Na kateri strani zgodovine bomo leta 2017?

Po razpadu Sovjetske zveze ter negotovi prihodnosti Kitajske, ki se je pod Jiangom spet ukvarjala bolj s politiko kot z gospodarstvom in reformami ter s kadrovanjem »svojih« ljudi na ključne položaje v družbi precej institucionalizirala sistemsko korupcijo, s katero se spopada še zdaj, je Clintonov stavek zvenel ne kot zgolj pokroviteljska floskula pravičniškega zahodnega voditelja, ki si jo je najbrž domislila zgodovinsko bolje podkovana Hillary ali pa kak pisec govorov, ampak predvsem kot nekakšna zlovešča prerokba skorajšnjega propada Kitajske.

Skoraj dve desetletji po tem, se zdi, da ja svet po smrti zadnjega velikega komunističnega revolucionarja Fidela Castra ne samo nekoliko manj obremenjen s politično-ideološkimi vprašanji, temveč je postal v slogu Denga Xiaopinga, ironično, predvsem zelo pragmatičen v slogu »ni pomembno, ali je mačka črna ali bela, pomembno je, da lovi miši«.

Zgodovinsko nizka identifikacija ameriških volivcev tako z demokratskimi kot republikanskimi političnimi vrednotami ter visoka skrb za gospodarstvo sta privedli do tega, da se bo na čelo ZDA januarja kot 45. predsednik ZDA zavihtel poslovnež, za nekatere tajkun in demagog, za druge politični velemojster in pragmatik. A dejstvo je, da je brez kakršnihkoli političnih izkušenj ter da se je do zdaj izkazal za zelo nepredvidljivega, na kar so se že burno odzvali svetovni borzni trgi. Na vodilne položaje administracije bo, kot kaže, ustoličil sebi podobne, ki niso »del sistema«. Je zmagal on ali pa je bila poražena politična elita, ki jo je poosebljala Hillary? Pri tem je veliko bolj ironično, da sodi za pogajalsko mizo globalnih velesil ob bok Putina in Xija precej bolj Trump kot Hillary, pa če nam je to všeč ali pa ne. Se je Amerika po Clintonovo postavila na pravo ali napačno stran zgodovine?

Zgroženi ali ne, ameriški predsedniški razplet je bil pričakovan. Potrdil je val nezadovoljstva volivcev demokratičnih držav s političnimi elitami, ki ga je nakazoval že brexit. Na to svetovno usmeritev je že lani opozoril Svetovni ekonomski forum, ki je pomanjkanje (političnega) voditeljstva ter omajano zaupanje v demokracijo, ki zastopa in razume potrebe ljudi, opredelil kot dva vodilna svetovna trenda leta 2015. Omenjeno nezadovoljstvo je doseglo kritično maso predvsem v vse bolj usihajočem srednjem razredu, ki je tudi izvolil Trumpa, in ponazarja številne poražence globalizacijske tekme. Ta je marsikomu vzela ne le službo, ampak tudi človeka dostojno življenje. In kljub temu nas številni politiki prepričujejo o koristnosti čezatlantskega prostotrgovinskega in investicijskega sporazuma. Zakaj pravzaprav že?

Kitajsko leto nagajive opice je upravičilo svoj nepredvidljivi sloves.

Le ugibamo lahko, kako se bo čez nekaj let ali pa mogoče desetletij odzval srednji razred, takrat najbrž kje v Aziji, ko bo ugotovil, da so njihova delovna mesta nadomestili roboti, ki nimajo človekovih pravic ali potrebe po počitku. Ta tehnološki trend bo po raziskavi svetovnih trendov za leto 2016 družbe Ernst & Young v bližnji prihodnosti menda prizadel kar 47 odstotkov poklicev srednjega razreda. Smo na to kot družba res pripravljeni?

Še pred enim letom smo verjeli v nenadomestljivost političnih elit ali pa vsaj, da so si njihove navidezne alternative vse bolj kot ne enake. Smo zato otopeli in se nam ne da več na volitve? Ali pa smo se preprosto vdali v usodo in naš vsakdan? Globalizacijo, liberalizacijo in demokracijo (karkoli naj bi to pomenilo) smo še pred kratkim dojemali kot temeljne postulate razvite svetovne civilizacije, ki mora drugače misleče osvoboditi njihovih zmot ter jim pokazati pravo pot oziroma jih postaviti »na pravo stran zgodovine«.

Reuters

Vendar so globalizacija, liberalizacija in demokracija večini izmed nas namesto boljšega življenja in družbeno-ekonomskega napredka prinesle le celo kopico paradoksov, s katerimi se ne znamo spopasti. Imamo več, a smo bolj osiromašeni. Na voljo imamo več podatkov, a ne poznamo resnice. Živimo na prostih trgih, kjer naj bi vsakdo imel priložnost, a zmagovalci so vedno isti. Smo vse bolj razviti, a razlike med nami so vse večje. Imamo možnost izbire, a ta izbira je le navidezna in nas vse bolj utruja. Čeprav naj bi bilo pomembno predvsem sodelovanje, zmagovalec pobere vse, poraženci izgubijo vse. Odpirajo se nove priložnosti za investiranje, a investicij je vse manj, donosi pa so vse nižji. Varčevanja je vse manj. Svet je vse bolj povezan, a vse več mednarodnega poslovanja je znotraj regij. Ob prizadevanjih za medkulturni dialog, migracijah in globalizaciji ter zmanjševanju medkulturnih razlik se vse manj razumemo. V demokratičnem svetu imamo na izbiro vse slabše politične kandidate. Glasujemo proti in ne več za. Zunanji sovražnik lahko spremeni izid demokratičnih volitev. Čemu potem sploh voliti? Pravimo, da nas globalizacija skrbi, a zatekamo se v vse bolj virtualen svet. Imamo vse več naprav in storitev, ki naj bi nam olajšale življenje, a delati moramo vse hitreje in imamo vse manj časa. Ob vsem napredku v produktivnosti delamo veliko več in dlje, ne pa krajši čas in manj. Hočemo več, moramo dlje – pa se pri tem vprašamo, zakaj in čemu?

Kitajsko leto nagajive opice je dodobra upravičilo svoj nepredvidljivi sloves, čeprav nas večina najbrž ne da veliko na njihov astrološki koledar. Porast protiglobalizacijskih gibanj, krepitev nacionalizma in protekcionizma, širjenje skrajnega desničarstva, ustoličenje skrajno konservativnih desnih vlad (zlasti v Evropi), možnost izbire žensk ter pojav novih demagogov, ki »niso del sistema«, so samo nekateri izmed prihajajočih družbenih izzivov, s katerimi se bomo morali spopasti v letu 2017 ob številnih dosedanjih. Naj nam bo pri tem zgodovina predvsem svarilo, ne pa meja za izbiro strani. Naj nam leto 2017 prinese več modrosti, potrpljenja in čas za razmislek o tem, kam gremo, zakaj delamo to, kar naj delamo, ter kaj je res pomembno.