Nam bo zmanjkalo surovin?

Takšna vprašanja pogosto zaposlujejo misli tistih, ki ne delajo le iz dneva v dan, ampak poskušajo pogledati širšo sliko. A pogled na to sliko lahko še širimo in širimo …

Dejstvo je, da če so količine surovin omejene, jih ne moremo porabljati neomejeno oziroma v neskončnost. A zgolj na podlagi podatkov o znanih zalogah različnih surovin in njihovi letni porabi preračunavati, kako malo časa nam je še ostalo, preden nam določene zmanjka, je ne le preveč preprost, pač pa tudi napačen pristop.

Črno zlato

Ena najbolj očitnih kritičnih surovin, ki skoraj dobesedno poganja svet, je nafta. Predvidevanja o tem, kdaj bomo prišli do točke, ko bo količina dnevno načrpane nafte največja, nato pa bo le še upadala, ker ne bomo več našli dovolj novih nahajališč, so že precej stara in so v tuji literaturi poznana pod izrazom »peak oil«, torej naftni vrhunec.



A že kratek pogled na ta predvidevanja v preteklosti pokaže lahko prepoznaven vzorec. Skoraj vsako leto se ta točka premakne bolj v prihodnost in k večji količini nafte, kot se je pred tem predvidevalo. In to že vse od leta 1956, ko je geolog M. King Hubbert opisal neprijetne posledice za družbo, ki bodo sledile temu dogodku.



Dejstvo je, da je količina nafte omejena in da zaradi počasnega nastanka skozi geološke dobe na novo nastalo ne moremo računati, ampak zgolj na nova najdišča. Vendar pri tem pomembno vlogo igra tehnološki napredek; s tehnološkimi izboljšavami jo je mogoče izkoriščati tudi na vedno težje dostopnih mestih, in to vedno bolj učinkovito z vedno manj izgubami. Tu se pokaže vpliv cene; bolj ko pridobivanje nafte zaostaja za povpraševanjem, bolj raste cena, kar pomeni, da postaja ekonomsko smiselno črpanje tudi iz vedno bolj zahtevnih delov. Tako se je v ZDA razvila industrija pridobivanja iz naftnih skrilavcev; nekdaj cena nafte na trgu niti približno ne bi pokrila stroškov tega dragega postopka, a z višanjem cene so postale privlačne tudi naložbe v nove načine pridobivanja surovine.

Po drugi strani ob vedno dražji nafti primerjalno gledano postajajo vedno bolj cenovno konkurenčne tudi druge rešitve, konkretno v tem primeru elektrika, ki poskuša nadomestiti nafto v prometu. Kljub drugačnim napovedim sicer za zdaj nakup (in uporaba) električnega vozila še ni cenejša izbira od nakupa avtomobila z motorjem z notranjim izgorevanjem (če tega ne naredijo različne subvencije in obdavčitve).

Trenutno smo torej še vedno v položaju, ko naftnega vrhunca še nismo doživeli, napovedi, kdaj se bo to zgodilo, pa imajo precej širok razpon – od prihodnjega leta pa vse do leta 2040.
 

Namesto nafte

Če smo začeli z nafto in poskusom, da bi z električnimi vozili nadomestili potrebo po njej, se tu znajdemo pri naslednji surovini, za katero mnogi zaskrbljeno ugotav­ljajo, da je nimamo v izobilju. Za močne polnilne litijeve baterije, ki bi omogočale primerno hitrost in doseg električnih vozil, je potreben kobalt, element, ki pa je v naravi žal precej redek. In bolj ko se je govorilo o električni revoluciji v prometu, bolj so cene kobalta na borzah rasle; če je bila cena tone te kovine februarja 2016 vredna okrog 21.750 dolarjev, se je konec istega leta že vzpela čez 35.000 dolarjev, do začetka leta 2018 je presegla 80.000 dolarjev, nato pa v nekaj mesecih tudi 95.000 dolarjev. Med kupci te kovine je vse bolj odmevala izjava Johna Petersena, človeka, ki se že vse življenje ukvarja s pravnimi vidiki pridobivanja in kupovanja različnih surovin v svetu energetike: »Svet bo kmalu spoznal, kaj pomeni beseda pomanjkanje. Sam sem odraščal v času, ko je pomenila zgolj to, da boste morali za določeno stvar plačati precej denarja – a jo boste vseeno lahko dobili, kolikor boste želeli, če imate le dovolj debelo denarnico. Prihaja pa čas, ko bo drugače – nekaterih surovin ne bo mogoče dobiti, ker jih preprosto ne bo, pa če boste ponujali še toliko denarja.«



