Naftni preobrat: prekletstvo za voznike, priložnost za izvoznike

Še pred kratkim je Venezuela, ki sedi na večjih zalogah nafte kot Saudska Arabija, preživljala zlate čase. Cene nafte so bile visoke in s tem tudi prihodki od izvoza, ki so v desetletju zrasli z nekaj več kot 20 milijard na več kot 153 milijard dolarjev. Denarja je bilo dovolj za infrastrukturne projekte, šolstvo, zdravstvo, ljudje so točili poceni bencin, a blaginja je rasla na šibkih temeljih zgrešenih naložb in potratnega državnega aparata, na čelu katerega se je bohotil Hugo Chavez. Padec cen nafte pred dobrima dvema letoma je ekonomski čudež razgalil do kosti.

Tegobe naftnih velikanov

Venezuela je danes država v popolnem razsulu, lani je po oceni Mednarodnega denarnega sklada (IMF) doživela okoli desetodstotni gospodarski padec – največji med vsemi državami na svetu. Po številu umorov na 100.000 prebivalcev – teh je skoraj 92 – zaostaja le za El Salvadorjem, ki ga pretresajo vojne tolp in mamilarskih kartelov, pravijo v neodvisnem venezuelskem observatoriju za nasilje (OVV). Humanitarna katastrofa se nadaljuje v zdravstvu, kjer resno primanjkuje zdravil in pripomočkov, zaradi česar je v prvem polletju lani umrlo skoraj 5000 dojenčkov, mlajših od enega leta. Smrtnost se je v enem letu povišala za 18,5 odstotka, od leta 2012 pa kar za polovico in je celo višja kot v Siriji.

Prekinitev uvoza hrane pomeni za marsikoga lakoto, za premožnejše pa redne skoke čez meje, ob katerih rastejo mesta supermarketi. Toaletni papir je postal luksuz, vreden več od papirja, s katerega zre sloviti venezuelski general Simon Bolivar. Cene življenjskih potrebščin so lani zrasle za skoraj 500 odstotkov, letos naj bi inflacija presegla 1500 odstotkov, prihodnje leto pa 2800 odstotkov, ocenjujejo pri IMF. Napovedi dišijo celo po hiperinflaciji weimarskih razsežnosti.

Reuters

Usoda Venezuele bo tudi v prihodnje tesno povezana z dogajanji na naftnem trgu, tako kot v preostalih velikih izvoznicah tega energenta. Rusija je zaradi nizkih cen nafte že dve leti v recesiji, v katero je lani zdrsnila tudi Nigerija, medtem ko je prva violina združenja izvoznic nafte Opec Saudska Arabija samo v zadnjih dveh letih pridelala okoli 175 milijard dolarjev proračunskega primanjkljaja in se je zaradi upadanja proračunskih prihodkov začela pripravljati celo na prodajo naftnega velikana Aramco. Največja naftna družba na svetu naj bi s tržno kapitalizacijo v vrednosti okoli 2000 milijard dolarjev leta 2018 postala absolutna vladarka svetovnih borz.

Toda realnost na globalnem trgu surove nafte se po nekaterih napovedih očitno spreminja in s tem tudi usoda držav izvoznic nafte. Cena soda severnomorske surove nafte brent se je v začetku leta povzpela čez 55 dolarjev, po oceni večine strokovnjakov letos ne bo bistveno nihala in bo morda dosegla celo 70 dolarjev, s čimer bi za dvakrat presegla vrednosti z začetka lanskega leta.

Saudijci zato načrtujejo 46 odstotkov višje prihodke od prodaje nafte in »zgolj« še 52 milijard dolarjev primanjkljaja. Venezuelci imajo nekaj več upanja, da bodo obiski trgovin s polnimi žaklji Bolivarjev manj obremenilni za njihova pleča, pa tudi Rusi postajajo precej bolj optimistični v svojih gospodarskih napovedih in hkrati tudi bolj aktivni na geostrateškem področju.

Prav Moskva je eden glavnih vzrokov za rastoče cene nafte v zadnjih nekaj tednih. Le nekaj tednov zatem, ko je z dnevnim črpanjem 11,23 milijona sodov novembra še enkrat postavila rekord v izkupičkih po časih Sovjetske zveze, se je namreč zavezala, da bo zmanjšala proizvodnjo za 300.000 sodov na dan. Še pred tem so prvič po letu 2008 našle skupni jezik članice Opeca – po poročanju Financial Timesa naj bi vlogo mediatorja prevzel celo Vladimir Putin – in sprejele skupno odločitev za zmanjšanje dnevne proizvodnje nafte za 1,2 milijona, na 32,5 milijona sodov. Družni dogovor Opeca in nepovezanih izvoznic nafte bo umaknil s trga slaba dva milijona sodov na dan.

