Od kod jeklo za prestižne ure rolex

Ta del avstrijske Štajerske že od nekdaj slovi kot eno od središč avstrijske jeklarske industrije. Nekaj kilometrov stran od Donawitza leži Kapfenberg, kjer je Eder aprila letos položil temeljni kamen za novo jeklarno. To je prva naložba greenfield – gradnja popolnoma nove jeklarne – v zadnjih 40 letih v Zahodni Evropi.
Z običajnimi izdelki, torej jeklom, ki nima kakšnih posebnih lastnosti in ki ga je mogoče uporabljati zgolj kot običajno armaturo v betonu, ni mogoče graditi poslovne prihodnosti, nam je že v začetku tega desetletja dejal Eder. Takrat smo obiskali Voestalpine v Linzu – »najčistejši obrat za pridelavo jekla na svetu«. V razstavnem delu jeklarne smo si lahko ogledali nadvse različne izdelke. V nekaterih je vrednost jekla zgolj manjši del celotne cene izdelka. Med izdelki Voestalpine so med drugim tudi celotne digitalne kretnice za železnice, tramvaje in metroje. Voestalpine je vodilni dobavitelj kretnic na svetu. Sicer pa ni to nič nenavadnega, saj ima koncern v svoji ponudbi že od nekdaj vrsto izdelkov za železniške prevoznike. Voestlapine je že leta 1994 prvi na svetu uvedel železniške tirnice, dolge 120 metrov. V švicarskem predoru St. Gotthard, najdaljšem železniškem predoru na svetu (dolgem skoraj 60 kilometrov), so nam graditelji poleti 2016, torej nekaj mesecev pred tem, ko so predor odprli za promet, potrdili, da so tirnice in kretnice dobivali (tudi) iz Avstrije.

Evropa je vključno z Avstrijo v prednosti, ko potrebujete know-how, kvalificirane posameznike, sodelovanje z univerzami … Evropa je v prednosti, če iščete znanje.

»V verigo dodane vrednosti Voestalpine nenehno dodaja nove člene,« poudari Eder in doda, da je koncern avstrijsko podjetje z največ patenti. »Imamo jih več kot 3000. V raziskovanje in razvoj vlagamo vse več sredstev. Lani smo za to porabili skoraj 170 milijonov evrov. Postavili smo si cilj, da bomo v poslovnem letu 2020/2021 za to namenili 200 milijonov evrov.«
Poleti 2019 se bo Wolfgang Eder upokojil. Od leta 2004 je uspešno vodil koncern, pred tem pa je bil skoraj desetletje član njegovega poslovodnega odbora. Od leta 2004 do danes so se skupni prihodki koncerna trikratno povečali. V Voestalpine delujejo štiri enote: Stahl, High Performance Metals, Metal Engineering in Metal Forming, od katerih imajo zadnje tri svoje sedeže v Avstriji. Koncern spada med vodilne partnerje evropskih proizvajalcev avtomobilov in gospodinjskih aparatov. Poleg tega je eden pomembnejših dobaviteljev letalske industrije in družb, ki se ukvarjajo s črpanjem nafte in plina. Je vodilni svetovni proizvajalec ne le v omenjeni tehnologiji kretnic in posebnih tirnic, temveč tudi pri izdelavi orodnega jekla in jekla posebnih profilov.

