Mučna pot na vrh

Lotevamo se vizij in strategij za povečanje blaginje države, pri tem pa ne govorimo o ljudeh, ki bodo to sposobni izpeljati. Ne upamo si povedati, da bodo inovacije, raziskovanje in razvoj (RR) finančno politično težišče prihodnje politike (Vizija Slovenije 2050 o tem molči). Nikjer ni obljube, da bodo proračuni za RR tako države kot podjetij v prihodnjih desetih letih imeli večje stopnje rasti kot celoten proračun. In nazadnje: nikjer ni zavesti, da še tako visoke vsote za RR ne bodo dale rezultata brez genialnih ljudi. Slovenci jih potrebujemo prav posebej danes, ko se odloča o tem, ali bomo med prvimi v Evropi po vplivu in idejah. Za inovativno Slovenijo je to pogoj.

Ne opirajmo se na kolektiv, kajti to je invaliden privid, ki nam daje občutek moči, v resnici pa se v tem skriva nemoč. Potrebujemo jih samo nekaj, kajti možgani, ki rojevajo ideje iz zakladnice domislekov, zamisli, domišljije, so redki in neprecenljivi. Šele iz tega spočetja se rojevajo drugi prebliski, ki se nalagajo na prvi, originalni domislek, in tako se začne kot snežna kepa valiti po strmini navdiha, narašča po obsegu, se obrusi med letom in dobi neznanski zagon. Vsak fenomenalni izdelek v zgodovini se je začel in razvijal na tak način.

Pixabay

Iščemo genije

Bodimo stvarnejši! Ljudje, ki so rojevali ideje, mi bodo pritrdili: ko imaš osnovno idejo, iščeš sestavine, drobce potrebnih elementov, ki jih nato uporabiš pri gradnji celote novega. Steve Jobs, ustanovitelj Appla, je bil tak izreden um, z domišljijo in razgledom, ki je spremenil človeško zgodovino bolj kot kdorkoli drug. Porodila se mu je ideja, da združi telefon in računalnik z njegovim skoraj neomejenim obsegom funkcij, izrabe algoritmov in spominov. Na svoji poti domišljije in tehtanja možnosti je iskal elemente, ki bi jih lahko uporabil pri uresničenju te ideje. Oziral se je okrog sebe po raziskovalnih rezultatih na univerzah. Bil je genij: v spominu je akumuliral vse, kar se je dogajalo na univerzah, na Mitu in Stanfordu kot glavnih stebrih raziskav, ki pa niso prišle v otipljivo resničnost, ampak so ostale na eksperimentalni ravni, kot nedodelane smeti ob cesti napredka in iskanja. Tam je našel zaslone, občutljive na dotik, mikronaprave, zmanjšane na molekularno raven, superobčutljive senzorje, mikrofone, nekatere samo v obrisih, v embrijih, za katere pa je slutil, da bi lahko bili uporabni, če bi jih dodelali, zato jih je dal raziskovati v smeri aplikacije, kar je zaupal svojim razvojnim timom. Dobili smo iphone, pametni telefon.

Nimamo cilja postati »nacija start-upov«, kot si ga je postavil Izrael pred 30 leti s programi jozma. Z jozmo so aktivirali 750.000 znanstvenikov, fizikov in raziskovalcev, ki so pribežali iz Rusije.

Tudi organizacijsko je bil genij. V številnih start-upih je zaslutil nove zamisli in zmogljivosti v smislu idej, kombinacije raziskovalnih rezultatov in možnostih integracije v nekaj smiselno novega, a koristnega za njegovo idejo. Imel je neznansko sposobnost možganov za iskanje zanj potrebnih indicev iz že izdelane teorije in jeder novega pomena zanj. Seveda je imel dostop do dogajanja v stotinah raziskovalnih timov. Vse te time je začel združevati, dal jim je cilj in smisel, dal jim je nalogo, ki so jo nato razdelali. Nikoli ni bil zadovoljen, vzbujal je jezo pri sodelavcih, ker mu ni bilo nikoli dovolj in je hotel še globlje. Priganjal jih je frenetično in z besom, nikoli mu ni bilo dovolj hitro, bil je obseden s spodbujanjem ljudi, ki jih je visoko cenil in večkrat precenil. Takšne je surovo zavrnil. Zato so ga nekateri zaničevali, a mnogi oboževali.

