Obdavčimo bogataše!

V zadnjih tednih so Slovenijo razburkale napovedane davčne spremembe, zapisane v koalicijski pogodbi nastajajoče vlade, in odzivi nekaterih podjetnikov nanje. Seveda je izjemno pomembno vprašanje, kam bo zaplula Slovenija z novimi davčnimi spremembami, a zdi se, da pri nas manjka zavedanja, da vsak ukrep ne pomeni le spremembe smeri plutja (pogled v preteklost pokaže, da precej cikcakamo sem ter tja po morju, včasih pa hočemo narediti tudi popoln obrat), pač pa vsak poseg v davčni sistem tudi zatrese našo ladjo (in nekaj kapitala vsakič pade čez krov).
Če pri osnovnem vprašanju, komu naj služi davčni sistem, še vlada večinsko soglasje – seveda ljudem, ki bivajo na tem območju –, pa so si pri konkretnih ukrepih za dosego tega cilja mnenja povsem nasprotujoča.
Tokratni vzklik »obdavčimo bogataše« prinaša s seboj obdavčitev dividend in kapitalskih dobičkov po sistemu, ki smo ga nekoč že poznali – vse skupaj gre v dohodnino (kar pomeni tudi ponovno izpolnjevanje dohodninskih napovedi za vse državljane), in pri večini tovrstnih prihodkov bi bili ti obdavčeni po najvišji možni davčni stopnji 50 odstotkov. Pri revizijski in svetovalni družbi Pricewaterhousecoopers so ocenili, da bi takšna ureditev pomenila višje obremenitve za prejete dividende ali rente za vse, ki imajo bruto plačo vsaj 1200 evrov (kar je celo pod povprečno slovensko bruto plačo). Tovrstni »bogataši« bi torej plačali več, a iluzorno je pričakovati, da bi to veljalo tudi za tiste največje.

Pixabay

Vse pade v vodo

Kam bomo premaknili Slovenijo z naslednjo spremembo davčnega sistema, je izjemno pomembno vprašanje, a čas je, da se vprašamo tudi, kdaj bomo z vsem tem spreminjanjem smeri ladjo povsem upočasnili. Kajti še bolj kot (pre)visoki davki postajata težava Slovenije davčna negotovost in nepredvidljivost. Tri obsežne raziskave družbe Deloitte o pogledu na davčne sisteme v Evropi so pokazale, da Slovenija od drugih evropskih držav še bolj kot po pritoževanju nad višino davka odstopa po nezadovoljstvu s prepogostimi spremembami davčnih predpisov.

Kapital je bežal iz Slovenije tako hitro, da se je kar kadilo.

To seveda niso zgolj tegobe domačih podjetnikov, isti razlog navajajo tudi tuji potencialni investitorji; javna agencija Spirit, ki si prizadeva privabiti tuje naložbe, kot eno od osrednjih ovir navaja težave, povezane z nejasno (nepremišljeno), neusklajeno zakonodajo ter njenimi hitrimi in pogostimi spremembami.
Andreja Škofič Klanjšček, partnerica za področje davčnega in pravnega svetovanja v družbi Deloitte, pravi: »Odločitev, ali bo neko podjetje investiralo v Slovenijo in odprlo pri nas podjetje oziroma družbo, je odvisna od tega, koliko so administrativni postopki enostavni in hitri (kjer bi se dalo v Sloveniji še veliko narediti), od infrastrukture, dostopnosti in kvalificiranosti delovne sile, cene delovne sile, ki je povezana z obdavčitvijo z davki in prispevki, ter navsezadnje z dostopnostjo davčnih olajšav in stopnjo davka od dobička.« A vse to pade v vodo, če so spremembe pravil pogoste in nepredvidljive. »Na primer: postavljena kalkulacija cene izdelave nekega izdelka se lahko korenito spremeni, če se povečajo socialni prispevki, ki dvignejo ceno dela,« pove sogovornica in nadaljuje: »Na Deloittu sem zaposlena že več kot desetletje in žal prevečkrat vidim, da je drugje manj zapletene administracije in so dostopnost delovne sile ter davčna varnost in stabilnost na veliko višjem nivoju. Za primer: Nemčija ima že več kot zadnjih deset let nespremenjeno stopnjo dohodnine.«

