Norvežani za pokojnine varčujejo s pomočjo nafte, kaj pa mi

Klemen Košir
Norvežani investirajo, da bi se ubranili holandske bolezni. Foto: Pixabay
Norveški državni pokojninski sklad, pogovorno imenovan kar naftni sklad, saj se napaja iz prihodkov naftne industrije, je že dolgo največji na svetu, njegova vrednost presega že 900 milijard evrov. Kako upravljajo tako veliko premoženje? In kako velika težava je pri tem korupcija?
Odkritje velikih naravnih virov za državo ni zgolj blagoslov, pač pa dolgoročno lahko tudi prekletstvo. Revija The Economist je leta 1977 to poimenovala holandska bolezen, po razvoju dogodkov na Nizozemskem, kjer so po odkritju velike zaloge naravnega plina v naslednjih dveh desetletjih zabeležili opazen zaton proizvodnega sektorja. Pogosto se namreč zgodi, da odkritje takšnega naravnega bogastva posledično zniža gospodarsko aktivnost, predvsem pa razvoj na drugih področjih.

Norvežani investirajo, da bi se ubranili holandske bolezni
Ko se enkrat zaloga naravnih dobrin izprazni ali pa postane ekonomsko nezanimiva (oziroma cena opazno pade), pa se država hitro znajde v škripcih, saj ne zna več generirati prihodkov, ki jih potrebuje za vzdrževanja življenjskega standarda. Pogosto sicer do težav pride že prej, saj upravljanje z velikimi naravnimi bogastvi povečuje tveganje korupcije, uspavanje na ostalih področjih sčasoma škoduje tudi donosnosti izkoriščanja naravnih virov, poveča pa se nevarnost vmešavanja tujih držav.

Da bi se izognili takšni usodi, so Norvežani že kmalu zasnovali sklad, kamor se stekajo donosi črnega zlata. Velik del njihove naftne industrije namreč poteka po principu javno-zasebnega partnerstva, v katerem država obdrži večinski delež, svoj delež dobičkov pa namesto v sprotno potrošnjo nalagajo v sklad za prihodnost (predvsem pa sklad polnijo visoki davki naftne industrije).


Naftni donosi za večno?


Norvežani si želijo svoja naftna polja pretvoriti v kokoš, ki bo nosila zlata jajca za večno, vsekakor še dolgo potem, ko bodo prodali še zadnji sodček nafte.

Ideja je zasnovana zelo velikopotezno; v času naftnih zaslužkov si želijo v skladu zbrati toliko sredstev, da bi nato po izčrpanju naftnih virov iz njega lahko v nedogled črpali sredstva v takšni višini, kot jih je prej zagotavljala naftna industrija. Trenutno poslujejo z idejo o dolgoročni povprečni triodstotni donosnosti, zato imajo zapisana pravila, da iz sklada lahko letno počrpajo sredstva v višini največ treh odstotkov celotne vrednosti (to mejo so pred dvema letoma znižali, prej je bila za eno odstotno točko višja). Poenostavljeno rečeno to pomeni, da bi dolgoročno na tak način iz sklada črpali le donose, »glavnica« pa se ne bi zmanjševala; tolikšna sredstva bi torej iz sklada lahko črpali v nedogled.
Čeprav količina na Norveškem načrpane nafte že od sredine devetdesetih let pada, izčrpanja vseh rezerv še ni na vidiku, v skladu pa se je zbralo že izjemno veliko sredstev – več kot 900 milijard evrov (pogosto se še raje navaja vrednost v dolarjih, saj ta že presega bilijon oziroma zapisano drugače – tisoč milijard dolarjev.) Sklad je največji na svetu, večji od podobnega kitajskega ali od tistih, ki jih imajo izrazito naftne države, kot so Združeni arabski emirati, Kuvajt, Saudova Arabija ali Katar.

image
FOTO Unsplash


Bi lahko bilo drugače?

