Ne kopiraj. Razvij svoj sistem.

Trajnostni razvoj se lahko začne na lokalni ravni. V prid mu je ozka povezanost ljudi, ki omogoča večjo okretnost pri reševanju (svetovnih vprašanj), kot so odprava revščine, zmanjševanje neenakosti, zagotovitev napredka ter zaščita okolja za sedanje in prihodnje generacije.

Lokalne skupnosti, kot je pred šestimi leti pokazalo Azijsko središče v kalifornijskem Oaklandu, lahko samoiniciativno izpolnjujejo politične cilje, ki vključujejo prehod v zeleno, nizkoogljično in krožno gospodarstvo ter trajnostno družbo. Omenjeno središče je v svoji soseski z inovativnim programom financiranja postavilo prvi solarni projekt, ki ga je v celoti financirala širša skupnost. Z množičnim financiranjem (angl. crowdfundingom) bo kitajski četrti, ki se je spopadala z revščino, uspelo v dvajsetih let prihraniti 112.000 dolarjev za električno energijo.

Večje spremembe se vedno dogajajo na lokalnem nivoju. Ključno vlogo pri tem imajo občine, katerih namen je zagotoviti blagostanje prebivalcev.

Skupnost se je s pogodbo za projekt zavezala, da bo 20 let od podjetja Solar Mosaic kupovala električno energijo po precej nižji ceni, kot bi jo plačevali javnemu podjetju. V vasi Kempele v občini Oulu na severu Finske je leta 2011 nastala edinstvena soseska v Evropi, kjer družinske hiše za ogrevanje in razsvetljavo uporabljajo izključno obnovljive vire energije, ki niso povezani z lokalnim električnim omrežjem.

Dobivajo jo iz lastne CHP-črpalke z lesnimi briketi in vetrno energijo, s čimer so demonstrirali, da je energetska samozadostnost v resnici mogoča. Zakaj so takšni projekti pomembni? Ker se večje spremembe lahko dogajajo na lokalni ravni. In ker je trajnostna smer razvoja nujna, pri čemer imajo ključno vlogo občine. Namen teh je »zagotoviti blagostanje prebivalcev«, je na posvetu Napredne občine Slovenije: lokalnim skupnostim prijazni proračuni v uvodu dejala direktorica Umanotere Gaja Brecelj.

greenroofs

Zakaj ne eksperimentiramo kot Finci?

Brecljeva je pozvala, da moramo tudi pri nas ukrepati. Kako ukrepati in kakšnih projektov se lotiti, je odvisno od razpoložljivega denarja. Sven Schade, politični pomočnik na generalnem direktoratu za okolje v evropski komisiji, je opomnil, da obstaja velika naložbena vrzel, ker prehoda v nizkoogljično družbo ne moremo financirati samo s subvencijami, po drugi strani pa nekateri projekti niso primerni, da jih financirajo banke.

Meni, da se moramo umakniti od dodeljevanja sredstev do finančnih instrumentov: »Ti so takšni, ki sodelujejo z bančnim sektorjem. Banke same predlagajo projekte, primerne za naložbe. Morda so prihodki pri takih projektih nizki, a so varni.« Kdo so svetli primeri? Finska. Dežela tisočerih jezer na lokalni ravni veliko vlaga v nizkoogljičnost. Občina Jyväskylä je pred kratkim naredila dolgoročen načrt, kako bi do leta 2050 lahko postala ničogljična. »Za projekte na področju obnovljivih virov, trajnostnega prevoza, ravnanja z odpadki, zdrave hrane, dragocene vode, trajnostne skupnosti, dajejo finančne podpore in spodbujajo eksperimentiranje,« je dejal Schade. Dodal je, da šele ko poskusiš nekaj novega, vidiš, ali deluje. Mnogi denarja za eksperiment ne bi dali, a Finci na to gledajo skozi oči zagonskega podjetja: če deluje na lokalni ravni, to lahko uporabijo na nacionalni ravni.

V estonskem Tartu so se leta 2012 obvezali, da bodo lokalni podjetniki postali partnerji pri inovacijah. Tako so razvili aplikacijo za osvetljevanje smučarske poti, s čimer naj bi se zmanjšali stroške za razsvetljavo. Zdaj snujejo regeneracijo nekdanjega sovjetskega letališča, ki ga želijo narediti do okolja prijaznega. Švedi pa so ustanovili »urad za dolg«. Povezali so deset občin in izdali zelene obveznice v vrednosti 600 milijonov evrov za lokalne projekte. Z denarjem lahko financirajo tudi upravljanje odpadkov, projekte energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije, javni prevoz, adaptacijo hiš. Ključ do uspeha je, tako pravi Schade, ne kopiranje, ampak razvijanje svojih dobrih praks.

Sadeži, dostopni vsem

V Stuttgartu so zelo veliko projektov izvedli s tako imenovani notranjim pogodbeništvom (angl. internal contracting), je povedal direktor urada za varstvo okolja v Stuttgartu Hans-Wolf Zirkwitz. Pojasnil je, da se občinski sklad za projekte na področju učinkovite rabe energije nenehno oplaja z ustvarjenimi finančnimi prihranki. Prvi energetski koncept so v mestu s 600.000 prebivalci naredili že pred dvajsetimi leti, zdaj ga v konceptu »urbanizacija energetskega prehoda«, konkretizirajo. »Naš načrt je do leta 2050 postati podnebno nevtralno mesto,« je poudaril. Projekte je ponazoril s kategorijami sadežev, ki ponazarjajo prihranke in potrebne investicije. Pravi, da je najbolje začeti z nizko ležečimi sadeži, ki ponazarjajo preproste ukrepe, zahtevajo manj denarja in se hitro povrnejo. Tako so, recimo, ob neto vložku 2,4 milijona evrov pri varčevanju s toplo vodo in električno energijo, prihranili 25 milijonov evrov. Ekološki učinek investicije je tudi 140.000 ton manj ogljikovega dioksida.

