Nezaslišano je postalo resnično

Izid referenduma, na katerem so se Britanci nepreklicno odločili za izstop iz Evropske unije, je presenetil marsikoga, najbolj pa, tako se zdi, Britance same. Vse raziskave javnega mnenja pred referendumom so napovedovale razmeroma gladko zmago kampanje na strani bremainovcev, a uspešna mobilizacija volilnega telesa brexitovcev v zadnji minuti je stvari obrnila na glavo. Toda, kako se je ta neprecedenčni dogodek sploh zgodil, in kar je še bolj pomembno, kaj bo brexit pomenil za življenje povprečnega Britanca in Evropejca?

Modra kri

Britanci imajo močno poudarjene socialne razrede, saj je to država, v katerem ima aristokracija še vedno izjemno vidno vlogo. Poleg celotne razširjene kraljeve družine, ki razpolaga z večmilijardnim premoženjem in je največji nepremičninski mogotec v državi (vendar zaradi izjemne globalne priljubljenosti britanskemu turizmu tudi prinaša milijarde, na kar nasprotniki monarhije radi pozabljajo), je tu še razvejana in navadnemu smrtniku povsem nerazumljiva mreža modrokrvne gospôde z različnimi stopnjami vpliva na javno življenje.

Poleg plemstva je Otok dom tudi vse večjemu številu obsceno bogatih, saj je London postal finančna, nepremičninska in estradniška meka, ki privablja vse, od ruskih oligarhov in arabskih šejkov do športnih superzvezdnikov in hollywoodske smetane. Pod milijarderji in multimilijonarji najdemo razmeroma premožen srednji razred, ki pa je v zadnjih letih precej občutil učinek strogega varčevanja po diktatu konservativcev (oz. torijcev) pod vodstvom Davida Camerona. Nato sledi velik delavski razred, ki je v določenih okrožjih neizogiben. Iz tega socialnega kroga prihaja tudi veliko negativnih britanskih stereotipov: bledično-opečeni debeluhi s peščenih plaž Španije, značilno glasno popivanje, začinjeno z barskimi in ulični pretepi, nogometno huliganstvo ter ne nazadnje zloglasna mladinska ulična subkultura »chavs«.

Kot nakazuje že ime Združeno kraljestvo geografsko povezuje ponosne, kulturno različne narode s skupno zgodovino, v kateri so obdobja miru pogosto le uvertura v krvava vojskovanja. Poleg Angležev, ki po mnenju drugih držijo vse vajeti v rokah, so tu še vse bolj nacionalistični Škoti, uporniški Valižani in protestantski Severni Irci, ki so že več desetletij pod prikritim ali odkritim (The Troubles) obleganjem katoliških Ircev. Enotnosti ni niti med Angleži, saj se izobraženi, bogati in vplivni jug ter neuki, delavski sever prezirata in sta si nenehno v laseh v številnih političnih vprašanjih. In kot da to še ni dovolj, je Združeno kraljestvo tudi etnično zelo razdeljena država. K naštetim »domorodcem« dodajmo še potomce imigrantov z indijske podceline, vse več arabskih priseljencev ter enklave karibskih potomcev sužnjev, Afričanov in Azijcev. Tako dobimo pravcati talilni lonec kultur, zbranih z vseh vetrov.

Politično ozadje

Ni čudno, da je bil politični kotel tik pred vreliščem že veliko časa pred referendumom. Olja na ogenj so prilivali kar Britanci sami s ponovno izvolitvijo torijcev leta 2015. Cameronova vlada – najbolj desničarska od časov Thatcherjeve – je namreč kot odgovor na zaostrovanje gospodarske krize nadaljevala uvedbo ukrepov, ki so vključevali vse postavke z neoliberalnega seznama: krčenje sociale, nižanje izdatkov za zdravstvo, šolstvo in tehnologijo, masovne privatizacije in zniževanje davkov bogatim. Rezultat je bil predvidljiv – že tako velik finančni prepad med razredi se je še povečal. Medtem ko so bogati pridno selili premoženje v davčne oaze, so plače, pravice in življenjski standard delavskega razreda dosegli dno. V popolnoma nasprotno smer pa so šle cene nepremičnin, šolnine, čakalne vrste v zdravstvu in še kaj.

