Musk in Buffet bijeta bitko za litij

Običajno vozilo je opremljeno z več kot 40 magneti in 20 senzorji, ki potrebujejo okoli pol kilograma REE.
Fotografija: Pexels
Odpri galerijo
Pexels

Dodatek, kot je kamera, ki v novejših avtomobilih zamenjuje ogledalo, količino potrebnih REE  povečuje. Hibridno vozilo potrebuje 1,25 kilograma REE, električno pa 3,75 kilograma REE. Magneti z redkimi zemljami so v električnih vozilih z enakim namenom kot v vetrnih turbinah. So namreč veliko učinkovitejši in močnejši kot indukcijski motorji. Tudi tukaj se predvideva drastična rast potreb.

Nizozemska je letos predlagala zakon, s katerim bi do leta 2025 prepovedala prodajo novih avtomobilov z bencinskim ali dizelskim motorjem, o podobnem ukrepu razmišljajo tudi v Nemčiji in na Norveškem. Za proizvodnjo avtomobilov so ključni tudi elementi iz skupine platine, saj omogočajo zmanjšan izpust nezgorelih ogljikovodikov, ogljikovega monoksida in dušikovih oksidov. Cena platine je v 90. letih prejšnjega stoletja poskočila v nebo zaradi davka na izvoz, ki ga je uvedla ena največjih proizvajalk platine Rusija. Avtomobilski gigant Ford je zato tako kot mnogi drugi platino zamenjal z njenim precej cenejšim »bratom« iz iste skupine, paladijem, ki pa je danes tudi zaradi tega bolj iskan in zato veliko dražji kot nekoč, saj dosega skoraj polovico cene zlata. Avtomobilistični proizvajalci se tako že desetletja trudijo zamenjati platino in paladij z drugimi, cenejšimi materiali, a precej neuspešno.

Teslov motor ni odvisen od močnih magnetov z redkimi zemljami kot drugi električni in hibridni avtomobili, a je vseeno izdelava drugih delov avtomobila močno odvisna od drugih kovin – recimo titana, ki ščiti ogromno litij-ionsko baterijo, ki stane okoli 30.000 dolarjev, zaradi česar je avto tudi tako drag.

Njegov lastnik Elon Musk zdaj v Nevadi gradi megalomansko tovarno litij-ionskih baterij, vredno pet milijard dolarjev, ki naj bi proizvedla toliko moči kot vse druge tovrstne tovarne na svetu skupaj. Ob predstavitvi tovarne je Musk dejal, da bo za proizvodnjo potreboval celotno svetovno zalogo litija. Njegov cilj je, da se cena baterije zniža za vsaj 30 odstotkov, kar je zelo pomembno, če želi, da avtomobili postanejo bolj dostopni, njegovo delo pa dobičkonosno. Novi avtomobili Tesla Motors modeli S stanejo med 67.000 in 135.000 dolarji, model tesla X pa med 75.000 in 137.000 dolarji. V enem izmed slovenskih spletnih oglasnikov je najcenejši Teslov model S P 85 +, proizveden leta 2013, mogoče dobiti za 69.900 evrov.

Zakaj je za avtomobilske baterije potreben prav litij? Ker noben drug material še ni tako lahek in obenem ne omogoča akumuliranja takšne količine energije kot prav ta.

Litij, nova nafta

Proizvajalci električnih avtomobilov in druga podjetja, ki ustvarjajo nove tehnologije, spodbujajo prepričanje, da je zalog litija še na pretek vsaj še za prihodnjih sto let. Vendar temu mnogi oporekajo. Ameriški geolog Keith Evans je prepričan, da proizvajalci precenjujejo naravne vire, zato naj bi že prihodnje leto povpraševanje po litiju krepko preseglo ponudbo. Tudi podatki Deutsche Bank razkrivajo, da bodo potrebe glavnih odjemalcev po litijskih baterijah krepko presegle razpoložljive zmogljivosti, kot je razvidno z grafa. Po njihovih napovedih naj bi se poraba litija v nekaj letih povečala za tisoč odstotkov, zaradi česar so v poročilu navedli, da smo iz naftne zakorakali v litijsko dobo.

Pexels
Pexels

Litij se namreč uporablja tudi v 1,4 milijarde lani prodanih pametnih telefonov, v 194 milijonih lani prodanih prenosnih računalnikov ter v 320 milijonov lani prodanih tablic. Poleg tega Musk napoveduje, da bo le proizvodnja njegovih avtomobilov v prihodnjem letu terjala celotno svetovno zalogo litija.

