»Na hitro in nepremišljeno obdavčevati robote je lahko slabo«

V raziskavi ste primerjali Dansko, Avstrijo in Slovenijo. Pri prvi država močno spodbuja razvoj robotike, v Avstriji se spodbuda države veča, pri nas pa je razvoj zelo razdrobljen in večinoma poteka na ravni samih podjetij. Je to dovolj ali bi bil potreben večji angažma države?

Težko je na kratko odgovoriti, kaj bi bilo najbolj smotrno. Podatki za Slovenijo glede vlaganj v raziskave in razvoj kažejo, da se intenzivnost vlaganj podjetij povečuje, zneski, ki jih namenjajo za to, naraščajo, žal pa sta v času krize delež in tudi znesek vlaganj države, merjeno na prebivalca, upadla. Država se s projekti, s katerimi skuša spodbujati inovacije, trudi, a je težko. Omeniti je treba predvsem strategijo pametne specializacije in strateška razvojno-inovacijska partnerstva po posameznih strateških razvojnih področjih, kar je zagotovo prava smer, ki bi pri razvoju tehnologij iz okvira industrije 4.0 sledila podobnemu modelu, kot je danski – interes podjetij, ki ga učinkovito in usmerjeno podpre država.

Menite, da so podjetja dovolj povezana z raziskovalnimi institucijami?

Ne, še posebej če govorimo z vidika projektov države. Spodbujanje raziskav in razvoja z različnimi možnostmi, ki jih Slovenija ima, nikakor ni zadostno. Razvoj podjetij, kar zadeva tehnološke rešitve, je v glavnem posledica njihove vpetosti v globalne verige, številna so razvojni dobavitelji za tuje družbe, in to vleče slovenska podjetja naprej – po eni strani konkurenca, po drugi pa priložnost za sodelovanje in učenje na svetovni ravni.

Na udaru so najbolj rutinska delovna mesta, saj se jih da najhitreje avtomatizirati.

Sodelovanje in učenje od »velikih« je prednost, ki jo je treba izkoristiti, niti intenzivna podpora države tega ne bi nadomestila. Če povem, da multinacionalka, kot je Siemens, za raziskave in razvoj na leto nameni več kot štiri milijarde evrov, celotna Slovenija pa 800 milijonov, kar je približno dva odstotka slovenskega BDP, je to dovolj zgovoren podatek. Če pri tem upoštevamo še, da od približno 400 evrov na prebivalca, kolikor namenimo za raziskave in razvoj, država skupaj, neposredno in posredno prek izobraževanja, prispeva 100 evrov, ugotovimo, da je teža zagotovo na strani podjetij. Za primerjavo: Nemčija nameni 1120 evrov, povprečje EU28 pa je nekaj manj kot 600 evrov.

Kaj lahko država naredi s temi sredstvi?

Veliko očitno ne, zagotovo ne toliko, kot bi pričakovala javnost. Težko bi na primer omogočila preboj podjetju, da bi to po tej poti postalo dobavitelj na globalni ravni, seveda to niti ne bi bilo skladno s pravili igre. Razvojni interes mora obstajati na ravni podjetij in ta interes nedvomno je. Državne aktivnosti gredo v pravo smer, služba za razvoj ima dobre projekte, ki lahko sledijo danskemu modelu. Pomembno je tudi, da država še naprej in bolj intenzivno podpira temeljne in aplikativne raziskave, kjer je interes, spodbuja sodelovanje raziskovalne sfere in podjetij ter inovativna zagonska podjetja. Ta že danes pomagajo ravno pri razvoju robotike. Da bi bila država z neposrednimi spodbudami tista, ki bo ključna pri podpiranju razvoja robotike, če tega interesa ni pri podjetjih, se pa ne bo zgodilo.

Kakšni so pri uporabi robotov rezultati za industrijo in kakšni za storitveni sektor?

Kar 90 odstotkov robotov v Sloveniji se uporablja v predelovalnih dejavnostih, tako kažejo zadnji podatki, za leto 2016. V raziskavah, razvoju in izobraževanju, ki nekako sodi v storitveni sektor, je vsega skupaj 30 robotov, medtem ko jih je v predelovalnih dejavnostih 2181. V gradbeništvu jih je 28, preostalih pa niso razporedili po dejavnostih. Vseh robotov pri nas je 2450. Storitveni sektor nedvomno zaostaja.