Pixabay

Spremembe prinašajo stroške …

Vsaka davčna sprememba prinaša stroške. Stroške administracije, pobiranja davka, podjetjem pa tudi stroške spremenjene strategije, analiz učinkov davka in ukrepov za optimizacijo davčne pozicije. A dr. Andreja Cirman z ljubljanske ekonomske fakultete opozarja: »Kot je očitno tudi iz tokratnega dogajanja, problematične niso zgolj spremembe, pač pa že same napovedi sprememb. Podjetniki že ob sami napovedi začnejo preverjati, kaj bi napovedani ukrepi pomenili zanje, in pogosto tudi že začnejo s prilagajanji.« Enako opaža Andreja Škofič Klanjšček: »Pri nas smo imeli v preteklosti nekaj napovedanih sprememb, ki se nato niso zgodile – kakšno sporočilo smo poslali v mednarodno poslovno okolje in navsezadnje tudi domačim podjetnikom? Da pri nas ne moreš predvideti, kaj se bo zgodilo. Da država pravzaprav nima jasne slike, kaj bi z davčnim sistemom rada dosegla.«

… in bolj malo prihodkov

Hitre in pogoste spremembe običajno ne dosežejo želenega učinka. Medtem ko morda udarijo po žepu male ribe, veliki (ki imajo za to tako motiv kot orodja) s prilagajanjem poslovanja in vodenja poslovnih knjig najdejo obvoze, v skrajnem primeru pa pobegnejo drugam.
In takšne davčne neumnosti smo v preteklosti že pogosto delali. Kot pove dr. Cirmanova: »Ko smo v letih 2012 in 2013 sestavljali pravila za nepremičninski davek, je bilo določeno, da bodo nerezidenčna stanovanja bolj obdavčena. Seveda je cilj takšnih pravil razumljiv in logičen, a kaj se je zgodilo? Tudi če bi začeli davek pobirati, ga s tem ni bi pobrali kaj dosti več, davčni zavezanci pa so se takoj začeli prilagajati, ljudje so se 'preseljevali', ukinjali in dajali služnosti na nepremičninah, ciljno oddajali in najemali prostore ter se tako izognili morebitnim novim dajatvam. Tudi pri napovedanih spremembah ne vem, ali se ne bo zgodilo podobno, saj nisem prepričana, da so zares domislili, kako izpeljati progresivno obdavčitev nepremičnin; učinka verjetno ne bo veliko, na papirju se bo pa nepremičnine na veliko premetavalo sem ter tja.«

Obvozi ostajajo

Dr. Cirmanova očitno dvomi tudi o motivih teh sprememb, saj pravi: »Trdijo, da bodo obdavčili rente. Če pod rente mislijo najemnine, potem, potem je ista garnitura, ki se je podpisala pod koalicijsko pogodbo in ki te ljudi podpira, v preteklosti rušila rešitve, ki bi onemogočile, da del rent res državi povsem spolzi iz rok: Drži, da je obdavčitev najemnin 25-odstotna, a mnogi, ki imajo več nepremičnin (ali pa malo bolj odprte oči), se temu izognejo z obvodom prek obravnave po sistemu normiranih stroškov ter na koncu plačujejo štiriodstotni davek. Pretekla koalicija ni našla skupnega jezika za podporo predlogom Ministrstva za finance, s katerim bi razmah normirancev zajezili.« In nadaljuje: »Po enakem principu tudi zdaj ne bo pomagalo, če se bodo prihodki od najemnin prestavili v dohodnino in obdavčili večinoma s 50-odstotnim davkom; to bo zgolj na papirju, v praksi pa si bodo vsi organizirali takšne obvode.«
Pogoste in nedomišljene rešitve vedno puščajo odprte luknje in obvoze, ki jih izkoristijo najbolj kreativni. Davčno okolje, ki se ves čas spreminja, daje spodbudo tistim, ki se bolj kot poslu posvečajo izigravanju pravil. In to nič kaj blagodejno ne vpliva na stanje v državi; resen posel takšno okolje doživlja kot vedno bolj negostoljubno, tisti, ki izigravajo pravila, pa le še utrjujejo davčno (ne)kulturo.