Pixabay

V zadnjem poslovnem letu 2017/2018, ki se je končalo marca, je imel Voestalpine 12,9 milijarde skupnega prihodka, zaslužek pa je brez obresti in davka (EBIT) znašal 1,8 milijarde evrov. Znotraj Avstrije ustvari koncern le sedem odstotkov skupnega prihodka, preostalih 93 odstotkov prihodka pa ustvari v drugih državah (34 odstotkov izven EU). V koncernu je zaposlenih več kot 51.600 ljudi, in to na 500 krajih v 50 državah. Od leta 1995 kotira na Dunajski borzi. Zaposleni v Voestalpine so lastniki skoraj 15 odstotkov delnic koncerna.
Tretjino skupnih prihodkov (34 odstotkov) ustvari koncern v avtomobilski industriji. »Postavili smo si strateški cilj, da bomo do začetka prihodnjega desetletja okoli 50 odstotkov skupnih prihodkov ustvarili z izdelki, povezanimi z mobilnostjo: torej v avtomobilski industriji, železnici in letalstvu. Ta cilj smo dosegli, saj imamo iz teh panog 48 odstotkov prihodkov. Kljub temu smo pozorni na to, da ne bi bili preveč odvisni od ene panoge, kot je, denimo, proizvodnja avtomobilov, ki je ciklična,« poudarja Wolfgang Eder.
V jeklarni v Linzu smo si ogledali, kako se pocinka jeklena pločevina in izdelujejo večji kosi avtomobilske karoserije. »Zakaj naj bi imel proizvajalec avtomobilov velike preše in sam izdeloval karoserije, ko pa smo mi najbolje usposobljeni za oblikovanje kovine?« je prepričan Eder. Posebnost koncerna Voestalpine so izjemno čvrsti, a lahki materiali za izdelavo avtomobilov. V zadnjih 15 letih koncern čedalje več sredstev vlaga v ta segment ponudbe. Tukaj ne gre samo za jeklene, ampak tudi za aluminijske legure in druge materiale, ki jih je mogoče oblikovati za potrebe avtomobilske industrije. Ta panoga se bo tudi v prihodnje opirala na kovinske legure, je prepričan generalni direktor Voestalpine.

Svetovna proizvodnja po avstrijskem izumu

S proizvajalci avtomobilov je Voestalpine v trdno prepletenih poslovnih odnosih že od petdesetih let prejšnjega stoletja, če ne upoštevamo proizvodnje za tanke in drugo orožje Hitlerjevega tretjega rajha. Spomladi 1938, torej takoj po priključitvi Avstrije Hitlerjevi Nemčiji, so nacisti prevzeli vse avstrijske jeklarne in tudi vse druge strateške tovarne, ki so bile zanje pomembne. Ob Donavi v Linzu, kjer prej ni bilo proizvodnje jekla, so začeli že leta 1938 graditi novo jeklarno v sistemu Reichswerke AG »Hermann Göring« Berlin. Pri tem so za delovno silo izkoristili na tisoče ljudi. Na začetku je bilo med njimi precej »delavcev na začasnem delu« iz različnih držav, ki jih je najemala Nemčija, saj je bila ta vse do začetka druge svetovne vojne videti obetavna.

V Teksasu smo nemudoma zgradili tudi novo pristanišče. V Evropi bi bilo kaj takšnega nemogoče – ali pa bi potrebovali vsaj deset let, da bi dobili vsa potrebna dovoljenja.

