Nove zelene zaveze EU

Simona Drevenšek
Foto Reuters

V pričakovanju zelenih dogovorov (Green New Deal) se pojavljajo pomisleki, kot je ta, da vladam po vsem svetu ni treba povišati davkov, da bi spremenili gospodarstvo in preprečili podnebne katastrofe.

Ob rekord­nih vročinskih valovih, ki so to polet­je hromili Evropo, so podnebni aktivisti našli rešilno bilko: konservativno nemško politiko Ursulo von der Leyen. Tik preden je bila izbrana za naslednjo predsednico evropske komisije, se je nekdanja nemška obrambna ministrica zavezala, da bo v sto dneh od prevzema položaja uvedla »evropski zeleni dogovor« in oblikovala celostno vizijo prehoda, katerega cilj bo zmanjšati emisije ogljikovega dioksida, preprečiti nadaljnje segrevanje planeta in hkrati zagotoviti socialno pravičnost. Evropska komisija, izvršna veja EU, je že predstavila široko paleto mogočih metod za določitev cene emisij toplogrednih plinov, ki škodujejo podnebju, s čimer bodo zbrali denar za naložbe v varovanje podnebja. Pričakuje namreč, da bodo v boju proti podnebnim spremembam potrebni bilijoni in ne milijarde evrov.

Napovedi so pozdravili tako aktivisti kot mediji. Claudia Kemfert, vodilna raziskovalka podnebja v Berlinu, je predloge označila za »revolucionarne«. Revija Forbes je zapisala, da je tiste, ki na drugi strani Atlantika pozivajo k takšnemu dogovoru, »prehitela nemška konservativna političarka«. Politico pa je pisal, da »žal Evropska unija – v svoji institucionalni strukturi in političnem procesu – ne dopušča holističnega pristopa« in da je »zeleni dogovor von der Leynove od začetka obsojen na propad«. Po njihovem ambiciozni predlogi v najboljšem primeru končajo v rokah uradnikov, ki so naklonjeni zadevi, v najslabšem pa pri komisarjih, ki so odločeni, da jim ne bo uspelo.
 

Bilijonske naložbe v prihodnjem desetletju


Von der Leynova je nalogo o sklepanju novega zelenega dogovora prepustila Fransu Timmermansu, izvršnemu podpredsedniku za »Green New Deal« in komisarju za podnebne ukrepe. Med cilji je zmanjšanje izpustov ogljikovega dioksida. Timmermans bo moral v prvih sto dneh svojega mandata predlagati tudi prvi evropski podnebni zakon v zgodovini, s katerim bo uzakon­jena ciljna vrednost – podnebna nevtralnost – za leto 2050. Sedanji cilj, da do leta 2030 zmanjšamo emisije za 40 odstotkov, ni dovolj – do leta 2030 naj bi zmanjšali emisije CO₂ za 50 odstotkov, morda celo 55 odstotkov.
image
 Foto Reuters
Ta zakonodaja bo morala vključevati zavezo članic, da bo do leta 2050 stara celina postala ogljično nevtralna. To pomeni, da se bo moral Nizozemec Timmermans zanašati na države članice, da bodo soglasno podprle zastavljene cilje, ki pa jim nasprotujejo Češka, Estonija, Madžarska in Poljska.

Ursula von der Leyen bo predlagala tudi naložbeni načrt za trajnostno Evropo in nekatere dele Evropske investicijske banke spremenila v podnebno banko. Za to bo odgovoren podpredsednik komisije Valdis Dombrovskis, ki bo nadzoroval novo strategijo financiranja, ki bo temeljila na izdaji zelenih obveznic. Tako se bo v prihodnjem desetletju sprostilo za bilijon evrov naložb. Med drugim naj bi imeli prednost krožno gospodarstvo in čiste tehnologije.

Novemu komisarju za energetiko pa je predsednica sporočila, da bo moral povečati naložbe in preučiti, kako preusmeriti plačila z dolarjev na evre.

Spremembe se obetajo tudi na drugih področjih. Emisije morajo imeti ceno, saj bo to vplivalo na naše ravnanje, so prepričani zagovorniki predloga. Von der Leynova bo zato predlagala razširitev sistema za trgovanje z emisijami za pomorski sektor in postopno zmanjšanje brezplačnih pravic, ki se dodeljujejo letalskim prevoznikom. Prav tako bo predlagala njegovo nadaljnjo razširitev na promet in gradbeništvo. Z novim skladom za pravičen prehod na nizkoogljičnost pa naj bi EU pomagala najbolj prizadetim prebivalcem in regijam.
 

