Noetova barka semen

Semena so od nekdaj pomemben del našega obstoja, vendar se z razvojem in spodbujanjem monokulturnega kmetijstva spekter biološke raznovrstnosti hitro krči. Dodatno breme so podnebne spremembe. Če bi se poleg tega zgodili jedrska vojna, padec asteroida, teroristični napad ali hud potres, bi lahko ogrozili našo prihodnost. Da bi po najbolj črnem scenariju lahko obnovili kmetijsko pridelavo, je velik del semen z vsega sveta shranjen v genskih semenskih bankah. Te so že nekajkrat rešile posamezno sorto. Pri nas je genska banka pred izginotjem rešila ljubljansko ledenko in tudi nekaj novih in starih sort fižola, pravi dr. Jelka Šuštar Vozlič s Kmetijskega inštituta Slovenije.

Zaradi spremenjene rabe zemljišč in zaraščanja naravnih rastišč so ponekod propadle ali izginile nekatere zdravilne rastline. »Tak primer je tavžentroža, ki je tradicionalno slovensko zelišče in je v preteklosti izginila s travnikov zaradi intenzivnega pridelovanja – gnojenja z dušikom. Danes se vrača zlasti na visokogorske ekstenzivne travnike, kjer kosijo travo, ko rastline že tvorijo semena,« razlaga Nataša Ferant, ki vodi gensko banko zdravilnih in aromatičnih rastlin v okviru Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije v Žalcu.

Igor Modic

Genske banke ...

Da katastrofa, ki bi lahko uničila poljščine in rastline, ni fikcija, priča tudi zgodba iz Sirije. Pred dvema letoma je dr. Mahmud Solh, izvršni direktor Mednarodnega centra za kmetijske raziskave na suhih območjih, zaprosil Svalbard za nujno vrnitev semen iz Alepa. Nekaj tednov kasneje je bilo 128 zabojev z okoli 38.000 primerki pšenice, ječmena, leče, čičerke, graha in drugih stročnic že na poti. Posejali so jih v raziskovalnih centrih v Libanonu in Maroku, v upanju, da bodo kmalu spet v rokah sirskih kmetov, ki pa so še vedno ujeti v vojno. V Svalbardu je po poročanju Guardiana še okoli 80.000 rastlinskih semen iz Sirije.

Hege Njaa Aschim, tiskovna predstavnica norveškega Stastbyga, vladnega svetovalca za gradbene in nepremičninske zadeve, ki ima v lasti Svalbard, je za Svet kapitala povedala, da je v Svalbardu shranjenih 930.000 semen, ki varno počivajo v skladišču pri -18 stopinjah Celzija. Varna slika »večnega skladišča«, ki so ga odprli leta 2008, pa se je razblinila oktobra lani. Čeprav je bilo zgrajeno kot trajni zamrzovalnik, ki bo dragocena semena ščitil pred svetovnimi katastrofami in za vedno zagotavljal vir prehrane za človeštvo, mu ogrevanje ozračja ni prizaneslo. Obilno deževje in vročina v neposredni bližini genske banke sta povzročila taljenje permafrosta. Voda je vdrla v vhod v predor, ki vodi v skladišče. »Nismo pričakovali, da bi se permafrost začel taliti in da se bo ozračje na Arktiki tako močno ogrelo,« je dejala Aschimova. »Vendar semena niso bila nikoli ogrožena,« je poudarila in dodala, da noč in dan spremljajo situacijo. Upravljavci semenske banke utrjujejo stometrski predor in kopljejo jarke za vodo, ki nastaja s taljenjem ledu. Čas bo tudi pokazal, ali je bila ta zima izjema ali pa se bo trend nadaljeval. Od konca preteklega leta so namreč temperature na otočju Svalbard za sedem stopinj nad povprečnimi. Ketil Isaksen z norveškega meteorološkega inštituta je za časnik Dagbladet dejal, da se Svalbard ogreva hitreje od preostalega sveta.

