Neustrezne prakse kot značilnost neuspešnih podjetij

Leta 2005 je Luka Novak dobil poslovno priložnost v slovenskem podjetju, ki uvaža priznano blagovno znamko mačje in pasje hrane. Za delo trgovskega potnika, ki obiskuje specializirane trgovine, veterinarje, živalske rejce in zavetišča ter jim prodaja hrano za ljubljenčke, mu je podjetje ponudilo urno postavko in razmeroma visok odstotek od prodaje. Pogoj je bilo sodelovanje s statusom samostojnega podjetnika. Novak je za odprtje s. p. takrat plačal 200.000 tolarjev, sklenil pogodbo z računovodkinjo in se lotil dela. Enak status je imelo pet sodelavcev, prav tako trgovskih potnikov. Dva sta sodelovanje prekinila po nekaj mesecih, saj jima prodaja ni stekla, plačilo po urni postavki pa ni zadostovalo za plačilo socialnih prispevkov in računovodkinje. Novak je tako pridobil pristojnost nad prodajo za več slovenskih regij in delal od jutra do večera, da je po plačilu prispevkov in drugih stroškov zaslužil nekaj deset evrov več od povprečne slovenske plače. Vozilo, s katerim je po terenu prevažal hrano, je pripadalo podjetju. Če je šel na dopust ali bolniško, česar sicer v štirih letih ni storil, plače ni prejel. Podjetje mu je plačalo urno postavko, le če je delo opravil, torej vsaj razvozil že naročeno blago.

S sodelavci so sestavljali odlično ekipo in do leta 2008 prodajo povečali kar za 180 odstotkov, blagovna znamka je postala najbolje prodajana v Sloveniji. Kljub odličnim rezultatom se je podjetje odločilo, da jim odstotke od prodaje zmanjša. Nato je eden od sodelavcev hudo zbolel, preostala dva sta lastniku podjetja predlagala, da del njune stimulacije od prodaje nameni obolelemu, vendar se zaradi domnevne birokratizacije s tem ni strinjal. Trije trgovski potniki so se zato odločili, da podjetje zapustijo in se lotijo samostojnega posla.

Začeli so uvažati konkurenčno hrano, izkoristili poznavanje strank, terena in navad kupcev ter v času krize na slovenskem trgu pridobili precejšen tržni delež v segmentu živalske hrane, medtem ko se je delež prej najbolje prodajane hrane občutno zmanjšal, s polic jo je zaradi neupoštevanja prodajne politike umaknil celo eden večjih trgovcev z živalsko hrano. Podjetje se namreč po odhodu vseh trgovskih potnikov, ki so edini imeli dostop do strank, ni moglo tako hitro prilagoditi in usposobiti novih trgovskih potnikov. Vse se je zgodilo v nekaj mesecih. Čedalje več slovenskih podjetij delo pogojuje s statusom s. p., pričakovati je, da se trend ne bo ustavil.

Pixabay

Vse več nestalnih delovnih oblik

Kot smo v Svetu kapitala že pisali, je trenutno 11 odstotkov delovno aktivnega prebivalstva samostojnih podjetnikov, v šestih letih se je število povečalo za 15 odstotkov. Povečuje se tudi najemanje agencijskih delavcev in zmanjšujejo redne zaposlitvene oblike dela. Sindikalna združenja že dlje časa opozarjajo na vedno številnejše pogodbe za določen čas in sodelovanje po pogodbah civilnega prava, ki dolgoročno škodujejo socialnemu sistemu države, ker se to prej ali slej izrazi v manj vplačanih socialnih prispevkih v zdravstveno in pokojninsko blagajno ter čedalje večji revščini zaposlenih. Prav tako se pojavljajo opozorila, da delavci v nestalnih zaposlitvenih oblikah niso najbolj donosen kapital. Verjetno bo že držalo, da na krajši rok za podjetja pomenijo nižje stroške, toda ali to drži tudi na dolgi rok? Medtem ko so nekateri podjetniki prepričani, da so honorarni prekarni sodelavci bolj motivirani, saj se bojijo za svoj obstoj, pa so tudi takšni, ki se zlasti zdaj, ko smo nekako izpluli iz finančno težkih časov, zavedajo, da so prav ljudje največji kapital podjetja. Takšno zagotovo ni podjetje, s katerim so včasih sodelovali Novak in njegovi kolegi.