Prebujanje Američanov

Višje cene surove nafte ne lajšajo zgolj skrbi njenih največjih svetovnih izvoznic, temveč ustavljajo tudi val bankrotov v naftnem sektorju in obljubljajo več priložnosti za tiste proizvajalce nafte, ki so bili zaradi (pre)visokih stroškov črpanja skoraj dve leti izrinjeni na obrobje globalnega trga.

Leto 2017 bo tako zagotovo boljše za ameriške naftne družbe, ki imajo za seboj verjetno najbolj porazno leto doslej. Bonitetna agencija Fitch Ratings je, denimo, decembra ocenila, da ameriškim naftnim in plinskim podjetjem ni uspelo poplačati skoraj trikrat več glavnic kot leta 2015 – znesek prelomljenih obljub upnikom, ki so v rokah držali obveznice z visokimi donosi, je presegel 39 milijard dolarjev, kar je približno toliko, kot znaša celoletni slovenski BDP.

A položaj se zaradi višjih cen izboljšuje. V prvem tednu leta je bilo v ZDA po podatkih družbe Baker Hughes aktivnih že 665 manjših naftnih črpališč (rotary oil rigs), kar je dvakrat več kot maja lani. Čeprav je število še naprej približno 2,5-krat manjše kot na vrhuncu naftnega buma v prvi polovici leta 2014, je trend več kot očitno pozitiven in napoveduje boljše čase tudi za preostale igralce na trgu – predvsem za podjetja, ki s hidravličnim lomljenjem plasti skrilavcev osvobajajo do pred kratkim večinoma neizkoriščene naftne vire, in iskalce nafte v morskih globinah, kjer so stroški pridobivanja nafte med najvišjimi.

Reuters

Opecova Pirova zmaga

Igra na naftnem trgu se bo s tem dodatno zapletla. Države Opeca so v dveh letih dosegle le del tega, kar so želele. Na eni strani so povečale svoj delež in vlogo na globalnem trgu surove nafte, a so morale za to plačati visoko gospodarsko ceno. Na drugi strani pa niso povsem ohromile ameriških izkoriščevalcev nafte iz skrilavcev. Še več, preživeli med njimi so pridno optimizirali svoja črpališča in sisteme ter so danes sposobni proizvajati nafto po precej nižjih cenah kot leta 2014, ko je znašala cena proizvodnje soda v tedaj elitnih najdiščih Eagle Ford v zvezni državi Teksas okoli 50 dolarjev, v najdiščih Bakken v Severni Karolini pa približno 60 dolarjev.

Usoda Venezuele bo tudi v prihodnje tesno povezana z dogajanji na naftnem trgu.

Ameriški proizvajalci nafte, ki so med letoma 2010 in 2015 dali na trg dodatne štiri milijone sodov na dan, se torej vračajo na trg. Po oceni družbe Macquarie bodo pri cenah 55 dolarjev za sod na dan prodali dodatnih 600.000 sodov, pri ceni 60 dolarjev pa 1,1 milijona. In v prihodnje bodo le še bolj fleksibilni, saj bodo s tehnološkim napredkom nižali proizvodne stroške – podobno kot kanadski izkoriščevalci nafte iz bitumenskega peska – medtem ko je iskanje novih zalog v skrilavcih neprimerno cenejše kot, denimo, v morskih globinah.

Opecu se tako ni treba bati konkurence slednjih, saj se bodo zaradi približno 620 milijard dolarjev opuščenih vlaganj – toliko napovedanih naftnih projektov do leta 2020 je bilo ukinjenih po oceni analitske in svetovalne hiše Deloitte – težko hitro odzvali na nove razmere in morebitno dodatno povpraševanje. Povsem druga zgodba pa so Američani, ki postajajo vse bolj odzivni in bodo močnejši z vsako podražitvijo surove nafte. To so jim z zadnjimi potezami omogočile prav države Opeca, ki s Saudsko Arabijo in Venezuelo na čelu niso bile več sposobne plačevati visoke gospodarske cene bitke za tržne deleže na globalnem naftnem trgu.