A trg je tokrat očitno preveč prehiteval dogajanje. Industrija električnih vozil še ni ravno eksplodirala in potrebe po kobaltu še niso takšne, kakor so se nekateri bali. V zadnjem letu in pol je njegova cena zgrmela navzdol in spet pristala pod 26.000 dolarji za tono.

Toda zgodba o kobaltu ni zgolj zgodba o njegovi redkosti, ampak predvsem o izkoriščanju človeka. Večina te kovine namreč prihaja iz afriških rudnikov, predvsem iz Konga, od koder v svet uhajajo neštete grozljive podobe ljudi, ki garajo v nečloveških razmerah, pogosto v teh rudnikih delajo tudi otroci.

Surovin ne bo več?

Bi po omejenih zalogah kobalta lahko sklepali, da je električna revolucija prometa obsojena ne propad? Ne (kar še ne pomeni, da ni na propad obsojena iz drugih razlogov). Različne raziskovalne skupine prav zaradi visoke cene te surovine in krvavih zgodb v ozadju njenega pridobivanja iščejo rešitve, kako izdelati učinkovite baterije brez tega elementa. In so dosegli že precejšen napredek z uporabo drugih elementov, čeprav morda z malenkost slabšimi karakteristikami, kot je na primer nižja energetska gostota. A to je mehanizem, ki deluje; bolj ko je neka surovina redka, dražja je, relativno cenejše postajajo alternative. Pri čemer je prostor za alternative običajno precej širok; morda bo v baterijah kobalt zamenjal drug element, morda bo sčasoma treba razviti sploh drugačno tehnologijo in ne električnih vozil z vgrajenimi baterijami.



Surovine so preprosto tisto, kar nam je na voljo in poskušamo čim bolje in čim bolj učinkovito izrabiti. Včasih je nečesa v tako velikih količinah, da se nam zdi skoraj neomejeno, spet drugič je nekaj tako redko, da nam povzroča težave. A ko nečesa začne primanjkovati, poiščemo alternative. Če se navežem na naslovno vprašanje – ne, surovin nam ne bo zmanjkalo, spreminjal se bo le njihov nabor. Drži pa, da prerazporejanje tega nabora vsakič znova prinese težave in te so lahko v določenem predelu sveta ali v določenem trenutku precej hude. Da bi to uspešno in pravočasno reševali, poskušajo doseči mnogi subjekti, tako posamična podjetja kot različne skupine. Tako na primer tudi evropska komisija vodi in osvežuje svoj seznam kritičnih surovin in krepi prizadevanja za iskanje rešitev pri vsaki od njih. Pri vsaki navaja, katere države so glavni proizvajalci oziroma lastniki teh surovin, iz katerih držav jih uvaža EU, kako zanesljiv je ta uvoz, koliko bo mogoče surovino nadomestiti z drugimi in koliko je je mogoče reciklirati iz izdelkov ob koncu njihove življenjske dobe.



Prav takšni pristopi so najbolj smiselni – dolgoročen sistemski pogled, ki pomaga dovolj zgodaj poiskati alternative, ob tem pa krepi prizadevanja, da vse surovine porabljamo čim bolj gospodarno in s čim manjšo škodo za okolje in ljudi.



Pomislimo na primer še na eno surovino, za katero imamo pri nas občutek, da je je v izobilju, a je marsikje primanjkuje – čisto pitno vodo. Morda je prav ta še najbolj kritična, kajti tu težje govorimo o iskanju nadomestnih rešitev. A spet lahko rečemo, da nismo povsem nemočni; napredujejo tudi različnih postopki za filtriranje in čiščenje vode, da postane pitna. Le poskrbeti moramo, da je bo ne le dovolj, ampak da bo tudi primerno razporejena. Ni torej vseeno, kako delamo s surovinami ter kako z okoljem in ljudmi.