Ne potrebujemo ljudi, ki jim moramo narekovati

Aprila letos je bilo v Evropski uniji nezaposlenih 3,7 milijona mladih, starih manj kot 25 let, ki niso vključeni v izobraževalni proces. V primerjavi z aprilom prejšnje leto se je število nezaposlenih mladih zmanjšalo za 600.000. Stopnja nezaposlenosti v omenjeni starostni kategoriji je v EU 16,7 odstotka, lani pa je bila 19-odstotna. Ljudje v starostni kategoriji do 25 let imajo več težav pri iskanju zaposlitve kot druge starostne strukture, opozarjajo pri Evropski komisiji, ki z različnimi programi predvsem od sredine finančne krize leta 2010, ko je stopnja nezaposlenosti mladih segala do približno 25 odstotkov, bijejo bitko za višjo zaposlenost mladih.

Skoraj 17.000 mladih brez službe

Eden takšnih je tudi projekt Made with Y, ki ga izvajajo v Zavodu Ypsilon, kjer so nedavno predstavili vmesne izsledke projekta, v katerem z inovativnimi aktivnostmi ustvarjajo mlade profesionalce po meri in potrebah delodajalcev. V projekt je bilo v prvem sklopu aktivnosti vključenih 146 mladih in več kot 50 podjetij, na koncu pa je zaposlitev dobilo 24 oseb. Maja letos je bilo na zavodu za zaposlovanje prijavljenih 16.992 mladih, starih od 15 do 29 let, kar je 19,3 odstotka od vseh brezposelnih oseb. »Problematičnost brezposelnosti mladih v Sloveniji delno zakriva visoka stopnja vključenosti v terciarno šolanje in podaljševanje študija ter s tem možnost študentskega dela, zato je treba brezposelnost mladih jemati s pridržkom,« opozarjajo na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje.

Mladi proaktivni programerji, prodajalci in strokovnjaki za marketing na trgu dela nimajo težav. Vsi drugi jih imajo.

Mladi so tako med najbolj ogroženimi skupinami na trgu dela, saj nanj šele vstopajo in pogosto zaradi pomanjkanja izkušenj težko najdejo ustrezno zaposlitev. V Zavodu Ypsilon po besedah strokovnega direktorja Andraža Šilerja skrbijo prav za to, da mlade opolnomočijo za uspešen nastop na trgu dela. »Opremimo jih s tako imenovanimi mehkimi veščinami na področju komuniciranja, sodelovanja, inovativnih načinov razmišljanja, ki jih formalno izobraževanje ne daje.« V okviru projekta so analizirali tudi potrebe delodajalcev in ugotovili, da iščejo predvsem programerje, strokovnjake za marketing in prodajalce. »Mladi, ki so proaktivni in obvladajo omenjena področja, nimajo težav, vsi drugi pa,« še dodaja.

Matej Delakorda iz mreže podjetnikov CEED, ki je vodil delavnice z mladimi, je na predstavitvi ugotovitev projekta najprej opozoril, da se ugotovitve nanašajo le na mlade, ki so bili vključeni v projekt, in ne na celotno generacijo. »Pri tej skupini smo opazili veliko samospraševanja v povezavi s tem, kaj pričakujejo od življenja in od dela. Mladi nimajo jasne želje, če pa jo imajo, pa ne vedo, kako in kaj delati, da bi to dosegli. Mislijo, da bo prišlo samo od sebe, da bo kdo poklical njih, da bi morala država poskrbeti zanje,« pravi Delakorda.

Po mnenju sogovornika je to morda posledica splošnega stanja v družbi, ki je postala nekoliko lena. Na delavnicah so opazili tudi, da mladi nimajo izkušenj z nastopanjem, pogovarjanjem, timskim delom, spopadanjem s časovnimi omejitvami ... »Za marsikoga je bilo vse prvič.« »Tako so mladi dobili nalogo, naj nekaj naredijo v pol ure, pa so vsi dejali, da za izvedbo potrebujejo najmanj dve. To je bila simulacija dogajanja v podjetjih, kjer je včasih treba narediti nalogo hitreje kot običajno, kar navadno povzroča stres, ki se da obvladovati.«

Do zaposlitve brez oglasov in razpisov

Delo je v okviru projekta dobila tudi Taša Ileršič, matematičarka, in sicer pri podjetju Bitnik, ki se ukvarja s svetovanjem in poslovanjem z digitalnimi valutami. »Želela sem izvedeti, kaj delodajalci iščejo pri mladih, in seveda upala na zaposlitev. Všeč mi je bilo, da gre za enotedensko, a intenzivno delavnico. V kratkem času tako osvojiš oprijemljivo znanje, ki ga v izobraževalnem procesu ne. Imela sem namreč težave s komuniciranjem z ljudmi in mreženjem, na delavnicah pa sem bila prisiljena narediti nekaj drugače, kot sem to počela dotlej. Tudi če ne bi bila uspešna pri zaposlitvi, bi mi delavnica koristila.«

Matej Delakorda, CEED: Mladim ni jasno, kaj si želijo, če pa vedo, pa ne vedo, kako in kaj delati, da bi to dosegli. Mislijo, da bo prišlo samo od sebe, da bo kdo poklical njih, da bi morala država poskrbeti zanje.