Igor Modic

... za prihodnje rodove

Slovenskih semen v Svalbardu še ni, kot nam je povedal dr. Peter Dolničar s kmetijskega inštituta, pa načrtujejo, da »bodo v prihodnosti najdragocenejše akcesije poslali tudi tja«. Dodal je, da semena avtohtonih sort in populacij hranimo v slovenski rastlinski genski banki, pri mnogih vrstah pa imamo duplikate shranjene še v genskih bankah v tujini.

V naši banki hranimo rastlinski genski material v obliki semen in v obliki trajnih nasadov ali v tkivnih kulturah, razlaga Šuštar Vozličeva. Shranjene so vse vrste rastlin, ki imajo dolgo tradicijo pridelovanja v Sloveniji. Genska banka je tako pred izginotjem rešila solato ljubljansko ledenko in tudi nekaj novih in starih sort fižola, pravi sogovornica. Tako kot v drugih genskih bankah v Evropi in svetu praviloma shranjujemo manjše količine semena. »V genskih bankah namreč hranimo veliko število različnih rastlinskih vrst in znotraj njih veliko različnih genskih virov, zato večjih količin posameznega genskega vira ne bi mogli hraniti. Niti ni to namen genskih bank,« pojasnjuje. Glavni namen je namreč zbiranje, vrednotenje in hranjenje avtohtonih genskih virov za prihodnje rodove, za žlahtnjenje in za izmenjavo. Shranjeno seme torej ni neposredno namenjeno gojenju in zanj lahko zaprosi vsak. »Če ga imamo na voljo dovolj, ga lahko damo. V skladu z mednarodno veljavnimi pravili pa mora vsak podpisati izjavo, tako imenovani standardni tipski sporazum o prenosu materiala.«

Iščejo hmelj, skladki pelin, trajni lan

V genski banki hranimo tudi zdravilne in aromatične rastline. Za te skrbijo na inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo, ki je del Slovenske rastlinske genske banke. Trenutno hranijo 104 akcesije, to so avtohtone rastlinske vrste, pravi Ferantova. Na inštitutu vsako leto vzgojijo med 10.000 in 15.000 sadik za prodajo kupcem na drobno. »Prodajamo jih pri nas na inštitutu. Če pa kdo želi večje količine, se tudi dogovorimo in mu jih vzgojimo,« razlaga Ferantova in doda, da so v preteklosti v enem letu vzgojili 120.000 sadik enega zelišča, kar je bila največja količina. Po katerih je največ povpraševanja? »Veliko povpraševanje je po hmelju, sladkem pelinu, kitajskem ožepku, trajnem lanu, pegastem badlju in različnih dišavnicah: timijanu, boreču, šetraju, majaronu, origanu ... Vsako leto ponudimo več kot 80 vrst ekosadik zdravilnih rastlin.«

Igor Modic

Potrošniki prebudili stare sorte

Genske banke, pa naj bo Svalbard ali katera druga, ne morejo rešiti vseh rastlinskih vrst sveta – na voljo nimajo neomejenega prostora. In četudi so semena shranjena v razmerah, ki zagotavljajo njihovo preživetje, ni nujno, da bi uspevale v spremenjenem naravnem okolju. Varna naložba za prihodnost, vse pogosteje opažajo mnogi, je diverzifikacija hrane; poseganje po avtohtonih sortah, ozaveščanje potrošnikov o tem, katere sorte v danem okolju naravno uspevajo in po katerih bi bilo pametno več posegati. Vrste namreč izginjajo tudi zaradi potrošniških prehranjevalnih muh.