Po nekaterih napovedih bo zaradi razvoja robotike izginila vrsta delovnih mest, druge napovedi mirijo, da se bodo pojavila nova in da se bodo ljudje preprosto preusmerili. Kaj napovedujete, ugotavljate vi?

Izkušnje na svetovni ravni so različne. Roboti nadomeščajo najbolj enostavna opravila v podjetjih, tista, ki se ponavljajo. Pri čemer se tudi pri teh pojavljajo težave, na primer pri pobiranju delov iz košare, a to se bo zagotovo rešilo in enostavna dela bodo nedvomno opravljali roboti. Raziskave po državah dajejo medtem različne rezultate. Če naj bi v ZDA zaradi robotov delovna mesta izgubljali, v Evropi ni tako. Poleg tega je težko reči, koliko izgubljenih delovnih mest je mogoče pripisati uporabi pravih robotov, koliko pa gre za proces avtomatizacije proizvodnje, ki teče vzporedno že dlje časa, pravzaprav od začetka industrijske revolucije, a se je o tem začelo veliko govoriti šele zdaj.

Trg dela se bo seveda prestrukturiral, pokazali se bodo kratkoročni negativni učinki, toda poudariti je treba, da se podjetja v Sloveniji, tudi tista, s katerimi smo se pogovarjali, spoprijemajo s pomanjkanjem delovne sile. V tistih, ki vpeljujejo robote v proizvodnjo, povedo, da delavci tega ne sprejmejo slabo. Delavce najpogosteje prestavijo na druga delovna mesta ali upravljajo z roboti. Med drugim se izboljšuje ergonomija delovnih mest, saj najtežja dela opravljajo stroji. Z vpeljevanjem robotov v proizvodnjo so hkrati izdelki boljši, manj je izpada, posledično pa je večja dodana vrednost, kar se lahko izrazi tudi v nekoliko višjih plačah zaposlenih.

Drastičnih negativnih sprememb na trgu dela vsaj na kratki rok tako ni pričakovati?

Osebno na to ne gledam tragično. Lahko rečemo, da roboti jemljejo delovna mesta in da jih je treba obdavčiti, denar pa nameniti za nadomestila zaposlenim ali za njihovo izobraževanje za druga delovna mesta. Toda zaustaviti proces robotizacije, avtomatizacije proizvodnje bo težko. Globalno gledano je to proces konkurence, in najslabše, kar lahko naredimo, je, da negativno vplivamo na podjetja na način, da bo to – samo za nekatere države in s tem podjetja – strošek, dodatno breme. Najslabše, kar se lahko zgodi, je, da podjetje postane nekonkurenčno, propade in potem odpadejo vsa delovna mesta, ne le tista, ki jih vzamejo roboti.

Prava smer je danski model, kjer interes podjetij učinkovito in usmerjeno podpira država.

Z vidika delavcev je težko špekulirati, kaj se bo zgodilo, zanesljivo pa bodo nekatera delovna mesta bolj na udaru kot druga. Študije ugotavljajo, da so zaradi digitalizacije najbolj na udaru tista, ki so najbolj rutinska in se jih zato da najhitreje avtomatizirati. Taka delovna mesta zasedajo predvsem zaposleni s srednjimi znanji in veščinami, middle skills jobs. Na trgu dela namreč prihaja do polarizacije delovnih mest. Rast zaposlenosti je precej večja tam, kjer se zahteva nizka ali visoka raven veščin, oziroma pri ljudeh z nizkimi in visokimi dohodki, medtem ko je rast zaposlenosti pri delavcih s srednjimi veščinami in povprečnim dohodkom precej počasnejša. V ekonomiji, na primer, naj bi bilo eno bolj ogroženih delovnih mest računovodstvo. Roboti naj bi delali v vrtcih, domovih za starejše, delajo tudi že v hotelih in marsikje drugje, v trgovinah so samostojne blagajne. Tehnologija se hitro razvija.

Razprave o obdavčitvi robotov spodbujajo sicer predvsem grožnje, da bodo delovna mesta izginila, ki pa se za zdaj niso uresničile.

