Nemci se poslavljajo od premoga

Svoje zadnje rudnike črnega premoga je zaprla leta 2018. Do leta 2038 naj bi zaprla tudi rudnike lignita. A slednje bo imelo tudi socialne in gospodarske posledice.

Po 30 letih razprav se je Nemčija odločila, da bo do leta 2038 opustila premog. Opustila bo vir energije, na katerem je zrasel nemški gospodarski čudež. Kako se bodo tega lotili? Po fazah, v okviru česar bodo morali regije pripraviti na novo prihodnost in zaščititi ranljive skupine. To pomeni, da bodo nemške termoelektrarne na pokopališču zgodovine prej, kot so mislili. Četrta največja industrija bo prenehala obratovati v naslednjih 20 letih.

»Ni težko zapreti zadnjega premogovnika ali zadnje elektrarne, najteže je začeti,« je pred leti v nemški Lužici, največji premogovni regiji jugovzhodno od Berlina, dejal Gerd Lippold, član saškega deželnega zbora (Zveza 90/Zeleni). Danes v Lužici od prej 80.000 ljudi v premogovništvu dela le še 8000. Strukturna reforma premogovništva se je začela pred 25 leti. Mnoge so hitro upokojili, drugi so regijo zapustili. Da so lahko razvili premogovno industrijo, so zavoljo lignita od 50-ih let 20. stoletja naprej z zemljo zravnali 80 vasi, z delno uničenimi vred pa se številka zaenkrat zaključi pri 139. Nekatere med njimi so bile stare tudi več kot 700 let, od njih pa je danes ostalo le kamenje. Kljub temu pa tamkaj živeči prebivalci opuščanja premogovništva ne vidijo kot začetek ukinjanja premogovne industrije. Se pa sprašujejo, kakšen udarec bo še doživela regija, ki je nekoč z elektrarnami na lignit napajala steklarsko in tekstilno industrijo, ki sta medtem že izginili.

Tretjino izpustov prispeva premogovna industrija

Claudia Kemfert, profesorica za energetiko in trajnost na nemški šoli Hertie in vodja oddelka za energetiko, transport in okolje pri nemškem Inštitutu za ekonomske raziskave (DIW) je na berlinski konferenci Berlin Energy Transition Dialogue dejala, da DIW že 15 let dela študije na temo nemškega opuščanja premoga. »Če želimo preprečiti ogrevanje ozračja za 2 stopinji Celzija, moramo ves premog pustiti pod zemljo. S tem bomo dali prostor obnovljivim virom energije (OVE). Menimo, da je najbolje premog opuščati s sočasnim uvajanjem OVE,« pravi Kemfertova. Nemčija, ki najbolj onesnažuje ozračje zaradi termoelektrarn, saj imajo ogromne zaloge premoga, se je odločila ukrepati. Do leta 2038 naj bi zaprli vse termoelektrarne. To bo velik zalogaj, saj sta še pred dvema letoma premog in lignit v Nemčiji zagotavljala eno petino primarne rabe energije.



Izvršni direktor Mednarodne agencije za energijo (IEA) Fatih Birol pravi, da so podatki jasni: »Vse podatke imamo na dlani in vsako leto ugotovimo, kako se je leto prej obnašal energetski sektor. Lani se je povpraševanje po energiji povečalo najbolj v zadnjih letih, predvsem na račun rasti gospodarstva. Polovico rasti porabe energije prihaja iz zemeljskega plina. 70 odstotkov potrebe po energiji so zagotovila fosilna goriva.« To je precej klavrna slika v luči prizadevanj za zmanjšanje izpustov ogljikovega dioksida. »Globalni izpusti so zgodovinsko visoki. Razkorak med političnimi obljubami, cilji in tem, kar se dogaja v resničnem življenju, je vse večji. Eno tretjino izpustov so prispevale termoelektrarne na premog. Zahteva po električni energiji se povečuje dvakrat hitreje, kot jo je mogoče proizvajati,« pravi Birol. V tem mozaiku imajo vse večjo vlogo tudi OVE, ki sicer rastejo, kljub temu pa dve tretjini električne energije še vedno pride iz fosilnih goriv, 40 odstotkov iz premoga, iz OVE pa le deset odstotkov.

Boleče spremembe

»Energetski prehod ni zgolj prehod s fosilnih goriv na obnovljive vire energije, je tudi politična sprememba,« je na omenjeni konferenci dejal Heiko Maas, nemški zvezni minister za zunanje zadeve. Prepričan je, da bo do leta 2020 upadla proizvodnja nafte, kar nakazuje konec obdobja nafte. Slednje bo vplivalo tudi na globalno energetiko. »V Nemčiji bomo 40 gigavatnih ur energije iz termoelektrarn v naslednjih 19 letih nadomestili z OVE, kar pomeni tudi gospodarsko rast,« je napovedal Maas. Peter Altmeier, nemški zvezni minister za gospodarstvo, pa bi izbral blažjo pot, ki bi jo tlakovale plinske elektrarne.


