenili več kot 70 milijard dolarjev, kažejo podatki Pentagona, kar je več, kot so Rusi po oceni stockholmskega inštituta Sipri imeli vseh izdatkov za vojsko (69,2 milijarde dolarjev).

Američani so za programe obveščevalnih služb samo leta 2016 namenili 70,7 milijarde dolarjev, medtem ko je celoten proračun Rusije za obrambo sočasno dosegel »komaj« 69,2 milijarde dolarjev.

Američani držijo primat na tem področju vse od druge svetovne vojne, po kateri so s pomočjo vohunov vplivali na usodo milijonov v marsikateri državi na svetu. V imenu finančnih, energetskih in geopolitičnih interesov so Američani ob izdatni pomoči agentov ameriške obveščevalne službe CIA spreminjali zemljevid Bližnjega vzhoda, iz katerega se po zadnjih dveh neuspešnih vojnih epizodah v Afganistanu in Iraku še vedno niso umaknili in se verjetno, dokler bo nafta zadržala status tekočega zlata, nikdar ne bodo. V Srednji in Latinski Ameriki so s serijskimi menjavami diktatorjev za diktatorje uveljavljali svoje interese, tlakovali pot na tuje trge svojim podjetjem in nadzorovali trgovino z mamili. Prste so imeli vmes tudi pri nastavljanju voditeljev v Panami, ki je bila ključna zaradi panamskega kanala, Nikaragvi, Gvatemali, na Haitiju, v Dominikanski republiki, Ekvadorju, Venezueli, Braziliji, Kolumbiji, prav tako v Čilu, kjer je general Augusto Pinochet več let sejal smrt – njegov režim je ubil najmanj 40.000 ljudi.

V hladni vojni so na teh področjih delovali tudi Sovjetski agenti, katerih vloga se je po razpadu močno zmanjšala. Vse do danes. »V ZDA je danes več ruskih agentov – razkritih ali nerazkritih – kot kadarkoli v zadnjih 15 letih,« je za New Yorker lani dejal eden izmed ameriških uradnikov pri varnostno-obveščevalnih službah.

Do podobnega sklepa pa so prišli tudi v časniku Politico, kjer ugotavljajo, da Rusija krepi svojo navzočnost in aktivnosti v ZDA. Ameriški nacionalni preiskovalni urad (FBI) naj bi tako konec leta 2016 poročal o precej nenavadnih aktivnostih ruskih diplomatov, ki so za nekaj časa ušli z »radarja«. Diplomati, za katere FBI domneva, da so oziroma so bili agenti varnostnih služb, so bili po nekajdnevnem mrku opaženi na najbolj nenavadnih krajih, pogosto sredi ničesar. Enega so po pisanju Politica našli na plaži, precej daleč od zadnje lokacije, na kateri je bil opazovan, drugi je »taval« sredi puščave.

Veliko več je primerov, ko oblasti ne vedo, kje so se gibali in kaj so počeli ruski »diplomati«. »Njihove vrste so izjemno številne,« je potožil novinarjem Politica eden izmed uradnikov iz ameriških varnostno-obveščevalnih služb: »Ne gre za to, kaj vemo, da se dogaja. Bistvo je, česa ne vemo.«

Skrivnost zgoraj omenjenih diplomatov naj bi Američani medtem vendarle že razkrili oziroma bili vsaj na dobri poti do tja. Čeprav sta se gibala tako rekoč sredi ničesar, daleč od poseljenih predelov, je pod njunimi nogami tekla napeljava optičnih kablov. »Najdemo ljudi, ki se vozijo v krogih sredi Kansasa. Gre za precej agresivno akcijo,« je za Politico dejal drugi uradnik iz ameriških varnostno-obveščevalnih služb. Kremlin naj bi potihoma risal zemljevid ameriške telekomunikacijske mreže, morda tudi z namenom iskanja možnosti za povzročanje motenj.

S terena za računalnik

Zgornji primer dobro opisuje stik dveh svetov, vohunske preteklosti in prihodnosti. To, kar so nekoč počeli operativci na terenu, počnejo danes strokovnjaki za tipkovnicami. Američani imajo v orbiti približno polovico vseh satelitov, Kitajci so jih izstrelili z Zemlje že več kot 180, Rusi jih premorejo skoraj 150. Danes za vohunjenje ni več nujen šarm Jamesa Bonda ali Mate Hari, ki je kot ena najbolj znanih vohunk v vlogi kurtizane sredi prve svetovne vojne na Nizozemskem izvabljala skrivnosti iz zavezniških vojakov in jih pošiljala v Berlin. Največji heroji v prihodnje ne bodo več vohuni kalibra Sidneyja Georgea Reillyja, britanskega vohuna in poliglota, ki se je med prvo svetovno vojno infiltriral v vrh nemške vojske, zatem pa je igral odločilno vlogo pri reševanju ruske carske družine in poskusih atentata na Lenina. Verjetno nikdar ne bomo videli nove Virginie Hall, ki je v drugi svetovni vojni pomagala organizirati francosko uporniško gibanje, nato celo napad na Normandijo na sloviti dan D. Ali pa z druge strani Klausa Fuchsa, ki je pobegnil pred vzponom Hitlerja najprej v Britanijo, nato čez lužo, kjer je igral pomembno vlogo pri iznajdbi atomske in vodikove bombe, a sočasno več let vse informacije posredoval Sovjetom.

Vohunski zvezdniki nove generacije so hekerji, ki vdirajo v računalniške sisteme, oblake, iz katerih kradejo občutljive informacije. So strokovnjaki za oblikovanje javnega mnenja, s katerim so, denimo, izjemno dobro manipulirali Rusi pri destabilizaciji in kasnejši aneksaciji do pred kratkim ukrajinskega polotoka Krim. Prste vmes naj bi imeli pri ameriških volitvah, in kje še vse?

Tretje oko: Damir Črnec, nekdanji direktor Sove in vojaške obveščevalne službe OVS Slovenija in vohunske igre

Kako močno je vpeta Slovenija v vohunsko okolje?

»Slovenija je članica EU in zveze Nato in leži na geostrateško izjemno pomembnem območju. Gre za tradicionalno ozemlje, kjer se veliko dogaja na obveščevalno-varnostnem področju.

Kdo so naši zavezniki in sovražniki?

»Na tem področju imamo veliko zaveznikov, a smo si s temi zavezniki obenem konkurenca in tu branimo vsak svoj nacionalni interes. Tako smo si ves čas vsi med sabo tekmeci na gospodarskem področju, branimo interese svojih podjetij tako doma kot v tujini. Ko pridemo do boja z organiziranim kriminalom, trgovino z mamili ali terorizmom, pa smo si zavezniki. Takšen primer je sodelovanje Srbije, Hrvaške in Slovenije v boju proti narkokartelom.«