Rumeni jopiči: Življenje na zahodu je slabše kot na vzhodu

Pija Kapitanovič, Jan Bratanič
Rumeni jopiči. Foto Reuters Reuters
Protesti rumenih jopičev so morda res maloštevilni, a nosijo pomembno sporočilo – razlike v socialnih položajih, ki jih ljudje občutijo na lastnih plečih, so tesnobne tudi v gospodarsko ugodnih časih.
Rumeni jopiči so čez vikend že 12. zapored izražali gnev nad vodenjem Francije, ki že nekaj let, vsaj v gospodarskem smislu, caplja za evropskimi kolegicami.

Če je Slovenija – resda po globljem medkriznem padcu BDP – med letoma 2015 in 2017 gospodarsko zrasla za dobrih deset odstotkov, je Francija zrasla za manj kot pet odstotkov. Leta 2018 je bila rast BDP komaj 1,8-odstotna, tudi letos naj ne bi bilo nič bolje, saj bodo Francozi po napovedih dosegli 1,6-odstotno rast.

Pred prihajajočimi majskimi volitvami uveljavljena politika premalo resno obravnava nacionalizme in socialne razlike ter preveč računa na nizko udeležbo z abstinenco nezadovoljnih.

Za slabše ekonomske dosežke, visoko brezposelnost, ki se v Franciji giblje okoli devetih odstotkov, (pre)počasno rast realne kupne moči ter vedno večjo socialno neenakost je narod našel krivca – francoskega predsednika Emmanuela Macrona, ki je z jesenskim predlogom višanja davkov na dizelska goriva zbil sodu dno in na ulice privabil besneče protestnike, odete v rumene odsevne jopiče. »Povečanje cen dizelskega goriva samo po sebi ni bilo razlog, bilo pa je sprožilec, tako kot pred časom pri nas ljudje niso protestirali zaradi neprimernih politik mariborskega župana, ampak zaradi kazni za prehitro vožnjo, ki so bile posledice novih radarjev. Nasilje pomaga ljudem sproščati frustracije,vzroki pa so globlji« pojasnjuje dr. Marko Lovec, docent na katedri za mednarodne odnose fakultete za družbene vede. S tem se strinja tudi dr. Črt Kostevc, profesor za mednarodno ekonomiko na ekonomski fakulteti v Ljubljani, in dodaja: »Zvišanje davkov na dizelska goriva je zanetilo nekaj, kar je tlelo že dlje časa.«

image
Reuters Protesti Francija. Foto Reuters


Vzhod je zaradi EU v boljšem položaju

Čeprav se nam morda zdi, da ljudje v zahodni Evropi živijo bolje od nas, pa sogovornika poudarjata, da v vseh državah obstaja sloj prebivalstva, ki se čuti izključenega iz gospodarskega razvoja in ki od rasti tudi sicer nima koristi. Če pogledamo številke, vidimo, da so v zadnjih dvajsetih letih najbolj napredovale nove države članice Evropske unije, pri katerih se je sprostila podjetniška svoboda. To je razumljivo, dobili so možnost prodora na nove trge, na domače trge so prišle nove storitve in dobrine, korporacije so prinesle nova delovna mesta in znanja, s čimer so ljudje dobili možnost za izboljšanje svojega položaja, če ne doma, pa z ekonomsko migracijo.

Dr. Marko Lovec, FDV: »Nadomestilo za potne stroške predstavlja precejšen delež plače in je neke vrste socialni korektiv. Ukinitev potnih stroškov zaradi okoljskih razlogov bi imela burne posledice tudi pri nas.«

»Poljaki, Čehi, Slovaki so množično odhajali v Nemčijo, Francijo in Veliko Britanijo. Tudi Slovenci, recimo, v Avstrijo. Spremembe so bile seveda pozitivne tudi za zahodne države, a razlika je bila relativno manjša. Občutek izboljšanja za njih, ker so bili že dovolj razviti, ni bilo bistveno večji, obenem pa so se tudi pri njih socialne razlike ves čas poglabljale,« pojasnjuje Lovec.

Še najbolj na udaru so bile, recimo, storitvene dejavnosti, dodaja sogovornik. Obrtniki v Franciji in Veliki Britaniji so se soočili s konkurenti iz drugih držav članic, ki so bili pripravljeni delati za nižjo ceno. »V zahodnih državah članicah se je tako znotraj določenih skupin prebivalstva položaj poslabšal številnim, predvsem pa tistim manj kvalificiranim,« razloži Lovec.
Veliko ljudi, med njimi tudi protestnikov, tako danes živi v stanju obupa, zato so se pripravljeni oprijeti bilke nekega na pol revolucionarnega gibanja. »To je v bistvu fenomen, ki postaja nekaj običajnega v svetu, saj porazdelitev dobrobiti gospodarskega razvoja ni enakomerna,« dodaja Kostevc.




