Moški si še vedno odmerjajo višje plače

Ne razumite me narobe. Rad imam ženske … v spalnici in v kuhinji, se je igralec Steve Carell zarežal v kamere. V filmu Bitka med spoloma (Battle of the Sexes) se prelevi v Bobbyja Riggsa, upokojenega teniškega asa, ki se je v ekshibicijskem dvoboju pomeril s prvakinjo ženskega tenisa Billie Jean King. »Ne pravim, da ženske ne sodijo na teniško igrišče. Hudiča, kdo bo pa pobiral žogice?« je nadaljeval s šovinističnim zbadanjem, ki verjetno ni bilo zaigrano samo v filmu, temveč delno tudi na promocijskih tiskovnih konferencah pred ekshibicijskim dvobojem leta 1973.

Žogica, ki je sprožila razpravo o enakopravnosti

Billie Jean King ni potrebovala dodatne motivacije, večna borka za pravice in enakopravnost žensk se je zavedala, da lahko z loparjem v rokah spremeni pogled javnosti na razmerja med moškimi in ženskami. »Že od enajstega leta, ko nisem smela biti na fotografiji, ker nisem nosila teniškega krila, sem vedela, da si želim spremeniti ta šport,« je dejala. Nikdar ni skrivala ambicij: »Šport sem hotela izkoristiti za družbene spremembe.«

Tudi zaradi Billie Jean King, ustanoviteljice organizacije profesionalnih teniških igralk (WTA), so danes vsaj na največjih teniških turnirjih ženske in moški enako plačani.

Na neki način ji je tudi uspelo. Ko je v enem najbolj gledanih ekshibicijskih dvobojev doslej, pred 90 milijoni televizijskih gledalcev, v treh nizih dokaj gladko premagala vidno upehanega Riggsa, so na svetu prvič resno razpravljali o enakopravnosti žensk tudi pri plačilu za delo.

Billie Jean King je leta 1968, ko je premagala konkurenco na sveti travi v Wimbledonu, spravila v žep 750 britanskih funtov nagrade. Rod Laver, zmagovalec v moški konkurenci, pa 2000 funtov. Na manjših turnirjih so bile razlike precej večje, teniške igralke so si pogosto lahko obetale 10-krat ali celo 12-krat nižje zneske na čekih.

Danes je tudi zaradi Billie Jean King, ki je zaradi nestrinjanja z moškim pogledom na ženski tenis ustanovila organizacijo profesionalnih teniških igralk (WTA), vsaj na največjih teniških turnirjih zgodba drugačna. Med najboljše teniške igralce, pa naj bodo moškega ali ženskega spola, se nagradni sklad razdeli enakopravno.

Reuters

Plačna (ne)enakopravnost

Enakopravnost med spoloma kljub temu ostaja krilatica, ki jo radi izrekajo pretežno politiki. Čeprav drži, da imajo ženske danes volilno pravico, možnost šolanja, na plačnem področju še vedno niso enakopravne.

Povprečna bruto plača, ki so jo leta 2016 mesečno prejele visoko izobražene ženske pri nas, je znašala 2146 evrov in je bila debelih 450 evrov nižja od povprečnega zaslužka enako izobraženih moških.

Povprečna bruto mesečna plača žensk je bila leta 2016 v Sloveniji slabih 6 odstotkov nižja kot pri moških, ki so povprečno zaslužili 1732 evrov bruto. Največje razlike so pri poklicih, ki zahtevajo višješolsko ali visokošolsko izobrazbo, je mogoče razbrati iz podatkov državnega statističnega urada. Povprečna bruto plača, ki so jo mesečno leta 2016 prejele ženske pri nas, je znašala 2146 evrov in bila debelih 450 evrov nižja od povprečnega zaslužka enako izobraženih moških. Izraženo v odstotkih to pomeni, da so bile plače žensk nižje za 17,3 odstotka v primerjavi z moškimi. Kljub veliki razliki se je ta med krizo nekoliko zmanjšala, leta 2008 so namreč visoko izobražene ženske zaslužile kar 21,4 odstotka manj od moških.

