Nacionalizem tisočerih obrazov

Ko je leta 1970 vlada Zahodne Avstralije uvedla kvote na pridelavo žita, je Leonardu Casleyju iz mesta Hutt River zavrelo. Kvote so pomenile, da bo na trgu lahko prodal le toliko žita, kot ga obrodi 40 hektarov zemlje, njegova družina pa ga je pridelovala na kar 4000 hektarih. Če zgodbo nekoliko poenostavimo, je oblikovanje mikronacije Hutt River, ki je aktivna še danes, potekalo takole: Casleyjevi so s še štirimi družinami protestirali pri vladi, in ker niso bili uspešni, so razglasili avtonomno ozemlje, neodvisno od kraljevine, in naprej prodajali žito. Casley je bil imenovan za kralja, tudi zaradi lastnega zavarovanja. Zakon o britanski prevladi iz leta 1495 namreč določa, da kralj de facto ne more biti obtožen izdaje naroda. Pred letom dni je Casley, ki se je vmes preimenoval v princa, sestopil z oblasti in na svoj položaj imenoval najmlajšega sina. Vrhovno sodišče Zahodne Avstralije je junija lani razsodilo, da Casley, ki po tistem dogodku ni več priznaval avstralske oblasti, davčnemu uradu dolguje že 2,7 milijona avstralskih dolarjev. Sodnik je ob razglasitvi sodbe dejal: »Vsakdo lahko razglasi suverenost v svoji hiši, toda nihče ne more ignorirati avstralskih zakonov in se izogibati plačilu davkov.«

Pixabay

Več kot 400 mikronacij

Nestrinjanje z davčnimi pravili je v razglasitev neodvisnosti določenega ozemlja vodilo prebivalce že marsikaterega kraja. V Svetu kapitala smo že poročali o ideji inštituta Seasteading, katere glavni namen je bil obiti zakonodajo vseh držav in zgraditi novo, brez spon birokratskih ovir in večjih davkov.

Vít Jedlička: Vsi dobro vemo in tudi raziskave so potrdile, da je koncentracija moči v rokah majhne skupine največje tveganje za korupcijo.

Skoraj vsak izmed nas se je že kdaj vprašal, zakaj ne more živeti v takšni ali drugačni državi. Ste si kdaj predstavljali, da bi lahko živeli nekje, kjer bi veljala enostavna birokratska pravila, kjer bi prebivali zgolj ljudje z enakim političnim prepričanjem, kjer bi morali upoštevati le pravila, o katerih bi se strinjali vsi, in kjer bi bilo iskanje družbenega konsenza enostavna stvar? Država za ljubitelje psov, država za ljubitelje mačk, država za istospolno usmerjene, država umetnikov, država računalniških gikov, hipijev, veganov, življenje na Marsu? Še zdaleč niste edini.

Samooklicanih entitet, ki trdijo, da so neodvisne države, čeprav jih ne priznava nobena nacionalna država ali mednarodna organizacija, je več kot 400. Imenujejo se mikronacije. Njihovo število se je močno povečalo po prihodu interneta, saj se tako lažje povežejo ljudje z enakim prepričanjem, ki ne živijo na istem ozemlju ali celini. Vsekakor pa to ni nov pojav. Najstarejša mikronacija, Seborga, je vzniknila daljnega leta 954. Leži na severozahodu Italije, v Liguriji, in se razprostira na 14 kvadratnih kilometrih. Aprila lani so prebivalci Seborge, ki ne priznava italijanske oblasti, izvolili novega monarha, mandat je znova dobil princ Marcello I., ki je bil po smrti princa Giorgia I. prvič izvoljen leta 2009. Položaj monarha ni deden, volitve so vsakih sedem let. Izvršilno oblast ima kraljevi svet. Pet članov sveta je izvoljenih, druge imenuje monarh. Imajo tudi svoj olimpijski komite, ki ga mednarodni olimpijski komite sicer ne priznava, in nogometno ekipo, prav tako nepriznano v mednarodnih športnih ustanovah. Moštva različnih mikronacij, mikrodržav, nepriznanih držav, držav, ki se še borijo za neodvisnost, in drugih, ki jih Fifa ne sprejme v svoje članstvo, so leta 2003 ustanovila svojo nogometno zvezo New Football Federations Board. V njej so med drugim Sardinija, Monako, Severni Ciper, Sealand, Darfur, Zanzibar, Iraški Kurdikistan in Zahodna Papaja. Mikronacije prirejajo tudi različne kongrese.