Enako je napovedal Warren Buffett, ki je s svojim BYD glavni tekmec Muska, saj tudi on za načrtovano proizvodnjo električnih avtomobilov pravzaprav potrebuje celotno svetovno proizvodnjo litija. Tisti od njiju, ki mu bo uspelo zagotoviti si nadzor nad svetovnimi zalogami, bo zmagovalec, drugi pa bo izgubil vse dosedanje investicije, napoveduje Nick Hodge, urednik ameriškega investicijskega portala angelnexus. Hodge obenem opozarja vlagatelje, da je v tej litijski mrzlici treba biti previden, saj se že dogaja veliko prevar, odpirajo se podjetja, ki trdijo, da so našla nove zaloge, in prosijo za vložke pri nadaljnjih raziskavah, ko dobijo denar, pa preprosto izginejo, saj zalog niso res našla. Enako se je po njegovih navedbah dogajalo v času največjega povpraševanja in visokih cen redkih zemelj in grafita.

Litij tako postaja najdonosnejše blago, pravzaprav je zagotavljanje njegove stalne dobave postalo glavna naloga tehnoloških podjetij v ZDA in Aziji, litijska mrzlica pa se je pravzaprav šele začela in z raziskavami pušča odprtih še veliko priložnosti, razlagajo strokovnjaki. Tekma v odkrivanju novih nahajališč litija se bo nadaljevala tudi prihodnje leto, ko se pričakuje največje število novih iskalnih projektov. Goldman Sachs litij imenuje »novi bencin«, The Economist govori o »najbolj vroči dobrini na svetu«, uspešni vlagatelji pa si manejo roke z več kot 1000-odstotnimi donosi. Cena litija se je od leta 2015, ko je znašala 7000 dolarjev na tono, do leta 2016, ko znaša že več kot 20.000 dolarjev na tono, potrojila. Rast cene, kot je vidno na grafu, se je začela leta 2004, ko se je z 2000 dolarjev za tono do leta 2008 približala 7000 dolarjem.

Do leta 2023 naj bi se trg baterije litij-ionske baterije povečal na 46,2 milijarde, kar pomeni 11-odstotno letno rast, navaja portal Oilprice.com. Proizvodnja litija naj bi se do konca tega desetletja tako potrojila. Kitajska bo leta 2018 v Avstraliji odprla 306 milijonov evrov vredno tovarno litija, a ker naj bi z njenim odprtjem zamujali, naj bi cene naslednje leto spet krepko poskočile.

Petinsedemdeset odstotkov zalog litija je sicer v tako imenovanem litijskem trikotniku med Bolivijo, Čilom in Argentino. Glavna proizvajalka baterij je trenutno Avstralija, takoj za petami pa ji je Kitajska, ki bo z že omenjeno novo tovarno lahko prevzela prvo mesto.

Za proizvodnjo litij-ionske baterije je potreben tudi kobalt. Enainpetdeset odstotkov svetovne zaloge ima Demokratična republika Kongo, četrta na svetu po številu sodobnih sužnjev in izkoriščanju otrok za poceni delovno silo. Stotisoče ljudi velikokrat le z golimi rokami in brez kakršnekoli zaščite vsak dan koplje stotine metrov globoko. Plačilo je odvisno od količine izkopanih mineralov, če jih ne najdejo, denarja ni, sicer pa v povprečju zaslužijo le od dveh do treh dolarjev na dan, s čimer morajo preživljati sebe in družine.

Industrija litij-ionskih baterij se zdaj boji, da bi politični nemiri in uporniške skupine v Kongu lahko povzročili motnje v dobavi kobalta in drugih mineralov. Teh je največ zgoščenih v okolici mesta Kolwezi, ki mu zaradi ekonomske pomembnosti pravijo tudi pljuča Konga.

Washington post je pred kratkim razkril, da tudi Apple kupuje baterije, ki so proizvedene iz kobalta, izkopanega v Kongu. Pridobivanje kobalta je eno najtežjih, saj je element, ki nastaja kot stranski produkt odkopavanja in predelave bakra in niklja. Lani je podjetje Glencore, ki ga je zanimal predvsem baker, zaradi začasno nizkih cen zaprlo rudnik v Kongu, kar je avtomatično vodilo v tri odstotke manjšo proizvodnjo kobalta. Če bi se to isto podjetje odločilo zapreti še en rudnik v regiji, bi to pomenilo 13 odstotkov manjšo svetovno proizvodnjo kobalta, kar bi bistveno povečalo pritiske na ceno in obstoječe proizvodne zmogljivosti, ki jih je že zdaj premalo.

Več iz rubrike

Komentarji: