Niranjan Seshadri: Imate vse, ampak optimizma pa ne poznate

Po diplomi se je zaposlil v Kolektorju v Idriji, nato se je leta 2010 vrnil v Indijo in tam za Kolektor vodil novo podjetje, po vrnitvi v Slovenijo pa se je zaposlil na Kolektor Turboinštitutu. V Montrealu je zdaj na dvoletnem študiju MBA, obenem dela kot partner na McGill business consulting group.

Če ga primerjate s slovenskim, kakšno je poslovno okolje v Indiji, kjer ste se rodili in vodili podjetje slovenskega lastnika?

Eden prvih vtisov, ko pride poslovnež v Indijo, je, da je Indija zelo birokratska država. Toda dejstvo je tudi, da je to eden najhitreje rastočih trgov na svetu.

V primerjavi s Slovenijo?

Odvisno, kaj gledaš. Za ustanovitev podjetja smo leta 2010 potrebovali šest mesecev. Po mojem vedenju je Kolektor prvo slovensko podjetje, ki je ustanovilo svojo družbo v Indiji.

Zelo pogosto in zelo radi se pritožujete in kritizirate, redko pa ponudite rešitev, kako bi bilo bolje. Če nekdo nima rešitve za izboljšave, po mojem mnenju nima pravice kritizirati.

Biti direktor novoustanovljenega podjetja v Indiji je bila zame velika izkušnja. Vodstvo Kolektorja mi je dalo popolno svobodo pri vodenju podjetja. Klical sem jih zgolj, kadar sem potreboval nasvet. Star sem bil 24 let, pa so me vseeno spoštovali, dali so mi svobodo, od mene pa so pričakovali učinkovito in zakonito vodenje družbe.

Menim, da nobeno indijsko podjetje ne bi poslalo 24-letnika v tujo državo z nalogo, naj ustanovi podjetje.

Kaj vam danes kot svetovalcu to pove o takšnem delodajalcu?

Kolektor je globalno podjetje, ki povsod išče talente. Ko jih najde in oceni, da bodo podjetju prinašali dodano vrednost, so jim pripravljeni dati priložnost.

Po vrnitvi iz Indije sem delal v nabavi na Turboinštitutu. Zaradi izkušenj v Indiji sem lažje razumel, kaj kupci iščejo, ko kupujejo naše produkte. Prodaja izdelkov ni samo vprašanje stroškovne učinkovitosti, je tudi kakovost in pa to, da morajo zaposleni razumeti izdelke, ki jih izdelujejo. To sem na Turboinštitutu počel dve leti, našli smo nove dobavitelje in občutno znižali stroške.

Lani sem se odločil, da želim poskusiti še kaj, zato sem odšel v Kanado na študij MBA, kjer imam poleg študija tudi možnost delati kot svetovalec za velika kanadska podjetja.

Mavric Pivk

Kakšna je razlika v miselnosti Slovencev in Kanadčanov?

V Kanadi so ljudje zelo pozitivni, to se najbolj opazi pri tem, da se ne pritožujejo. Na primer, če je veliko snega, in snega je v Kanadi vsako zimo zelo veliko, se ne jezijo zaradi vremena. Tudi ni veliko negativnih kritik zaradi politikov. Ali plače, ki jo zaslužijo. Seveda se ljudje pogovarjajo o plači, ampak ne negativno, zaradi plače niso brezvoljni. Na splošno so pri vseh življenjskih vprašanjih zelo pozitivni.

Zakaj?

Po mojem mnenju zato, ker je Kanada talilni lonec različnih narodnosti, kultur in religij z vseh koncev sveta.

Kaj pa je drugače v Sloveniji?

Slovenija je drugačna. To je prečudovita dežela z zelo lepo naravo. Slovenci, ki so živeli v tujini in se vrnili, to cenijo. Tisti, ki ne gredo pogosto iz regije, pa ne zmorejo tega ceniti. Zdi se mi, da Slovenci ne znate realno oceniti, kako dobre so stvari v Sloveniji in kako kakovostno je življenje tu.

Kako čutite to pomanjkanje optimizma v Sloveniji?

