Mladen Milanović Kaja: Tudi na Balkanu lahko obogatite
 s pametjo in delom

O poslovnežu, ki mu mediji v BiH pripisujejo močne in sporne politične zveze, se večinoma zgolj ugiba. Do zdaj namreč še ni dal intervjuja za noben časopis, ne doma in ne v Sloveniji. Za prvi intervju smo ga nagovorili v Delovem Svetu kapitala.

Kar preberem o vas v medijih, je, recimo, kar zanimivo. Kaj pravite o tem?

Medijev ne želim komentirati. Žal so novinarji postali sodniki, tožilci in preiskovalci. Vse informacije, točne in netočne, gredo iz medijev. Resna država ne more biti resna, če stvari ne spravi v red, torej da policija opravlja svoje delo, tožilci in sodniki svoje, ne pa da to počnejo novinarji. Naj dajo en dokaz za vse, kar so pisali. Od mene je novinar zahteval denar.

Kje, v Banjaluki?

Da, zahteval je sto tisoč konvertibilnih mark (50.000 evrov), da ne bi pisal slabo o meni. Denarja mu nisem dal, in potem se je začela vsa gonja proti meni. Do takrat o meni nikoli nihče ni napisal nič slabega, le ta novinar o meni ves čas piše slabo.

Pravite, da bi v resnih državah te stvari morale biti urejene. Ali obstaja resna država na območju nekdanje Jugoslavije?

Ne sprašujte me tega, nisem politik.

osebni arhiv

Vem, da niste. Delate pa v teh državah, plačujete davke in prispevke, mnenje lahko imate.

Res je. Naj vam povem, ko državo potrebujemo, da obstaja, se izkaže, da obstaja. Se pa bojim, da so preiskovalni organi najbolj odpovedali v vseh nekdanjih državah Jugoslavije. Marsikje je kriminal prerastel preiskovalce, pri nas v Banjaluki je znano celo, da so bili nekateri inšpektorji vpleteni v kriminalna dejanja.

Vsako poletje grem v samostan Hilandar na grški sveti gori Atos. Tam sem deset dni v samoti, živim z menihi zelo skromno.

Kako je delati v takšnem okolju?

Zelo težko, sam, denimo, že leta delam vsak dan po 16 ur. Z izjemo nedelje. In potem nekdo pride in mi očita, da sem kriminalec. Moja davčna kartica je na očeh v vseh državah v Beogradu, kjer imam podjetje, imam deset podjetij v Banjaluki, Mrkonjić Gradu in Bijeljini ter dve podjetji v Ljubljani, KPL in Tač.

Na Hrvaškem nimate podjetja?

Ne.

Načrtujete tam kakšne posle?

Bomo videli, najraje bi širil svoj posel v Sloveniji.

Tu se vam zdi najbolj obetavno, zakaj?

Slovence sem imel od nekdaj rad kot narod in z Gorenjem delam od leta 1998, sem njihov največji partner na območju Bosne in Hercegovine. Vsi Slovenci, ki jih karkoli o poslovanju z mano zanima, lahko te informacije dobijo od Gorenja. Prav rad bi videl, da kdo pri njih preveri moje reference.

Koliko prodate za Gorenje na leto?

Ker sem precej razširil svoje poslovanje, imam 1600 zaposlenih in direktorja, ki mi ta del posla vodi, ne vem na pamet, kolikšen je njegov obseg. Vem pa, da smo na začetku, med letoma 1998 in 2000, ko je Gorenje nujno potrebovalo dobrega kupca v BiH, delali z okoli 20 milijoni evrov prihodkov na leto. To se je z leti zmanjšalo, smo pa pomembno prispevali k temu, da je Gorenje v BiH danes to, kar je.

osebni arhiv

Od kod tako dobro mnenje o Slovencih?

Nisem nacionalist. Tu nikoli, ampak res nikoli nisem doživel nikakršne neprijetne izkušnje zaradi svoje narodnostne ali verske pripadnosti, in to me zelo veseli. Poleg tega se mi zdi zelo pomembno, da so Slovenci izjemno pridni in delavni ljudje. Tako je tudi pri meni v podjetju, red, delo in disciplina.

Je bilo tako tudi, ko ste vstopili v slovenski podjetji?

