Oceani se dušijo v plastiki

Koliko plastike je dejansko v morju, je težko odgovoriti. Obstajajo le ocene. »Na leto menda v oceane pride od 100 do 200 milijonov ton plastike, kar predstavlja 75 do 85 odstotkov vseh odpadkov,« pojasnjuje dr. Lars Gutow, raziskovalec na nemškem Inštitutu Alfreda Wegenerja, centru za polarne in morske raziskave Helmholtz. Zaplata smeti v severnem Pacifiku, ki ga pogosto imenujemo kar Otok odpadkov, pokriva 1,6 milijona kvadratnih kilometrov površine oziroma za 80 Slovenij! »To je od 45.000 do 129.000 ton plastike oziroma 79.000 ton plastike na površini morja,« Gutow niza najnovejše podatke. Vrtinci smeti so vidni ne le v Pacifiku, ampak tudi v Indijskem oceanu in Atlatniku, dodaja Simon Boxall, predavatelj o oceanu in znanosti o zemlji na britanski Univerzi v Southamptonu. »Tretjina smeti v vsakem ciklu (na pet do šest let) priplava na površje in se porazgubi po morjih. Smeti lahko s prostim očesom vidimo le v obalnem pasu, na odprtem morju pa ne. Ne vidimo jih z droni, letalom ali satelitom. So velikosti manjšega nogometnega igrišča,« pojasnjuje Boxall.

Plastika pa se ne kopiči le v nam oddaljenih morjih. Med prvomajskimi prazniki je večjo količino smeti naplavilo tudi na slovensko obalo.

Shutterstock

Slovensko obalo preplavili odpadki

Prineslo je zelo pestro sestavo odpadkov in plavja, prevladovala pa je plastika – embalaža, mreže, vrečke, pojasnjujeta Andreja Palatinus in Zorka Sotlar iz Direkcije Republike Slovenije za vode na okoljskem ministrstvu. Največ je bilo folij (vrečke, plahte, manjši delci folij), mrežic za gojenje školjk, embalaže, kot so vrečke čipsov in jogurtov, čistila, vedra, kante. Opazili so tudi nekaj medicinskih odpadkov in nogometno žogo.

Nedavna študija nemških raziskovalcev je pokazala, da je z mikroplastiko onesnažen tudi led na Arktiki. V litru ledu je lahko tudi do 12.000 delcev mikroplastike.

Čeprav so odpadke s površine začeli nemudoma odstranjevati, so ti segali vsaj tri metre v globino! Skrb vzbujajoče je tudi, da so na onesnaženem območju opazili tudi ogromne količine mikroplastike (to so delci, manjši od pet milimetrov pa vse tja do ranga nekaj mikrometrov), ki nastane z razpadom večjih kosov odpadkov, pravita sogovornici. Koliko smeti je naplavilo k nam, še ni znano, a količina je vse prej kot majhna. Od kod jih je naplavilo k nam? »Za zdaj ne razpolagamo z dovolj podatki, da bi izvor odpadkov lahko z gotovostjo opredelili. Izvor odpadkov, ko enkrat pristanejo v morju, je namreč zelo težko dokazati,« pojasnjujeta.

A to ni osamljen primer naplavljenih odpadkov na našo obalo. Največja sta bila jeseni 2000 in januarja 2001, se spominja Sotlarjeva: »V obeh primerih so morski tokovi prinesli ogromne količine plavja s celimi drevesi, pomešanimi z raznimi odpadki, kot so bela tehnika, računalnik, stiropor in veliko raznovrstnih ostankov plastike. Količine so bile tako velike, da je bila ogrožena varnost plovbe in je bil začasno ustavljen pomorski promet, tudi obalna linija je bila neprehodna.« Kljub temu je Službi za varovanje obalnega morja v nekaj tednih uspelo sanirati stanje na morju in obali.

Shutterstock

Sredozemsko morje eno bolj onesnaženih

Z odpadki so onesnažena vsa morja. Tudi najbolj oddaljena območja so pod vplivom odpadkov, ki do teh območij pridejo s tokovi. Najbolj onesnažena območja so v Indoneziji, Bangladešu, Indiji, kjer z odpadki še vedno ne ravnajo učinkovito ali pa sploh nimajo komunalne službe. Marsikje je mestna deponija kar reka ali obrežje reke, pripoveduje Simon Boxall. In ta plastika z reko potuje v morje, so potrdile raziskave. Lani objavljena primerjalna študija je pokazala, da večina onesnaženja z rek prihaja iz Azije. »So pa raziskave onesnaženosti rek z odpadki zelo redke in se sprašujemo, kdaj bo postalo obvezno spremljati stanje onesnaženosti rek z odpadki po vodni direktivi,« sprašuje Palatinusova.

