Obleke naredijo revne ljudi nevidne ...

... zato ima Amerika 'najbolje oblečeno' revščino v zgodovini človeštva. Kdo bi si mislil, da to dejstvo najbolj velja prav v današnjem času. Trenutno vlada globalna obsedenost z modo; oblačilna industrija je namreč podvojila proizvodnjo, ker nam je nerodno isto obleko obleči dvakrat. Ne upoštevajoč dejstvo, da so naši predniki nosili iste obleke več mesecev, let ali celo desetletji.

Če naj bi veljalo, da je občutek za eleganco in slog prirojen in večen, to nikakor ne velja za oblačila. Še posebno v zadnjih letih ne. Del rasti je ob povečanem povpraševanju mogoče pripisati tudi sami industriji, ki je z optimizacijo proizvodnih procesov dosegla, da so oblačila izdelana hitreje in za nižjo ceno.

Še posebno hitro rast opažajo družbe, ki se ukvarjajo s prodajo cenejših, »high street« oblačil, ugotavljajo v poročilu, ki ga povzema Economist. Če so v španski Zari ali švedskem H & M običajno na leto ponudili par različnih kolekcij, jih je zdaj že okoli dvajset. To pomeni širok nabor artiklov – predvsem za ljubiteljice mode.

Pixabay

Ima pa instant moda tudi svojo ceno, predvsem okoljsko. Od pesticidov, s katerimi pridelovalci izdatno obdelajo bombažna polja, do kemikalij, v katere namakajo tkanine. McKinsey ocenjuje, da pri kilogramu denim blaga (trpežna bombažna vlaknina) nastane 23 kilogramov toplogrednih plinov. Po drugi strani kupci kupljen izdelek uporabljajo pol manj časa, kot so ga še pred petnajstimi leti, s čimer se okoljski davek povečuje in povečuje.

A če kupci v zahodnem svetu že postajajo bolj ozaveščeni in posegajo tudi po linijah izdelkov, ki so izdelani na do okolja prijaznejši način, strokovnjaki pravijo, da je skrb zaradi pretirane potrošnje trenutno usmerjena predvsem v države v razvoju. Tam se potrošništvo povečuje zelo hitro, pri zagotavljanju poceni izdelkov za množice pa so okoljski standardi navadno na zadnjem mestu pravil, ki jih industrija upošteva.

Po škandalih z nečloveškimi delovnimi razmerami in tudi očitkih o onesnaževanju okolja ter uporabi prepovedanih strupenih kemikalij so številna znana podjetja, med njimi tudi Nike ali Primark, precej spremenila poslovno politiko. Marsikatera družba je namreč ugotovila, da si težko privošči slabo propagando, ki je ob številni konkurenci lahko pogubna, čeprav vedo, da v državah v razvoju to še niso tako pomembni dejavniki, ki bi jih od priljubljenih znamk zahtevali kupci.

H & M je bil lani, na primer, največji kupec »boljšega bombaža«, proizvodne sheme, za katero je pridelava, kjer je prepovedana uporaba najbolj strupenih pesticidov in zapovedana preudarna raba vode. Takšen bombaž raste v 24 državah in pomeni okoli 12 odstotkov letne svetovne pridelave bombaža. Greenpeace je družbo pohvalil tudi, ker je nehala uporabljati strupene kemikalije za impregnacijo izdelkov. Ugotavljajo, da metoda »flyknit«, ki jo pri izdelavi športnih copat uporablja Nike, zmanjša količino odpadkov za 60 odstotkov v primerjavi s klasičnim rezanjem in šivanjem materialov. Vse to so poslovne prakse, ki so za okolje koristne, še menijo v Greenpeacu.

So pa »zelene linije« za oblačilna podjetja dvorezni meč, meni Steven Swartz iz družbe McKinsey. Prav mogoče namreč je, da potrošnika tako ozavestijo, da ne poseže več po »zeleni majici«, ampak močno zmanjša kupovanje oblačil, ki jih vidi kot »pripomoček« za uničevanje planeta. Kaj takšnega seveda ni v interesu blagovnih znamk.

Potem imamo še peščico podjetij, ki kupce pozivajo, da oblačila, ko jih več ne marajo ali so ta preveč ponošena, vrnejo v trgovino, od tam pa gredo v recikliranje. Težava je le, da je recikliranje oblačil še vedno precej zapleteno, saj so večinoma narejena iz mešanih vlaken, pogosto poliestra. Odvoz takšnih oblačil v Afriko in Azijo, kjer se znajdejo v »second hand« trgovinah, pa za zdaj ni ekonomičen, predvsem zato, ker gre navadno za oblačila ne prav trajne kakovosti.

Svetovna industrija šivanja oblačil je od leta 2000 do 2014 podvojila proizvodnjo, piše v poročilu svetovalne družbe McKinsey.

Britanski modni oblikovalec Tom Cridland rešitev vidi v oblačilih, ki trajajo dlje. Ustvaril je moško kolekcijo, ki naj bi zdržala tudi tri desetletja, zahvaljujoč posebnemu načinu šivanja in kvalitetnemu blagu. Pričakuje, da bo letos njegovo podjetje imelo okoli milijon dolarjev prihodkov, vseeno pa priznava, da je njegovemu modelu skoraj nemogoče slediti. Pa najbrž ne le zaradi specifičnega šivanja, ampak tudi zaradi želja kupcev, ki si bolj kot k 30 let staremu suknjiču prizadevajo za mesečno ali celo tedensko menjavanje suknjičev.

In trend instant mode je daleč od izumrtja, ocenjujejo strokovnjaki. Svetovna banka je lani objavila poročilo, ki pravi, da svetovna oblačilna industrija lahko zaposli še par milijonov žensk – samo v južni Aziji.

Industrija, ki je že zdaj največji delodajalec za ženske v regiji – ženske na Šrilanki pomenijo 71 odstotkov delovne sile v šiviljski industriji, 35 odstotkov v Indiji, 34 odstotkov v Bangladešu, v Pakistanu pa je oblačilna industrija takoj za kmetijstvom najpomembnejši delodajalec za ženske – bo še rasla, prav tako se številna podjetja umikajo iz Kitajske, kjer se zvišujejo stroški dela.

Pixabay

Tekstilna industrija v regiji že zdaj neposredno zaposluje okoli pet milijonov ljudi, posredno še nekajkrat toliko, skupaj ponuja že skoraj polovico vseh proizvodnih zaposlitev. Svetovna banka ocenjuje, da je rast dobra predvsem za družbo, saj se ženske vključujejo na trg dela, so bolj samostojne, se pozneje poročijo, imajo manj otrok, predvsem pa je med temi otroci večja vključenost v šolo zaradi prihodka, ki ga ženske zaslužijo s svojim delom.

Pri tem seveda ne ni mogoče pozabiti, da gre za zelo slabo plačano delo, delavske pravice navadno ne obstajajo, prav tako je to pogosto za zdravje škodljivo delo. Povprečna plača je po zadnjih podatkih Svetovne banke v Bangladešu 0,5 dolarja, okoli en dolar v Indiji, na Kitajskem pa se je zvišala na že skoraj tri dolarje na uro.