Nova hladna vojna: Apple proti Huaweiu

Predstavniki 83 držav, članic tega telesa, so se pripravljali na glasovanje ob izbiri novega generalnega direktorja. Kitajska je bila prepričana, da je zbrala dovolj glasov za podporo svoji kandidatki Wang Binying, o kateri je trdila, da bi bila najustreznejša naslednica Avstralca Francisa Gurryja, ki je doslej opravljal to vodilno funkcijo.

Nato pa so ZDA tik pred odločitvijo, ki so jo sprejemali 4. marca, v Ženevo poslale posebnega odposlanca, ki so ga nekateri takoj poimenovali »strokovnjak za preusmeritev volitev«, in končni rezultat je bil prepričljivo po okusu Washingtona. Singapurski kandidat in dosedanji vodja urada za intelektualno lastnino v svoji državi Daren Tang je zbral 55 glasov. Wang Binying jih je dobila samo 23.

Tako so WIPO »obranili« pred poskusom širjenja kitajske prevlade nad telesi ZN. Od skupno 15 teles, kolikor jih deluje pod okriljem Svetovne organizacije, so kar v štirih na vodilnih položajih Kitajci. Nobena druga država nima svojega predstavnika na čelu več kot ene organizacije ZN, prav ta, ki ureja varstvo intelektualne lastnine, pa bi bila lahko v tem trenutku ključnega pomena v velikem spopadu, ki že dve leti poteka med največjima gospodarskima silama sveta.

WIPO je v letu 2018 sprejel več kot četrt milijona zahtev za nove patente, na vrhu seznama pa je bila kitajska telekomunikacijska družba Huawei z največjim številom prijavljenih izumov. Azija je prispevala več kot polovico prijav, drugo polovico sta si delili Severna Amerika in Evropa. In Gurry je na tiskovni konferenci pred letom dni izgovoril stavek, ki je mnoge na zahodu dodobra prestrašil.



»To potrjuje zgodovinski zemljepisni premik inovacijske dejavnosti z zahoda na vzhod,« je komentiral dejstvo, da je Huawei vložil 5405 prijav na podlagi mednarodne pogodbe o sodelovanju na področju patentov (Patent cooperation treaty – PCT), kar je »rekord vseh časov«, je še poudaril takratni generalni direktor WIPO, in neprimerljivo več od naslednje družbe na tem seznamu – japonskega Mitsubishija Electric z 2812 prijavami ali ameriškega Qualcomma z 2404 zahtevki za patente.

Tehnološka prevlada vzhoda

Če je Azija sprožila »zemljepisni premik« tehnološke prevlade z zahoda na vzhod, potem je Kitajska brez dvoma na čelu tega azijskega vzpona in boj za vodilni stolček v omenjeni organizaciji ZN nikakor ni bil zgolj stvar prestiža ali običajne ambicije velikih sil, da bi imele odločilni vpliv na vse, kar se dogaja.

Tukaj je šlo za najpomembnejši segment kitajsko-ameriške hladne vojne oziroma vprašanje, kdo bo v nadaljevanju stoletja določal pravila igre pri razvoju in uporabi visokih tehnologij, in to zlasti tistih v temeljih nove industrijske, družbene in s tem tudi politične revolucije. Govorimo o informacijsko-tehnoloških inovacijah, novi generaciji interneta, gospodarstvu velikih podatkov, umetni inteligenci, finančnih tehnologijah, mikročipih, električnih avtomobilih, oziroma povedano z drugimi besedami, o celotni nadgradnji tistega, kar je bilo v 20. stoletju opredeljeno kot temelj novega sveta.