Najboljše naložbene priložnosti

Predvidena rast cen energentov napoveduje vrnitev pozitivnih gospodarskih gibanj tudi za slovenske izvoznike, med katerimi vidijo analitik Alte kot najboljše naložbene priložnosti letošnjega leta predvsem Luko Koper, Petrol in Ciknarno Celje. »Na trgih v razvoju sicer več možnosti za rast vidimo v drugi polovici leta, med posameznimi trgi v razvoju pa smo najbolj optimistični za Rusijo, ki je pomemben izvozni trg tudi za nekatera slovenska podjetja,« povzema Sašo Stanovnik, glavni ekonomist Alte, ki je največja borzno-posredniška hiša pri nas. Krepitev ruskega gospodarstva bo pozitivno vplivala tudi na podjetja, za katera je ruski trg eden ključnih. Pri tem analitiki posebej omenjajo Krko in Gorenje.

Gorenje je v Rusiji že 50 let

Obrnili smo se na Gorenje, kjer so nam pojasnili, da v podjetju v letošnjem letu pričakujejo dvig cene surove nafte na svetovnem trgu ter skladno s tem tudi podražitev naftnih derivatov na trgih, kar posledično pomeni podražitev logističnih storitev.

Moskva je eden glavnih vzrokov za rastoče cene nafte v zadnjih tednih.

»Cena surove nafte na svetovnem trgu in posledično cena pogonskih goriv predstavljata enega ključnih dejavnikov cen logističnih storitev. Še posebej velja to za cene cestnih prevozov, kjer cena goriva predstavlja pomembni delež v stroških storitve. Pričakujemo, da se bodo najbolj zvišale cene cestnih prevozov v mednarodnem prometu ter storitve distribucije, ki jo logistični partnerji za nas opravljajo znotraj posameznih držav. Dvigi cen prevozov so regulirani s tako imenovano »naftno klavzulo«, ki je sestavni del naših pogodb s prevozniki. Seveda pa bomo dvig cen poskušali ublažiti tudi z optimiziranjem blagovnih tokov, iskanjem konkurenčnih ponudb na prevoznem trgu ter z drugimi ukrepi znotraj dobavne verige podjetja. Naš cilj na ruskem trgu je predvsem povečati tržne deleže v produktnih skupinah hladilnikov in pralno-pomivalnih aparatov ter zadržati vodilno pozicijo v segmentu kuhalnih aparatov. V letu 2017 bomo na trgu predstavili novo generacijo štedilnikov, plinskih plošč in vgradnih hladilnikov, s čimer želimo ohraniti položaj in izboljšati prodajo. Našo ponudbo dopolnjujemo tudi z malimi gospodinjskimi aparati ter grelniki vode, kjer si v prihodnje obetamo rast. V okviru prizadevanj za povečanje zavedanja o naši blagovni znamki v vsej regiji SND (CIS), kjer v Skupini Gorenje ustvarimo dobrih 13 odstotkov prihodkov temeljnega področja Dom, smo vzpostavili tudi sodelovanje med Gorenjem in najbolj priljubljenim nogometnim klubom na področju nekdanje Sovjetske zveze – Spartakom iz Moskve. Lani smo razširili partnerstvo s Spartakom še z lansiranjem linije gospodinjskih aparatov v barvah in podobi tega nogometnega kluba. 

Tretje oko: poslovnež Tomaž Subotič

Kaj pravijo vlagatelji

Reuters

Največji individualni vlagatelj Gorenja, Tomaž Subotič, je lani iz lastništva izstopil. To je storil, še preden je v javnost prišla informacija o skrbnem pregledu Panasonica, ki je delnice Gorenja pognala v nebo. Po odločitvi, da Japonci svojega deleža v Gorenju ne bodo povečali, je delnica strmoglavila.

Spomnimo, v začetku novembra so jo pričakovanja glede japonske odločitve pognala v nebo, povzpela se je na devet evrov, po razočaranju, ki je sledilo, je padla na 5,60 evra. V začetku tega leta pa si je že nekoliko opomogla in pristala blizu šestih evrov. »Gorenju še vedno zaupam, z vidika potencialnega donosa mi je seveda žal, da sem kot delničar izstopil in poiskal druge investicijske priložnosti v Sloveniji, ki jih je za aktivne vlagatelje, kot sem jaz, še vedno dovolj. Iz lastništva Gorenja sem izstopil, ker kot lastnik kapitala nisem mogel dobiti nobenega vpliva oziroma je bilo malim delničarjem preprečeno, da bi imeli svojega predstavnika v nadzornem svetu. Gorenju pa seveda še vedno zaupam in ni rečeno, da se v lastništvo ne bom kdaj vrnil,« napoveduje Subotič.