O družbi brez države

David D. Friedman, ameriški ekonomist, politični filozof, teoretični fizik in predvsem desni libertarec, je trenutno profesor prava na Univerzi Santa Clara v Kaliforniji.

Akademik s precejšnjim političnim vplivom se v svojih provokativnih delih, kot sta na primer The Machinery of Freedom in Law's Order, spotika ob državo, demokracijo in številne druge omejitve trgov, na katerih od 50. let 20. stoletja sloni social­na družba. Je sin (ne)slavnega Miltona Friedmana, ki velja za začetnika čikaške ekonomske šole in svetovalca diktatorja Pinocheta, in oče Patrija Friedmana, velikega zagovornika neodvisnih kapitalističnih mest sredi oceanov.

Friedmanovi hrepenijo po bolj svobodnem življenju, vsi pa ga iščejo v laissez faire tržnem kapitalizmu. Davida smo v Sloveniji čakali na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, vendar mu zaradi višje sile (= covid-19) ni uspelo priti. Privolil pa je v intervju po e-pošti.

Spoštovani profesor Friedman, večkrat ste se javno deklarirali za anarhokapitalista. Anarhizem običajno laiki razumemo kot pomanjkanje reda, odsotnost univerzalnih pravil obnašanja in pravnega sistema, ki bi ta pravila vzdrževal. Ali je to pravilno razumevanje?

Ne. Anarhija, kot jo razumem, je družba brez osrednje vlade, brez institucije, ki bi imela posebne pravice, ki jih drugi ljudje nimajo, kot na primer pravico do pobiranja davkov ali pravico do naborništva. To nikakor ne pomeni odsotnosti pravil; pravila so v moderni družbi v veliki meri vzpostavljena povsem decentralizirano. Pomislite samo na jezik, visoko strukturiran sistem pravil, ki si jih deli veliko število ljudi brez osrednje avtoritete.

V anarhokapitalističnem sistemu, kot ga predlagam, so ljudje stranke agencij, ki varujejo pravice posameznikov. Agencije na trgu prodajajo storitev varovanja pravic in arbitraže. Agencije se vnaprej dogovorijo za zasebno sodišče, ki bo v primeru konfliktov reševalo spore njihovih strank. Dogovorov se morajo držati – npr. če moja agencija ne sprejme neodvisne obtožnice zoper mene, potem tvoja agencija prav tako naslednjič ne bo sprejela obtožnice. Tako bi sistem razpadel, konflikti pa bi se morali reševati na druge načine, na primer z nasiljem, kar pa je drago.



Torej, obstaja inherentna spodbuda za mirno reševanje sporov. Glede univerzalnosti pravil – pričakujem, da bi različna sodišča sledila podobnim pravilom (oz. zakonom), tako kot je standardizacija produktov in storitev značilna za druge trge. Kljub temu je malo verjetno, da bi bila pravila povsod enaka. Tako je tudi danes, zakoni se razlikujejo med državami in celo med mesti.

Zdaj se skoraj ves svet bori s krizo po imenu covid-19. Anarhokapitalizem bi torej državo v celoti odpravil, vendar je pandemija klasični primer, v katerem je potrebna centralizirana kolektivna akcija. Bruce Aylward iz Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je nedavno rekel, da več sto tisoč ljudi ni zbolelo prav zaradi odločnosti kitajskih oblasti. Kako si predstavljate, da bi se s pandemijo spopadel trg?

Morda je pandemija res situacija, v kateri ima država pozitivne učinke. Anarhist nisem zato, ker bi mislil, da država nikoli ni boljša od trga, temveč zato, ker ni načina, da bi ukrepanje države omejili samo na te situacije.

