Nemčija napoveduje reindustrializacijo Evrope

Slovenija se je na dogodku prvič predstavila pod novim promocijskim sloganom »Slovenijo čutim – na svoj način«, pri čemer se je nadejala dobrih rezultatov, saj je nemški trg za slovenski turizem izrednega pomena. Lani so bili nemški turisti z 1,36 milijona nočitvami med vsemi tujimi gosti pri nas na prvem mestu, po številu prihodov pa so bili s 500.000 prihodi na drugem.

Ne čudi torej dejstvo, da se je v Berlin odpravil tudi minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Počivalšek, kjer ga je med prvimi v Berlinu sprejel prav veleposlanik But. A kljub časovni stiski si je vzel čas, da poklepetava o turističnih priložnostih Slovenije, predvsem pa o novem politično-ekonomskem vzgibu, ki se rojeva ravno sredi Berlina, ter o splošni gospodarski klimi v Nemčiji.

Nemčiji je za las uspelo. Ni v recesiji. A gospodarska rast se ohlaja. Kakšna je splošna atmosfera v Berlinu, v Nemčiji?

Nemška družba je v tem hipu na višku svoje moči. Standard je na izjemno visoki ravni, stopnja zaposlenosti je rekordna. A kljub temu ne morem reči, da so Nemci trenutno srečni. Zavedajo se fantastičnih okoliščin, a jih je strah prihodnosti. Uživajo v blaginji in se hkrati bojijo, da bo »raja« enkrat konec. Ljudje se sprašujejo, ali bodo digitalizacija, robotizacija in industrijska revolucija 4.0 odnesle veliko sedaj zelo dobro plačanih delovnih mest, z mešanimi občutki pa sprejemajo tudi migrante, kar na žalost zelo spretno izkoriščajo populisti, ki skušajo Nemce prepričati, da jim bodo prišleki resno uničili visoko stopnjo socialne države in socialne varnosti; torej sanj, ki jih živijo zdaj.

Je strah upravičen?

Nemčija je multikulturna družba, ki na splošno nima predsodkov pred tujci, a je res, da se vse bolj ukvarja z vprašanjem, v kolikšni meri je priseljevanje tujcev dejansko nadzorovano. Želi si sobivanja s tistimi, ki se bodo želeli in znali integrirati. Roko na srce, na prihod tujcev bogata in visoko razvita nemška družba, ki se zaveda starajoče populacije, računa, saj se zaveda, da bo le z mladimi lahko zasledovala cilj, tj. večjo gospodarsko rast in razvoj. Iskreno pa si večina potiho želi več evropskih priseljencev, torej tudi iz Slovenije, zlasti ko gre za odlično izobražene mlade ljudi.

V Berlinu se čuti »prihodnost«. Navsezadnje je to eno najbolj razvitih pametnih mest na svetu.

Da, Berlin se po eni strani upravičeno kiti s slovesom najbolj razvitega pametnega mesta. Tukaj je stičišče mladih ljudi, ki želijo razvijati nove tehnologije, nove poslovne modele. Berlin ima velikanski delež zagonskih podjetij, ki želijo uspeti in prodreti na globalen trg. Infrastruktura je resnično prislovično nemško urejena in hitra, svet se seli v »on-line«, a na drugi strani denimo bančni sektor po mojem mnenju še ni tako digitaliziran, kot je denimo slovenski (smeh). Je pa v Berlinu zanimivo opazovati tradicionalne trgovine, ki se v bitki s spletom spreminjajo v postajališča oziroma stičišča, kjer kupec doživi zanimive zgodbe, izkušnje, doživetja …

Nemčija je ključna gospodarska partnerica Slovenije. Poslovni odnosi so na visoki ravni. Menite, da bo tako tudi ostalo?

Menim, da so v tem trenutku poslovni in politični odnosi med državama na zavidljivo visoki ravni. Po moje najboljši v vsem času samostojne Slovenije. Zaupanje je res veliko. In je obojestransko. S sodelavci se resnično zelo trudimo, da vzpostavljamo poznanstva in odnose med slovenskimi in nemškimi podjetji. Podjetja se lahko vselej obrnejo na nas; nudimo jim tudi prostore za predstavitve, podajamo ocene glede nemških podjetij oziroma sektorjev, s katerimi želijo vzpostaviti stike, podjetjem z veseljem predamo t. i. zakulisne informacije o nemškem trgu, do katerih slovenski diplomati dostopamo prek stikov s številnimi akterji oziroma odločevalci. Žal pa zaradi kadrovske podhranjenosti na veleposlaništvu ne moremo izvajati klasičnega modela komercialne diplomacije, a smo kljub temu zelo agilni. Recimo v tem hipu lahko povem, da Nemčija namenja več milijard težke subvencije za vsa podjetja, ki bodo pospešila digitalizacijo. In na tem področju je zagotovo veliko priložnosti za slovenska podjetja.

Blagovna menjava med Slovenijo in Nemčijo se približuje že skoraj 12 milijardam. Je to rekord?

Da. Tako velike blagovne menjave še ni bilo. Slovenija z Nemčijo ustvari skoraj 20 odstotkov celotnega izvoza. Pomembna pri tem je tudi stabilna rast v blagovni menjavi in to, da Slovenija z Nemčijo ustvarja trgovinski presežek. Slovenija je glede na lani v Nemčijo izvozila za 740 milijonov več blaga, kot ga je iz nje uvozila. To pomeni, da smo kar aktivno gospodarstvo, in smo med 34. in 36. mestom po pomembnosti gospodarskih partnerjev za Nemčijo. Torej smo pomembni za Nemčijo in očitno imamo veliko tistih kvalitet, ki jih Nemčija opazi in potrebuje.