Kot se v takšnih razmerah rado zgodi, so stopnjevanje nezadovoljstva na svoj mlin hitro speljali sluzavi politiki na čelu z nacionalistom Nigelom Farageom in njegovim Ukipom ter ga spretno kanalizirali proti zunanjemu sovražniku. Ta se je izmenično – odvisno od potreb – kazal kot imigrantska delovna sila, kriva za vse zlo, ki se godi britanskemu delavcu, ali pa kot EU, ki take razmere dopušča oziroma jih celo aktivno spodbuja. Glede na zelo velik vložek, ki ga je pomenil referendumski izid, že dolgo nismo bili priča tako toksični kampanji pri brexitovcih. Deležni smo bili populizma, demagogije, hujskanja, pranja možganov in tudi brezsramnih, očitnih laži. Slišali smo vse o brezobličnem birokratskem monstrumu, to je EU, o neodgovornosti njenih neizvoljenih politikov državljanom, o financah in zakonodaji, o begunski krizi in zaostrovanju imigracijske politike.

Dejstva so dolgočasna

V Veliko Britanijo se na leto priseli okoli 170.000 migrantskih delavcev, kar je zgolj pol odstotka od 32-milijonske delovne sile. Številni med njimi so nekvalificirani, neasimilirani, pahnjeni v tuje okolje. In če parafraziramo komika Jimmyja Carra, lahko zapišemo: če ti človek brez izobrazbe, brez kvalifikacij in brez znanja jezika že prvi dan ukrade službo, si očitno res zanič. Dejstvo, da Velika Britanija v evropski proračun ne samo nakazuje, ampak iz različnih kohezijskih skladov tudi zelo veliko počrpa, drugega vodilnega brexitovca, nekdanjega londonskega župana Borisa Johnsona, ni odvrnilo od obljube, da bo namesto v EU vsak teden 350 milijonov funtov nakazanih v državni zdravstveni sistem (NHS).

A dejstva navadno redko pomenijo oviro za dobro utečeno demagoško mašinerijo, ko ta dobi zalet. In prav to je bila tudi ena ključnih težav referenduma o brexitu, saj je bila celotna slika izkrivljena in zlorabljena prav v škodo ljudi, ki so imeli v združeni Evropi še največjega zaveznika. Elita je dobesedno ugrabila vrednote delavskega razreda in ga z ideološko obarvano govorico, prozornim populizmom in cenenimi floskulami nahujskala proti njihovim lastnim interesom. Toda kljub vsemu naštetemu to niti ni bila največja težava, saj je bilo ne nazadnje vse to demoniziranje EU od »Vote Leave« kampanje pričakovano, celo nujno, če so želeli ustrezen odziv volilnega telesa. Ne, še večja težava je bila, da se na tako nizkotne provokacije kampanja »Remain«, ki je pomenila velik del laburističnega telesa sploh ni znala (ali želela) ustrezno odzvati. Laburistični vodja Jeremy Corbyn, znan po načelnosti in zagovarjanju lastnih idealov, med katere je v preteklosti sodil tudi majhen evroskepticizem, je namesto neomajne drže za obstanek v EU med svojimi zborovanji pogosto opozarjal na iste težave kot brexitovci in s tem pošiljal zelo mešane signale.

Številni še neodločeni volivci so to očitno interpretirali kot potrditev največjih problemov EU in se množično zgrinjali na stran odhoda. V EU je zelo veliko problemov, tako sistemskih kot ideoloških, in brexit je bil samo nazorni izraz tega, celo več kot nujen svarilni znak samozadovoljnim politikom, da status quo postaja nevzdržen. A pogumna odločitev bi bila skupni spopad s problemi in poskus njihovega reševanja, ne pa beg pred resničnostjo z izgovorom o nekem namišljenem »prevzemanju nadzora«, infantilno podiranje vsega dobrega, kar je EU dosegla v zadnjih dvajsetih letih, ter nostalgično vračanje v preteklost, kjer je Velika Britanija spet »velika nacija«.

Pexels

Britanci najprej ogoljufani ...