Vseeno je tudi v primeru pandemij mogoče najti argumente za trg glede na državo. Vladna regulacija farmacije je močno omejila razvoj zdravil. Morda ste slišali za Peltzmanovo študijo, ki je ugotovila, da vsaka regulatorna sprememba razpolovi število na novo ustvarjenih zdravil, hkrati pa nima nikakršnega vpliva na povprečno kakovost teh zdravil. Moje mnenje je, da bi v svetu brez FDA (ameriškega vladnega urada za hrano in zdravila) veliko hitreje našli metodo preventive ali zdravilo za covid-19.

Nadalje, Rudolph Rummel ocenjuje, da so države v 20. stoletju pobile dvesto milijonov ljudi, ki so jim vladale (in to brez vštetih žrtev vojn). Vlade so torej lahko velik »strošek« za prebivalstvo, veliko večji kot trenutna pandemija. Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, ni, ali ima država lahko pozitivno vlogo pri reševanju krize covid-19. Ključno je vprašanje, ali je neto učinek obstoja države za ljudi pozitiven ali negativen.

Ste zagovornik političnega sistema, ki primarno ni vzpostavljen na temeljih demokracije, temveč na pogodbenih izhodiščih prostovoljnega pristopa in izstopa posameznikov. Eden takih primerov so čarterska mesta. Demokracija ni pogoj legitimnosti za čarterska mesta, če lahko ljudje izbirajo, v katerih bodo delali in prebivali. Kaj so čarterska mesta? Zakaj se nam ni treba bati nedemokratičnosti?

Osnovna ideja čarterskih mest je, da se podjetniki z državo dogovorijo za nadzor nad nekim ozemljem [ali delom morja]. Država bi verjetno ohranila svoj vpliv nad kazenskim pravom, medtem ko bi podjetniki vzpostavili svoj sistem civilnega prava in pogodbenega prava na način, ki bi privabil investitorje, omogočil zaposlitve in zagotovil dobiček.

Podobnosti lahko najdemo v Hongkongu ali posebnih ekonomskih conah na Kitajskem, kjer so zakoni prilagojeni razvoju uspešnega prostotržnega sistema.



Vprašanje, ali demokracija zagotovi več ali manj svobode v primerjavi z neko alternativo, je pomembno, vendar nanj ni mogoče odgovoriti tako, da preprosto odstranimo primere nesvobodnih demokracij. V zgodovini je večina demokratičnih ureditev kratila svobodo posameznikov – moderne države na primer z obveznim naborništvom.

V starogrških Atenah, ki jih danes navajamo kot zibelko demokracije, je bila približno polovica prebivalcev sužnjev. Če to družbo postavimo ob rob nedemokratični ureditvi, ki bi sicer ohranjala osebne svoboščine (med njimi pravico do izhoda), hitro postane jasno, katera država je bolj svobodna.

Seveda lahko odvrnete, da Atene niso bile prava demokracija, ker sužnji (ter ženske in tujci) niso imeli pravice do glasovanja. Kaj pa, če bi bilo sužnjev samo petina in bi imeli pravico do glasovanja? Še vedno bi demokratična večina lahko zagotovila, da sužnji ostanejo sužnji, pa četudi z volilno pravico.

Demokracija je sistem, v katerem državljani nadzirajo vlado, torej posredno vladajo nad drugimi ljudmi, in lahko, če imajo dovolj glasov, kratijo pravice manjšine do svobode. Demokracija ni pogoj svobode.

Nekateri pomembni misleci liberalizma (npr. Otto von Gierke ali Quentin Skinner) so demokracijo utemeljili na neodtujljivi pravici do samoodločanja, kar bi zagotovilo prepoved suženjstva za kakršnokoli manjšino (tudi za morebitne »sužnje z volilno pravico«). Neodtujljive pravice so zelo pomembne tudi na zahodu, saj smo na njihovi podlagi prepovedali kar nekaj pogodbenih razmerij, ki bi bila povsem prostovoljna. Z ustavo smo prepovedali pogodbeno diktatorstvo, kot ga je predlagal Hobbes (kar bi bila na primer nedemokratična čarterska mesta), prav tako smo prepovedali arhaično poročno pogodbo (angl. coverture), s katero je žena ob poroki prenesla svoje pravne pravice in dolžnosti na moža. Tretja taka pogodba je prostovoljno suženjstvo, ki je obstajalo v antični in srednjeveški Evropi ter za kratek čas na ameriškem jugu. Vse te pogodbe so konstitucionalno omejene na podlagi neodtujljivih pravic posameznikov. Zdi se, da sami nasprotujete takšnih omejitvam?