Za Kitajsko bi bil vodilni položaj v WIPO tudi simbolični prag, s katerega vstopa v novo fazo renesanse (ali pomlajevanja, kakor Kitajci najpogosteje prevajajo besedo »fuxing«) lastne inovativne moči, kakršno je imelo Osrednje cesarstvo v davni preteklosti. Iz največjega kradljivca tujega znanja se ta država spreminja v največjega inovatorja. Ker se približuje uresničitvi ambicioznega programa, poimenovanega Made in China 2025, na podlagi katerega naj bi do sredine tega desetletja po­stala samozadostna oziroma v glavnem samozadostna na kar nekaj pomembnih tehnoloških področjih, kot sta robotika ali medicinska tehnologija, ji je še toliko pomembnejše, da zaščiti svoje znanje in načine, na katere ga namerava uporabljati.

Kitajska je minulih trideset let velikega odpiranja proti svetu izkoristila ne le za kopiranje zahodnih tehnologij, temveč se je tudi dodobra naučila, kako se zakoni o varstvu intelektualne lastnine uporabljajo za to, da se s trga, ki si ga želiš pridobiti, odstrani konkurenca. Skoraj praviloma se namreč dogaja, da takrat, ko katera od zahodnih držav (zlasti Amerika) sproži preiskavo v zvezi s krajo dizajna, kitajska družba, na katero se to nanaša, nemudoma odgovori z vložitvijo tožbe proti tekmecu iz te države.

Tako je Huawei februarja sprožil dva sodna postopka proti ameriškemu Verizonu, pri čemer je zahteval nadomestilo za domnevno neodobreno uporabo njegovih patentov za optični prenos, digitalno komunikacijo in s tem povezane storitve. Lani je kitajski velikan, ki ga ima na muhi predvsem predsednik Donald Trump, kar dvakrat tožil ameriško vlado. Najprej zato, ker je svojim agencijam prepovedala, da kupujejo njegove izdelke, nato pa tudi zaradi omejitev, povezanih s Huaweievimi sistemi, ki jih je uvedla zvezna komisija za komunikacije.

Nova hladna vojna

Vse našteto kitajske družbe ni odvrnilo od tega, da se pri oblikovanju lastnih izdelkov ne bi neposredno »navdihovala« pri Applovih, kar je mogoče opaziti tudi pri novi Huaweievi tablici MatePad Pro (prikazali so jo prejšnji mesec, na trg pa naj bi prišla aprila), ki močno spominja na iPad Pro, le da njen operacijski sistem sloni na androidu (čeprav brez Googlove prodajalne aplikacij).



Največji razlog, zaradi katerega bi kdo raje kot Applovo tablico kupil Huaweijevo, je v tem, da je pripravljena na internet pete generacije (5G), poleg tega so jo strokovnjaki, še preden se je pojavila v prodajalnah, razglasili za najmočnejšo tablico v svetu androidov.

Pogosto se zdi, da nova hladna vojna med Kitajsko in Ameriko poteka prav med Huaweiem in Applom. Kitajski tehnološki prvak je leta 2019 prodal okoli 240 milijonov pametnih telefonov, medtem ko je Apple precej zaostal, saj je prodal manj kot 200 milijonov iphonov. Tako bi lahko na podlagi številnih analiz rekli, da so bile ameriške omejitve in seveda trgovinska vojna, ki poteka med velikima silama, edini razlog, zaradi katerega Huawei ni dohitel Samsunga, ki je s skoraj 300 milijoni prodanimi mobilnimi telefoni obdržal prvo mesto.

Kitajski velikan se v krizi opira na domači trg, na katerem je v minulih dveh letih prodal 60 odstotkov svojih izdelkov. To občasno poudarja in tako svoje tekmece opominja, da ima zaradi domačega povpraševanja – ko trči ob izzive, kot so carine ali administrativne prepovedi – posebno imuniteto. Se bo pa čez čas pokazalo, koliko ga bo prizadel koronavirus.

