Naredimo Kitajsko spet veliko ali globalizem v svili

Tako se je ponujal tujemu kapitalu in vabil vlagatelje. Napovedoval je nove ukrepe, s katerimi se bo Kitajska odpirala zunanjemu svetu. In pri vsem skupaj je bilo res pomembno, da so temno modro obleko, ki jo je nosil, sešili brez kakršnekoli napake. Prvi, ki je to opazil, je bil Pierre Cardin. Francosko podjetje je leto dni pozneje odprlo prvo skupno podjetje in kmalu je več milijonov Kitajcev nosilo njegova oblačila z oznako »izdelano na Kitajskem«.

Pod zavihkom suknjiča kitajskega predsednika piše: »Naredimo Kitajsko spet veliko.« Na mednarodna srečanja državnih voditeljev prihaja v oblačilih zahodnega sloga, ki jih zanj šiva kitajsko podjetje Dayang iz mesta Dalian.

Takrat je tudi kitajska politika pridobila še eno razsežnost: občutek za slog. Ta ni bil očiten samo pri oblačilih in pričeskah najvišjih voditeljev, ampak tudi pri limuzinah, v katerih so se vozili, pri vedenju med potovanji po tujih državah, pri protokolu, ki jih je spremljal, in tudi njihovem vedenju do žena, ki so tudi same poosebljale politični kontekst. Slog je razkrival, kakšno politiko zagovarja katera vodilna politična skupina, v katerem razvojnem obdobju so gospodarske reforme in kako dobro se je že razvila kitajska inovativnost.
Hitro prevrtimo film, ki spremlja zadnja tri desetletja kitajske evolucije, vse do sedanjosti in nenadoma bomo popolnoma drugače gledali na udeležbo sedanjega kitajskega partijskega in državnega voditelja Xi Jinpinga na dveh pomembnih srečanjih voditeljev držav, in sicer na zasedanju Apeca (azijsko-tihooceanskega gospodarskega sodelovanja) v Papui Novi Gvineji in na srečanju voditeljev držav skupine G20 v Argentini.

Reuters

Naredimo Kitajsko spet veliko

Pod zavihkom suknjiča kitajskega predsednika piše: »Naredimo Kitajsko spet veliko.« Na mednarodna srečanja državnih voditeljev prihaja v oblačilih zahodnega sloga, ki jih zanj šiva kitajsko podjetje Dayang iz mesta Dalian. Če bi radi bolje razumeli naravo kitajskega gospodarstva, je dobro poznati zgodbo o tem podjetju.

Xi je pred štirimi leti ukazal članom partijskega in državnega vodstva, naj se odpovejo razkošnim audijem in se vozijo z domačimi avtomobili.

Ko je ameriški milijarder Warren Buffett pred mnogimi leti prvič prišel na Kitajsko, sta se nekaj minut za tem, ko je vstopil v hotelsko sobo, pred njegovimi vrati pojavila neznana moška. Brez odvečnih besed sta vstopila in ga začela meriti. Buffett je poskušal izvedeti, za kaj gre, zato sta moška izvlekla iz torbe katalog s slikami oblačil. »Izberite karkoli, Madam Li bi vam rada podarila obleko.«
Madam Li Guillan je ustanoviteljica podjetja in vedela je, da bo Buffett pogosto prihajal na Kitajsko kot poslovni partner in pomemben vlagatelj. Odločila se je, da bo ameriškega milijarderja spremenila v premično reklamo. In Buffett je izbral. Obleko so mu poslali naslednji dan, in ker je bila sešita brez napak, se mu je prilegala kot ulita. Nato je prispela še druga in tretja in četrta. Vsakič, ko je prišel na obisk, je dobil obleko, zato je v omari kmalu imel 20 oblek. Nikoli več ni nosil nobenih drugih oblek, samo tiste iz podjetja Dayang, in ko je razmišljal o tem, ali naj vloži denar na Kitajsko ali ne, je pomislil, da Madam Li in njena poslovna agresivnost pravzaprav dokazujeta, da je prav to država, ki bo doživela velik vzpon.

Ali zato tudi Xi nosi samo oblačila podjetja Dayang? In ali bi rad s svojimi oblekami sporočil svetu, da ima prav takšne lastnosti tudi kitajsko gospodarstvo: agresivnost na trgu ter skrb za modni slog in vrhunsko kakovost?

Globalizem s kitajskimi lastnostmi je elegantni nacionalizem.

Xiju odlično pristaja njegova žena Peng Liyuan, o kateri se zdi, da s svojo vojaško ponosno držo (res ima čin majorke v Narodnoosvobodilni vojski) potrjuje vsako besedo svojega moža o tem, kam je namenjena velika Kitajska. Analitiki v njeni drži prepoznavajo pravičniško agresivnost, kajti čeprav se kitajska prva dama skoraj vedno smehlja, je njen izraz nekako resnoben. Zdi se, kakor da bi rada povedala: »Ne igrajte se z mojo državo!« In v tej »mehki moči«, ki jo Peng Liyuan širi okoli sebe, je mogoče prepoznati več elementov: tako konservativnost v njenih visokih ovratnikih in tradicionalnih krojih, podobnih oblačilu »kvipao« (kitajski obleki, ki se zapenja ob straneh in se tesno prilega telesu), kot sodoben pristop, skrit v podrobnostih, denimo v pasovih in okrasnih zaponkah. Opaziti pa je mogoče tudi preprostost, ki je največkrat očitna pri enobarvnih oblekah, in razkošje, ki ga prepoznavamo v oblačilih iz najtanjše svile in drugih materialov, iz katerih je izdelan skoraj vsak kos njenih oblačil.