Ko sem se preselil v Kanado, so mi prijatelji večkrat očitali, da bi bil lahko bolj optimističen. Takrat tega nisem razumel. Ko sem se prvič vrnil na počitnice v Slovenijo, pa sem zelo hitro opazil, da bi Slovenci nujno morali biti bolj optimistični. Opazil sem tudi, da le Slovenci, ki so bili dlje časa v tujini, cenijo Slovenijo in njene dosežke.

Bodimo iskreni, imate načeloma vse, kar potrebujete za dobro življenje: dobro hrano in pijačo, gore in morje, čisto naravo in zrak. In vse to je z avtom iz Ljubljane dosegljivo v eni uri.

Ampak to ne sme biti legitimacija politiki, da ni treba imeti nobenih ciljev.

Seveda je nujno in normalno, da si želite še več. Slovenija je varna država, ni terorizma, kriminala je razmeroma malo. Vse to stane, ampak ljudje na to pozabljajo. Če greste v druge države, vidite, da je to redka dobrina. Slovenski politiki so dosegli vstop v EU, evro in schengensko območje. V ZDA ali Kanado, na primer, lahko potujete brez vizuma. To so zavidljivi dosežki.

Morda pa smo Slovenci bolj srečni v tem, da se delamo nesrečne …

Optimistični ljudje so bolj srečni. Zame je biti srečen pomemben sestavni del življenja. Seveda je naravno, da si moramo želeti več, kot imamo. Toda obenem moramo biti srečni tudi s tem, kar že imamo. Slovenija in Slovenci so na boljšem kot večina drugih držav na svetu glede kakovosti življenja, življenjskih stroškov kot tudi varnosti.

Mavric Pivk

Kaj pa imate radi pri Slovencih?

Da ste, odkar ste samostojni, veliko dosegli. Morda se veliko Slovencev tega niti ne zaveda.

Smo pa zato zelo usposobljeni v kritiziranju.

Ne trdim, da kritika ni zdrava. Toda bodimo konstruktivni v kritiziranju. Če ti šef pravi, da si slabo opravil svoje delo, boš užaljen. Če pa pride do tebe in ti reče, glej, morda bi pa bilo drugače bolje, morda je pa to boljša rešitev, ki ti bo prinesla boljše rezultate … ta kritika pomaga. In takšne vrste kritike tukaj nisem velikokrat opazil. Zelo pogosto in zelo radi se pritožujete in kritizirate, redko pa ponudite rešitev, kako bi bilo bolje. Če nekdo nima rešitve za izboljšavo, po mojem mnenju nima pravice kritizirati.

Kako pogosto kot svetovalec v Kanadi slišite, da se nečesa ne da? Govorim po občutku, a fraza »ne da se« je ena najpogosteje uporabljenih v slovenskih podjetjih.

Menim, da je to povezano z zgodovino. Moja generacija, torej 30-letniki in mlajši, smo zagotovo za spremembe. V nekem drugem družbenem sistemu in državi pa so bili ljudje drugače vzgojeni, bile so drugačne vrednote v družbi, kar je treba upoštevati. Je pa ostala dediščina tega.

Empatija do drugih ljudi, četudi se ne strinjaš z njimi, pomeni, da jih vsaj poslušaj, zato da boš razumel njihov pogled. Slovenci potrebujete več empatije med sabo, zdaj se ne poslušate in zato ne razumete drug drugega.

Sam sem bil do lani del kolektiva Kolektorja in njihov moto je osredotočenost na prihodnost, zato fraze »ne da se« ni v njihovem besednjaku. Pred dvajsetimi leti je to bilo nepomembno podjetje, danes je največje zasebno podjetje v Sloveniji.

Kanadčani so neposredni, ampak vljudni. Ne ovinkarijo. Sestanki so točni, strukturirani, nanje se ne zamuja. Vedno te bodo poslušali, kaj imaš povedati. Zato, da bi te razumeli. Fraze »ne da se« pa od Kanadčana verjetno ne boste slišali.

Kako doseči ta preskok?

Empatija do drugih ljudi, četudi se ne strinjaš z njimi, pomeni, da jih vsaj poslušaj, zato da boš razumel njihov pogled. Slovenci potrebujete več empatije med sabo, zdaj se ne poslušate in zato ne razumete drug drugega.

