Nam grozijo vrtoglave cene česna? (VIDEO)

Marca 2012 so Paula Begleyja obsodili na šest let zapora. Šestinštiridesetletni direktor največje irske družbe za pridelavo sadja in zelenjave je več kot tisoč ton kitajskega česna preimenoval v jabolka in tako utajil več kot 1,6 milijona evrov, kolikor bi sicer znašala carina.

Devet mesecev pozneje je šel za šest let v zapor Murugasan Natarajan iz Londona, in to zaradi podobnega kaznivega dejanja. Kitajski česen je tihotapil z deklaracijo za sveži ingver (za katerega se ne plačuje carina) in s tem državo oškodoval za okoli 2,5 milijona evrov. Zdelo se je, da je Evropo zajela mrzlica kitajskega česna. In res, odkar je leta 2001 Evropska unija uvedla 9,6-odstotno carino in dodatno takso v znesku 1200 evrov, ki jo je treba plačati za uvoz vsake tone tega živila, nenehno narašča kriminal, povezan s česnom.

Vse odkar je Kitajska globalni trg prekrila z njegovim sladkastim vonjem, je česen postal pomemben gospodarski in trgovinski dejavnik. Številni vlagatelji znotraj te velike dežele, ki so se še donedavna ukvarjali z nepremičninami, so se v zadnjem desetletju preusmerili v česen. Njegova cena se je vrtoglavo zviševala in zgodba, kot je tista o Shau Mingqingu iz okrožja Jinxiang v pokrajini Shandong, ki se je iz brezupnega 22-letnika brez zaposlitve in s komaj šestimi razredi osnovne šole samo zaradi česna prelevil v poslovneža za volanom luksuzne toyote, vredne 30.000 dolarjev, je postala zgolj ena od sodobnih legend o bogastvu, ki se skriva med belimi glavicami.

Veliko število novo pečenih dolarskih milijonarjev je v začetku tega desetletja vzniknilo prav zahvaljujoč vse višji ceni česna. Kadar se je na Kitajskem ali v kateri od okoliških držav razširil kakšen od nevarnih virusov, kot so virusi prašičje ali ptičje gripe, je povpraševanje po česnu v hipu preseglo ponudbo, s tem pa se je cena znova pognala navzgor. V Aziji namreč prevladuje prepričanje, da česen preprečuje, deloma pa tudi zdravi različna obolenja. In čeprav za to ne obstajajo zdravstvene utemeljitve, ima vsaka epidemija nadvse privlačen marketinški učinek. V Jinxiangu se je tako pred desetimi leti cena česna v slabem letu zvišala kar 50-krat in nenadoma je bil na fotografijah s tega območja od vsega najbolj očiten prav nasmeh na obrazih tukajšnjih kmetov.

Kitajska danes pridela več kot 20 milijonov ton česna na leto, kar je 80 odstotkov globalne proizvodnje, in se ima, kar je povsem logično, za domovino te rastline, ki je enako pomembna tako v kulinariki kot v tradicionalni medicini. Kitajska pismenka za česen je obstajala že 2000 let pred našim štetjem in Kitajci trdijo, da so ga začeli gojiti že v času, ko so ga gojili v Mezopotamiji. Medtem ko se je ta rastlina tam nekje okoli konca prvega tisočletja našega štetja udomačila na vseh koncih sveta, je bil za njen trgovinski pomen posebej pomemben trenutek, ko je – nekje v 16. stoletju - končno postala priljubljena tudi med pripadniki višjih razredov, ki so jo pred tem prezirali in se ji izogibali, po vsej verjetnosti zaradi neprijetnega vonja, ki nas spremlja, potem ko jo zaužijemo.
 