Dolgoročna neumnost takšne impulzivne odločitve postane še očitnejša zaradi vse jasnejšega zavedanja, da brexit pod vodstvom torijcev in ukipovcev ne bo nobene od navedenih težav rešil. Nasprotno, zelo jih bo povečal. Cameronov finančni minister George Osborne je imel za primer brexita že pripravljen nov varčevalni paket. Verjetno ne bo treba prav dolgo čakati, da ga nova premierka Theresa May uveljavi (tudi medijske primerjave Mayeve s Thatcherjevo so se pisale kar same od sebe).

Ko se bo to zgodilo, seveda ne bo več presenečenje, kajti vsi vodilni britanski desničarji – Farage, Johnson, Michael Gove, Liam Fox & Co. – so se med celotno politično kariero bojevali za en cilj: za korporativne profite in zmanjševanje delavskih pravic, za privatizacijo družbenega premoženja in omejevanje sociale. Vse navedeno pa pomeni, da se bo uničevanje delavskega razreda in povečanje medrazrednega prepada še stopnjevalo, in EU pri tem (vsaj v Veliki Britaniji) ni sodelovala. Vsi deprivilegirani, zlovoljni plebejci, ki so s svojim glasom za izstop posredno sporočali neoliberalnim finančnim elitam, urbanim univerzitetnim izobražencem, belim ovratnikom in preostali britanski smetani, »naj se nekam zaleti«, so to počeli legitimno in v dobri veri. Marsikomu se je referendum zdel celo prva učinkovita politična odločitev v življenju. Žal pa so bili pri tem nekateri tudi strahotno naivni. Brexitovci so na dolgo in široko govorili o uporu proti elitam in prevzemu nadzora, pri tem pa pozabili omeniti, da so prav oni sami elita in da pri prevzemanju nadzora mislijo le nase, ne na roke delavskega razreda. Ta jim je zdaj ves nadzor in besedo pri odločanju o britanski prihodnosti pustil na srebrnem pladnju.

... nato pa prepuščeni samim sebi

Tako tudi na eksodus vodilnih brexitovcev pričakovano ni bilo treba čakati prav dolgo, saj je Farage takoj po referendumu strahopetno (a modro) stisnil rep med noge in pod pretvezo »opravljene misije« urno odstopil z mesta vodje Ukipa ter pospravljanje razdejanja prepustil naslednikom. Johnson, ki je pričakoval celo premierski položaj, je od brexitovskega kolega Gova dobil nož v hrbet in se bo moral na koncu sprijazniti »zgolj« s položajem zunanjega ministra.

Podobno kratek rok trajanja so imele tudi njihove visokoleteče obljube, ena prvih žrtev krute postbrexitovske realnosti je bil prav eden od stebrov izstopa: povečano financiranje NHS. Interesna skupina Change Britain, ki je nastala na ruševinah kampanje Vote Leave, je to in podobne obljube tiho pometla pod preprogo, v svojem manifestu o uspešnem brexitu pa bi sredstva (v neopredeljenem znesku) raje namenili za subvencije kmetijstvu, univerzam in revnejšim britanskim regijam. Tudi vsa našteta področja potrebujejo sredstva, a še zdaleč ne tako zelo kot NHS, glede katerega vse več vodilnih strokovnjakov opozarja, da je na robu sesutja, Težave pa lahko še poveča prav brexit, zaradi katerega se bo status številnih visokokvalificiranih specialistov iz tujine znašel v negotovosti.

Člani združenja Open Britain, nasledniki kampanje Remain, so nad takšnimi očitnimi lažmi in zavajanjem javnosti razumljivo ogorčeni, pri tem pa niso edini. Zmernejši nasprotniki izstopa zahtevajo najmanj javno opravičilo vseh odgovornih, radikalnejši pa tako izdajo javnega zaupanja razumejo celo kot možni vzrok za razveljavitev referenduma ali vsaj njegovo ponovitev.