Huawei se je doslej v glavnem opiral na offline prodajo, zato je slišati napovedi, da bo ena prvih žrtev epidemije, ki je prekinila normalne življenjske tokove – tudi prodajo na Kitajskem. Apple po drugi strani računa, da se bo zaradi virusa prodaja v tem četrtletju zmanjšala samo za približno milijon iphonov, in to predvsem zato, ker je večino svojega prometa že do zdaj ustvarjal v spletnih prodajalnah.

Toda kitajskega tekmeca veliko bolj kot to skrbi vprašanje, kako bo koronavirus vplival na uvedbo tehnologije 5G po svetu. Le kratek čas pred tem, ko se je začela bolezen, poimenovana covid-19, iz Wuhana širiti proti svetu, si je Huawei pridobil zelo pomembne točke v številnih evropskih državah, ki so se uprle ameriškemu pritisku in dale vedeti, da so pripravljene kupiti njegovo infrastrukturo za novo generacijo brezžične mobilne telefonije.

Veriga groženj je v tem primeru potekala takole: iz Washingtona so svoje evropske zaveznike (predvsem Veliko Britanijo) opozarjali, da bi, s tem ko bi v svoj kibernetski prostor spustili Huawei, ogrozili varnost podatkov, ki jih ZDA izmenjujejo z njimi, iz Pekinga pa so evropskim partnerjem grozili, da bodo njihove družbe na kitajskem trgu trčile ob zid, če svojih vrat ne bodo odprle Huaweiu in njegovi izvedbi omrežja 5G.



Vse donedavnega se je zdelo, da Kitajska lobira uspešneje od Amerike. Tudi sam Huawei je 20. februarja objavil, da si je v zvezi z uvedbo 5G zagotovil več kot 90 komercialnih pogodb s telekomunikacijskimi družbami po vsem svetu, od katerih jih je, kot so poudarili, kar 47 v Evropi. Tako je kitajski velikan prehitel družbo Ericsson, ki je imela ob koncu preteklega leta samo 79 pogodb, in kazalo je, da bo leto 2020 prelomna točka, s katere se bo Huawei prebil na široko območje, kjer je meja le še nebo.

Koronavirus umirja tempo

Epidemija, ki je zajela tudi Evropo, je povzročila upočasnitev, če že ne celo preložitev vzpostavitve omrežja 5G, med drugim zato, ker je bila prekinjena oskrbovalna veriga, tako da nameščanje optičnih kablov in dobava komponent za mobilne telefone, pripravljene za 5G, že zamujata.

Se bo, ko se bo virus umaknil, vse vrnilo na točko, na kateri je bilo uvajanje nove generacije interneta prekinjeno? Ali pa bodo, potem ko se je v epidemiji razkrilo, da se je tvegano opirati samo na eno, pa čeprav tako veliko državo, kot je Kitajska, nekateri od Huaweievih partnerjev znova razmislili o tem, da je morda v prihodnost bolj varno zakorakati z družbo iz svojega okolja?

Ko so v prvem tednu marca – to je sicer čas, ko se že tradicionalno začne zasedanje zakonodajnega in politično-svetovalnega telesa, ki pa so ga tokrat preložili zaradi koronavirusa –, objavili, da bo kitajsko gospodarstvo v prvem četrtletju najverjetneje končalo v rdečih številkah (prvič po koncu velike kulturne revolucije leta 1976), je predsednik Xi Jinping napovedal, da bo osrednja vlada občutno povečala naložbe v »novo infrastrukturo«, vključno z omrežjem 5G in podatkovnimi središči.

Kolikšna bo ta naložba, je težko napovedati, po prvotnem načrtu naj bi Kitajska v letu 2020 v novo generacijo komunikacijske tehnologije vložila blizu 29 milijard dolarjev, v prihodnjih osmih letih pa bodo naložbe v ta sektor dosegle 216 milijard dolarjev.
V tujih krogih se nič kaj rado ne govori o državnih subvencijah, ki jih uživa Huawei, ki zase vztrajno trdi, da je zasebna družba.