Ob vsem tem pa je treba misliti tudi na zaposlene v premogovništvu. Samantha Smith, direktorica Just Transition Centre, se sicer strinja, da je energetska tranzicija nujna in da to pomeni tudi prehod na drugačno gospodarstvo. Ampak slednje je treba »načrtovati z delavci, ki se danes preživljajo s premogovništvom. Če bomo samo zapirali in ne razmišljali o tem, bomo prispevali k politični volatilnosti«. Zagotavlja, da bo vsak delavec imel možnost upokojitve ali pa novega dela s pomočjo prekvalifikacije. »Zapiranje je težavno za delavce, saj se težko sprijaznijo s spremembami. Potem je treba spremljati še njihov nadaljnji razvoj in ugotoviti, ali so res dobili novo priložnost. To je demokratičen proces,« je dejala.

Toda Nemčija je odločena. Po jedrski energiji bo hrbet obrnila še premogu. Ali pa bo svojo proizvodnjo preselila v sosednjo Poljsko, kot so pred leti opozarjali prebivalci v Lužici in pogledovali proti meji, kjer rastejo odprti kopi. Poljaki pa se ne dajo. S kupi denarja so jim mahali celo Avstralci - podjetje Prairie Mining je namreč želelo kupiti premogovnike na Poljskem, a je bila ponudba neuspešna, saj Poljaki ne želijo konkurence na domačem terenu.

Prvi so bili Britanci

Nemčija pa v politiki 'stran od premoga' ni prva v Evropi. Tranzicijo 'stran od premoga' je začela Velika Britanija, je opomnil Lord Oliver Henley, podsekretar britanskega ministrstva za gospodarstvo, energetiko in industrijsko strategijo. »Pred 250 leti smo bili prvi v premogovništvu. V času industrijske revolucije smo doživeli rast tega sektorja, ki je poganjal naše gospodarstvo,« se spominja Henley. Industrija je zaposlovala veliko ljudi, premog pa je bil na Otoku edini vir energije. Še leta 2012 so Britanci proizvedli 40 odstotkov električne energije iz premoga, lani so ta delež zmanjšali na pet odstotkov, s čimer so pokazali, da je hitra tranzicija mogoča, ne da bi ogrožala dobavo energije in industrijo. »Vzvod za prehod so bili podnebni dejavniki, pa tudi neekonomičnost naših premogovnikov. Zemeljski plin je vse cenejši, pa tudi naša vlada se je začela zavzemati za to, da bi sami proizvajali več elektrike. Do 2025 naj ne bi več imeli termoelektrarn,« pripoveduje Henley. Dodaja, da so uspešno izkoristili finančne spodbude in vpeljali davek na fosilna goriva v energetiki ter investirali v nizkoogljične tehnologije, kot so shrambe za zajemanje in skladiščenje ogljikovega dioksida (CCS). »Resnično smo se potrudili tudi za promocijo in umeščanje OVE in vetrna energija je danes največji uspeh. Nadejamo se, da bomo z vetrnimi elektrarnami na morju prihodnje leto proizvedli 10 odstotkov energije, do leta 2030 pa tretjino vse potrebne energije,« je optimističen Henley. »Državam ni treba izbirati med gospodarsko rastjo in čisto energijo, saj čista energija zagotavlja nova delovna mesta,« še poudarja.


»Če ne bi bilo dogovora, se Velika Britanija ne bi nikoli tako vneto lotila umeščanja vetrnih elektrarn in ne bi tako agresivno lobirala za obnovljive vire,« je prijazno naslikano pripoved v realen kontekst postavil Claude Turmes, luksemburški minister za energetiko in prostorsko načrtovanje. Opomnil je tudi na nove cilje do leta 2030, ki na evropski ravni preprečujejo gradnjo novih termoelektrarn. Se pa strinja, da je Velika Britanija naredila nekaj prav, čeprav je z najnižjo ceno posegla v trg in razburila liberalce. »Ampak to je bil pozitiven korak in to bi morali narediti tudi v zahodni Evropi. Nemčija pa sedaj ponuja ogromno denarja za zaprtje premogovnikov in termoelektrarn,« razmišlja Turmes.

»Do premoga moramo biti strogi in prepovedati moramo nadaljnjo gradnjo termoelektrarn, sočasno pa spoštovati nevarnosti trdega dela, ki ga opravljajo rudarji. Treba je imeti denarni sklad za pomoč odpuščenim delavcem, predvsem pa pomagati Bolgariji, Grčiji, Poljski, državam, kjer je premog pomemben del gospodarstva. Vedeti je treba tudi, kaj bomo potem počeli v teh regijah. Ne moremo pa si privoščit kolektivne depresije v teh državah,« je oster Turmes, ki meni tudi, da je nujno treba zapreti tudi termoelektrarne, ki so stare šele 15 let ali manj, in to celo v Indoneziji. In za to je treba ponuditi denar.
Da premog nima prihodnosti, se strinja tudi profesor Ottmar Edenhofer s Potsdamskega instituta za podnebne spremembe. »V Nemčiji bi morali ukiniti za 20 gigavatov termoelektrarn,« je povedal na berlinski konferenci Business Journalism in Transition, ki jo je organizirala neprofitna organizacija Clean Energy Wire (CLEW).