Zaposlitev s sklenitvijo klasičnega delovnega razmerja bi se lahko obravnavala kot prostovoljen vstop v tiranijo [avtokratično razmerje, pri katerem je avtoriteta vzpostavljena »od zunaj«], saj večine podjetij ne vodijo zaposleni. V tem ne vidim ničesar problematičnega.



Prav tako je smiselno, da so ljudje v partnerskem odnosu svobodni glede odločanja o pogojih in posledicah poroke. Tisto, kar je bilo pravzaprav problematično pri arhaični poročni pogodbi, je bilo dejstvo, da je bila obvezna – vsa poročna razmerja so bila del iste pogodbe in pari niso mogli izbirati svojih pogojev poroke.

En primer prostovoljnega suženjstva je bila imigracija v ZDA v 18. stoletju. Posameznik je takrat lahko privolil v služnost v zameno za prevoz v Ameriko. Imigrant in kapitan sta se dogovorila za fiksno ceno prevoza. Ko je ladja prispela v pristanišče, je kapitan na dražbi prodal delo imigranta. Zmagovalec dražbe je bil kupec, ki je za dogovorjeno ceno ponudil najkrajše obdobje služnosti imigranta. Glede na to, da je bila za imigranta alternativa, da sploh ne pride v ZDA, se mi zdi, da je bila ta praksa koristna, četudi je vsebovala elemente suženjstva.

Ko govorimo o pravicah posameznika, da sklepa dolgoročne pogodbe v svojem imenu, ni povsem jasno, kje je treba poteg­niti črto. Osebno mislim, da noben pogodbeni odnos (če ni prisiljen) ni problematičen za svobodno družbo.

Robert Nozick, pionir modernega libertarizma, je v svojih starih letih prišel do sklepa, da je »črto treba potegniti« prav pri neodtujljivih pravicah, ki sem jih omenil v prejšnjem vprašanju. Obstajale naj bi torej določene pravice posameznika, ki jih ni mogoče prenesti na druge ljudi. In to naj bi zagotovila država. Kot eden vodilnih sodobnih zagovornikov libertarizma nasprotujete takšnim konstitucionalnim omejitvam. Kako komentirate to »notranjo« delitev libertarizma, ki se zdi kar pomembna?

Mislim, da ne bi bilo prav, da vnaprej omejimo določene pogodbe, za katere mislimo, da so slabe. Ko govorimo o alternativni ureditvi sistema, je treba najprej predvideti, kakšne bodo posledice sprememb, ne pa da govorimo o tem, kakšnih posledic si želimo.



Moja trditev, da bo anarhokapitalizem zagotovil svobodo, je teorem, ki ga je treba dokazati, ne definicija. Enako je z demokracijo. Odpirate torej dve vprašanji: kako se bo moj sistem obnesel in kako si želim, da bi se sistem obnesel.

Pravila igre v anarhokapitalizmu bodo določena na trgu. Odvisna so od želja ljudi in stroškov pogodb, ki bodo urejale medsebojne odnose. Če bi moral ugibati, bi rekel, da v okviru obstoječih družbenih vrednot suženjska pogodba ne bo mogoča. Po drugi strani pa mislim, da bi dolgoročna delovna [zaposlitvena] pogodba, ki bi jasno definirala ceno, ki bi jo delavec plačal ob morebitnem odstopu od pogodbe, obstajala.