Danes se avtohtone sorte vračajo. Zasluga gre tudi potrošnikom, ki so, ironično, pravzaprav najprej pripomogli k temu, da so posamezne sorte prenehali gojiti. »Potrošniki so želeli čim lepše in čim bolj uniformne pridelke, ki naj bi bili še cenejši,« pravi Šuštar Vozličeva. Del krivde za izginotje sort je pripisati tudi kmetom. »Nove, sodobne sorte se odlikujejo po večjem, bolj izenačenem, velikokrat tudi kakovostnejšem pridelku in večji odpornosti proti boleznim in škodljivcem. Pridelava takih sort na večjih površinah je optimalnejša, saj omogoča mehanizirano pridelavo in spravilo. Poleg tega imajo sodobne sorte bolj uniformno rodnost. To pa je pomembno pri odkupu, saj odkupovalci velikokrat zahtevajo večje količine izenačenega pridelka.«

Zaradi spremenjene rabe zemljišč in zaraščanja naravnih rastišč so ponekod že propadle ali izginile nekatere zdravilne rastline.

Kljub temu sorte niso izginile. Avtohtona semena so se ohranila predvsem pri vrtičkarjih in manjših ekološko ozaveščenih kmetih ter pri uveljavljenih domačih semenskih hišah, danes pa poleg vrtičkarjev po njih že posegajo večji pridelovalci, ki so spoznali njihov pomen in kakovost, razlaga Dolničar. S poudarjanjem lokalnega, domačega, zdravega se pridelovalci in kupci tudi bolj zavedajo pomena kratkih poti od njive do mize, svežine hrane in z njo povezane velike biološke vrednosti in pristnih okusov mnogo domačih avtohtonih sort. Zato se njihova pridelava povečuje. »Ko je k temu pristopil še eden naših večjih trgovcev, je bila to prava formula za uspeh,« o prebujanju slovenskih avtohtonih sort pravi Dolničar. Da so avtohtone oziroma stare sorte trenutno v enem segmentu tržna niša, pritrjuje tudi Šuštar Vozličeva: »Vendar pri tem ne gre za pridelavo na zelo velikih površinah, zato so in bodo avtohtone sorte vedno lahko le dopolnilo novim, sodobnim sortam kmetijskih rastlin, pri katerih pa so izvorni material lahko tudi stare sorte.«

Kaj je slovenskega?

Slovenija ima več vrst avtohtonih solat. Samo pri ledenkah poznamo več sort, od ljubljanske do trnovske, tu so še radiči na Primorskem, našteva Dolničar. Na Primorskem najdemo tudi avtohtono sorto paradižnika, dodaja. »Zagotovo so pri nas od vrtnin najbolj množično pridelovali fižol. Ta sicer izvira iz Amerike, vendar se je pri nas skozi stoletja udomačil in prilagodil, tako da so včasih na naših vrtovih pridelovali številne avtohtone sorte in populacije fižola. Mnoge so še danes v pridelavi, druge so shranjene v genski banki, številne pa so žal izumrle.«

Gojimo tudi veliko krompirja, ki sicer ni avtohtona vrsta. K nam je prav tako prišel sredi 18. stoletja in ga od tedaj redno gojimo, vendar ga zaradi načina razmnoževanja in občutljivosti na virusne bolezni (pojav degeneracije) ljudje niso mogli gojiti iz generacije v generacijo, temveč so vedno znova uvajali nove sorte predvsem iz sosednjih dežel. »V Sloveniji sta na seznamu avtohtonih sort dve: kresnik in bistra, vendar to ne velja ne za eno ali drugo. Obe pa sta bili vzgojeni v Sloveniji in sta slovenski sorti,« pojasnjuje Dolničar.

Semenska pridelava se še vedno zmanjšuje

Semena so pomembna tudi v luči neodvisnosti od tujcev. Koliko smo pri semenih neodvisni pri nas? »V Sloveniji se semenska pridelava še vedno zmanjšuje,« odgovarja Dolničar. Razlogov je več: »Posebej je bilo to vidno po pridružitvi Evropski uniji, ko je bil sproščen uvoz semen vseh sort iz evropskega skupnega kataloga. Pojavili so se novi distributerji semen, ki zastopajo predvsem tuje semenske hiše. Ker smo v Sloveniji v preteklosti zanemarili žlahtnjenje novih lastnih sort – razmere se v zadnjih desetih letih počasi izboljšujejo – se to neposredno kaže tudi v obsegu semenske pridelave. Drugi razlogi so razdrobljena pridelava in nepovezanost kmetov, pomanjkanje dodelovalnih zmogljivosti ter delno nestimulativna zakonodaja.«

Največjo banko semen Svalbard ogroža segrevanje ozračja. Lani je voda iz staljenega permasfrosta zalila vhod v predor do skladišča.