Pixabay

Zakaj to pripovedujem Slovencem

Ker takšnega genija čakamo, ki bi imel v glavi vse raziskovalne začetke, vse embrije novega, ki pa niso zaživeli in niso mogli, ker ni bilo nikogar, ki bi jih združil in povezal v neko novo celoto. Kakšno? V tem je skrivnost, v tem je prihodnost. Ker je takšnih napol dodelanih, a neizkoriščenih drobcev največ v Ameriki, je jasno, da se tam rojevajo ključni novi začetki novega življenja, nove dobe. Ameriški sistem je elastičen, ne pozna birokracije, dopušča razcvet skupin in njihovo povezovanje ne oziraje se na institucije in meje. Takšen človek bo našim start-upom vdihnil smer in življenje, smisel in elan, usmeril bi jih in navdušil z evforijo, ki je osnova odličnega dela. Zdaj je pri nas situacija za start-upe osamljena. Potrebno je več revolucije in manj slavljenja. Bum start-upov je rezultat pomanjkanja visokokvalitetnih delovnih mest v »stari« ekonomiji. Pa tudi rezultat politik na mitih o podjetništvu in start-upih. To ni naraven razvoj, ki raste iz radovednosti, iz neugnanosti ljudi, ki hite iskati novo na svojih idejah.

Če hočemo dobiček, moramo bolje razumeti, od kod se jemljejo dobički. To je probiznis zgodba. Te ne obvladamo.

Fascinacija nad start-upi izhaja iz pogleda, da Slovenija nima podjetniške kulture Silicijeve doline. Ta napaja našo vznesenost nad malimi podjetji, ki izvira iz ideje, da ekonomska rast prihaja iz malih podjetij. Ni pa empiričnih dokazov za to podporo, če vzamete število delovnih mest, produktivnost ali inovativnost. To so ideje o povečanih posojilih start-upom. Vendar start-upi niso podfinancirani, niti niso pomembna vrednost za ekonomijo. Država vlaga v RR okrog 132 milijonov evrov na leto, skoraj toliko, kot daje za policijo. Ali ne bi bilo to koristneje dati univerzam, ki dvigajo človeške kapacitete in rast?

Če upoštevamo število delovnih mest tri leta po ustanovitvi, ni veliko ustvarjenih novih delovnih mest. Samo odstotek novih podjetij ima po šestih letih prodajo nad milijonom evrov. Srednja prodaja šest let starega podjetja je manj kot 250.000 evrov. So najmanj produktivna in inovativna. Naše število prijav patentov pri Evropskem patentnem uradu je nenehno okrog 60 na milijon prebivalcev, v Avstriji je 3,5-krat večje: 250, v Švici in na Finskem 400. Od tega imamo na področju visoke tehnologije samo 7 odstotkov vseh in polovica jih je v tuji lasti. Podjetja z večjo rastjo (približno 6 odstotkov vseh malih in srednjih podjetij) ne pridobijo ničesar od naše evforije. Fokus na podjetniške ekosisteme je značilen za obsedenost z malimi in srednjimi podjetji v smislu rasti in inovacij. Važna je inovacija v ekosistemu, ki ga tvorijo, in postanejo naj inovativna podjetja z veliko rastjo.