Za odgovor na vprašanje, kakšne posledice si želim sam, pa bi potreboval močno teorijo etike, s katero bi začrtal mejo med sprejemljivimi in nesprejemljivimi pogodbami. Take teorije nimam in ostajam skeptičen, da jo ima kdo drug. Po mojih izkušnjah ni mogoče vzpostaviti univerzalne teorije pravic, ki bi dovolj jasno vnaprej definirala, kaj je dovoljeno in kaj ne.

Zato mislim, da sta pomembni obe strani. Pravice same za sebe in posledice neke odločitve. Na primer: če bi množično kratenje pravic vodilo v izboljšanje življenja za nekatere ljudi, bi bil vsekakor proti kratenju. Po drugi strani pa, če bi malenkostno kratenje pravic vodilo v ogromne izboljšave, bi to zagovarjal. Podobne dileme sem obravnaval v svoji knjigi The Machinery of Freedom.

Za konec bi se rad dotaknil podnebnih sprememb. Nekateri ekonomisti zagovarjajo tržne rešitve za podnebno krizo. Na letošnjem Svetovnem ekonomskem forumu so govorili o indikatorjih korporativne odgovornosti, ki bi potrošnike usmerjali tako, da bi se odločali za okoljsko odgovorna podjetja. Veliko znanstvenikov in družbenih kritikov je skeptičnih glede tržnih rešitev. Podnebna kriza zahteva hitre in odločne odzive, ki jih trgi ne zagotav­ljajo. Kakšen je vaš odnos do teh vprašanj?

Po mojem mnenju so podnebne spremembe realne in verjet­no v velikem delu povezane s človeško dejavnostjo. Mislim tudi, da imajo tako pozitivne kot negativne posledice, negotovo pa ostaja, kateri vidik pretehta. Ne vemo, ali je neto učinek sploh negativen, vsekakor pa ni gotovo, da je tako zelo negativen, kakor trdi [znanstvena] ortodoksija. Običajno se zanemarijo pozitivni učinki podnebnih sprememb.

CO₂-fertilizacija poveča pridelek in zmanjša potrebo rastlin po vodi. Ta učinek je dokazan z eksperimenti. Podvojitev koncentracije CO₂, kar se po napovedih IPCC pričakuje do konca stoletja, bo povečalo pridelek C3-rastlin za 30 odstotkov ter pridelek C4-rastlin za manjši, vendar vseeno znaten delež. To je pomembna pozitivna posledica, ki je pogosto spregledana, tako kot posledična ozelenitev planeta.



Toplogredno segrevanje je večje v hladnih časih in na hladnih predelih kot v toplih. Otoplitve si običajno želimo tam, kjer je hladno, ne želimo pa si je tam, kjer je toplo, kar pomeni, da je vzorec pristranski v našo korist. Spomnim se nekega članka, ki je ocenil, da je smrtnost zaradi podhladitve veliko višja od smrtnosti zaradi vročine. Segrevanje lahko torej vodi v zmanjšanje smrtnosti, ki je vezana na temperaturo.

Seveda obstajajo negativne posledice globalnega segrevanja, vendar v tem intervjuju ni mogoče obravnavati vprašanja v celoti. Poudaril pa bi, da ni nobenega razloga, da sklepamo na negativen neto učinek podnebnih sprememb. Prilagoditev na segrevanje namesto preventivnih ukrepov nam lahko omogoči, da se okoristimo s pozitivnimi posledicami in se izognemo negativnim.

Če so podnebne spremembe resnično tako katastrofalne, kot se jih pogosto prikazuje, potem menim, da niti trg niti politična akcija ne moreta rešiti situacije. Podnebne spremembe so problem javnih dobrin tako na javni kot individualni ravni – če si ena država nakoplje visoke stroške za zmanjševanje izpustov CO₂, to pomeni, da si bodo koristi delile tudi druge države. Reševanje tega problema bi zahtevalo svetovno vlado, ki pa bi bila hujše zdravilo od same bolezni.