Potem ko sodelavci Zavoda Ypsilon spoznajo mlade, jih vključijo v sistem »parčkanja« z delodajalci, katerih potrebe zdaj že dobro poznajo. »Ko vidimo, da ima kandidat lastnosti, ki jih konkreten delodajalec išče, ga napotimo na razgovor. Delodajalci namreč vse pogosteje nočejo objavljati oglasov, saj se prijavi preveč ljudi, zato iščejo takšne pristope,« razloži Delakorda. Peter Trček, direktor in soustanovitelj Bitnika, je bil eden izmed teh, in preden je zaposlil Tašo, še ni imel izkušenj z zaposlovanjem. »Mislim, da razgovora sploh ne bi znal voditi. Poleg tega pa nisem iskal le enega profila človeka, ampak osebo, ki bi skrbela za administracijo, socialna omrežja in podporo strankam. Administratorja bi lahko dobil na vsakem koraku, ampak izredno težko je dobiti nekoga z znanjem marketinga spletnih omrežji, ki zraven razume še digitalne valute,« je razložil Trček.

Prepričan je tudi, da se danes vse da precej preprosto naučiti, tudi programiranja, če ima oseba le interes in je samoiniciativna. »Ne potrebujem ljudi, ki jim moram narekovati obveznosti in jim razlagati, kako stopijo v stik z osebo v ZDA. Pričakujem, da moj zaposleni poišče stik, preveri časovno cono in sestavi elektronsko sporočilo, ne pa da mu moram vse to narediti jaz, saj tipko pošlji lahko pritisnem sam. To je velika težava mladih, ki je morda povezana s tem, da nam naša država res veliko da,« še meni sogovornik.

5000 evrov subvencije 
za zaposlitev mlajše osebe

Od 12. 4. 2017 do 31. 7. 2019 lahko delodajalci pridobijo subvencijo v višini 5000 evrov za zaposlitev brezposelnih mladih. V subvencionirano zaposlitev se lahko vključijo mladi pred dopolnjenim 30. letom starosti, ki so najmanj tri mesece prijavljeni v evidenci brezposelnih. Delovno razmerje mora biti sklenjeno za nedoločen čas. Delodajalci morajo zaposlenim zagotoviti plačo in druge prejemke iz delovnega razmerja v skladu z veljavno delovnopravno zakonodajo.

Subvencija znaša 5000 evrov za zaposlitev s polnim delovnim časom oziroma sorazmerno manj za zaposlitev, krajšo od 40 ur, vendar ne sme biti krajša od 36 ur na teden. Subvencije veljajo tudi za zaposlitev invalida, ki v skladu z odločbo o invalidnosti lahko opravlja delo le krajši delovni čas, vendar ne manj kot 20 ur na teden.

Roman Šipić

TRETJE OKO: Žiga Vavpotič, predsednik upravnega odbora Outfit7

Kako je kariero zgradil

Žiga Vavpotič je bil soustanovitelj zavoda Ypsilon, pa tudi idejni pobudnik in vodja projekta Simbioza, preden je odjadral v gospodarstvo, neposredno v najvrednejše podjetje, ki je kdaj nastalo na slovenskih tleh, Outfit7, zdaj v lasti kitajskega sklada. Po nizanju uspehov v nevladnem sektorju in neuspešnem vstopu v politiko na položaj direktorja Urada za mladino se je odločil, da gre v gospodarstvo. Premišljeval je o sodelovanju s Sandijem Češkom (Studio Moderna) ali o sodelovanju z Izo in Samom Loginom (Outfit7).

Administratorja lahko dobimo na vsakem koraku, ampak izredno težko je dobiti koga z znanjem marketinga spletnih omrežij, ki zraven razume še digitalne valute.