Kako do »inovativne Slovenije«

Pametna rast z inovacijami se je zgodila v državah z veliko skupino srednjih in velikih podjetij in majhno skupino malih podjetij, ki so nastala iz teh velikih podjetij in univerz. Ta podjetja so v ZDA ogromno pridobila od vladne podpore za RR. Na vodilno vlogo velikih podjetij, ki gradijo nove tehnologije in dajejo veliko za RR, nenehno opozarja dr. Mariana Mazzucato z univerze v Sussexu (od letos je profesorica na UCL London in direktorica londonskega Inštituta za inovacije), tudi svetovalka ameriškega kongresnega odbora za znanost in raziskave. Njeni nastopi pred tem odborom (najdete jih na youtubu) so prava šola o vlogi državne podpore inovacijam. Izdala je šest knjig, zadnja je The Entrepreneurial State: debunking public vs. private sector myths (Podjetniška država: razkrinkanje mitov o javnem sektorju proti zasebnemu) iz leta 2013. Sodeluje z vladami Avstrije, Nemčije, Argentine, ZDA, zlasti pa z italijansko, ker je italijanskega rodu, čeprav rojena v Chicagu. Dokazala je, da je ameriška vlada dejansko financirala na univerzah vse, kar je Jobs integriral v pametni telefon iphone (internet, GPS, zasloni na dotik, orodje za prepoznavo glasu Siri).

Sam Apple daje malo za RR glede na druga podjetja, ker spretno izkorišča že raziskana področja. Svojo spretnost razvijanja in konstruiranja uporablja na teh tehnologijah ter učinkovito pluje na valu, ki ga podpira vlada. Apple, Compaq in Intel uživajo koristi javnih podpor za zgodnjo stopnjo raziskav: SBIC za Apple, SBIR za Compaq in Intel. Buma v biotehnologiji (in zagonskih podjetij, ki jih je izlegel) nista napajala naključni dvig genijev in šušmarjenje, ampak dva dejavnika: Bayh-Dolov zakon, ki je dovolil javno podprte projekte za patentiranje (kar je sprožilo eksponencialni dvig start-upov na temelju teh patentov), in množična podpora bazam znanja na univerzah. Med letoma 1936 in 2011 je ameriški nacionalni inštitut za zdravje vložil v RR 792 milijard dolarjev. Mala inovativna podjetja ogromno pridobijo v sodelovanju s tem ekosistemom.

Pixabay

Prof. Mazzucato je to raziskala in veliko prispevala k novemu pogledu na inovacije. Njen predhodnik na katedri za inovacije na univerzi v Sussexu je bil prof. Christopher Freeman, takrat, v sedemdesetih, je imel revolucionarne pojme o inovacijah; izhajal je iz dejstva, da so nosilci inovacij industrijska podjetja, zato morajo univerzitetni raziskovalci z njimi sodelovati, po njih utirati smeri svojih raziskav. Po tem prepričanju je bil tedaj v Evropi nekaj posebnega, kaj šele za nas, vzhodnjake. Z njim sem se srečal v Londonu kot direktor inštituta za raziskave, razvoj in projektiranje Litostroj. Povabil sem ga k nam, da me podpre pri vodstvu podjetja in da pokažem raziskovalcem, ki takrat niso marali nič slišati o sodelovanju z industrijo; to je bilo leta 1972. Res je prišel, na naše stroške. Veliko smo od njega pridobili, pri novi organizaciji smo se zgledovali po njegovih načelih. Tedanji direktor Instituta Jožef Stefan dr. Milan Osredkar ga ni bil vesel, nerad je pustil, da je predaval pri njih o svojih idejah. In to je bilo vse. Šele nekaj let kasneje je dr. Aleksandra Kornhauser pisala o sodelovanju z industrijo kot nujnem pogoju za uspešne raziskave in razvoj (seveda brez haska). S tega stališča je Mazzucatova nadaljevala Freemanovo delo in postala kljub mladosti 47 let utiralka novih smeri v inovacijah. Postavila je trditev, ki so jo implementirale vse velike države.

Druga obsesija v svetu start-upov je vloga tveganega kapitala pri spodbujanju inovacij. Podjetja v Silicijevi dolini sprva niso bila podprta s tveganim kapitalom. Kasneje se je to spremenilo zaradi delovanja ministrstva za energijo, obrambo in zdravje. Tvegani kapital ni podpiral tveganih radikalnih inovacij, ki delujejo na dolgi rok. Fokusiran je na dobičkonosni izhod: začetno javno ponudbo IPO ali prodajo velikim podjetjem v treh do petih letih. Toda radikalna inovacija terja 15 do 20 let. Malo velikih podjetij daje veliko za bazične raziskave, kot sta AT&T ali Xerox v 60. in 70. letih. Inovacijski sistem potrebuje velika in mala podjetja za sofinanciranje inovacij vzporedno z javnim sektorjem univerz in ne samo za parazitiranje.