Dolgoročnost

»Redna zaposlitev bi morala biti prepoznana ne le kot varnost zaposlenega, ampak tudi kot varnost podjetja. Če je cilj podjetja uresničevati dolgoročno vizijo, potem je logično, da ima dolgoročno zaposlen kader, v katerega dolgoročno vlaga. Kako lahko podjetje pričakuje od zaposlenega, da bo svoje znanje – mimogrede, to danes zelo hitro narašča, njegov lastnik pa je vedno delavec, ki ga zvečer odnese domov – in svojo vizijo vlagal v razvoj podjetja, če mu to daje signale, da je zanj zgolj kratkoročni strošek. Takšen delavec bo bodisi postal pogrešljiv strošek dela bodisi bo sam zaradi neizpolnjenih pričakovanj šel drugam, zagotovo pa ne bo od sebe dal celotnega potenciala, saj se mora preveč ukvarjati s tem, da preživi,« razmišlja Goran Lukič iz Delavske svetovalnice, ki se pri svojem delu vsakodnevno srečuje z delavci v nestalnih oblikah zaposlitve.

Marsikatera človeška potreba je v zahodnem svetu umetno ustvarjena, skozi psihologijo marketinga.

Drugi problem, na katerega opozarja sogovornik, je v tem, da se podjetja preveč osredotočajo na četrtletne poslovne rezultate in temu prilagajajo organizacijo dela. »Dolgoročno bi bilo zanje veliko bolje, da bi si prizadevala obdržati znanje v podjetju in se tako osredotočila na dobre dolgoletne rezultate. Prepričan sem, da bodo podjetja, ki bodo šla prek kvartalnih poročil, tista, ki se bodo še naprej razvijala, druga pa bodo morda živela, a ne bodo mogla več ustvarjati dodane vrednosti.«

Zanimivo je, pravi Lukič, kako podjetja od zaposlenih zahtevajo nekaj, kar bi sami, če bi se to dogajalo njim, prepoznali kot nekaj nesprejemljivega in nevzdržnega. »Če podjetja iz meseca v mesec ne bi niti približno vedela, koliko naročil bodo dobila, prav tako ne, ali bodo še imela priklopljeno elektriko, in bi se jim stalno menjaval organizacijski status iz d. o. o. v d. d., bi bilo le redkokatero sposobno preživetja. Toda prav to zahtevajo od zaposlenih. Vem, da se podjetja nenehno srečujejo z globalnimi in lokalnimi nihanji, a srednje veliko podjetje dobro pozna trende, ti se ne menjajo vsak mesec.«

Spremembe zaposlitvenih oblik

Da se dogaja ravno to, pa meni direktor zaposlitvene agencije Adecco Miro Smrekar. »Sprememba je v teh časih edina stalnica. Okolje se zelo hitro spreminja in od vseh nas zahteva fleksibilizacijo. Jutri bo tega še več, pa že danes težko vemo, katero podjetje bo čez deset let sploh še kaj proizvajalo in zagotavljalo kakšno delovno mesto in katero bo v luči motečih inovacij naslednje ugasnilo. Zaradi vseh sprememb potrebujemo novo regulacijo ne le na trgu dela, ampak recimo pri obdelavi osebnih podatkov, kjer se podatki zbirajo v aplikacijah in tako ne pridejo več v poštev nacionalni zakoni. Zato bo treba na poseben način zaščititi tako potrošnika kot izvajalca.« Bomo zaradi spremenjene ekonomije potrebovali tudi nove zaposlitvene oblike? Po Smrekarjevem mnenju bodo redne zaposlitve prevladujoče tudi v prihodnosti, agencijsko delo se ne bo povečevalo, kot se je do zdaj, je pa res, pravi, »da si vedno več mladih želi delati samostojno in tudi tako odločati o svojem prostem času, načinu dela in izbiri strank, zato je to prav tako treba spremljati in zakonsko urediti«.

Pixabay

Da so mladi naklonjeni espejevstvu, opaža tudi Marko Funkl iz Gibanja za dostojno delo in socialno družbo, vendar opozarja, da se jim malo po tridesetem letu pogled bistveno spremeni. »Pri 25 letih je prijetno biti samostojen in delati projektno, dva meseca po dvanajst ur, potem pa en mesec uživati na morju. Pri triintridesetih tega občutka po mojem mnenju ni več. Takrat si človek želi varnosti, kot s. p. pa ne dobi posojila, posledično, ker nima lastnega stanovanja, odlaša z družino. Ne smemo v smer, da bomo pri triintridesetih živeli v majhnem najemniškem stanovanju in jedli juhe iz vrečke. Takšni ljudje so potem nesrečni, nesrečni ljudje pa niso produktivni.« Če to drži, in če dodamo še, da se v Sloveniji že srečujemo s pomanjkanjem delovne sile, potem to zagotovo ni dobra novica za lastnike podjetji, ki hočejo dolgoročno preživeti.