Pixabay

Kot slon v trgovini s porcelanom

Slovenija je zelo pogosto spreminjala davčna pravila igre iz različnih razlogov. Delno zaradi tega, ker je mlada država in je morala nov davčni sistem šele vzpostaviti, v zadnjem obdobju pa tudi zaradi splošne gospodarske slike. Dr. Andreja Cirman pravi: »V zadnjih desetih letih smo povsod po svetu priča številnim spremembam davčne politike, kar je posledica krize, ki je prinesla precej popravkov davčne zakonodaje.« A žal v tem trendu izstopamo ne s količino sprememb, pač pa z načinom. Dr. Cirmanova opozarja, da naš pristop res ni zgleden: »Ko se lotimo sprememb davčnega sistema, je predvsem zelo pomembno, da se vse izredno dobro premisli, oceni morebitne posledice, in ne da se gre kot slon v trgovino s porcelanom. Sicer se dogaja to, čemur smo priča v Sloveniji – davčni zavezanci nikoli ne vedo zares, kaj bo sledilo, in se ves čas ukvarjajo s tem ter se preventivno prilagajajo. Najprej je treba spremembe zelo natančno premisliti in dodelati, ne pa najprej vreči v javnost idejo, ki jo imamo, ne da bi se zavedali posledic, ki bi jih takšna ureditev prinesla.«

Pot v pekel

Napake prav na istem področju, kot se napovedujejo tokrat, smo že delali; v obdobju prvega ministrovanja dr. Mramorja (ki mu sicer ne gre oporekati strokovnosti) so že zaostrili obdavčitev kapitala in poskušali s posebno obdavčitvijo pretežnih kapitalskih deležev močno stisniti »večje ribe«.

Skoraj ni davka, ki ga ne bi vsakih nekaj let nekoliko spreminjali – seznam sprememb je na videz neskončen.

Razumljiv cilj, a znova se je izkazalo, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni in da nedomišljene rešitve dosežejo ravno nasprotni učinek; kapitala nismo bolj obdavčili, ker se je takrat ob napovedi sprememb, kot pravi dr. Cirmanova, »kapital na različne načine prerazporejal in bežal iz Slovenije tako hitro, da se je kar kadilo«. Prepoznavni podjetniki so iz Slovenije selili desetine milijard takratnih tolarjev. Takšne napake spreminjanja davčnega sistema in odganjanja kapitala v tujino so nam dolgoročno precej škodovale. Pred pol leta mi je nekdanji guverner češke centralne banke Miroslav Singer v pogovoru zatrdil, da je prav to eden od ključnih razlogov, da Češke ne gledamo več daleč zadaj v vzvratnem ogledalu; ta je s stabilno in podjetjem prijazno davčno zakonodajo poskrbela, da je v državo prišel tuji kapital (in z njim know-how), predvsem pa se je začel akumulirati tudi domači kapital, ki je postal tako močan, da tuji investitorji zdaj včasih izpadejo iz igre, ker preprosto domači kapital že sam zmore tako velike investicije, da posle izpelje brez tuje pomoči. Naš kapital pa je Slovenijo v velikem obsegu zapustil.
Stanje se je takrat uredilo šele z Bajukovo vlado, ki je davčno zakonodajo močno poenostavila in postavila trenutno veljavni cedularni sistem.
»Obdavčitev kapitala je sicer z demagoškega vidika zelo privlačna, a dejstvo je, da je kapital ne le mobilen, pač pa tudi hitro mobilen, zato je problematično, če se lotimo tovrstne obdavčitve na vrat na nos, čeprav tudi OECD pravi, da imamo kapital relativno manj obdavčen. A dokler ne bomo obdavčili drugih trenutno nizko obdavčenih virov, na primer nepremičnin, katerih obdavčitev ima majhne negativne ekonomske posledice, se je verjetno nesmiselno najprej lotiti tistega dela kapitala, katerega obdavčitev bi zaradi hitre mobilnosti prinesla precej večje negativne makroekonomske posledice,« pravi dr. Cirmanova.