Politična, gospodarska in družbena neznanka

Za kaj takega je seveda malo verjetnosti, vseeno pa se neizogibno postavlja vprašanje, kako naprej. Najprej mora Mayeva sprožiti zloglasni 50. člen, ki pomeni formalni začetek odcepitvenega postopka, česar pa, kot pravi, letos sploh še ne namerava storiti. Ko se bo za to vendarle odločila, se bodo za Britance začela dolgotrajna in naporna pogajanja o izstopu, v katerih je še veliko nerešenih vprašanj. Glavno med njimi je vprašanje prostega trga, saj je Združeno kraljestvo drugo največje evropsko gospodarstvo. Omejevanje prostega pretoka blaga bi zelo prizadelo gospodarsko dejavnost obeh strani. Pogosto se omenja možnost podobne ureditve kot z nekaterimi državami – denimo Norveško ali Islandijo – ki sicer niso članice EU, a imajo vseeno dostop do skupnega trga. Toda države so do tega upravičene, če izpolnjujejo pogoj o svobodnem pretoku delovne sile iz EU, kar pa je v primeru Velike Britanije bistvena težava.

Prav omejitev svobodnega pretoka delovne sile je bil eden ključnih dejavnikov v zmagi zagovornikov izstopa. Vprašanje je, ali britanski voditelji lahko tako nenadoma obrnejo ploščo in hkrati ohranijo politično kredibilnost tako pred Evropo kot pred lastnimi volivci. Tudi če bi bila Velika Britanija pripravljena sprejeti takšno ureditev, EU ne bo vesela takih političnih igric. Lahko se zgodi, da EU (malo iz maščevanja, malo pa kot opozorilo drugim nezadovoljnim članicam) močno zaostri pogoje. Namero za izključitev takšnih dogovorov je že izrazilo več vplivnih politikov EU in celo Norveška.

Morebitne omejitve prostega pretoka ljudi, dobrin in kapitala, ki bi Združeno kraljestvo lahko doletele po izstopu, so glavna grožnja brexitu. To bi bil močan udarec tudi za druge gospodarske vidike. Več multinacionalk je že izrazilo namero, da bodo v primeru neuspešnih pogajanj z EU svoj sedež preselile ali omejile svoje dejavnosti v Združenem kraljestvu, med njimi, denimo, mobilni operater Vodafone, avtomobilski proizvajalec Nissan ter banki JP Morgan in Goldman Sachs. Zamrznitev zaposlovanja in investicij ter skrbi zaradi negotovega poslovnega okolja so izrazile še številne druge družbe, denimo konglomerat Virgin, nemški elektronski velikan Siemens in kreditno podjetje Visa. Posebno izpostavljen bo najbrž finančni sektor. Prve posledice so se pokazale že v prvih jutranjih urah po razglasitvi rezultatov referenduma, saj so v zrak izpuhtele milijarde, glavni indeks FTSE 100 je v samo nekaj minutah izgubil skoraj desetino, bančne delnice so strmoglavile podobno kot med finančnim zlomom leta 2008, funt pa je v zadnjem enaintridesetletnem obdobju dosegel dno. Podobne razmere so se preselile tudi na evropske trge, a po apokaliptičnem začetku so se strasti nekoliko umirile, saj so voditelji, centralne banke in gospodarstveniki hiteli miriti strasti in poudarjati, da so bili pripravljeni tudi na takšen izid. Valutne trge je pretresel tudi nedavni bliskoviti padec funta, za katerega se je sicer izkazalo, da je rezultat napake trgovalnega algoritma. Vseeno pa funt ostaja ranljiv zlasti zaradi zadnjega govora Mayeve, v katerem je nakazala možnost »trdega brexita«, torej zgolj rudimentarnega trgovinskega sporazuma z EU, ki bi močno oklestil britanska delovna mesta in načel gospodarsko rast. Zadnji gospodarski kazalniki sicer kažejo, da šok morda vendarle ne bo tako hud, saj je IMF napoved letošnje rasti v Združenem kraljestvu zvišal na 1,8 odstotka, kar je najbolje od držav skupine G7. A že prihodnje leto naj bi se rast znižala na 1,1 odstotka, nižje od prvotnih napovedi, predvsem na račun negotovosti in nestabilnosti tako v poslovnem kot političnem okolju, s katerim se bodo na srednji in dolgoročno spopadali Združeno kraljestvo, Evropa in tudi svet. Edina gotovost je torej, da pravi izzivi brexita šele prihajajo in na uresničevanje vseh vrst prerokb, bodisi optimističnih bodisi zloveščih, bo treba še malo počakati. Vseeno pa nam tudi prvi meseci po referendumu že omogočajo zbiranje prvih vtisov.