Katere lastnosti sodoben nemški trg ceni?

Iznajdljivost, inovativnost, usmerjenost v prihodnost, zvestobo, kakovost. Slovenska podjetja to dosegajo. Še več: zelo so prepričljiva v tem, saj se celo zgodi, da nemška in slovenska podjetja že ustvarjajo skupen »know-how« in skupaj narekujejo trende. Tak primer je avtomobilska industrija, kjer so že dolgo časa Slovenci enakovredni partnerji in ne le podizvajalci. Menim, da bo v prihodnosti lepo vidna poslovna sinergija na področju e-mobilnosti in avtonomne vožnje. Nemci so namreč do slovenskih podjetij vzpostavili oziroma začutili zaupanje, in ko se to zgodi, potem takšne vezi tudi ohranjajo in poglabljajo. Četudi udari morebitna kriza.

Evropa in z njo Nemčija je v tem hipu v primežu Trumpovih idej »America first« na eni strani in prevlade lačne Kitajske na drugi strani. Obenem je stara celina razvojno opešala, njeno moč pa bo še dodatno zamajal brexit … Kje je po vaši oceni njen »way out«?

Nemška politika vse pogosteje govori o tem, da se je EU znašla v nepoštenem konkurenčnem okolju. Poglejte nekaj podatkov: Nemčija največ izvozi v ZDA in z ameriškim trgom ustvarja največje trgovinske presežke, pri čemer ZDA beleži skoraj 50-milijardni primanjkljaj. Za Nemčijo je drugi najpomembnejši izvozni trg Velika Britanija, kar bo ogrozil brexit. In še: Nemčija največji trgovinski primanjkljaj beleži ravno s Kitajsko, sicer skupno že njeno največjo trgovinsko partnerico. Nemški politiki se zavedajo nove realnosti. Nanjo so pred tedni odgovorili z novo industrijsko strategijo do leta 2030. Nemški gospodarski minister Peter Altmaier je s strategijo skušal odgovoriti na komaj enoodstotno gospodarsko rast in na mogoče bolj črnoglede proračunske projekcije, seveda kot rečeno skupaj z grožnjami svetovni trgovini. Strategija je še pred objavo med nekaterimi makroekonomisti dvignila precej prahu, saj je za marsikoga med njimi nekoliko v nasprotju z dosedanjo nemško gospodarsko-politično naravnanostjo. Evropa bi po njegovem mnenju morala biti previdna, celo omejevalna pri nekaterih prevzemih, zlasti kitajskih. Nemčija se torej zavzema, da tisti del industrije, kjer je večino nemškega oziroma evropskega znanja in dodane vrednosti, ne bi prešel v kitajsko lastništvo. Predvsem meri na področje infrastrukture in energetike, pa tudi na področja novih tehnologij. Nemčija ob tem želi na svojih in na splošno evropskih tleh imeti svoje šampione, svojo Silicijevo dolino, ter ohraniti vodilno gospodarsko in tehnološko vlogo Nemčije in EU. Seveda imajo makroekonomisti pomisleke, saj strategija predvideva tudi drugačne modele nacionalne pomoči. To pomeni, da strategija napoveduje zopet večjo vlogo države, predvsem pri vlaganjih v razvoj. Primer: tradicionalen avtomobil ima 90 odstotkov delov, ki so izdelani na evropskih tleh. Električen in hibriden avtomobil le 50. Ta podatek kliče po evropskem odzivu. Nemčija želi diktirati razvoju e-mobilnosti, robotizacije, avtonomne vožnje. Je pa največja ovira v tem hipu izgradnja 5G infrastrukture.

Želi Nemčija okrepiti tudi industrijo? Se je prehitro umaknila iz jedrske in premogovniške energije in selila tovarne?

Da, z novo industrijsko strategijo želi minister Altmaier ponovno dvigniti deleže industrije v Nemčiji z 20 na 25 odstotkov, v celotnem EU prostoru pa s sedanjih 15 na 20 odstotkov, pri čemer se osredotoča na avtomobilsko, strojno, kemično, optično in oboroževalno industrijo ter tudi na zelene tehnologije. Na kratko rečeno, Nemčija z novo strategijo 2030 napoveduje tudi reindustrializacijo Evrope. Torej se industrija po tem scenariju naj ne bi več selila na Kitajsko, ampak se bo krepila na evropskih tleh.

Se potemtakem nemška družba zapira pred svetom? Želi zapreti EU?

Ne, takšna ocena bi bila seveda napačna. Nemčija ostaja zavezana multilateralizmu. A Nemčija v zadnjem času zelo jasno pravi, da se svet spopada z nepošteno konkurenco ter nekorektnostjo pri izvajanju multilateralizma s strani ključnih akterjev (Kitajske, ZDA), zato morata Nemčija in EU ustrezno odgovoriti. Tudi z določenim omejevanjem. Od tukaj izhaja očitek, da Nemčija napoveduje korake nazaj. No, pri tem pa Nemčija ne skriva, da se mora Svetovna trgovinska organizacija posodobiti in imeti še naprej glavno vlogo v globalni trgovini. Nemčija torej želi, da se v EU ponovno zgradi takšno poslovno okolje, kjer bodo rasli in se razvijali evropski šampioni, sploh na področju mobilnosti itd. Pod črto rečeno, prepričan sem, da bo o industrijski strategiji 2030 še zelo veliko vročih debat, če bodo ZDA in Kitajska ter še kdo nadaljevali odmike od dosedanjih načel multilateralizma, in da bo veliko tudi določenih sprememb.