Kdo so rumeni jopiči

To sta s »slonovo krivuljo« nenazadnje potrdila raziskovalca pri Svetovni banki Branko Milanovič in Christoph Lakner, ki jasno pokaže, da so realni prihodki srednjega sloja v desetletjih po hladni vojni padali. Elita med tem bogati. Najbogatejši odstotek Zemljanov je v zadnjih letih zaslužil več denarja kot spodnjih 50 odstotkov. A to še ni vse. Kot poudarja Lovec, so vedno večje razlike ne le med bogatimi in revnimi, ampak so vedno večje razlike tudi znotraj posameznih razredov in poklicev. »Med različnimi mladimi raziskovalci in univerzitetnimi profesorji so razlike v prihodkih lahko ogromne, tudi med delavci v istem poklicu, a različnih tovarnah. S tem izginja homogenost na ravni skupin, ki so bile včasih vključene v sindikate, ki so se borili za njihove poklice. Danes tega ni več, kar vpliva na občutek za skupnost, družbo, polarizacijo, kritičen odnos do institucij, politike in priseljevanja.«

Življenje v francoskem predmestju, kjer se voziš nekaj ur do službe, imaš probleme z varnostjo v lastnem okolju ter s kakovostjo zraka, je bistveno drugačno od življenja elit v mestnem središču Pariza.


Tako je ljudem skupno le še nezadovoljstvo. »Rumeni jopiči v Franciji glede na različne raziskave sodijo med nižji srednji razred, so apolitični, se ne udeležujejo volitev ali pa volijo populiste in desne stranke, med njimi je veliko mladih, več jih prihaja iz periferije kot iz mest,« pojasnjuje Lovec.

»Rumeni jopiči so posledica francoskih regulatorjev, ki zahtevajo od voznikov, da imajo za primer okvare v vsakem avtomobilu odsevne jopiče. Protestniki so za proteste izkoristili simbol, povezan z avtomobili, ki je vsem dostopen in zelo viden – zelo zvita poteza Macronovih nasprotnikov,« pa je začel svojo razlago protestov za spletno stran Univerze Stanford Gregory Rosston, ekonomist z iste univerze, ki je vrsto let živel v Parizu. »Drugič, obstaja velik del javnosti, ki podpira protestniško gibanje, ne pa tudi nasilja. Toda prav nasilje je tisto, ki ohranja proteste v novicah. Kljub različnim ciljem ima torej celotno gibanje koristi od bolj radikalnih protestnikov. In tretjič. Macron ni bil prva izbira za večino Francozov – v prvem krogu predsedniških volitev je dobil okoli 25 odstotkov podpore. V drugem krogu se je soočil z Marine Le Pen, ki je predlagala politike, s katerimi se mnogi niso strinjali, za nameček pa se je slabo odrezala tako pri vodenju kampanje kot tudi v predvolilnih debatah. Posledično niti ni šokantno, da so z Macronom po letu in pol nezadovoljni vsi tisti, ki ga niso podpirali že od začetka.«

image
REUTERS Protesti Francija. Foto Reuters


Iz antipolitike v politiko

Tudi po mnenju Lovca je del krivde pripisati Macronu. Ta je namreč zmagal kot nepolitična figura, prišel je iz finančnega sveta in predstavljal generacijo, ki je bila zadovoljna z Evropsko unijo, ampak ni hodila na volitve, ker je bila Evropska unija zanje samoumevna. »Gre za generacijo mlajših, uspešnih, podjetniško usmerjenih Francozov, ki imajo od evropskega povezovanja velike koristi, tako v smislu povezovanja, večjega trga, skupnega nastopa na zunanjih trgih EU itd. Dokler se niso začeli vzpon nacionalistov in pogovori o izstopu določenih držav, za njih ni bilo težav. Macron je takrat nastopil na volitvah in pometel z vsemi strankami, ki so bile na sceni, in tako končal ero delitve na levo in desno in začel politiko delitve po vertikali. Torej tiste, ki so za integracijo, povezovanje, svetovne trge, in tiste, ki so nezadovoljni, ki želijo ohraniti nacionalne pristojnosti itd. Zanimivo pa je tudi to, da je bil tudi Macron apolitičen, tako kot so tudi rumeni jopiči del antipolitike, a njenega drugega pola.«
Toda gibanje rumenih jopičev je v preteklem tednu dobilo politično noto. Ena od skupin se je namreč odločila, da bo s svojimi kandidati nastopila na prihajajočih evropskih parlamentarnih volitvah. Na čelu liste bo 31-letna zdravstvena delavka Ingrid Levavasseur, katere ime se je nedavno pojavilo v javnosti, ko je zavrnila komentatorsko mesto v medijski hiši BFM, potem ko je bila tarča groženj soprotestnikov, ki s sumničavostjo gledajo na medije. Javnomnenjske raziskave kažejo, da bi njena lista prejela visokih 13 odstotkov glasov.



Se tlenje lahko razširi v požar?