Vzroki za formiranje mikronacije so večkrat okoljevarstveni. Leta 1980 je kot odziv na načrtovano gradnjo topilnice aluminija na Novi Zelandiji nastala Aramoana. Prostorski načrti so leta 1973 predvidevali, da se bodo morali njeni prebivalci izseliti. V protest so izdelali svoje potne liste, postavili mejo in uvedli lastne poštne storitve. Vlada je od načrtov odstopila, Aramoana pa se je postopoma spet vključila v matično državo.

Avstralci imajo poleg Hutt Riverja še eno mikronacijo, ki jo je leta 2004 ustanovila skupina gejevskih aktivistov kot odziv na vladno odločitev o nepriznavanju porok istospolnih partnerjev. Kraljestvo gejev leži na enem od otokov v Koralnem morju, ki je postal priljubljena turistična točka. Ko je lani Avstralija priznala istospolne poroke, so gejevsko kraljevino razpustili, vendar je otok še vedno zelo obiskan.

Mikronacije niso tuje niti našemu ozemlju. Umetniška skupina Laibach je v osemdesetih oblikovala Neue Slowenische Kunst. Od leta 1991 trdijo, da so neke vrste samooklicana država, napisali so tudi lastno ustavo in izdali potne liste. Umetniki so že večkrat ustanavljali lastne države. Kot odziv na dejstvo, da je Švedska še vedno monarhija, sta svojo državo ustanovila predstavnika konceptualizma Carl Michael von Hausswolff in Leif Elggren, izdala potne liste in poštne znamke. V Londonu je skupina umetnikov leta 1977 zavzete objekte v zahodnem delu mesta razglasila za svojo mikronacijo, kjer so zatočišče našli mnogi umetniki. Medtem ko gre v nekaterih primerih za provokacijo ali protest proti zahtevam sistema, pa danes morda najbolj odmevna mikronacija, Liberland, pomeni resno politično težnjo.

Pixabay

Liberland: Postali bomo mednarodno priznana država

Češki libertarni politik Vít Jedlička, magister političnih znanosti in mednarodnih odnosov, je leta 2015 na nikogaršnjem ozemlju med Srbijo in Hrvaško – mimogrede, našel ga je na Wikipediji – ustanovil mikronacijo Liberland. Odtlej so prejeli že pol milijona prošenj za državljanstvo, do danes pa ga je sprejelo 750 ljudi. Katere zahteve mora izpolnjevati prosilec? Obveže se, da bo spoštoval prepričanja in vero drugih članov, osebno lastnino, ne sme imeti kriminalne preteklosti in izkazati mora, kaj lahko sam prispeva k razvoju države. Imajo svoje ministre, minister za notranje zadeve je na primer Slovenec Denis Pirc, minister za zunanje zadeve Američan Thomas D. Walls, njegov svetovalec pa Kitajec Linjie Cho Zanadu. Stvar je resna. Jedlička iskreno verjame, da bo Liberland postal mednarodno priznana država: »Izrael je potreboval petdeset let, da so ga priznali. Ker za zemljo, kjer smo se ustanovili, nihče ne trdi, da je njegova, sem prepričan, da bo nam uspelo hitreje.«