Pixabay

Naredili smo krpanko

Skoraj ni davka, ki ga ne bi vsakih nekaj let nekoliko spreminjali; seznam sprememb je na videz neskončen: DDV, kolikokrat smo dvigovali stopnje?

Leta davčnih sprememb so iz naših zakonov naredila krpanke. Iz državljanov smo naredili ljudi, ki v plačevanju davkov več ne vidijo vrline, pač pa zgolj breme, ker od pobranih davkov vidijo čedalje manj koristi. 

Davek od dobička – spreminjali smo olajšave in stopnje. Dohodnina: neštete spremembe lestvice in olajšav pa pravica do pokrivanja davčne izgube ... Kam nas je to pripeljalo? Andreja Škofič Klanjšček jasno pove: »V našem oddelku opažamo, da so vsa leta davčnih sprememb iz naših davčnih zakonov naredila krpanke, davčna varnost, ki jo razumemo kot jasno vedenje, kako izvajati davčne zakone pravilno, pa je iz leta v leto manjša. Iz naših državljanov smo naredili ljudi, ki v plačevanju davkov več ne vidijo vrline, pač pa zgolj breme, ker od pobranih davkov vidijo vse manj koristi. In vse več ljudi odhaja živet in delat v tujino.« In pri tem opozarja na ključno težavo: »Večina teh sprememb je bila zgolj posledica proračunskih potreb in nabiranja političnih točk. In zanimivo – skoraj vse spremembe so narejene po hitrem zakonodajnem postopku. Pri tako pomembnih zadevah pa se nekaj na hitro zmaši skupaj in sprejme ponavadi dva tedna pred novim letom, ko sprememba začne veljati.« Spremembe so tako nedomišljene in nedodelane, zakoni pa napisani tako, da jih – kot je izjavila naša sogovornica – trije razumejo na pet različnih načinov.

Dolgoročna pravila (ne)smiselna?

V davčne predpise zapisujemo tudi, kako bo nekaj obdavčeno čez dvajset let. Je to sploh smiselno, če pravila ves čas spreminjamo? Dr. Cirmanova meni, da je vsekakor smiselno v zakonodaji opredeljevati tudi časovno bolj oddaljena pravila, kot na primer trenutno veljajo za obdavčitev kapitalskih dobičkov, pri katerih stopnja obdavčitve z vsakimi petimi leti lastništva pada, po dvajsetih letih pa je stopnja ničodstotna, torej je kapitalski dobiček neobdavčen: »Namen takšnih prepisov po obdobjih je razlikovanje med špekuliranjem in investiranjem. Na ta način dajemo signal spodbujanja dolgoročnih naložb.« Pri čemer seveda ne gre nujno v prvi vrsti za velike investitorje, pač pa naj bi davčna zakonodaja na takšen način tudi spodbujala posameznike k dolgoročnemu varčevanju v smislu tretjega pokojninskega stebra. Na takšen način bi bil ta del pokojninskega varčevanja za posameznike neobdavčen.

Nemčija ima že več kot zadnjih deset let nespremenjeno stopnjo dohodnine.

A kako naj takšni predpisi dosežejo svoj namen, če davčni zavezanci ne bomo verjeli v njihovo obstojnost? Že zdaj je ta predpis precej pred dvajsetimi leti obstoja doživel spremembe (povišanje) davčne stopnje, če bo v prihodnje spet deležen večjih sprememb, je res vprašanje, koliko zavezancev bo sledilo dolgoročnim davčnim spodbudam, če ne bodo verjeli, da bodo takrat, ko jih bodo potrebovali, še veljale. Manjši popravki so gotovo kdaj potrebni, a spreminjanje zdaj enega zdaj drugega pravila najprej v eno smer in nato v drugo ni ravno koristno. Dolgoročni predpisi so torej koristni, a naj sistem deluje tako, da bodo zavezanci v dolgoročne predpise lahko tudi verjeli!