Reuters

Prva dama v kitajskih oblačilih

Peng Liyuan bi lahko imeli za manekenko tako imenovanih »kitajskih vrednot«. In prva dama nosi samo oblačila kitajske oblikovalke Ma Ke, ki je lastnica dveh blagovnih znamk: Wuyong in Exception de Mixmind. O Madam Li lahko trdimo, da se je na trgu prebila na vrh predvsem z agresivnostjo, s katero predstavlja kakovost svojih oblačil, Ma Ke pa povezujemo predvsem s skoraj filozofsko premišljenostjo, s katero združuje kulturno tradicijo in sodobne potrebe. Peng Liyuan tako ali drugače s svojo pojavo veliko pove o Kitajski kot velesili – ženstveni, vendar strogi; privlačni, toda dostojanstveni.

Kdor bi hotel skleniti poslovno partnerstvo s to državo, bi moral dobro razmisliti o vsem, kar njen predsednik in prva dama sporočata s svojo pojavo.

Kdor bi hotel skleniti poslovno partnerstvo s to državo, bi moral dobro razmisliti o vsem, kar njen predsednik in prva dama sporočata s svojo pojavo: kitajska zasebna podjetja so zelo inovativna in izvirna, dinamična in vitalna, vendar je treba vedeti, da bosta predsednik in njegova žena takoj po tem, ko bosta izstopila iz letala, zakorakala proti državnemu podjetju. Konkretno v limuzino znamke hongqi oziroma rdeča zastava, ki je tudi v Buenos Aires in pred tem v Port Moresby prispela s posebnim tovornim letalom.
Potem ko je Xi pred štirimi leti ukazal članom partijskega in državnega vodstva, naj se odpovejo razkošnim audijem in se vozijo z domačimi avtomobili, se je letos poleti odpovedal tudi temu, da bi med obiski tujih držav tako kakor do zdaj uporabljal limuzine, ki jih priskrbijo gostitelji. Ameriški predsednik si kaj takega sploh ne more predstavljati. Od pred kratkim ga povsod spremlja popolnoma nov cadillac, ki so ga poimenovali The Beast (kar pomeni zver). Ruski predsednik Vladimir Putin se povsod vozi v svojem novem aurus senatu. Zato je tudi med Xijevo turnejo po Afriki kitajskega predsednika spremljala armirana rdeča zastava N501.
Avtomobil je podoben ladji na kolesih, dolgi skoraj šest metrov, z osemvaljnim motorjem in 402 konjskima močema, znotraj trdne karoserije in neprebojnih oken pa ponuja popolno udobje in razkošje. In to je politični simbol ali metafora Xijeve politike, ki jo Xi poskuša zapakirati v doktrino »enega pasu, ene poti« oziroma, kakor temu skrajšano pravijo Evropejci, »svilne poti«.
Xi na vseh mednarodnih srečanjih državnih voditeljev resda nastopa proti protekcionizmu ter brani globalizem in odprt trg, vendar je njegova hongqi prava podoba tesne povezave med kitajsko gospodarsko močjo in državnimi podjetji. Limuzino izdeluje državno podjetje FAW (First Auto Works), ki so ga ustanovili že leta 1958, da bi izdelovalo avtomobile za partijske funkcionarje in najvišje voditelje, tudi Mao Zedonga.

V prvem obdobju gospodarskih reform, ko je bila Kitajska res odprta za tuje blago in so jo zahodne tehnologije popolnoma prevzele, je imelo partijsko vodstvo najraje lincolne, audije in mercedese. Hongqi so zato po letu 1981 vse manj uporabljali, FAW pa se je približeval stečaju.

Reuters

Kapitalizem s kitajskimi prvinami

Toda po tem, ko je Xi Jinping začel uveljavljati svojo doktrino »pasu in poti« in začel v neoglobalizem vnašati svoj gospodarski nacionalizem, je podjetje FAW od šestnajstih državnih bank dobilo posojilo, vredno 144 milijard dolarjev. To je seveda pomenilo, da so državna podjetja zelo pomembna za Xijeve razvojne načrte, odločitev o posojilu pa so kljub splošni zaskrbljenosti nad tem, da bi se lahko povečal notranji dolg, vnaprej upravičevali s tem, da bodo politični voditelji in pripadniki premožnejših družbenih slojev namesto bentleyjev in rolls-royceov v prihodnje kupovali rdeče zastave.

Državna podjetja so zelo pomembna za Xijeve razvojne načrte.

To je bil namreč popoln prispevek h kapitalizmu s kitajskimi lastnostmi, saj rdeča zastava v redni prodaji stane vsaj 800.000 dolarjev, model N501 pa se sploh ne pojavlja v katalogih in lahko samo ugibamo, koliko stane limuzina, s katero se vozi partijski in državni voditelj.

FAW bo do leta 2020 na trgu ponudil redno prodajno različico N501, do leta 2025 namerava predstaviti 17 različnih modelov športnih in terenskih vozil, prodajati pa namerava tudi električna vozila in razkošne različice s tehnologijo samostojne vožnje.

Vse to je mogoče prepoznati v protokolarni koreografiji kitajskega predsednika in njegove žene, medtem ko se udeležujeta mednarodnih srečanj državnih voditeljev. Dovolj je pogledati pod zavihek suknjiča Xijeve obleke, analizirati tradicionalne elemente na obleki prve dame in prepoznati moč komunistične kontinuitete v limuzini, ki je dobila novo podobo, toda obdržala staro ime, in že bomo precej bolje razumeli, kaj je globalizem s kitajskimi lastnostmi. Lahko bi mu rekli elegantni nacionalizem. Ali razsvetljena konservativnost. Vsekakor je treba biti pozoren na vsako podrobnost. Kajti v kitajskem protokolu prav res ni nobenih naključij.