Zakaj se protesti pojavljajo v ekonomsko ugodnejših časih, od recesije namreč mineva že skoraj pet let, v gospodarstvu, z nekaj izjemami, pa veje optimizem. Po mnenju Lovca je problem v tem, da so politike varčevanja začele popuščati šele v zadnjih letih, cene dobrin pa so naraščale že od začetka. »Ljudje izboljšanja ne čutijo. V Sloveniji so se dohodki nekoliko izboljšali konec lanskega leta, medtem ko je bila inflacija v vseh letih. Nekateri, a redki, so izboljšanje sicer občutili že zelo zgodaj, dobili so dostop do relativno ugodnih kreditov, a za marsikoga se stvari niso spremenile.« Plače, kot smo pisali v Svetu kapitala, ne naraščajo v skladu s produktivnostjo in gospodarsko rastjo, kar je eden od katalizatorjev nelagodja v družbi.»V Franciji niso problem le dohodkovne razlike, ampak tudi enormno visoke cene nepremičnin, problem z logistiko, saj se ljudje na delovna mesta vozijo več ur, s čimer je povezana tudi kvaliteta življenja, plačujejo okoljske dajatve, imajo problem v izobraževalnem sistemu in kar nekaj notranjepolitičnih afer.« Kljub temu, da nevarnosti za večje izbruhe v Evropi v kratkem času ni, saj bi do njih v teh mesecih verjetno že prišlo, pa se morda gibljemo na tankem ledu. »Nadomestilo za potne stroške predstavlja precejšen delež plače in je neke vrste socialni korektiv, če je plača 900 evrov in potni stroški 150 evrov, je to skoraj 20 odstotkov dohodka zaposlenega v Sloveniji. Ukinitev potnih stroškov zaradi okoljskih razlogov bi sprožila burne odzive tudi pri nas,« razmišlja Lovec.

Dr. Črt Kostevc, EF: Zvišanje davkov na dizelska goriva je zanetilo nekaj, kar je tlelo že dlje časa.


Tudi po drugih državah je nezadovoljstva veliko. »Odločitev za izstop iz EU v Veliki Britaniji ni bila dozorela čez noč, ampak je nezadovoljstvo vrelo že dlje časa. To se zdaj dogaja na celini,« razmišlja sogovornik. »Francija, Italija, vzhodna Evropa, Skandinavske države, le Nemcem je s socialnimi dajatvami nekako uspelo obrzdati položaj,« našteva Lovec. Po njegovem mnenju pred prihajajočimi majskimi volitvami uveljavljena politika premalo resno obravnava nacionalizme in socialne razlike ter preveč računa na nizko udeležbo z abstinenco nezadovoljnih.

»Življenje v francoskem predmestju, kjer se voziš nekaj ur do službe, imaš probleme z varnostjo v okolju, s kakovostjo zraka, je bistveno drugačno od življenja elit v mestnem središču Pariza,« še dodaja Lovec. Nasilje, ki smo mu priča v Franciji, tako ni več toliko presenetljivo, še posebej, ker protestniki v Macronu vidijo tistega, ki dela za korist elit. Francoski predsednik bo tako z 8,3 milijarde evrov težkimi kriznimi ukrepi poskušal to mnenje popraviti. Inštitut za javne politike je ta teden izračunal, da bodo najrevnejši sloji prebivalstva zaradi napovedanih ukrepov povečali svojo kupno moč za 0,8 odstotka. Poleg 90 evrov mesečnega bonusa za delavce z minimalno plačo ukrepi vključujejo še znižanje davkov za nadure in najnižje pokojnine.

Gospodarska škoda zaradi nenehnih protestov, ki jih je nemalokrat zaznamovalo nasilje, je po oceni Francoske centralne banke dosegla 4,4 milijarde evrov. A to je bilo ob koncu decembra. Danes, ko se pripravljamo že na 12. zaporedni protest rumenih jopičev, pa je jasno, da se uresničuje napoved centralnih bankirjev iz Pariza, ki so ocenili, da bi utegnila škoda narasti na 8,8 milijarde evrov. Številka je enormna za državico, kakršna je Slovenija, toda Francija si jo zaenkrat še lahko privošči. Kljub pritiskom na Macrona ti še niso nevzdržni in nič ne kaže, da bi se nameraval umakniti, čeprav so mnogi prepričani, da brez tega ne bo pravih sprememb.

Spremembe pa, žal, niso le v rokah enega politika. Kot pravi Lovec, »so rešitve hkrati enostavne in težke«. Nezadovoljstvo se ne širi le po Franciji, ampak po vsej Evropi, da bi ga presegli, pa bi bilo »potrebno več vlagati v boljši socialni položaj, prerazporejanje bogastva, boljše izobraževanje, boljše kolektivne pogodbe, krajši delovni čas ....« A kako to uveljaviti ob pritisku globalne konkurence in svetovnih finančnih trgov, je »veliko težje vprašanje, za odgovor na katerega bi potrebovali močno politično enotnost med različnimi državami, ki pa je za zdaj ni videti.«