Vprašanje za milijon (no ja, bolj za bilijon) dolarjev se glasi – bi se lahko obrnilo drugače? Če pogledamo na začetke črpanja nafte na Norveškem, se zdi, da je odgovor »da«. Ko so ob koncu petdesetih let Združeni narodi organizirali konferenco o določanju natančnih meja na morju (prav zaradi črpanja naravnih virov iz teh bazenov), so Norvežani dali domačim agencijam nalogo, naj preučijo, ali obstaja možnost, da bi v njihovem morju odkrili zaloge nafte. Odgovor strokovnjakov je bil, da za kaj takšnega skoraj ni možnosti. Ko je torej ameriška naftna družba Phillips Petroleum ponudila zajetno vsoto za dovoljenje raziskovanja tega območja in posledično ekskluzivnih pravic izkoriščanja, se zdi, da ni dosti manjkalo, pa bi Norveška še danes gospodarsko capljala za svojimi sosedami, z dobički njene sladke nafte pa bi se sladkali Američani.

Yngve Slyngstad, direktor sklada o izstopu iz naftnih naložb: »Ne gre za okoljske razloge, pač pa za tehtanje med tveganjem in potencialnimi dobički.«

Toda Norvežani so rekli »ne«, čeprav so menili, da ni velike možnosti, da bi tam zares odkrili nafto. A mnogi, ki se ukvarjajo z ekonomsko zgodovino, menijo, da ne bi moglo biti drugače, kot je danes. Odločitev, da bi sprejeli ponudbo in dovolili tujcem iskati nafto, namreč ne bi bila v skladu z njihovo splošno politiko in zagovorniki te hipoteze navajajo kot dokaz nadaljnje ravnanje norveške vlade. Tudi po tem, ko so že odkrili nafto, bi namreč še lahko prepustili dobičke drugim, kakor priča vrsta naknadno dobro raziskanih in popisanih primerov ponujenih podkupnin različnih družb norveškim odločevalcem, da bi jim prepustili naftna polja v popolno upravljanje, pa so bile vse nespodobne ponudbe zavrnjene.
O tem, kakšna je tudi javna percepcija podkupljivosti tamkajšnjih upravljavcev priča celo postavitev prostorov v humoristični seriji. O skladu so namreč začeli snemati celo serijo, ki ima naslov kar Naftni sklad (v izvirniku Oljefondet). In kljub temu, da se serija norčuje iz razkošja med upravljavci, saj na primer zlate palice uporabljajo kar kot obtežilnike za razne dokumente, vseeno liki vsa izjemno dragocena darila, ki jim jih pošiljajo takšni in drugačni poslovneži, vestno nosijo v poseben prostor, namenjen prav temu. Prostori v kleti so tako do stropa natrpani z najdragocenejšimi darili, a vsa ostajajo tam …


Le malo izplačil

Da Norvežani resno mislijo z dolgoročnim investiranjem (oziroma kot je dejal direktor sklada: »Investiramo za vnuke svojih vnukov.«), je očitno tudi iz dinamike izplačil. Od devetdesetih let, ko so sklad oblikovali (uradno so ustanovitev izglasovali leta 1990, leta 1996 pa je v sklad prišla prva velika pošiljka sredstev), pa vse do leta 2016 niso iz sklada vzeli prav ničesar. Šele leta 2016, ko je nafta s prejšnjega vrha 90 dolarjev za sodček zdrsnila pod 40 dolarjev, so prvič iz sklada nekaj sredstev prestavili v proračun. Podobno je bilo tudi naslednje leto, lani pa so v sklad spet več vložili, kot pa iz njega izplačali. Direktor sklada pričakuje, da bo v prihodnosti še kar nekaj let, v katerih bo v sklad več vplačanega, kot pa se bo iz njega pobralo.


Izstop iz naftnih naložb?

V zadnjem letu norveško javnost zaposluje premlevanje o odločitvi, ali naj se sklad umakne iz naftnih naložb in jih raje preusmeri v nove, čiste vire energije in naj investira bolj zeleno. Za zdaj se načrtuje, da sklad ne bo več vlagal v nove naftne naložbe, iz obstoječih pa se bo počasi umaknil. Yngve Slyngstad, glavni direktor sklada je pred kratkim za Bloomberg brez dlake na jeziku pojasnil: »Ne gre za nikakršno ekološko ideologijo ali zasledovanje bolj zelenih investicij. Gre za preprosto matematiko in diverzifikacijo naložb ter za tehtanje med tveganjem in potencialnimi dobički. Če bi gledali zgolj sklad kot povsem samostojno enoto, bi ostali v naftnih naložbah. A to ni smiselno, sklad je del sredstev države, drugi del sredstev pa so naša naftna polja. Zakaj torej imeti toliko sredstev v tej industriji? Sam ne vidim nobene potrebe po tem, naftne naložbe imamo pokrite že naftnimi vrtinami. Slabo bi porazdelili tveganje, če bi dobičke iz naftne industrije spet reinvestirali v naftno industrijo. Če bi ta zašla v težave, zakaj bi hkrati z njo v težave zašel tudi sklad? Ne gre torej za okoljsko vprašanje, gre zgolj za širši pogled na smiselnost naložb sklada.«