Ko je časopis Wall Street Journal lani ob koncu leta objavil, da je ta družba v minulih dveh desetletjih dobila 75 milijard dolarjev posojil, da je bila oproščena davkov in bila deležna različnih finančnih olajšav, se je njen ustanovitelj Ren Zhengfei odzval izredno ostro. »Lažne informacije in bedno razmišljanje,« je dejal in zagrozil s tožbo proti ameriškemu dnevniku, nato pa je tiskovna predstavnica družbe ta ton ublažila in pojasnila, da Huawei seveda dobiva subvencije za raziskovanje. »Tako kot vse druge družbe,« je še dodala.

Prav to »sivo območje« financiranja, ki ga izvaja vlada, je eno spornih vprašanj v kitajsko-ameriški hladni vojni. Na kakšne načina podpira Huawei, kakšne posle ta tehnološki gigant opravlja za kitajsko tajno službo, kakšni cilji se skrivajo za ambicijo, da bi prevladal na globalnem omrežju telekomunikacij, so vprašanja, ki bistveno bolj obremenjujejo odnose med največjima gospodarstvoma sveta kot veliko trgovinsko neskladje.



Ko se k vsemu temu dodajo še ameriške obtožbe, da je Huawei kršil ameriške ukrepe proti Teheranu in da je prek svoje hong­konške podružnice v Iran izvažal prepovedano programsko opremo in računalniške strežnike Hewlett-Packarda in Microsofta, se zgodba že nagiba h kriminalu. Razlogi, zaradi katerih je finančna direktorica in Renova hči Meng Wanzhou še vedno v hišnem priporu v Vancouvru, in poskusi, da bi se izognila izročitvi ameriški oblasti, se vrtijo okoli najbolj temnega dela identitete te kitajske družbe. Ali je šlo zgolj za željo po zaslužku, pranje denarja ali za dirigirano spodkopavanje ameriške politike, bo verjetno zelo težko ali celo nemogoče dokazati.

Kompas Huaweia kaže proti EU

Huawei bo v odnosih med Kitajsko in ZDA od zdaj in še dolga leta v prihodnost svojevrstna grenka začimba, zato se bo vse bolj obračal k Evropi. Ob koncu februarja so potrdili, da bodo v Franciji zgradili prvo tovarno za brezžično opremo 4G in 5G, s čimer bodo poskrbeli, da bo oskrbovalna veriga kar se da blizu evropskih telekomunikacijskih nosilcev. Naložba bo razdeljena na več faz. Prva od njih bo prinesla 200 milijonov evrov, 500 delovnih mest, in kakor je dejal Abraham Liu, glavni direktor za Evropo, nove perspektive za širše sodelovanje med to družbo in evropskimi partnerji v prihodnjih 20 letih.



Francoski finančni minister Bruno Le Maire je odločno zavrnil natolcevanja, da bo vlada zaradi tega bolj pripravljena Huaweiju odobriti vključitev v gradnjo omrežja 5G, je pa jasno, da bodo imele tako velike naložbe večplastne učinke, še zlasti po težavah, ki jih bo evropskemu gospodarstvu prizadejal koronavirus.

Vprašanje, ki so si ga v Ameriki že zastavili, se glasi, zakaj ZDA nimajo družbe, kot je Huawei. Kmalu se bo enako vprašala tudi Evropa. Dvomi o tem, ali bo koronavirus povzročil, da bomo začeli postajati vse bolj podobni Kitajcem, bodo kmalu izginili. Na žalost je ta trend že viden. Čeprav so tudi številni Evropejci zadovoljni, da na čelo WIPO ni bila imenovana kitajska kandidatka, stvari kljub vsemu tečejo tako, kot je to azijska sila že zdavnaj predvidela, načrtovala in malce tudi spodbudila. Ena od organizacij ZN se ji je morda izmuznila med prsti, vendar prav njej vse bolj pripada telekomunikacijska prihodnost.