Ne. Če bi bilo tako, podjetji ne bi prišli v tako slab položaj. Tudi če obiščete moja podjetja v Bosni, boste videli, da je zadaj resen gospodar, roka, ki vse to vodi. Da ni tako, kot piše omenjeni novinar, da sem nekakšen kriminalec in tajkun z ne vem kakšnimi političnimi povezavami.

Poznate Milorada Dodika, ki je alfa in omega vsega dogajanja v Republiki Srbski?

Z gospodom Dodikom sem se v življenju morda desetkrat sestal, nikoli nisem bil v politiki. Kot najboljšega dijaka v razredu v srednji šoli so me silili, da se vključim v komunistično partijo, a se nisem.

Zakaj?

Poglejte, moj oče je bil predsednik cerkvenega odbora, tudi sam sem redno hodil v cerkev. To dvoje ne gre skupaj. Druga stvar je, da nikoli nisem imel nikakršne potrebe po vstopu v politiko, da bi si s tem kakorkoli izboljšal materialni položaj.

Kakšna je vaša poslovna zgodovina, kaj vas je pripeljalo v podjetništvo?

Zakaj noben naš zaposleni ne razmišlja o stavki, zakaj noben moj delavec ni nikoli šel na ulico? Zaradi zaupanja. 

Že moj ded je bil zasebni podjetnik, to je bilo v času Kraljevine Jugoslavije, ukvarjal se je s prevozništvom. Moj oče je bil v Jugoslaviji podjetnik, oba brata sta podjetnika. Septembra bo 32 let, odkar sem v zasebnem podjetništvu. Povsod lahko preverite, pri mojih bankah, poslovnih partnerjih ali zaposlenih, ali smo kdaj zamudili s plačilom, kako redno plačujemo, ali sem kdaj komurkoli dolgoval en fening. Ugotovili boste, da nikoli pri nikomer nismo zamudili s plačilom.

Kaj je s tem črnim seznamom Svetovne banke, na katerem ste se znašli? Zakaj in kako?

Dobil sem sankcije Svetovne banke za neki razpis za gradnjo neke ceste v mestu Banjaluka, ki jo je financirala Svetovna banka. Na razpis sem se prijavil s svojima podjetjema, eno je bilo drugo in drugo četrto najviše uvrščeno po ceni. Tega posla nismo dobili niti nismo nikoli delali na teh projektih. Dobil sem sankcije, ker povezana podjetja ne morejo nastopati zaradi manipulacije s cenami.

Kako lahko drugi in četrti na razpisu manipulirata ceno?

To sem tudi jaz njih vprašal in jih prosil, naj mi povedo formulo, kako lahko jaz manipuliram s ceno. Ponudil sem jim, da jim za to podarim obe podjetji. Če bi prvouvrščeni na razpisu odstopil, bi se razpis razveljavil, obe moji podjetji poslujeta ločeno, vsako s svojo komercialo, direktorjem in vsako se bojuje za svoj posel na trgu, za svoj dobiček.

Predstavljam si, da so vam sankcije precej škodile. Ali še veljajo?

Sprožili smo postopek za odpravo sankcij in predvidevam, da bodo do februarja umaknjene. Seveda so nam škodile, predvsem našemu ugledu. Ampak predstavljajte si absurd, moja prva banka je Unicredit, druga Raiffesen, tretja pa Intesa, delam izključno z resnimi evropskimi bankami. Ali menite, da bi mi te banke stale ob strani, če bi bilo kaj resnega na teh sankcijah? Ko so me vprašali, zakaj sem sodeloval na razpisu z dvema podjetjema, je bil odgovor preprost: nikjer ni pisalo, da ne smem nastopiti z dvema podjetjema.

Kaj je glavnina vašega posla, ceste, gradnja?

Ne, trgovina je moj največji posel od začetka, zdaj je delež prihodkov od trgovine in gradbeništva približno enak.

Ne delate v Federaciji?

Delamo, nekaj malega. Vendar imamo dovolj dela že na svojem območju, od koder smo doma.

Delate pa v slovenski prestolnici. Ali je res, da ste Jankovićev človek?