Čeravno zelo počasi, gre trend v pravo smer, tudi v svetu. Toda razlike med plačami še vedno ostajajo. Iz študije o plačah, v kateri so analitiki kadrovske agencije Korn Ferry analizirali več kot 20 milijonov plačnih listkov, ki jih je izplačalo več kot 25.000 organizacij iz najmanj 110 držav, je mogoče razbrati, da so moški v povprečju plačani skoraj 18 odstotkov bolje od žensk. Plačni prepad vendarle ni tako mogočen, če pri ocenjevanju podatkov upoštevamo poklice in višino, do katere je oseba prilezla po korporativni lestvici. Plačna razlika med ženskami in moškimi, ki so enako izobraženi in na enaki funkciji v istem podjetju, tako skopni na vsega 1,6 odstotka.

Reuters

Zadnji podatek dokazuje, da je mogoče vsaj del plačnih razlik pripisati izključno spolu, vendar to ne kaže celotne slike. Iz poročila o plačah, ki ga letno objavlja Mednarodna organizacija dela (ILO), je namreč mogoče razbrati, da so plačne razlike marsikdaj še precej večje, zlasti med najbolje plačanimi kadri. Izvršni direktorji naj bi za isto delo prejeli kar 40 odstotkov višje plačilo od ženskih kolegic. Plačni prepad med moškimi in ženskami iz zgornjega odstotka najbolje plačanih Zemljanov pa naj bi bil kar 45-odstotni.

Privid zvezdniške enakopravnosti

V odstotek najbolje plačanih spadajo tudi nekatere najboljše športnice in zvezde s filmskih platen, ki po zaslužkih velikokrat krepko zaostajajo za moškimi kolegi. Stanje v Hollywoodu najbolje ponazori razlika v plači, ki sta si jo za film Ves denar sveta (All the Money in the World) izpogajala igralca Mark Wahlberg in Michelle Williams. Prvi je spravil v žep pet milijonov dolarjev, Michelle Williams pa 650.000 dolarjev – razlika je več kot 7,5-kratna.

18 % nižje plače od moških imajo povprečno ženske, ugotavljajo v kadrovski agenciji Korn Ferry.

Še preden je film prišel v kinematografe, je svet pretresla hollywoodska afera o spolnih zlorabah, ki še danes dviga prah. Eden od »padlih velikanov« je bil tudi Kevin Spacey, prvi mož uspešne TV-serije Hiša iz kart (House of Cards), ki je igral odločilno vlogo tudi v filmu Ves denar sveta. Režiser Ridley Scott se ni obotavljal, usodo svojega filma, ki govori o ugrabitvi 16-letnega fanta, je rešil s ponovnim snemanjem vseh kadrov, v katerih nastopa Spacey. Zamenjal ga je Christopher Plummer, mnogim znan po vlogi kapitana von Trappa iz filma Moje pesmi moje sanje. Michelle Williams ni delala težav, honorarju se je odrekla in se odpravila na snemanje v zameno za 80 dolarjev na dan. Wahlberg je prejel 1,5 milijona dolarjev, a je denar ob zgražanju javnosti podelil v dobrodelne namene.

Jennifer Lawrence, leta 2016 najbolje plačana igralka, je ena izmed najglasnejših pri opozarjanju na plačne razlike, vendar hkrati priznava, da si je pogosto za to sama kriva, saj je bila prehitro zadovoljna s plačo in se ni dovolj trdo pogajala. »Nisem hotela, da bi me imeli za težavno ali razvajeno. Takrat se mi je to zdela dobra ideja, nato pa sem videla plačilno listo filma in ugotovila, da moškim, s katerimi sem delala, vsekakor ni bilo mar, ali bodo izpadli težavni ali razvajeni.«

Najbolje plačani igralec v Hollywoodu je bil lani prav Wahlberg. Po oceni revije Forbes je za snemanje filmov prejel 68 milijonov dolarjev. Da bi prišli do najbolje plačane ženske, je treba precej nizko po seznamu. Šele na 15. mestu je s 26 milijoni dolarjev zaslužka Emma Stone, ki v Bitki med spoloma upodablja teniško legendo Billie Jean King.