Česen v trgovinski vojni

Je pa v tem primeru zgodovina še najmanj pomembna. Kitajska je izkoristila sedanjost, v kateri Američani pojedo okoli 130 milijonov kilogramov česna na leto, Evropejci pa znova odkrivajo stare recepte z obilico svežih začimb in intenzivnih vonjav. In tako se je Kitajska vsilila kot cesarstvo česna, iz katerega prihaja ta povrtnina v vseh mogočih oblikah. Svež, olupljen, posušen ali v prahu – dejstvo je, da je v vsakem primeru bistveno cenejši od tistega, ki ga pridelajo, denimo, v Kaliforniji ali Španiji.

Zato je česen postal pomemben dejavnik tudi v kitajsko-ameriški trgovinski vojni. Ko je predsednik Donald Trump začel lani uvajati carine na kitajsko blago, so iz Pekinga nemudoma odgovorili s svojimi carinami. In ljubezen med Trumpom in ameriškimi farmarji se je znašla na hudi preizkušnji. A medtem ko so, na primer, pridelovalci soje za hip podvomili o tem, ali so na prejšnjih predsedniških volitvah pravilno glasovali, so si tisti, ki živijo od pridelave česna, zaželeli, da bi sedanji predsednik dobil še en mandat.



Z novimi carinami, ki so za kitajski česen najprej znašale 10, nato pa 15 odstotkov, so postali kalifornijski proizvajalci, kot je »Christopher Ranch« (ki je eden največjih), čez noč konkurenčni. In ker ni nikakršnega dvoma, kaj porabniki raje kupujejo pod enakimi tržnimi pogoji, farmarji zdaj na veliko hvalijo predsednikovo politiko do azijske sile. Razlika med cenami je bila namreč denimo leta 2017 več kot očitna. Medtem ko se je cena kitajskega česna spustila na komaj 15 dolarjev za zaboj, je bilo treba za zaboj kalifornijskega česna odšteti 60 dolarjev. Kar devet od skupno 12 ameriških pridelovalcev česna je moralo pod pritiskom ultra konkurenčnih kitajskih cen ustaviti proizvodnjo.

Zaradi Trumpovih carin se je cena kitajskega česna zvišala na 40 dolarjev za zaboj. In ker na ameriških tleh ni »lukenj«, skozi katere bi se lahko izmuznile takšne mahinacije, po kakršnih sta posegla Begley ali Natarajan, se domači proizvajalci počasi bližajo točki, na kateri so bili pred dvema letoma. Da bi bila »krivica« povsem odpravljena, pravijo, bi se morale carine zvišati na 25 odstotkov, in ameriški gojitelji česna bi končno prišli na svoj račun.

Kitajska je rekordni izvoz česna zabeležila leta 2017, ko je v svet poslala 3,2 milijona ton te povrtnine. In kar polovico te količine so pridelali v Jinxiangu, prej omenjenemu okrožju v pokrajini Shandong. A čeprav se morda zdi, da je proizvodnja, obdelava in prodaja izdelka, kot je česen, preprosta, je zgodba veliko bolj zapletena, kot je videti na prvi pogled. O tem priča tudi reportaža, ki je bila nedavno objavljena v hongkonškem časopisu South China Morning Post, reportaža o kitajskem sociologu Xuju Mingjuju, ki je leta 1999 odšel v ZDA v upanju, da se bo tam ukvarjal z raziskovanjem. In v resnici je tako začel svojo kariero v New Yorku, nato pa je za področje, s katerim se je ukvarjal, zmanjkalo sredstev, potem ko je ameriška vlada, pretresena zaradi terorističnega napada 9. septembra 2001, zmanjšala subvencije, s katerimi so financirali projekt, pri katerem je sodeloval.
 

Česen, ki ga lupijo zaporniki

Ker je bil po rodu iz Jinxianga, je bilo za Xuja logično, da je rešitev poiskal v tradicionalnem izdelku iz svojega rodnega kraja. Leta 2005 je skupaj s soprogo ustanovil podjetje za uvoz očiščenega česna iz Shangdonga. Ker se je posel uspešno razvijal, je bil naslednji korak ustanovitev družbe v Pensilvaniji, kjer so česen, uvožen iz Kitajske, mehanično lupili. Opremo za to je, seveda, kupil z do takrat ustvarjenim zaslužkom.