Prav semenom bi morali namenjati več pozornosti. Tudi zato, ker je kakovostno seme prvi pogoj, da bo pridelava uspešna. »Osnova stabilne pridelave hrane so lastne sorte in organizirana semenska pridelava. To velja tako za sodobne domače kot avtohtone sorte. Te so zaradi nastanka v našem okolju pogosto bolj prilagojene našim rastnim razmeram. Mnoge avtohtone sorte so izredno kakovostne, vendar so zaradi pogosto nekoliko manjšega pridelka in svoje občutljivosti za manipulacijo izginile iz pridelave,« poudarja Dolničar.

Priprava novega seznama ogroženih sort

Pomena semen se zavedajo tudi na kmetijskem ministrstvu. Državna sekretarka Tanja Strniša je na nedavnem posvetu o ohranjanju in trajnostni rabi rastlinskih genskih virov dejala, da so avtohtone sorte naša kulturna in naravna dediščina, ki pomembno prispeva k biotski pestrosti in prehranski varnosti. Zato si ministrstvo in stroka prizadevata za pripravo celovitejšega seznama lokalnih sort, ki izhajajo iz avtohtonih in tradicionalnih genskih virov, pa je dejala na okrogli mizi o pomenu ohranjanja slovenskih avtohtonih sort: »To je pomembno tako s stališča ohranjanja genskega materiala na različnih ravneh kot tudi s stališča prilagojenosti sort lokalnim razmeram, kar je ob spreminjajočem se podnebju vse pomembnejše. Trenutno je del teh sort uvrščenih na seznam rastlinskih genskih virov, ki jim grozi genska erozija.« V okviru ciljnega raziskovalnega programa poteka projekt Ogroženost lokalnih sort zaradi genske erozije in njihova vrednost za pridelavo in uporabo. Glavni namen je priprava sistema določanja ogroženosti lokalnih sort, s pomočjo katerega bo nato za prihodnji program razvoja podeželja, od leta 2021, pripravljen seznam sort, ki jim grozi, da bodo izgubljene za kmetovanje. Tak seznam bo uporaben tako za izvajanje ukrepov programa razvoja podeželja kot za druge namene ohranjanja avtohtonih sort.

V okviru programa razvoja podeželja do leta 2020 pa urejajo tudi možnost finančne podpore za ohranjanje rastlinskih genskih virov v kmetijstvu, ki se nanaša na ohranjanje avtohtonih in tradicionalnih sort kmetijskih rastlin v pridelavi. Da bomo v Sloveniji ohranjali svoje sorte in da se bodo za pridelavo odločali tudi večji pridelovalci, so v prihodnje ključni krepitev in prenos znanja, povezovanje in sodelovanje vseh deležnikov ter promocija vse do potrošnika.

Rus, ki je rešil semena

Leta 1926 je ruski botanik in genetik Nikolaj Vavilov lučaj od Sankt Peterburga, v Pavlovsku, postavil eksperimentalno postajo. To je bila prva semenska banka na svetu. Med drugo svetovno vojno so med več kot dveletnim obleganjem Leningrada znanstveniki iz Pavlovskega zapakirali različna semena in jih pred Nemci varovali v kleti. Kar nekaj znanstvenikov je tudi umrlo, saj so raje stradali, kot da bi semena pojedli, pravijo zgodovinski viri. V Pavlovsku je danes shranjenih več kot sto sort kosmulj, malin, češenj in več kot tisoč sort jagod. Kar 90 odstotkov teh vrst ni v nobeni drugi zbirki na svetu. Ker večina teh ne more kaliti iz semena, jih imajo shranjene žive.