Reuters

Športnice zaman iščejo pravico

Ta je večkrat poudarila, da je prinesla enakopravnost v tenis, a to velja zgolj za peščico največjih turnirjev, od leta 2007 tudi za Wimbledon. Najboljše teniške igralke so s tem postale najbolje plačane športnice na svetu. Med desetimi najbolje plačanimi je kar osem teniških igralk.

Razlike med moškimi in ženskami so medtem še vedno ogromne. Kljub podatkom iz raziskave britanskega BBC, da naj bi bili nagradni skladi v kar 83 odstotkih športov enaki za moške in ženske, je namreč med najbolje plačanimi 100 športniki le ena zvezdnica – Serena Williams.

Ženske so kot športnice marsikdaj nevidne, čeprav jih športni stilisti oblačijo v opremo, ki dopušča malo domišljije. The Telegraph je lani podal oceno, da mediji namenijo ženskim športom le 7 odstotkov medijskega prostora. Preostanek je rezerviran za moške. Za najboljše košarkarje, igralce ameriškega nogometa, bejzbola, voznike formule ena in nogometaše. Moški športni zvezdniki prejemajo bajne vsote, ženske zgolj drobtinice.

Tega so se naveličale članice ameriške ženske nogometne reprezentance, ki je doslej trikrat osvojila svetovno prvenstvo in štirikrat olimpijsko zlato medaljo. Leta 2016 se je pet najboljših nogometašic vložilo na sodišče pritožbo zaradi plačne diskriminacije. Ameriški nogometaši so za uvrstitev na svetovno prvenstvo leta 2014 prejeli vsak 69.000 dolarjev, ženske za leto 2015 pa le 15.000 dolarjev, pri čemer je treba dodati, da je uvrstitev na moško svetovno prvenstvo precej težja, ne samo zaradi večjega števila tekem, temveč tudi zaradi ostrejše konkurence. To bi lahko odsevalo tudi v obljubljenih nagradah. V primeru zmage so moški prejeli 390.000 dolarjev nagrade, ženske pa 75.000 dolarjev. Pri tem je najbolj sporno, da je ženska ekipa za ameriško nogometno zvezo precej bolj dobičkonosna. Pod črto je leta 2016 prinesla zvezi šest milijonov dolarjev dobička, trikrat več kot moška. Leta 2017 naj bi moški ustvarili celo milijon dolarjev izgube, ženska ekipa pa več kot pet milijonov dolarjev dobička.

V športu vse le ni tako črno-belo. Levji delež denarja, ki se steka v športno industrijo, je pogojen s številom navijačev, ki kupujejo vstopnice, spremljajo tekme, dvigujejo ratinge in skrbijo za to, da njihovi klubi prejemajo več sponzorskih sredstev. Ženske se v tem pogledu, tudi zaradi politike medijev, v večini športov ne morejo kosati z moškimi. Čeprav si za uspehe velikokrat ne zaslužijo enako gromkega aplavza, to ne pomeni, da v to niso vložile prav toliko trdega dela in odrekanja kot moški.

Aplavza ni slišati tudi pri pisarniških opravilih ali odločitvah na najvišji ravni menedžmenta v korporativnem svetu, naj delo opravlja moški ali ženska. Na žalost kljub temu ženske pogosto (še) ne morejo računati na enaka pravila igre. Četudi so enako izobražene, enako sposobne, delovne in učinkovite, prejemajo nižje plače od moških.