Potrebni so kompromisi

Kako v zapiranje premogovnikov in termoelektrarn prepričati države, kjer ljudje zaslužijo manj kot dva dolarja dnevno? Kdo si upa v Indoneziji in na Filipinih reči podjetjem, naj prenehajo proizvajati električno energijo iz premoga (ki je najcenejši vir električne energije)? Morda ne mnogi, je pa v zadnjih 11 letih premogovna industrija preporod doživela tudi ponekod v Aziji in Afriki (četudi slednja zaenkrat najmanj prispeva h globalnemu ogrevanju ozračja).

Susana Jimenez Schuster, čilska ministrica za energetiko, je dodala, da tudi Čile doživlja veliko preobrazbo: »Od uvoza fosilnih goriv se zdaj soočamo z bogastvom virov. Imamo potencial za solarno in vetrno energijo, imamo tudi prvo geotermalno elektrarno … Investiramo v obnovljive vire energije. Smo pa morali skleniti kompromis s premogovno industrijo. Energetika je bila dolgo časa težavna, na podlagi prostovoljnih dogovorov s termoelektrarnami pa smo dosegli, da ne bodo več gradili termoelektrarn, če ne bodo imeli shramb za zajemanje in shranjevanje CO2.« To je sicer postopni proces. Ministrica se ne slepi, da bo tranzicija hitro končana, je pa na dobri poti proti nadomeščanju premoga z obnovljivimi viri energije.

Bo TEŠ kuril tuj premog?

In kje smo mi? V času največje krize smo se odločili za gradnjo šestega bloka šoštanjske termoelektrarne (TEŠ 6). Dobrih 600 milijonov evrov vredna investicija se je povzpela na skoraj 1,5 milijarde evrov. Investicija, ki naj bi rešila šaleško dolino, obratuje z izgubo, a bo v Šoštanju ostala do leta 2054, v knjigi z naslovom NepoTEŠeni - naložba stoletja ali rop stoletja, piše Primož Cirman. Čeprav je bilo zaradi večstoletnega rudarjenja - tako kot v Lužici - treba preseliti okoli dva tisoč ljudi, 400 hiš je končalo pod vodo, pod vodo pa je tudi več kot petina doline, kakor je nedavno poročal Planet TV, je prebivalce Šaleške doline v začetku aprila najbolj razburila novica, da bi lahko Termoelektrarna Šoštanj (TEŠ) premog uvažala iz tujine. Agencije RS za okolje (Arso) je namreč izdala sklep, da TEŠ za uvožen premog, ker bo bolj kakovosten od velenjskega lignita, ne potrebuje novega okoljevarstvenega dovoljenja.


Iz TEŠ so sicer za STA povedali, da ne iščejo dobavitelja za ta uvoz, saj ta v letnih in srednjeročnih poslovnih načrtih družbe ni načrtovan. Da bodo še naprej uporabljali velenjski lignit in da so za dovoljenje za uvoz premoga zaprosili le z namenom zmanjšanja tveganj za zagotavljanje stabilnega delovanja elektrarne v prihodnje. Velenjska občina pa je sporočila, da zahteva in vztraja, da se v TEŠ kuri izključno šaleški premog. Ogorčeni so, da je omenjena agencija izdala sklep, da TEŠ za morebitno uporabo tujega premoga ne potrebuje niti novega okoljevarstvenega soglasja niti študije o vplivih novega energenta na okolje.

»Uvoz tujega premoga in s tem povezane aktivnosti niso načrtovani v letnih in srednjeročnih poslovnih načrtih. Po poslovnem načrtu družbe in skupine HSE za obdobje med letoma 2019 in 2021 ter dolgoročnih projekcijah poslovanja skupine HSE za obdobje med letoma 2019 in 2030 sta upoštevani izključno letna proizvodnja premoga v Premogovniku Velenje in hkrati poraba domačega premoga v Termoelektrarni Šoštanj. Ta je usklajena z dinamiko obratovanja in tržnimi razmerami na energetskih trgih. O alternativnih virih energenta se je sicer preverjalo scenarije za zagotavljanje stabilnega delovanja elektrarne v prihodnje, toda več kot preverjanje scenarijskih analiz ni bilo izvedeno,« so za Delo februarja letos odgovorili iz HSE na vprašanje, koliko tujega premoga bi uvažali in kako bi to vplivalo na poslovanje, če lignit stane 2,75 evra, indonezijski premog za ljubljansko termoelektrarno toplarno pa skoraj šest evrov na gigadžul. »Ekonomske logike v uvozu premoga ni,« je za Delo potrdil direktor HSE Stojan Nikolić.