NA KOSILU: Martin Böhm, direktor dunajskega Dorotheuma

Z njim smo se pogovarjali v Brasserie & Bakery, restavraciji hotela Guesthouse v zgodovinskem središču Dunaja. Notranjost restavracije je oblikoval znani arhitekt sir Terrence Conran, pravi Böhm, ki je tu očitno stalen gost. Nič čudnega, saj je njegovo delovno mesto oddaljeno komaj kakšnih sto metrov od hotela – dela namreč v veliki stavbi palače Dorotheum, zgrajeni leta 1901 na kraju, kjer je nekoč stal samostan, po katerem je dobila tudi ime.

Ta tempelj ponudbe in povpraševanja je mogočna palača iz obdobja belle epoque z vhodoma iz dveh vzporednih ulic: Dorotheergasse in Spiegelgasse. Böhm sicer ni pripravljen govoriti o trenutnih poslovnih rezultatih, vendar je splošno znano, da je Dorotheum največja dražbena hiša v celinski Evropi. Letni promet najverjetneje presega 100 milijonov evrov, morda znaša celo 150 milijonov.

Dorotheum je najstarejša večja dražbena hiša na svetu – prihodnje leto bo praznovala 310. rojstni dan. Leta 1707 je cesar Jožef I., stric Marije Terezije, ustanovil državno ustanovo, v kateri so organizirali prisilne dražbe dolžnikov in ki je delovala kot zastavljalnica s precej ugodnejšimi pogoji, kakor so jih ponujali oderuški posojilodajalci denarja. Pozneje so jo poimenovali Dorotheum in je bila v državni lasti vse do začetka 21. stoletja. Med letoma 1938 in 1945, ko je bila Avstrija del nacistične Nemčije, je bila podrejena Hitlerjevemu finančnemu ministrstvu in je bila zelo pomembna ustanova pri prodaji zaseženega judovskega in drugega »ariziranega« oziroma ukradenega premoženja.

Osebni arhiv

Leta 2001 so med valom privatizacije državnih podjetij, ki jo je izvajala tedanja avstrijska konservativna desničarska vladajoča koalicija, Dorotheum prodali poslovni skupini za nekaj več kot 70 milijonov evrov, poleg tega so kupci prevzeli vse dolgove te hiše. Böhm, ki je sicer direktor dražb, je postal tudi lastnik desetodstotnega deleža privatiziranega Dorotheuma. Podjetje danes zaposluje približno petsto ljudi, od tega dve tretjini v Avstriji. V Avstriji ima Dorotheum okoli trideset podružnic (to so večinoma prodajalne nakita, v katerih ne organizirajo dražb), v drugih državah, večinoma članicah Evropske unije, pa upravlja še sedem podružnic in tri predstavniške pisarne.

»Samo v Nemčiji je 280 dražbenih hiš, vendar je večina majhnih in organizirajo samo dve ali tri dražbe na leto. Mi poslujemo popolnoma drugače, pri nas so dražbe skoraj vsakodnevne. Zaposlujemo številne strokovnjake ocenjevalce. Prednost tega, da smo veliki, je, da hiša posluje sama po sebi – prodajamo veliko stvari in veliko nam jih ponujajo za prodajo. Samo na oddelku za trženje imamo sedem zaposlenih, kar je več od skupnega števila zaposlenih v večini nemških dražbenih podjetij,« pravi Böhm. Direktor Dorotheuma pri tem poudarja, da zaposleni odločilno vplivajo na dobro poslovanje podjetja. »Ljudje se morajo na delovnem mestu počutiti dobro. Če v odnosih z njimi uporabljate 'bič', vas bodo zapustili in padli boste v povprečje, ki vodi v propad.« 

Skoraj vsak dan v palači Dorotheum organizirajo dražbe različnih predmetov. Gre za komisijsko prodajo, posredovanje za račun prodajalca, lastnika blaga, ki je predmet zaupal strokovnjakom v Dorotheumu, da ga prodajajo v njegovem imenu. Če predmet prodajo, zaračunajo provizijo tako prodajalcu kot kupcu. Ko odštejejo davke in stroške za varovanje, Dorotheumu ostane od 10 do 15 odstotkov skupne cene, saj provizijo za kupca določajo glede na končno ceno – čim višja je, toliko manj odstotkov znaša provizija.

Dorotheum je največja dražbena hiša v Evropi in najstarejša na svetu, stara 310 let.

V ponudbi dunajske dražbene hiše je kakšnih štirideset kategorij oziroma vrst dražb: dragoceni rokopisi, poštne znamke, staro orožje, starinski avtomobili, nakit in navsezadnje različna umetniška dela iz različnih zgodovinskih obdobij. »Razen arheoloških najdb iz antike; s tem se ne ukvarjamo, ker je to zelo zapleteno početje,« poudarja Böhm.

Umetniške slike na dražbah tradicionalno dosegajo najvišje cene. Dorotheum ni nikakršna izjema. »Rekord smo dosegli leta 2010 s sliko Fransa Franckena II. Človek, ki se mora odločiti med vrlinami in napakami, za katero so plačali dobrih sedem milijonov evrov. Ko sem poklical lastnika, da bi mu to sporočil, mi je najprej odgovoril, da ima čez 80 let in da mu ni do šale. Ponovil sem, da se ne šalim, in nato je ostal brez besed. To je veljalo tudi za nas, saj smo na novo odkrito delo ocenili na 400 do 500 tisočakov, kar je bilo več od prejšnjega svetovnega rekorda za delo tega slikarja.«

Ali internet ogroža promet Dorotheuma, nas je zanimalo. »Ne, niti najmanj. Prav nasprotno, za nas je blagoslov, lajša nam delo in širi naše poslovanje. Bi kupili dragoceno uro po spletu od nekoga z druge celine, če ne morete vedeti, ali je ura sploh originalna, in če je, ali so vsi sestavni deli v njej originalni? Verjetno je ne boste kupili, ampak boste prišli k nam, saj se na nas lahko zanesete.«

Pred odhodom vprašamo sogovornika, kateri del ponudbe Dorotheuma se mu zdi najzabavnejši. »Cesarski predmeti. Nekateri so pripravljeni odšteti več tisoč in celo več deset tisoč evrov za klobuk ali čevlje cesarice Sisi ali za hlače cesarja Franca Jožefa.«