Na državo bi morali gledati kot na pospeševalko, olajševalko, prestrezalko tveganja, spodbujevalko, urejevalko tržnih napak, s čimer bi dosegli zahodni sistem RR. Danes imamo starega vzhodnega in zato jalovega.

Kitajska daje ogromno podjetjem v petletnem planu: 1,7 milijarde dolarjev za novo generacijo IT in za okoljsko prijazno tehnologijo. Kitajska razvojna banka CDB namenja desetine milijard dolarjev za zelene tehnologije (26 milijard v letu 2012), samo Huaweiju je »posodila« milijardo dolarjev, kar se danes že obrestuje, saj je Huawei enako kvaliteten kot najboljša podjetja Južne Koreje ali ZDA. Kitajska se je zaradi množičnega vladnega financiranja prebila med prve. Njena velepodjetja so svetovne velesile.

Mnoge razvojne banke vlagajo v obnovljive vire energije (nemška KfW, brazilska BNDES). Po ugotovitvah raziskovalne organizacije Bloomberg New Energy je bilo v obnovljive energije vloženih državnih 80 milijard dolarjev proti 12,5 milijarde iz zasebnega sektorja. Start-upi bodo uspevali v nastajajočem zelenem inovacijskem ekosistemu samo v tistih državah, kjer bo javni sektor sposoben podpirati visokotvegane investicije, ki ustvarjajo tehnologije in platforme, na katerih uspevajo start-upi. Ker zasebni finančni sektor ne financira več realne ekonomije, ampak se financira sam, vloga teh javnih finančnih institucij raste. Seveda ne povsod, in po tem se bo razlikoval vpliv start-upov. Uspešnejši bodo tam, kjer niso porezali javno podprtega RR, kot v Nemčiji, ki je po letu 2009 vsoto za ta namen povečala za 20 odstotkov.

Pixabay

Če so start-upi sami, so žrtev vse bolj kratkoročnega finančnega sistema. Problem podjetij, ki dobivajo državno podporo, je, da prvi udarijo državo kot oviro pri kreativnosti, ker zahtevajo znižanje davkov. To bo zavrlo razvoj start-upov. Na dolgi rok ne bodo mogli dobro investirati. Pomemben člen je zdrav inovacijski ekosistem kot vzvod med različnimi elementi tega sistema. Nemčija ima Frauenhoferjev inštitut, ki povezuje akademsko znanost z industrijo prek svojih 60 centrov z 20.000 zaposlenimi. Vse druge države EU nimajo javnega sektorja za RR, ker so vsi na univerzah (kar je pri nas tabu tema).

ZDA imajo dva velika RR-programa za majhna podjetja: SBIC za inovacije (od tega je največ pridobil Apple) in SBIR za inovacijske raziskave (kjer sta bila največja prejemnika Compaq in Intel). To je visokokonkurenčen program, ki opogumlja majhna podjetja, da sodelujejo v zveznem raziskovalnem in razvojnem programu s potencialom komercializacije. Ker vključuje kvalificirana mala podjetja v nacionalno RR-areno, spodbuja visokotehnološke inovacije, kjer pokriva njihove specifične RR-potrebe. Nad vsem bedi tehnološki strateški odbor (TSB), ki pa nima potenciala za ustvarjanje trga, pač pa ga ima DARPA, agencija za napredne raziskovalne obrambne programe. To je okostje uspešnega ameriškega inovacijskega sistema. Odlikujeta ga elastičnost in majhna birokracija.

Pixabay

Najbolj problematično pri javno-zasebnem partnerstvu je angažiran poslovni sektor. Če so start-upi majhni in malo trošijo za RR, ne bodo angažirani partnerji. Za EU je sploh značilno, da v velikih podjetjih malo dajejo za RR. Ta delež je visok v Nemčiji (2,5 odstotka BDP) in ZDA (2,6 odstotka). V Veliki Britaniji in na Nizozemskem je samo 1,7 odstotka pod povprečjem OECD (2 odstotka). Najslabše so države z najnižjo porabo za RR: Portugalska, Italija, Grčija in Španija. Stalno lobiranje za nizke davke in subvencije je znak problema: neangažiran zasebni sektor.