Plačujejo le v kriptovalutah

Jedlička je Slovenijo obiskal decembra in se srečal z nekaterimi zagonskimi podjetji, ki mu bodo pomagala pri iskanju tehnološke rešitve za decentralizirano upravljanje države. Vse upravne funkcije, tudi sodni sistem, bodo temeljile na tehnologiji veriženja blokov, saj ta omogoča, da nihče ne more ničesar spreminjati za nazaj, vsakdo pa lahko preveri, kaj je bilo storjenega in po kakšni ceni. Davki v Liberlandu so prostovoljni, koliko so doslej zbrali, Jedlička ni izdal, nam je pa zaupal, da so za razvoj države zapravili 350 bitcoinov, kar glede na spreminjajoče se cene ne pove veliko. Kriptovalute so edino zakonito finančno sredstvo v Liberlandu, ki počasi na Donavi zdaj gradi tudi infrastrukturo. Arhitekturna zasnova sledi strategiji pametnih in okoljsko vzdržnih mest. Vsak, ki plača davke, dobi možnost pri uvajanju sprememb, o katerih pa nato glasujejo vsi državljani.

Kraljestvo gejev leži na enem od otokov v Koralnem morju, ki je postal priljubljena turistična točka.

Jedlička se je sestal tudi s člani slovenskega parlamenta, govorili so predvsem o težavah s hrvaško mejo. Tudi v Liberlandu po Jedličkovih besedah »hrvaška policija svoje meje preveč skrbno ščiti«. Državljani Liberlanda, ki tam zdaj, ko še ni večje infrastrukture, živijo le v poletnih mesecih in uživajo v spokoju narave ob Donavi, imajo največje težave zaradi povodenj. »To je trenutno naš največji izziv, ki pa ga s pomočjo ekipe strokovnjakov in arhitektov že rešujemo.«

Vse od ustanovitve prejemajo veliko prošenj za državljanstvo z Bližnjega vzhoda. »To so ljudje z enakim prepričanjem kot mi – živi in pusti živeti. A ker bi jih morali pripeljati na naše ozemlje, bi bilo to politično zelo kontroverzno. Odločili smo se, da oblikujemo enake entitete še drugod,« je povedal Jedlička. S samooklicano državo Somaliland, ki so ji Združeni narodi podelili pravico neodvisnega teritorija znotraj Somalije, so podpisali sporazum o ozemlju pod njihovo zaščito. To pomeni, da Liberland dobiva svojo podružnico, če se izrazimo v korporativnem jeziku. S Somalilandom je sporazum o prostem pretoku blaga podpisal denimo Dubaj, v svoja poročila ga vključuje ameriška nevladna organizacija Freedom House. Ima svojo vojsko, dvodomni parlament, predsednika, sodišče, pravzaprav vse institucije demokratične oblasti, in je tako verjetno med mikronacijami, ki so najbližje pravi državi.

Pixabay

Raje deset Monakov kot pa skupna evropska oblast

Kaj je skupno vsem mikronacijam? »Po mojem imamo enako prepričanje, kot so ga imele na začetku ZDA. Smo zelo nacionalistični, a na zdrav način. Pri nas ne gre za nacionalizem na podlag izvora, jezika, barve kože, spolne usmerjenosti, ampak na podlagi prepričanja, da bi morali ljudje uživati čim več svobode na vseh področjih,« pravi Jedlička. Sem spada tudi liberalen odnos do rekreativnega uživanja drog ter ustvarjanja okolja za njihovo znanstveno raziskovanje.

Jedlička se pri snovanju lastne države opira na konvencijo iz Montevidea, po kateri morajo biti za nastanek države izpolnjeni štirje pogoji: imeti mora stalno populacijo, definirano ozemlje, vlado in možnost vstopa v odnose z drugimi državami. Liberland ima zdaj že osemdeset predstavništev po vsem svetu. Po Jedličkovem mnenju bo Evropa v desetih let razpadla. »Ljudje si ne želijo ene vojske in ene oblasti. Vsi dobro vemo in tudi raziskave so potrdile, da je koncentracija moči v rokah majhne skupine največje tveganje za korupcijo. Najbolje je imeti ločene jurisdikcije, ki med seboj svobodno trgujejo. Raje imam deset Monakov kot pa skupno Evropo pod eno oblastjo.«