To je zelo nesramno predstavljanje mene slovenski javnosti. Gospoda Jankovića sem prvič videl, ko sem kupil podjetje in sem se šel s svojim tedanjim generalnim direktorjem Stanekom in tehničnim direktorjem Plutom seznanit z njim. Janković je takrat rekel: »Kje je moj denar?«, to je bila šala. Neki kreteni so napisali, da sem prinesel torbo z denarjem in kupil podjetje.

Ni bila gotovina v igri?

Kje pa! Saj v gotovini niti 20.000 konvertibilnih mark (okoli deset tisoč evrov) ne morete prinesti čez mejo. Lahko dokažem, da sem najel posojilo in kupil KPL. Pozivam vse preiskovalce, da si ogledajo ta dokazila, kako so mi odobrili kredit, kdaj mi je bil odobren in kdaj sem denar nakazal. Ves tok denarja je jasno viden. Potem sem dokapitaliziral KPL za tri milijone evrov in kupil Tač. Plačali smo 450.000 evrov kazni davčni upravi za neke sporne posle, ki so jih sklepali pred mojim prihodom.

Koliko davkov in prispevkov ste plačali, odkar ste v Sloveniji?

Pri plačah smo, odkar sem tu, dali od 12 do 15 milijonov evrov. Na mesec plačamo v povprečju 170.000 evrov. Zagotovo smo po nakupu podjetij v Sloveniji plačali 20 milijonov evrov. Nakup pa nas je stal okoli 13 milijonov evrov.

osebni arhiv

Vam je žal, da ste kupili KPL?

Ne. KPL je bil že prej znan po kakovosti izvedenih del in prepričan sem, da če vprašate kogarkoli od naših naročnikov, vam bo povedal, da smo kakovost še povečali. Raje vprašajte varnostnike v našem podjetju, kdaj odhajamo domov, kako veliko delamo.

Kupujete nasedla podjetja in jih sanirate, kako težak posel je to?

Samo banjaluška tržnica je bila podjetje v spodobnem stanju, zanjo smo plačali 46 milijonov mark (23 milijonov evrov), vse druge naložbe so bila podjetja bodisi v stečaju bodisi zrela zanj. KPL je bil v katastrofalnem stanju, če ga ne bi sam dokapitaliziral s tremi milijoni evrov, verjetno ne bi preživel. Izjemno zapleteno delo je reševanje podjetij iz takšnih težav.

Pri tem ne gre le za denar?

Kje pa! Denar je najmanjša težava, lahko daste denar nekomu in bo uničil tudi dobro podjetje. Najprej morate biti resni in imeti bogate izkušnje na tem področju. Zakaj noben naš zaposleni ne razmišlja o stavki, zakaj nikoli noben moj delavec ni šel na ulico, niti ni omenil, da mu je slabo, tudi noben moj delničar me ni nikoli prijavil zaradi kakršnekoli malverzacije? Pri tem gre za vprašanje zaupanja.

Koliko zaposlenih imate v Sloveniji in kakšni so načrti?

Imamo približno 350 zaposlenih, potem ko smo odpustili nekaj ljudi, ki jih nismo potrebovali, smo zaposlili nove in jih imamo zdaj okoli 20 več kot ob našem prihodu v podjetje. V Sloveniji se nameravamo še širiti. Ali bo to prevzem ali se bomo kako drugače širili, bodo pokazali čas in razmere. Sam neprestano vse kupujem in vse prodajam.

Bi prodali KPL?

Kdorkoli ga hoče kupiti, ga lahko kupi. In kdorkoli bo kaj prodajal, me lahko pričakuje med kupci, če presodim, da je to dobra naložba.

Torej imate oči odprte, kaj bo s Tobačno, vam bo uspel nakup?

Ne vem. Tobačna ima velik poslovni potencial, ponudili smo največ in pričakujemo, da jo bomo na koncu dobili. V Banjaluki nas poznajo po kakovostni gradnji stanovanj in poslovnih objektov. Gradili smo poslovni objekt za zagrebški Agram, velik 22.000 kvadratnih metrov, kmalu bo odprt. Zgradili smo številne stanovanjske stavbe za trg, pripravlja se 50.000 kvadratnih metrov velik projekt stanovanjske gradnje.

Koliko so vredni vsi projekti, ki jih vodijo vaša podjetja?