»Izo Login sem večkrat neuspešno vabil kot gostjo na predavanja, ki jih je organiziral zavod Ypsilon. Ko sem se odločil, da želim v gospodarstvo, sem ji predlagal sodelovanje na področju fundacij, saj sem vedel, da ju to zanima, a nista imela dovolj časa, da bi se s tem ukvarjala. Iza me je vprašala, kaj znam. Veliko, sem rekel. Potem me je vprašala, ali znam programirati, in sem rekel ne, potem me je vprašala, ali znam risati, pa sem tudi rekel ne. Nasmejala se je in se vprašala: Kam pa naj te potem dam? Prvo zadolžitev sem dobil v kadrovskem oddelku kot specialist za talente. Iza in Samo se že od začetka zavedata, da so ljudje najpomembnejše, kar podjetje ima. Štiri mesece sem delal na pogodbo preko svojega podjetja, ko sem dobil ponudbo za selitev na Ciper in prevzetje vodenja zagonskega podjetja znotraj Outfita7. Pozneje sem postal predsednik upravnega odbora celotnega podjetja. Ko sem ju vprašal, kako to, da mi je uspelo tako hitro napredovati v podjetju, sta mi dejala, da zato, ker sem eden najbolj odgovornih ljudi. Zame je odgovornost higienik, tam se pri meni vse začne in vse konča. Iskreno me preseneča, da ljudje danes niso bolj odgovorni, da se še vedno pogosto dogaja, da stvari, za katere se dogovoriš, preprosto niso narejene. Odgovornost pogrešam tako v gospodarstvu kot tudi v politiki, nevladnem sektorju, akademskem sektorju …«

Težave s kadri v Outfitu

»Danes tekmujemo v globalnem svetu, to pomeni, da moramo za kadre izjemno dobro skrbeti. Bazen kadrov je v Sloveniji pri dvomilijonskem narodu zelo omejen, kar preprosto pomeni, da moramo zaposlovati tudi tujce. Vendar to ni najlažje. Izdajanje viz traja absolutno predolgo, poleg tega nismo konkurenčni s plačami. Ko želim v Sloveniji v zameno za izjemno odgovornost, izjemno strokovnost ter veliko vloženega truda nekomu plačati 5000 evrov neto, me to stane 13.000 evrov. Tega se iskalci dela ne zavedajo, vodje se, še najbolj pa se tega zavedajo lastniki. Na Cipru me to stane 6500 evrov. Naj poudarim, da imamo v Sloveniji izjemne kadre in zato imamo največje podjetje še vedno v Sloveniji. Upam, da bom lastnika vedno lahko prepričal v to, da razlika, ki jo država postavi, pomeni tudi visoko kvaliteto ljudi, zaradi česar se jim v to splača investirati. Sicer pa je ljudi v gospodarstvu veliko lažje motivirati, kot jih je bilo v zavodu Yposilon in Simbiozi, kjer smo bili skoraj brez finančnih sredstev.

Simbioza in Zavod Ypsilon

»Ob pogledu na moj življenjepis lahko sklepate, da sem bil zelo proaktiven ali pa tudi, da sem bil zelo zmeden. Jaz nanj gledam kot na posledico tega, da sem bil vedno radoveden in drugačen ter sem vedno težil k realizaciji svojih idej. Ideja za Simbiozo (projekt, ki od leta 2011 v vseslovenski akciji računalniškega in internetnega opismenjevanja povezuje mlade in stare) se je recimo porodila pri obisku babice, ki je jezno vrgla časopis na mizo in rekla: 'Žiga, kaj za vraga je to www, kje je ta trgovina?' Prepričan sem, da če bi znali opazovati okolico, razumeli probleme in bili dovolj sočutni, bi bilo dovolj dela za vse. Bili bi zelo srečen narod, ki bi se ukvarjal s pozitivnimi spremembam v družbi.

Tako zavod Ypsilon kot Simbioza sta nastala iz nič, brez stricev iz ozadja, ampak z idejo in globokim prepričanjem, da družba to potrebuje. Uspelo nam je najti dovolj sredstev na trgu, da smo ideji lahko realizirali, država pa z izjemo Urada za mladino, ki je na začetku podpiral delovanje, za projekt ni naredila skoraj nič, saj sta se v 90 odstotkih projekta vedno financirala iz gospodarstva. Na Simbiozo, s katero danes nimam popolnoma nič več, smo lahko ponosni kot družba in bi jo država lahko prepoznala kot izjemen izvozni artikel, saj demografski trendi precej ogrožajo marsikatero državo. Danes so ljudje mnogo bolj spoštljivi do mene, v banki se mnogo lepše pogovarjajo z mano, tudi gospodarstveniki se želijo z mano pogovarjati; ko sem vodil Ypsilon in Simbiozo pa so običajno odkorakali na drugo stran ceste, ko sem jih hotel pocukati za rokav. Seveda so bile izjeme in tem sem hvaležen, da so verjeli v projekte. Med temi je zagotovo Microsoft, eden prvih podpornikov Simbioze.«