Ne smemo v smer, da bomo pri triintridesetih živeli v majhnem najemniškem stanovanju in jedli juhe iz vrečke.

Tega se, kot pravijo, zavedajo v Krki, ki je bila nedavno izbrana za najuglednejšo zaposlovalko. »Trendi kažejo, da se bomo tudi na slovenskem trgu dela srečali s pomanjkanjem delovne sile. Redna zaposlitev za nedoločen čas je vrednota, ki je bila pred desetletji ključna za vsakega delavca, zagotavljala mu je delo do upokojitve. S psihološkega vidika je zaposlitev za nedoločen čas še vedno vrednota, glede na dinamiko gospodarskih gibanj v svetu pa trajne stabilnosti na tem področju že zaradi sprememb v tehnološkem razvoju ni več mogoče pričakovati. Torej bo tudi zaposlitev za nedoločen čas zahtevala prilagajanje in preusposabljanje glede na spremembe, ki jih bo prinesel znanstveni in tehnološki razvoj. To pa se bo hote ali nehote dotaknilo tudi zaposlitve za nedoločen čas,« pojasnjujejo v Krki, kjer del delavcev zaposlujejo prek agencij, čeprav se zavedajo, da »so za nedoločen čas zaposleni sodelavci bolj pripadni, imajo boljše medsebojne odnose, lažje vzpostavijo zaupanje in partnerstvo, kar prispeva k doseganju poslovnih ciljev«. Po njihovih besedah jim zaposlovanje prek agencij v začetni fazi pomaga pri pridobivanju novih znanj, kot je nacionalna poklicna kvalifikacija za posamezno delo, kasneje pa večjo fleksibilnost delovne sile. Menijo tudi, da zaposlitev za nedoločen čas na agencijah ob hkratnem zagotavljanju povsem enakih pogojev in pravic zaposlenih, kot jih imajo drugi sodelavci, bistveno pripomore pri utrjevanju prepričanja, da gre za eno od fleksibilnih oblik dela, ne za prekarno slabše plačano delo, ter je produktivna tako za podjetje kot za zaposlene.

Tako Funkl kot Lukič pa menita, da so delavci, ki delajo bodisi prek agencije bodisi v drugih nestalnih oblikah, prikrajšani za možnost sindikalnega boja, saj jih ne zastopa noben organ. »V času industrijske proizvodnje so zaposleni lahko oblikovali močno delavsko gibanje, ki je pred devetdesetimi leti uspešno izpogajalo pravice, ki jih poznamo danes. Proletariat pa danes nadomešča prekariat, ki je od prvega veliko bolj izobražen, a med seboj preveč tekmuje za naročnike, da bi se lahko uspešno povezal za skupen cilj,« razmišlja Funkl.

Drugi vidik poslovne tekme je, pravi Smrekar, direktor Adecca, da podjetja in države v globalni tekmi tekmujejo za potrošnike, »potrošniki pa smo ljudje, tako da dejansko sami sebi ustvarjamo tempo življenja«. S tem se ne strinja Lukič, ki poudarja, da je marsikatera človeška potreba v zahodnem svetu umetno ustvarjena, skozi psihologijo marketinga. Toda kdo bi se zares odpovedal poceni letalskih letom ali poceni prevozom na letališča?

Pixabay

Funkl deli zanimivo prepričanje, da se bodo morali potrošniki združiti v skupnem boju proti neprimernim poslovnim praksam in tako kaznovati podjetja, ki družbi tako ali drugače škodujejo. »Razumem, da je razlika med podjetji, ki se borijo za obstoj in si drugega kot občasnih delavcev ne morejo privoščiti, in tistimi, ki ustvarjajo visoke dobičke, kot je GoOpti, ki voznike espejevce najema od drugega podjetja, da se izogiba inšpekcijskemu nadzoru. Nihče me ne bo prepričal, da ta podjetja nimajo denarja, da bi voznike zaposlila. To so podjetja, ki rastejo in ustvarjajo dobičke, in če pri tem nimajo volje, da bi vlagala v lastne ljudi in njihovo dostojanstvo, potem je z njimi nekaj hudo narobe in tudi z vsemi, ki tega ne obsodijo.« Smrekar pa poudarja, da se področje posredovanja dela bolje ureja ne le zaradi bolj jasne zakonodaje, ampak ker podjetja vedno bolje razumejo prednosti in slabosti vsake od oblik zaposlovanja. Dodaja, da v njihovi agenciji na srečo delujejo pretežno z zdravim in uspešnim jedrom gospodarstva, ki upošteva zakonske predpise, medtem ko se jim špekulanti očitno raje izogibajo.