Plastika ni prizanesla niti severnemu tečaju. Nedavna študija nemških raziskovalcev je pokazala, da je z mikroplastiko onesnažen tudi led na Arktiki, pojasnjuje Palatinusova: »Koncentracije, ki so jih odkrili, so izredno visoke. Po njihovih podatkih je v litru ledu lahko tudi do 12.000 delcev mikroplastike. V več raziskavah, kjer so opravili terenske meritve ali primerjali podatke, trdijo, da je Sredozemsko morje eno izmed bolj onesnaženih. Koncentracije mikroplastike na nekaterih delih dosegajo koncentracije, izmerjene sredi Pacifika.«

Plastika se kopiči tudi v Jadranu

Tudi Jadransko morje je močno onesnaženo s plastiko. Med letoma 2013 in 2016 so v okviru projekta Defishgear v povprečju na kvadratnem kilometru morske površine našli 234.000 delcev mikroplastike. Na kvadratnem kilometru morskega dna pa povprečno 510 kosov odpadkov. V pregledu površine velikosti 415 kilometrov, 18 kilometrov obale, 31 lokacij na plažah in 5,83 kvadratnega kilometra morskega dna so v povprečju na 100 metrih morske obale našli 658 kosov makroodpadkov (večjih od dveh centimetrov), ter 1113 delcev mikroplastike na kilogram suhega sedimenta plaž. Na kvadratnem kilometru morske gladine pa v povprečju plava kar 332 kosov makroodpadkov, študijo povzema Palatinusova.

Čeprav so ponekod plastične vrečke že prepovedane, jih je v morju še vedno veliko. Predvsem zato, ker veliko držav z odpadki ne ravna učinkovito.

Alarmantne številke Boxall nekoliko omili: »Naši oceani na določenih območjih niso več tako onesnaženi, kot so bili. Zakonodaja v globalnem smislu naša morja ščiti pred onesnaženostjo. V Evropi in delih ZDA se kakovost morske vode celo izboljšuje.« Vendar Palatinusova opozarja, da oceanov ne moremo enačiti z zaprtimi morji, kot je Sredozemsko: »Trendi upadanja količin odpadkov v morjih niso znani. Če so znani, zaradi dolgega niza podatkov, s katerimi razpolagajo redke države, ti kažejo zgolj ustaljen trend. Vprašanje je tudi, ali metode spremljanja odpadkov na morski površini in na morskih obalah kažejo resnično sliko onesnaženosti morskega okolja glede na to, da ugotavljamo, da je večina odpadkov najverjetneje potonila na morsko dno. Dejansko ostaja veliko vprašanje, kje je vsa plastika, ki po ocenah tistih, ki spremljajo količine vnosa, pride v morsko okolje.« Smo pa v zadnjih desetletjih (na srečo) priča tudi zakonodajnim spremembam, kaj smemo in česa ne smemo odlagati v morje. Še pred 30 leti so križarke smeti preprosto stresle v morje, danes je to prepovedano. Podobno so pred leti stranišča z ladij splaknili kar v odprto morje, danes je to prepovedano.

Shutterstock

Neučinkovita zakonodaja

Onesnaževanje morja se v znanstvenih krogih obravnava od 70. oziroma 80. let naprej, svoj prostor v javnosti pa je tema dobila v 21. stoletju. Za to sta zaslužni dve stvari – oceanski tokovi, ki s seboj prinašajo tudi odpadke, in mikroplastika, o čemer so začeli poročati tudi mediji, pravi Lars Gutow.

Čeprav so ponekod plastične vrečke že prepovedane, jih je v morju še vedno veliko. Predvsem zato, ker veliko držav z odpadki ne ravna učinkovito.