Po izbruhu druge svetovne vojne, ki se je ob koncu leta 1939 začela z vpadom nemških čet v Poljsko, so še dodatno pospešili gradnjo jeklarne v Linzu. Od leta 1941, ko je jeklarna začela obratovati, so tukaj v izredno težkih razmerah delali številni ljudje na prisilnem delu in vojni ujetniki, ob koncu leta 1942 pa tudi na tisoče taboriščnikov. Jeklarna je vrhunec proizvodnje dosegla poleti 1944. V zadnjih dveh letih vojne (od 1943 do 1945) je bila pogosto tarča bombnih napadov zavezniškega letalstva. Američani so ta del Avstrije zasedli maja 1945.
Po vojni so se odločili, da bo jeklarna v Linzu še naprej obratovala. Avstrija je bila ena od držav, ki so bile zajete v ameriški »Evropski program obnove«, bolj znan kot Marshallov plan. Avstrija, ki je bila do leta 1955 pod okupacijo štirih zavezniških sil, je v tem času zelo modro izkoristila sredstva iz tega programa. Najprej je obnovila oziroma končala gradnjo svojih velikih hidroelektrarn in obratov težke industrije. V prvih povojnih letih so prav v Avstriji izumili postopek LD (okrajšava za Linz-Donawitz, obeh mest, v katerih so delovale jeklarne). Pri tem načinu pridobivanja jekla se v visoko peč vnaša tudi čisti kisik. Postopek LD so ob koncu štiridesetih let prejšnjega stoletja najprej uvedli v jeklarni v Linzu, sredi petdesetih let pa se je razširil po vsem svetu. Še danes s tem postopkom pridobivajo skoraj tri četrtine celotne svetovne proizvodnje jekla.
V šestdesetih in sedemdesetih letih je koncern rastel z delovanjem v tujini in povezovanjem podjetij na domačih tleh. Sta ga pa v sedemdesetih letih ogrozili dve naftni krizi. Prestrukturiranje v osemdesetih letih je nato prineslo bistveno boljše rezultate, vendar je bil koncern takrat še vedno v večinski lasti avstrijske državne industrije. Tako je bilo vse do leta 1995, ko je Voest-Alpine Stahl AG izstopil iz okrilja Republike Avstrije in začel kotirati na borzi.

Pixabay

Leta 2007 je Voestalpine prevzel večinsko lastništvo nad veliko družbo Böhler-Uddeholm AG, svetovno znanim proizvajalcem nerjavečega jekla. Leta 2008 je jeklarsko industrijo močno prizadela globalna finančna kriza. Poslovno leto 2009/2010 je bilo za Voestalpine najtežje leto po koncu druge svetovne vojne. A je nato precej hitro prišla ponovna rast in tudi finančno okrevanje. Eder in člani njegovega tima so nadaljevali izvajanje strategije pospešenega vlaganja in globalizacije s poudarkom na ZDA in Kitajski.
Največja globalna naložba koncerna Voestalpine – in do zdaj največja naložba katerega od avstrijskih podjetij v tujini – je začela obratovati leta 2016 v teksaškem mestu Corpus Christi. V tamkajšnji obrat za pridelavo železa HBI (Hot Briquetted Iron), pomembnega vmesnega izdelka pri pridelavi jekla, so vložili 550 milijonov evrov. Evropa Severni Ameriki ne more konkurirati kot območje za naložbe, kar zadeva energijo, surovine, logistiko ter območne in državne subvencije vlagateljem, je prepričan Eder. »V Teksasu smo nemudoma zgradili tudi novo pristanišče. V Evropi bi bilo kaj takšnega nemogoče – ali pa bi potrebovali vsaj deset let, da bi dobili vsa potrebna dovoljenja. Če pomeni energija velik del cene v katerem od segmentov naše proizvodnje, potem raje gradimo v Braziliji, Jugovzhodni Aziji, Avstraliji … Je pa Evropa vključno z Avstrijo v prednosti, ko potrebujete know-how, kvalificirane posameznike, sodelovanje z univerzami … Evropa je v prednosti, če iščete znanje.«
Carina, ki jo predsednik Trump vsiljuje tudi izvoznikom kovin iz EU, po vsej verjetnosti ne bo velik problem, je prepričan Eder. V prid koncernu je vsekakor njegova velika in neposredna prisotnost v ZDA, kjer deluje na kar 49 lokacijah s tri tisoč zaposlenimi in letnim prometom v vrednosti 1,2 milijarde evrov. Vendar pa se utegne zaradi globalnega carinskega spora močno zvišati cena surovin, kar bi lahko imelo daljnosežne posledice.
Koncern je začel letos v Linzu graditi svojo novo »čisto« elektrarno na vodik. Ta pilotski projekt, ki ga izvajajo v sodelovanju s Siemensom in Verbundom (avstrijski proizvajalec in distributer električne energije) ter EU in v katerega bodo vložili 18 milijonov evrov, bo pokazal, kje vse je mogoče vodik izkoristiti kot energent.
Še precej večja je naložba v prej omenjeno v svetovnem merilu najmodernejšo tovarno za proizvodnjo nerjavečega jekla, ki jo gradijo v Kapfenbergu. Tovarna bo stala 350 milijonov evrov. Kot načrtujejo, bo začela obratovati leta 2021. Načrtovana zmogljivost je 205.000 ton posebnega jekla na leto. Pridelovali bodo 400 različnih legur za potrebe avtomobilske, letalske in naftne industrije. V procesu proizvodnje bo zajetih osem tisoč različnih procesnih podatkov. »Visoka stopnja digitalizacije nove tovarne za proizvodnjo nerjavečega jekla je pogoj, ki ga moramo izpolniti, da bi lahko našim kupcem v prihodnje dobavljali še bolj kakovostne izdelke,« nam je pred položitvijo temeljnega kamna v Kapfenbergu dejal Franz Rotter, član poslovodnega odbora Voestalpine, direktor oddelka High Performance Metals.