Nove obdavčitve za mala podjetja in potrošnike?


Toda potencialno najbolj eksplozivna bo razprava o predlogu »mejnega davka na ogljik« (carbon border tax) na uvoženo blago, ki ga je von der Leynova naročila komisarju za gospodarstvo Paolu Gentiloniju. Gentiloniju je zapisala, da je mejni davek eden od ukrepov, s katerimi bi

Green New Deal, termin, ki ga je Pulitzerjev nagrajenec Thomas Friedman prvič uporabil januarja 2007, ni mrlič, a nas bo stal zares veliko.
zagotovili enake konkurenčne pogoje za evropska podjetja in tako preprečili selitev virov ogljikovega dioksida. Nemški mediji so sicer poročali, da na svoji tiskovni konferenci von der Leynova ni želela govoriti o podrobnostih predlaganega davka in da je le namignila, kako bi bil lahko videti »Green New Deal«. Vendar kljub napovedim ostaja dejstvo, da na nacionalni ravni še ni bil sprejet noben tak ukrep.
image
 Foto Reuters

Nova komisija, ki bo delo prevzela novembra, upa, da bo uvedla tarife za ogljikov dioksid. Načrt predvideva oceno trajnosti uvoza iz tretjih držav. Države in uvozniki s slabimi ocenami bodo ustrezno obdavčeni. Temu predlogu je sicer naklonjena Francija, je poročal nemški Deutsche Welle (DW), saj tarife na ogljikov dioksid obravnava kot sredstvo za krepitev evropske konkurenčnosti v primerjavi s Kitajsko in ZDA. Vendar se zdi, da je nemški finančni minister Olaf Scholz drugačnega mnenja. Shema se mu zdi zapletena, zaskrbljen je tudi, da bi to lahko privedlo do novih trgovinskih sporov z ZDA in Kitajsko. Vendar evropsko lobistično združenje Business­Europe meni, da je koncept dajatve ali uvozne tarife za okolju škodljive izdelke izvedljiv.
Tudi avstrijski finančni minister Eduard Müller načrtu ne nasprotuje, a opozarja, da ga ne bo enostavno uresničiti. »Imamo Svetovno carinsko organizacijo, imamo zavezujoče pogodbe,« je dejal in dodal: »Kljub temu se moramo začeti pogovarjati.«
Po poročanju tujih medijev namerava Scholz razširiti trenutni sistem trgovanja z emisijami tako, da bi vanj vključili tudi manjša podjetja in celo potrošnike. »Imamo zelo uspešen evropski sistem trgovanja z emisijami, ki velja za velike industrijske družbe. Zdaj poskušamo ugotoviti, kako lahko omejimo ogljik v povezavi z mobilnostjo, kmetijstvom, ravnanjem z odpadki, ogrevanjem in malimi podjetji.« Omenil je tudi zamisel o davkih na vse letalske vozovnice v EU, kakor to že počne Nemčija, in dodal, da mora EU najti smiselno ceno za emisije ogljikovega dioksida.
 

Dolga pot do soglasja


Da podpore zavezam ne bo lahko doseči, je bilo videti že na zasedanju finančnih ministrov 28 članic EU, ki je septembra potekalo v Helsinkih. Zasedanje je bilo istega dne, ko so se vladajoče koalicijske stranke v Nemčiji sestale, da bi se odločile o podnebnih ukrepih, usmerjenih v prometni sektor. S tem bi zagotovili, da bo država dosegla cilje zmanjšanja emisij do leta 2030, kar bi stalo 75 milijard evrov, je poročal Deutsche Welle (DW). Namestnik finančnega ministra Jörg Kukies je na razpravi v Berlinu dejal, da so nedavni pogovori v Helsinkih o posodobitvi davčnih pravil razkrili globoke razlike med državami članicami EU. Čeprav finančni ministri EU razmišljajo, kako okrepiti železniški promet, na primer z nižjim davkom na dodano vrednost (DDV) za vozovnice, niso vsi na istem bregu. Finski predstavnik je poudaril, da je njihova država že »nevtralizirala svoje emisije ogljikovega dioksida«, poleg tega v okviru šestmesečnega predsedovanja EU plačujejo odškodnino za vse letalske prevoze, denar pa namenjajo za spodbujanje okoljskih projektov in sajenje dreves. »Poljski finančni minister je napovedal absoluten veto kakršnemu koli dodatnemu obdavčevanju premoga,« je besede Kukiesa povzel portal Euronews. Njegov malteški kolega je poudaril, da bi bila ideja o višjih davkih za lete v nasprotju z interesi katere koli otoške države, kot je njegova. Ciprski finančni minister je zagrozil, da bo blokiral vse poskuse uvedbe dodatnega obdavčenja ladijskega prometa. Francoski finančni minister Bruno Le Maire pa je v Helsinkih izrazil željo, da bi bil letalski sektor EU, ki je deležen davčnih in drugih olajšav, bolj konkurenčen letalskim prevoznikom, ki niso iz članic EU, in da bi prispeval več za boj proti podnebnim spremembam.
Več južnih držav EU je pozvalo k izvzemu dolga, nastalega zaradi naložb v ukrepe za zaščito podnebja, iz vladnih bilanc stanja. Valdis Dombrovskis, evropski komisar, zadolžen za zagotavljanje stabilnosti evra, nasprotuje tej ideji. »Ne moremo se pretvarjati, da zeleni dolg ni dolg,« pravi. Po njegovem se lahko »pri odplačilu takšnega dolga pokaže določena mera fleksibilnosti. To smo že storili v preteklosti, zlasti v primeru Italije,« je njegove besede povzel DW. Francoski in luksemburški finančni minister pa sta pozvala k večji nemški podpori pri financiranju naložb v podnebju prijazne projekte. Olaf Scholz je očitno pod pritiskom, da vloži nekaj nemškega proračunskega presežka.
 