Kljub zakonodaji, ki obstaja že od 70. let, ki med drugim prepoveduje odlaganje odpadkov v morje z ladij, in nacionalni zakonodaji, ki ponekod že prepoveduje uporabo plastičnih vrečk, se situacija ne izboljšuje. »Čeprav so ponekod plastične vrečke že prepovedane, jih je v morju še vedno veliko. Predvsem zato, ker veliko držav z odpadki ne ravna učinkovito. To je še posebej pereče v državah z veliko populacijo in hitrorastočimi mesti, kjer je upravljanje z odpadki oteženo in slabo regulirano,« razlaga Gutow. Zadnje je očitno predvsem v jugovzhodni Aziji, na Filipinih, v Indoneziji, ki se neuspešno spopadajo z vse večjo količino odpadkov, ki pogosto končajo v morju. A to ne pomeni, da so za onesnaženje krive le te države. Krivi smo vsi, pravijo sogovorniki. Še posebej države, ki so velike uvoznice in izvoznice.

Svetovna proizvodnja plastike je v strmem porastu, kljub vsem raziskavam o potencialnem škodljivem vplivu na okolje in človeka, in trenutno presega 320 milijonov ton letno, pravijo sogovorniki.

Zakaj morij ne moremo očistiti plastike?

Obstaja kar nekaj inovacij, s katerimi naj bi si človeštvo pomagalo morje očistiti plastike. Zakaj tega ne počnemo? »Ker so površine prevelike,« odgovarja Gutow.

»Očistimo ga lahko ob obali, na odprtem morju, kjer se zbirajo zaplate odpadkov, pa je to težje, saj bi morali vodo prefiltrirati. Tovrstne posledice pa so lahko veliko bolj katastrofalne – skupaj z odpadki bi iz oceanov jemali tudi velike količine biološkega materiala. Če bi poskušali postrgati tudi smeti z dna morja, bi lahko poškodovali morsko dno,« pojasnjuje. »S presejanjem vode bi uničili tudi plankton, ki je velikosti mikrodelcev plastike,« dodaja Boxall.

»Zaradi količin odpadkov, ki se v morskem okolju razpršijo in potonejo na morsko dno, jih je skorajda nemogoče odstraniti. Podatki namreč kažejo, da je velika večina morskih odpadkov skoncentriranih na morskem dnu. Čiščenje obalne linije pripomore k čistejšemu okolju, vendar vsekakor s tem ne bomo očistili vse nesnage iz morja,« se strinja Palatinusova. A poskusi so. Kmalu naj bi bili znani rezultati pilotnega čiščenja območja odpadkov v Tihem oceanu s pomočjo plavajočih mrež. Ta poteka v okviru projekta Ocean Cleanup, ustanovil pa ga je Boyan Slat.

Shutterstock

Plastika na krožniku

A ne gre le za onesnaženost morij. Leta 2011 so okoljevarstveniki in morski biologi iz Francije in Belgije, ki so analizirali vzorce s sredozemskih obal v Franciji ter na severu Italije in Španije, ugotovili, da v Sredozemskem morju plava okoli 250 milijard mikroskopsko majhnih plastičnih delcev (če njihovo težo seštejemo, dobimo skoraj 500 ton plastičnih delcev), ki ogrožajo prehranjevalno verigo. Plastični delci predstavljajo veliko nevarnost za morska bitja, saj se pomešajo s planktonom, ki ga pojedo manjše ribe, te pa so nato hrana večjim ribam. Veliko teh rib se na koncu znajde tudi na naših krožnikih, kar je precej skrb vzbujajoče, pravi Špela Korez, Slovenka, ki se na nemškem Inštitutu Alfred Wegener ukvarja z vplivi mikroplastike na nevretenčarje v morju.

Pomisliti moramo tudi, koliko živali je žrtev plastike. »Koliko živali je ogroženih, ne vemo, ker se študije še izvajajo, je pa plastika vsekakor odgovorna za smrt kar nekaj živali. Do končne razjasnitve, kako škodljiva je za živa bitja, nas verjetno loči še pet let,« meni Boxall.

Rešitev? »Da prenehamo onesnaževati morja,« odvrne Gutow. To pomeni, da bi morali vso plastiko predelati na kopnem ali pa jo popolnoma prepovedati, prav tako bi morali bolj učinkovito ravnati z odpadki. A Gutow ni nič kaj optimističen: »Dvomim, da bomo v prihodnjih desetih letih omejili porabo plastike, čeprav bi jo morali.« Vsekakor vseh odpadkov iz morij nikoli ne bomo zmogli počistiti. Plastike je preprosto preveč. A če ne bomo prenehali onesnaževati, se bo namesto prihodnjih sto let plastika v morjih razkrajala bistveno dlje. S tem pa ne bo ogrožala le morskih bitij, ampak tudi nas.