Valjarska ulica brez ljudi

Visokotehnološki izdelki Voestalpine, zlasti tisti za naftno in letalsko industrijo, morajo prenesti velikanske obremenitve, hkrati pa morajo biti čim lažji. Vse več najzahtevnejših sestavnih delov zato izdelujejo s tehnologijo Metal Additive Manufacturing, ki so jo poimenovali tiskanje 3D. Koncern je zato ustanovil svoje posebno »kompeticijsko središče v nemškem Düsseldorfu in vložil 50 milijonov evrov v nove obrate v kanadskem Torontu, Singapurju in na Tajvanu. Ta način proizvodnje zahteva drugačne surovine, zato Voestalpine širi svojo proizvodnjo kovin v prah, in to v svojih obratih v Kapfenbergu in švedskem Hagforsu.

Največja globalna naložba koncerna Voestalpine – in do zdaj največja naložba katerega od avstrijskih podjetij v tujini – je začela leta 2016 obratovati v teksaškem mestu Corpus Christi. V tamkajšnji obrat za pridelavo železa HBI so vložili 550 milijonov evrov.

V avstrijski Štajerski je v obratih Voestalpine trenutno zaposlenih 9400 ljudi. Res pa je, da jih nismo videli veliko ob 700 metrov dolgem proizvodnem tekočem traku valjarne žic Donawitz. Gre za najmodernejšo tovarno žic na svetu, ponosno poudarja Eder. Popolnoma avtomatizirana »valjarska ulica« je v celoti pokrita s streho. V njej ni prizorov, kakršne smo lahko gledali v dokumentarnih filmih, prizorov z razbeljenimi žicami, ki vijugajo skozi tovarniško halo, in delavci, ki jih lovijo z dolgimi kleščami. Vzdolž proizvodnega traku je skupno nameščenih 2000 senzorjev, ki na 15.000 točkah merijo ustrezne parametre. Kupci izdelkov Valjarne žic Donawitz so podjetja, ki dobavljajo zahtevne sestavne dele za avtomobilsko industrijo, energetiko, strojarstvo, gradbeno tehniko, železniško infrastrukturo …
Digitalizacija zahteva nova znanja, poudarja Eder. »Mladi ljudje, stari manj kot 35 let, so se na splošno pripravljeni na novo učiti. Starejši od 50 let so ali navdušeni nad novimi tehnologijami in prav tako pripravljeni na dopolnilno izobraževanje – ali pa rečejo, da jih to ne zanima. Za zadnje poiščemo delovna mesta s premeščanjem znotraj koncerna, tako da ostanejo pri nas do upokojitve. Največji problem imamo z delavci v srednjih letih (starimi od 35 do 50 let), ki se niso pripravljeni dodatno izobraževati. To je za nas velik izziv.« Naj pri tem povemo, da so sindikati v tej panogi še vedno zelo močni.