Zeleno razjezilo Američane


Razprava o novih zelenih davkih in zelenem novem dogovoru nikakor ni omejena le na staro celino. Zeleni novi dogovor je v središču ameriške predsedniške kampanje za volitve 2020. Bernie Sanders je podnebno krizo razglasil za nacionalno krizo in predstavil svojo različico dogovora – načrt v vrednosti 16,3 bilijona dolarjev, ki vključuje obsežne naložbe v obnovljive vire energije, zeleno infrastrukturo in denar za raziskave. Kako do tega denarja? Predlaga, da bi zmanjšali porabo za vojsko in sočasno povišali davek velikim korporacijam, je poročal britanski časnik Guardian.

Alexandria Ocasio-Cortez, ki je lani postala najmlajša ženska, kadar koli izvoljena v ameriški kongres, pa je s platformo demokratičnega socializma šla še korak dlje. V oddaji 60 Minutes na televiziji CBS je dejala, da bi načrt prehoda s fosilnih goriv od ljudi zahteval, da »začnejo plačevati pravičen delež davkov«. To bi lahko pomenilo obdavčitev najbogatejših Američanov s stopnjo 60 do 70 odstotkov. 
image
 Foto  Reuters
Njen Green New Deal vključuje pridobivanje vse več energije iz obnovljivih virov, gradnjo nacionalnega pamet­nega omrežja in odpravo industrijskih emisij toplogrednih plinov. Vendar ambiciozni cilji – tako glede podnebnih kot socialnih vprašanj – stanejo veliko več, kot lahko v ZDA zberejo z davki od premožnih, svarijo analitiki. Revija Forbes je na podlagi dosedanjih vlaganj zbrala odzive različnih sektorjev in ocenila, da bi predlagana širitev vlaganja v obnovljive vire energije na 100 odstotkov po mnenju cenjenega fizika Christopherja Clarka stala približno dva bilijona dolarjev ali približno 200 milijard dolarjev na leto v desetih letih. Za gradnjo pametnega električnega omrežja bi po mnenju Inštituta za električno energijo v desetih letih morali nameniti približno 400 milijard dolarjev ali 40 milijard dolarjev na leto. Za odpravo industrijskih emisij bi v desetih letih potrebovali 1,1 bilijona dolarjev ali približno 110 milijard dolarjev na leto. Za nadgrad­njo vsakega doma in industrijske stavbe v energetsko učinkovito bi v desetih letih porabili približno 2,5 bilijona dolarjev ali približno 250 milijard dolarjev na leto.

Seveda to ne pomeni, da je Green New Deal, termin, ki ga je Pulitzerjev nagrajenec Thomas Friedman prvič uporabil januarja 2007, mrlič, preden je sploh zaživel. Amerika se v zadnjem obdobju ne nazadnje sooča z vročimi leti in drugimi podnebnimi nevšečnostmi (tako kot Evropa in pravzaprav ves svet). A že tedaj je Friedman priznal, da rešitve ne bodo enostavne, kot so upali politiki. Potrebni bodo denar, trud in razburjenje. Pa ne le industrije, ki je bila v ZDA vedno zelo radodarna s prispevki za volilne kampanje, ampak širše javnosti, ki zahteva spremembe.

 

Več iz rubrike