Ravno teh kadrov, ki naj bi bili najbolj na udaru, kot so na primer varilci – teh robotov se tudi veliko proda, od 15 do 20 odstotkov vseh robotov v svetu je za varjenje – v Sloveniji primanjkuje. Kar zadeva davke, pa je tako, da robotika povečuje dobičkonosnost podjetij, zato bodo ta že tako ali tako plačala višji davek na dobiček. Zelo na hitro in nepremišljeno obdavčevati robote, dokler ne vemo, kakšen je trend, katera delovna mesta bodo na udaru, koliko delavcev bo dejansko prizadetih, pa je lahko zelo slabo. Podjetja v slovenski avtomobilski industriji, ki uvajajo največ robotov, že tako ali tako težko dobijo delavce. Če bi jim onemogočili oziroma otežili še investicije v proizvodnjo, ki bi omogočila večjo učinkovitost, ob tem, ko rešujejo težave zaradi pomanjkanja delovne sile, je to lahko samo slabo za razvoj takšnega podjetja in slovenskega gospodarstva.

Jure Eržen

Bo katero delovno mesto varno pred roboti?

V vsakem delovnem procesu so dela, ki se jih da avtomatizirati. Gre za posamezne dele delovnega procesa, ki se lahko olajšajo, in tukaj tudi visokotehnološka dela najbrž ne bodo izvzeta. To ne pomeni nujno, da se je treba bati za vsakega od teh poklicev, ki vsebujejo enostavna dela. Robot lahko pomeni tudi to, da se bo kakovost dela izboljšala, da bodo nekatere stvari lažje. Pravzaprav to, kar nam omogočajo stroji že dolgo.

Za nas delavce seveda to pomeni, da bomo morali biti bolj proaktivni, se več izobraževati. Izredno pomembno je tudi, da razvijamo digitalne kompetence, po katerih bo največje povpraševanje, v šolstvu pa transverzalne kompetence, ki omogočajo posamezniku neko širino. Država lahko na tem področju stori še veliko, predvsem spodbuja vseživljenjsko učenje, med drugim tako, da spodbuja podjetja, da se začnejo bolj zavedati pomena vlaganja v zaposlene.

Se vam zdi, da ljudje sprejemajo robote ali spremlja razvoj robotike preveč skrbi?

Včasih se mi zdi, da smo priča nekemu novemu ludizmu. Vsekakor se bodo zgodile velike strukturne spremembe, a prav te spremembe bodo marsikaj rešile. Če pogledamo, kaj se je dogajalo skozi zgodovino, ugotovimo, da nam je industrializacija močno izboljšala standard in kakovost življenja. Tudi brez robotizacije se na kratki rok dogajajo strukturne spremembe. Vedno bodo skupine, poklici, ki so v zatonu, pač zaradi prestrukturiranja gospodarstva. Že sama tranzicija brez kapitalskih investicij je pripeljala do velikega prestrukturiranja, brezposelnosti, ker so nekatere panoge postane nedobičkonosne. S tega vidika menim, da je treba počakati in videti, kaj se bo zgodilo na nekoliko daljši rok, in ne takoj sprejeti kakšnih nepremišljenih rešitev.

Nekateri, tudi v vaši raziskavi, opozarjajo, da bi lahko robotika privedla do še večje neenakosti, saj da bodo brez delovnih mest ostali tisti, ki so že zdaj slabo plačani. Je to po vašem realna grožnja?

To je problem strukturne brezposelnosti, ker delovno mesto, ki je obstajalo, dejansko ne bo več obstajalo. Prvo vprašanje je, koliko bo delavcev, ki bodo izgubili delo, pa ga ne bodo mogli najti drugje oziroma jih že podjetje samo ne bo izobrazilo, preizobrazilo za neki drug proces, kjer robota ne bodo mogli uporabljati. Vprašanje je torej, koliko jih bo izgubilo delo. Če bodo ti, ki so že zdaj na minimalni plači, ostali še brez dela, pa ne le v proizvodnji, ampak tudi na primer na blagajnah, kjer jim, kot zdaj slišimo, doplačujejo do minimalna plače, se bo neenakost zagotovo povečala. Tudi mi nismo nezamenljivi – profesorje lahko nadomestijo nove izobraževalne platforme, na primer, vsak dan lahko spremljamo predmete, ki jih ponujajo najboljše univerze, kot je MIT. Zato je pomembno, da smo aktivni in sledimo trendom. Spremembe bodo povsod, naloga države pa je, kaj bo naredila v aktivni politiki zaposlovanja, da se bodo lahko posamezniki predvsem preizobrazili.