Omejitve drugih naložb


image
FOTO Pexels


Ministrstvo za finance je skladu prepovedalo vlagati v nekatere etično ali drugače sporne naložbe. Predstavniki sklada pravijo, da jim je prepoved investiranja v podjetja, ki se ukvarjajo z jedrskim orožjem, tobakom ali premogom, v zadnjem desetletju odnesla 0,1 odstotka donosa letno. A takšne prepovedi in omejitve niso vedno strošek. Na drugi strani se jim je izogibanje nekaterim naložbam, ki jih je ministrstvo v preteklosti prepovedalo zaradi konkretnih spornih ravnanj (na primer kršenje človekovih pravic), izplačalo. Po njihovih izračunih jim je izogibanje tem naložbam donose zvišalo za 0,04 odstotka letno v zadnjem desetletju.
Ena od omejitev, o kateri v zadnjem času veliko razpravljajo, pa so družbe, ki ne kotirajo na borzi. Omejitev trgovanja le z borznimi naložbami je bolj transparentna ter tudi deloma zmanjšuje možnosti za korupcijo, a vedno več velikih družb se odloča za drugačno pot in nikoli ne pridejo na borzo ali pa se nanjo podajo šele potem, ko so izjemno velik del rasti že dosegle. Trenutne smernice ministrstva za finance upravljavcem norveškega naftnega sklada investiranja v take naložbe ne dovoljujejo.


Bolj dolgoročno, bolj tvegano

image
FOTO Pexels
Ekonomska teorija in zgodovina nas učita, da je na dolgi rok smiselno vlagati bolj tvegano. Čeprav je bil sklad že sprva začrtan kot dolgoročen projekt, so v preteklosti smernice določale manj tveganj portfelj. V letu 1997 so smernice dovoljevale investiranje 40 odstotkov portfelja v delniške naložbe, ostalo pa v obveznice in ostale instrumente s fiksnim donosom. Leta 2007 so razmerje spremenili na 60 odstotkov investicij v delnice ter 40 odstotkov v obveznice. Deset let pozneje so določili trenutno veljavne smernice, ki določajo 70 odstotkov investicij v delnice in 30 v obveznice, a direktor Slyngstad je prepričan, da bo kljub mnogim pomislekom politikov v prihodnosti sledil še bolj agresivno sestavljen portfelj, v katerem bodo delnice predstavljale še večji delež, kot je določen trenutno. Delno je to smiselno tudi zaradi velikosti sklada – večji kot je, večji delež je lahko v bolj tveganih instrumentih, saj tudi manjši delež manj tveganih naložb še vedno predstavlja dovolj velik znesek, da lahko krije morebitne proračunske potrebe. Načeloma imajo vsakih 10 let razpravo v parlamentu, kjer pretehtajo predloge ministrstva za finance ter po potrebi prilagodijo ali potrdijo smernice za upravljanje sklada.


Lahko sklad izgubi 400 milijard evrov?



Naložbe s potencialno izgubo v višini 400 milijard evrov? »Sprejmemo,« pravijo v norveškem naftnem skladu.

Lani so prvič javno objavili oceno, koliko bi sklad lahko izgubil ob nastopu nove krize. V preteklosti je sicer dosegal lepe donose, a ob izbruhu krize leta 2008 je v kratkem času izgubil 23 odstotkov vrednosti. Danes bi tak razvoj dogodkov pomenil izgubo več kot 200 milijard evrov. A ocena upravljavcev je še precej višja; ocenjujejo, da je povsem realna možnost izgube skoraj 400 milijard evrov ob izbruhu ponovne hude globalne finančne krize. A se ob tej oceni sploh ne vznemirjajo. Ker sklad predstavlja zares dolgoročne naložbe, so vmesni padci pričakovani, a prav tako upravljavci pričakujejo, da ne bodo usodni. »Če se politiki ne bodo prestrašili in takrat spreminjali strategije investiranja, bomo sčasoma tudi tako krizo premagali, tako kot smo prejšnjo,« pravijo v upravljavski ekipi. Padec po začetku zadnje krize so v skladu namreč izjemno hitro nadomestili ter nato skladno z rastjo svetovnih borz dosegali v naslednjih letih izjemno visoke donose; s kombinacijo vplačil in donosov se je velikost sklada od takrat početverila.