Pixabay

Strategija je … vsak teden drugačna

Obe sogovornici se strinjata, da je prav to največji problem slovenske davčne politike – očitno dolgoročne davčne strategije ni in vsakršni ukrepi so pogosto le plod nabiranja političnih točk, pa čeprav nato dosežejo ravno nasproten učinek ali pa niso nikoli zares implementirani. Morda bo tudi tokrat tako. »Davčni sistem je izjemno občutljiva zadeva in na ministrstvu za finance precej dobro vedo, kaj lahko resnično implementirajo in česa ne. Politiki pa radi tudi mimo tega na veliko oznanjajo spremembe in delajo preplah, na koncu pa se izcimi nekaj drugega, kajti njihove ideje pogosto niti niso uresničljive,« pravi dr. Cirmanova. »Po mojem mnenju mnogo od zapisanega sploh ni izvedljivo, kar je bilo videti tudi pri zaslišanju kandidata za finančnega ministra, ki je bil v svoji interpretaciji napovedanih ukrepov že bolj zmeren in previden.«

Kakšne so rešitve

Andreja Škofič Klanjšček zato pravi, da je namesto hitre krpanke potreben počasen premislek, podprt s široko strokovno razpravo, katere cilj je celovita davčna reforma.

Zakoni so napisani tako, da jih trije razumejo na pet različnih načinov.

Celovita ne v smislu, da celoten sistem spet obrnemo na glavo, pač pa da najprej domislimo sistem kot celoto, kakšne cilje naj zasleduje, in dobro analiziramo, kakšni bodo učinki določenih ukrepov, ne pa zgolj koliko političnih točk bodo prinesli posamezni opciji. Potrebujemo sistem, ki bo eden od gradnikov poti do stabilne države in gospodarstva, ki si ga želimo: konkurenčnega, razvojno usmerjenega, privlačnega za tuje investicije. Pri tem naj se ne pozabi na stroko. Ko se postavijo osnovne davčne usmeritve, morajo te ostajati enake, zakonodaja pa naj se prilagaja novim panogam, tehnologijam. Tudi dr. Cirmanova svari pred spremembami po hitrem postopku, kakršnih smo bili vajeni doslej.
Potrebujemo stabilno okolje, ki bo omogočalo ljudem dostojne plače, socialno varnost, dostopno zdravstvo in čisto okolje. Drži, za vse to potrebujemo tudi dovolj denarja v davčni malhi. A te ne bomo napolnili tako, da bomo vse, kar je možno, napodili iz Slovenije, iz preostalih pa izželi, kar se bo dalo. Še posebej če bo imela malha še naprej luknje, iz katerih bo odtekalo na vse strani, namesto da bi se smiselno uporabilo. Že samo iz podatka, da je zdaj v najvišjem dohodninskem razredu (za katerega je meja tik nad 70.000 letne davčne osnove) zgolj okrog 3400 oseb, lahko sklepamo, da sistem omogoča precej obvoznih poti, po katerih je možno skriti svoje prihodke oziroma prikazati relativno nizko davčno osnovo.
Cilj je torej isti, a morda je smer poti, ki je potrebna, da se doseže, ravno nasprotna; ne hitre in visoke obdavčitve ter polno zakonskih lukenj, kar ima za posledico obremenitev malih podjetnikov in obvoze velikih, pač pa zmerna obdavčitev in njeno dosledno izvajanje, ki kapital privablja in tako povečuje davčno osnovo, ob tem pa trezen in strokoven premislek ne le kako sestaviti davčni sistem, pač pa tudi, kako zagotoviti, da se luknje in obvozi zapirajo, vzpostavlja pa se okolje, v katerem je plačevanje davkov vrlina, ne pa neumnost tistih, ki ne znajo izigrati sistema. In pogosto ga najbolje izigravajo prav tisti, ki se najbolj trkajo po prsih, kako bodo obdavčili bogate in poskrbeli za slehernika.