Svetujem vam, da se bolj odprete, več potujte. Veliko Slovencev gre poleti za dva tedna na Hrvaško. Toda vem, da so dvotedenske počitnice v Aziji, v hotelu s petimi zvezdicami, cenejše kot dvotedenske počitnice na Hrvaškem, predvsem pa je storitev veliko bolj kakovostna kot v Sloveniji ali na Hrvaškem.

Več boste tudi morali narediti za dosegljivost Slovenije z mednarodnimi letalskimi družbami. Za poslovneže je zelo pomembno, ali lahko v vašo državo priletijo neposredno. Zagreb je v primerjavi z vami mnogo bolj dosegljiv. Tja vsakodnevno letita dve veliki mednarodni letalski družbi, kot sta Qatar in Emirates Airways.

Predvsem pa spremenite svoj odklonilni odnos do tujcev, kajti vaša podjetja potrebujejo visoko izobražene in usposobljene ljudi, zlasti inženirje. To bo prineslo spremembe. Tujec prinaša svoje znanje, svoje izkušnje. Slovenija je zanje prijetna za življenje.

Kako pa ste zadovoljni z gostoljubnostjo, ko se iz Kanade vrnete v Slovenijo?

Zelo pogrešam kakovost storitev. Če želite posel in naložbe, potem morate izboljšati kakovost svojih storitev.

Kakovost storitev v hotelih, pa govorim o tistih s štirimi ali petimi zvezdicami, bi lahko bila mnogo boljša. Slovenci se radi izgovarjate, da so zadeve ali ljudje zapleteni.

Čim prej se znebite miselnosti, da se česa ne da ali da je nekaj preveč zapleteno.

Poglejte na primer hotelskega gosta, ki navzven deluje kot tečnoba in si ob dveh ponoči, ker ima glavobol, zaželi sveže stisnjen pomarančni sok. Mu boste odvrnili, da ga ne more dobiti, ker ni nikogar v baru, ki bi ožel pomaranče? Pojdi, sam to naredi! Ta gost bo pripovedoval, da je ob dveh zjutraj dobil sveže stisnjen pomarančni sok. Natakarju bo dal napitnino, hotel bo priporočil prijateljem, o državi pa bo govoril, da se v tej prijazni deželi gost počuti kot doma. Kompliciran gost je priložnost, da se kaj novega naučite in da lahko zaslužite. Čim prej se znebite miselnosti, da se česa ne da ali da je nekaj preveč zapleteno.

Če primerjate izobraževanje v Sloveniji in Kanadi, kaj opazite kot ključno razliko? Kaj je v Sloveniji bolje kot v Kanadi?

Menim, da se stvari v slovenskem izobraževalnem sistemu lahko spremenijo na bolje in se tudi morajo. Predvsem je treba dati večji poudarek praktičnemu delu študija. V Kanadi imamo študentje predstavitve za podjetja, kjer dobimo stik z realnim svetom. In obratno, predsedniki uprav redno hodijo na univerzo in predavajo. Menedžerji govorijo s študenti. V Kanadi imam mentorja iz korporativnega sveta. To potrebuje tudi Slovenija.

Zdi se mi, da Slovenci ne znate realno oceniti, kako dobre so stvari v Sloveniji in kako kakovostno je življenje tu.

V Kanadi sem za MBA plačal 60 tisoč evrov, v ZDA bi bil ta strošek dvojen. V Sloveniji je poceni. Toda če hoče študent dobiti globalen pogled na zadeve, je smiselno investirati v izobraževanje v tujini. Ni poceni, je pe neprecenljiva izkušnja.

Profesor se ne sme zgolj zapreti v svoj kabinet in o tem predavati študentom. Jih lahko zgolj z izkušnjami svojega profesorskega kabineta pripravi na realni svet, ki jih čaka po koncu študija?

Kaj je vaš profesionalni cilj svetovalca?

Karkoli počnem, želim spremeniti na bolje. To je cilj vsakega poslovneža, nikakor ne zgolj svetovalca. Da pusti sled, ko stvari ali storitve spreminja na bolje in s tem ljudem omogoča boljše življenje.