Pritisk na uprave in znižanje najvišjih plač menedžerjev

S tem, da sklad postaja omembe vreden lastnik v mnogih podjetjih širom sveta, v zadnjem času ugotavljajo, da se lahko iz zgolj portfeljskih lastnikov počasi preobrazijo v nekoliko bolj aktivne; v lanskem letu so se tako udeležili kar 3256 skupščin podjetij iz svojega portfelja. Opazna sprememba pri njihovem glasovanju v lanskem letu je manjša podpora najvišjim plačam menedžerjev. Če so še leta 2016 pri glasovanju o prejemkih menedžerjev le v 2,8 odstotka glasovanj glasovali proti, so to predlani storili v 6,8, lani pa v 7,2 odstotka primerov.


Kaj pa domači biseri?

Norveški državni pokojninski sklad pravzaprav sestavljata dva sklada, prvi vlaga globalno, drugi pa je namenjen investicijam na Norveškem. A slednji je v primerjavi s prvim prav palček. Mnogi se sprašujejo, zakaj Norveška več svojih sredstev ne investira kar v domača podjetja, ki so izjemno uspešna, pač pa skoraj vsa sredstva plasira v tujino. A za tem stoji zelo dober razlog. Investiranje tako velikega obsega sredstev seveda vpliva tudi na valuto in kupovanje predvsem domačih naložb bi še okrepilo norveško krono, česar pa si ne želijo. Pravzaprav se zaradi svoje dober ekonomske kondicije zavedajo, da v primeru nove globalne krize njihove naložbe ne bodo utrpele zgolj padca na borzi, pač pa še dodatnega pri valutni menjavi, saj v kriznih časih mnogi investitorji bežijo tudi v norveške krone kot v varno zatočišče, kar pomeni, da vrednost krone poženejo navzgor, vrednost naložb v drugih valutah pa z vidika norveških vlagateljev posledično pade. Norveška se torej že zaveda svojih biserov, a ima pri investiranju pred očmi širšo sliko.


'Naftni sklad' je torej odličen zgled ne le z nafto bogatim državam, pač pa tudi vsem ostalim, kako preudarno ravnati s svojim bogastvom, ga dolgoročno upravljati ter ne žrtvovati prihodnosti za trenutno porabo. Na drugem koncu tega spektra se je znašla Venezuela, država z največjimi naftnimi zalogami na svetu, ki pa se spopada s pomanjkanjem vsega. Več o razlogih za tako stanje v tej južnoameriški državi boste lahko v Svetu kapitala prebrali prihodnji teden.

 

Norveški državni pokojninski sklad – globalni

Kdo upravlja sklad?

Glavno odgovornost za upravljanje sklada ima ministrstvo za finance, upravljavska ekipa pa je organizirana kot organ znotraj norveške centralne banke.

Kako ugotavljajo uspešnost upravljanja?

Ministrstvo za finance upravljavski ekipi določa precej natančne smernice za investiranje, vključno z omejitvami, v kakšna podjetja sklad ne sme vlagati ter koliko tveganja lahko sprejme. Konkretne naložbe nato izbere upravljavska ekipa, a ministrstvo je skupaj s smernicami določilo tudi merilo uspešnosti (ang. benchmark); torej merilo, s katerim nato primerjajo dosežene donose ali izgube sklada.

V katere dele sveta sklad investira?

V trenutnem portfelju prevladujejo naložbe v Severno Ameriko, ki znašajo več kot 41 odstotkov, sledi Evropa s 36 odstotki ter Azija z Oceanijo z 20 odstotki. Preostanek sveta tako trenutno predstavlja manj kot 3 odstotke sklada. Po besedah direktorja sklada naj bi v prihodnosti povečali delež naložb v Aziji, predvsem na Kitajskem. V skladu so tako delnice več kot devet tisoč podjetij, sklad pa ima v lasti že kar 1,5 odstotka vseh svetovnih delnic.