Hans-Wolf Zirkwitz, direktor urada za varstvo okolja v Stuttgartu: Prvi energetski koncept smo naredili že pred 20 leti. Naš načrt je do leta 2050 postati podnebno nevtralno mesto.

»Z majhnimi projekti smo emisije znižali za deset odstotkov,« je dejal Zirkwitz. V letih 2016 in 2017 imajo na voljo 7,1 milijona evrov za investicije v fotovoltaiko in zmanjšanje svetlobnega onesnaženja. Investicija se bo povrnila v šestih do sedmih letih. Investirali so tudi v ogrevanje javnega kopališča – investicija v toplotno črpalko se povrne v treh letih. »Če vložite v energetsko obnovo stavb, recimo v talno gretje v zgornjih nadstropjih stavb, se investicija povrne v štirih letih in pol,« razlaga Zirkwitz. Poudarja pa, da je najslabše posnemati dobre projekte. »Razvijte svoj sistem,« polaga na srce. »Ampak začnite z nizkimi sadeži, da vidite, ali deluje in kako.«

greenroofs

Zelo malo strateško načrtujemo

In kje smo v Sloveniji? Tudi pri nas so lokalne skupnosti prepoznane kot pomembne za ohranjanje okolja. Vendar, opozarja Janez Nared z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, je za uspeh razvoja občin treba imeti strateški načrt. A denar iz občinskega proračuna za pripravo strateških dokumentov je lani pri nas namenilo le 13 občin v vrednosti 228.000 evrov. To lepo izraža stanje duha pri strateškem načrtovanju v Sloveniji, pravi Nared. »Že nekaj časa se pripravlja strategija razvoja Slovenije, a ne vemo, kako bi jo zapisali. Zakon o skladnem regionalnem razvoju napoveduje strategijo regionalnega razvoja, ki je nimamo.« Podobno je z dokumenti za pridobivanje evropskega denarja, ki so bili pripravljeni relativno pozno, ker »ne vemo, kam želimo iti in kako«, pravi. A to ne pomeni, da se pri nas ne premika.

Janez Nared, Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU: Že nekaj časa se pripravlja strategija razvoja Slovenije, pa ne vemo, kako bi jo zapisali.

Župan Idrije Bojan Sever je spomnil, da so pri njih strategijo razvoja sprejeli leta 2011. V šestih letih so naredili več, kot so si zadali. Prioroteta so bili vodovod, kanalizacija, optično omrežje (celotna občina bo pokrita letos) in ceste – projekt bo uresničen v petih letih. Iz evropskih skladov so za načrte uspešno počrpali 19 milijonov evrov, je dejal. Tudi v Ajdovščini imajo strateški načrt in za projekte na leto namenjajo okoli 180.000 evrov, s čimer so dosegli dober učinek, je dejal župan Tadej Beočanin. Mnogi primeri iz tujine kažejo, da lahko mesta zelenimo tudi z mobilnostjo.

V ospredje tako prihajata elektro mobilnost in tudi kolesarstvo. Delež kolesarjev v prometu pri nas se zadnjih nekaj let nenehno povečuje in je po nekaterih raziskavah že dosegel deset odstotkov vseh uporabnikov v prometu. Verjetno pa jih bo še več, ko bodo Slovenijo preplavila električna kolesa. Ta so v Mariboru in bližnji okolici že na voljo za izposojo. Izposojevalnice e-koles je postavila družba Oven, ki proizvaja električno energijo iz obnovljivih virov – iz petih malih hidroelektrarn na Pohorju in 17 malih sončnih elektrarn –, prodaja pa tudi kolesa na električni pogon. S projektom izposoje e-koles želijo prodreti v vsa urbana središča v Sloveniji, za zdaj pa e-sharing izvajajo na petih mestnih točkah. »Ker je za omenjeni poslovni model veliko povpraševanja, se dogovarjamo predvsem s hoteli in drugimi turističnimi podjetji. V Mariboru smo na tak način že opremili en hotel ter vinogradniško posestvo v okolici Maribora,« pravi direktor družbe Miroslav Prešern.

Z mestnim turističnim zavodom in eno izmed zadrug, ki se ukvarja s kolesarstvom, se dogovarjajo tudi za večjo skupno izposojevalnico e-koles v središču mesta za turistične in druge namene. »Takšno sodelovanje ponujamo tudi preostalim urbanim središčem v Sloveniji, regiji in širše,« pravi Prešern in dodaja, da intenzivno iščejo nova poslovna partnerstva na tem področju za projekt izposojevalnic e-koles, vendar ne pri postavljanju stojnih in polnilnih mest, saj je to zakonska obveza drugih poslovnih subjektov v naši državi. Na vprašanje, kako zelena so že naša mesta in kako jih dodatno ozeleniti, pa odgovarja, da je za večjo vlogo elektrifikacije v tem trenutku več izzivov: »Vsa električna vozila so predraga, drugi izziv pa je predvsem nerazvita infrastruktura – stojna mesta, polnilna mesta in omrežja.«