Da bi preprečili »posvetno stagnacijo«, niso poklicani start-upi, ampak inovacijski ekosistem, v katerem ta nova podjetja postanejo relevantna prek dinamične interakcije zasebnih in javnih investicij. To terja javni sektor, ki je sposoben potrošiti velike vsote za izobraževanje, raziskave in tista nastajajoča področja, ki jih zasebni sektor drži zunaj zaradi visoke kapitalske intenzivnosti in visokotehnološkega tržnega tveganja. Za inovacijski ekosistem so značilni: velika podjetja, ki reinvestirajo dobičke ne v nakup svojih delnic, ampak v človeški kapital in RR, finančni sistem, ki posoja realni ekonomiji in ne sam sebi, davčna politika, ki nagrajuje dolgoročne investicije prek kratkoročnih kapitalskih zaslužkov, imigracijska politika, ki privablja najboljše z vsega sveta, in stroga politična konkurenca, ki izziva lene udeležence in jim ne pusti, da bi se izmuznili z visokimi cenami in parazitskimi subvencijami. Parazitiranje na subvencijah je pri nas zelo razvito.

Pixabay

Zanemarjanje vloge države

Na državo bi morali gledati kot na pospeševalko, olajševalko, prestrezalko tveganja, spodbujevalko, urejevalko tržnih napak, s čemer bi dosegli zahodni sistem RR. Danes imamo starega vzhodnega in zato jalovega.

Država bi morala imeti ne birokratske vloge, ampak kreativno kot oblikovalka velikih poslanstev, pod čemer razumemo premike na ključnih odločitvah, do katerih ne pride zaradi delovanja lobijev z nepomembnimi sebičnimi interesi, recimo pri odpovedi fosilnim gorivom ali atomski energiji, in da investira v razvoj v zgodnji fazi industrij, kot so polprevodniki, internet itd. Država lahko vlaga v električno mobilnost, kot v ZDA, kar bi moral napraviti tvegani kapital, če bi resnično delal tisto, kar pravi, da je. To je neverjetno aktivna vloga države, usmerjena v poslanstvo. In to – nota bene! – v prvi državi kapitalizma. Pri tem jo vodi samo misel na tehnološko vodstvo v svetu.

Pixabay

Imamo vrsto agencij, nimamo pa ključnih agencij za inovacije, za zelene tehnologije, za industrijo zdravja, skratka za tehnološko vodstvo, ki skrbi za uravnoteženost in za odstranjevanje ovir. Tako država ne bi delovala samo kot regulator trga, ampak bi aktivno ustvarjala in oblikovala trge. Nimamo cilja postati »nacija start-upov«, kot si ga je postavil Izrael pred tridesetimi leti s programi Jozma (hebrejsko iniciativa) in vodstvom mednarodnih strokovnjakov z ameriških in evropskih univerz. Samo zaradi programov Jozma ima Izrael danes vodilno mesto v informacijski tehnologiji, je takoj za Silicijevo dolino. Z Jozmo so aktivirali 750.000 znanstvenikov, fizikov in raziskovalcev, ki so pribežali iz Rusije. Čeprav so majhna nacija, primerljiva z nami. Mi živimo v središču Evrope, nismo oddaljeni in ločeni kot Izrael. Pa se nam ne posreči tak korak. Pri nas je znanost ločena od industrije. Krivi smo sami, kot trdi prof. Mazzucato. Za nacijo start-upov potrebujemo podporo in znanje. Nimamo agencije, ki bi se ukvarjala z ustanavljanjem in širjenjem tveganega kapitala. Če hočemo v prihodnje dobiček, moramo bolje razumeti, od kod se jemljejo dobički. To je probiznis zgodba. Te ne obvladamo. Nismo se še prebudili iz socialistične nirvane, kjer država skrbi za prihodnost in načrte menedžerjev.

–––––––––––––––

dr. Marko Kos, gostujoče pero

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.