Kmalu se je izkazalo, da ne more zdržati konkurence bistveno cenejšega kitajskega oluščenega česna. Ko je pred nekaj leti odšel v Shandong na obisk k sorodnikom, pa je ugotovil, kako je mogoče to živilo nuditi po tako nizki ceni.

»Zaporniško delo je v tem kraju javna tajnost,« pravi Xu. »Vsi vedo, da zaporniki lupijo česen, zdaj pa se ve tudi to, da vsi zapori v Jinxiangu opravljajo isto delo.«

Xu se je pretvarjal, da je kupec, ki želi preveriti kakovost česna. Ko se je znašel v zaporniški celici, je posnel, kako zaporniki lupijo bele glavice. Xu trdi, da tudi največji izvoznik česna na ameriški trg Harmoni International Spice množično uporablja zaporniško delovno silo in tako svoje blago ponuja po ceni, ki jo je celo s Trumpovimi carinami težko doseči.

Ko je posnetek, ki ga je Xu skrivaj naredil v zaporu, prispel v dokumentarno serijo z naslovom »Rotten«, ki razkriva korupcijo in različne nevarnosti, ki se skrivajo v industriji hrane, je družba Harmoni v ZDA tožila Xuja. Čeprav so primer ovrgli, je kitajska družba januarja letos sprožila novo tožbo. Scenarij je zapleten, izid procesa skrajno negotov, je pa zelo značilen za zgodbo o kitajski začimbi v trgovanju z Ameriko. Xujevi odvetniki so celo ugotovili, da obstaja med Christopher Ranchom in Harmonijem dogovor, po katerem ameriška družba od kitajske družbe kupuje velikanske količine česna in tako nadzoruje ceno na trgu. Vsekakor bo potrebno veliko časa, da se vse to razplete in dejstva sestavijo v realno sliko.
 

V EU se krepi odpor do kitajskega česna, saj je vse več opozoril glede kemikalij, ki jih uporabljajo kitajski izvozniki, da bi med prevozom do evropskega trga preprečili klitje.

Evropejci odklanjajo kitajski česen

Evropski porabniki pa imajo po drugi strani vse večji odpor do kitajskega česna, pa ne toliko zaradi tega, ker se je okoli njega spletla prava mreža ilegalnih preprodajalcev (ki jo primerjajo celo z organiziranimi preprodajalci droge), kot spričo dejstva, da obstaja občutna razlika v kakovosti med domačim in uvoženim česnom. Pojavili so se pravi priročniki o tem, kako na trgu prepoznati kitajski česen, vse več pa je tudi opozoril glede kemikalij, ki jih uporabljajo kitajski izvozniki, da bi med prevozom do evropskega trga preprečili klitje česna in da bi bile glavice bolj bele in lepše. Strokovnjaki kupcem svetujejo, naj česen poskusijo. Če se jim bo okus zdel medel, so verjetno naleteli na kitajski česen. Kitajski česen je tudi lažji od domačega, ki se ponaša z večjo gostoto, praviloma pa tudi nima ostankov koreninic, ki jih kitajski izvozniki pred pakiranjem vedno pobrijejo.

Evropski pridelovalci poskušajo zdaj ta trenutek streznitve izkoristiti za to, da bi kitajskemu česnu parirali z raznovrstnostjo, tako da pošiljajo na trg vse večje število različnih sort te povrtnine. Kitajski ekonomski analitiki pa opozarjajo tudi na tveganje pred »česnovim balonom«, ki bi utegnil počiti, če bo začel zahodni trg postavljati ovire – carinske, zdravstvene ali protipropagandne – za uvoz iz Kitajske. Kaj bi se v tem primeru zgodilo z evropskimi ljubitelji česna? Cene bi se dvignile. A za koliko? Težko je reči, za koliko, nekaj pa je povsem gotovo: evropske tržnice bi močneje zadišale po tej plemeniti povrtnini.