Ta zadnji v Banjaluki je vreden med 40 in 50 milijoni evrov, težko bi ocenil, koliko je vredno vse skupaj.

Kaj se dogaja z vašim projektom na Litijski cesti v Ljubljani?

Čakamo na spremembo prostorskega načrta, da bomo vedeli, kaj, koliko in kako bomo lahko tam gradili. Bomo videli, kaj nam bo mesto dovolilo.

Kako vas je sprejela Ljubljana?

Dobro. Najbolj krivično tu v Sloveniji se mi zdi to, da so Finance pohitele o meni objavljati zelo grda besedila, da sem tajkun in ne vem kaj še vse.

Zakaj jim niste povedali, da niste?

Vi ste prvi novinar, ki mu dajem svojo izjavo. Prvi v mojem življenju.

Zakaj ravno meni?

Bili ste vztrajni.

Tečen?

Ne tečen, vztrajen. Imam potrebo javnosti pokazati, da lahko v naših prostorih s svojim delom in pametjo zaslužite resen denar in da vam za to ni treba biti kriminalec.

Se da?

Seveda. Pa ja ne mislite, da smo vsi bogati ljudje lopovi?

Ne vsi. Sem pa zadržan do bogatih ljudi na Balkanu, kjer so številni nesramno obogateli po bližnjicah in s pomočjo politike.

Pridite k meni v Banjaluko in se prepričajte na podlagi dokumentov. Proti meni ni bilo nikoli preiskave, glede ničesar. Vsako leto imam od 50 do 70 finančnih nadzorov.

Kako vas spremljajo v Sloveniji?

Ne vem. Slišim, da zelo pozorno. Sploh me ne zanima, naj vsak dela svoje, zato jih država ima.

Koliko ste »težki«?

Imam veliko posojil. Da bi vi vedeli, kje je kdo, morate poznati zgodbo, kako je to pridobil. Sam sem imel še v komunizmu več kot milijon nemških mark, pri 25 letih sem postal milijonar. Imel sem svoje prevozniško podjetje in zelo donosen gostinski lokal. Zelo veliko sem delal takrat, tudi 20 ur na dan, avtobus sem si kupil že pri 23 letih.

Kje ste bili med vojno?

Nisem bil v vojni, imel sem svoj gostinski lokal v Mrkonjić Gradu, kasneje sem kupil še enega. V vojni smo vsi veliko izgubili, vojna je nekaj najhujšega, kar se ljudem lahko zgodi. Med vojno mi je uspelo ohraniti svoj milijon, to se mi zdi res velik dosežek. Ni pomembno, koliko ima kdo denarja.

Bi se vi v Sloveniji uvrstili med sto najbogatejših?

Ne bi, niti v Kopru ne bi prišel med sto najbogatejših. Nikoli se nisem primerjal z drugimi, prepričan sem, da je vsak človek edinstven. Denar ni merilo ničesar, najpomembneje je biti zdrav, imeti normalno družino, dobre odnose v njej. Imam štiri sinove, najstarejši ima dve podjetji, med drugim vodi našo zavarovalnico in njeno delo je njegov rezultat.

Vera vam veliko pomeni, povejte mi, kako preživljate svoj dopust?

Vsako poletje grem za deset dni v samostan Hilandar na grški sveti gori Atos. Tam sem deset dni v samoti, živim z menihi zelo skromno. Že kot otrok pri štirih letih sem imel željo zgraditi svojo cerkev. To željo sem si izpolnil, zgradil sem cerkev v svojem kraju.

Evropa se vrača k tradicionalnim vrednotam, družina, cerkev, nacionalne meje. Nas mora ta trend skrbeti, ko gre za Balkan?

Ljudje živijo zelo slabo, vojna je vse uničila, tudi delovne navade so uničene. Rdeči križ je s svojimi donacijami uničil delovne navade ljudi pri nas. Težava je, da ljudje nimajo volje ne za življenje in ne za delo. Vtis imam, da nihče nima ne volje in ne živcev za karkoli. Morda stanje niti ni tako zelo slabo, kot si ljudje sami naslikajo.

Je težava neprestana gonja za uspehom in materialnimi dobrinami?

Vsi bi bili menedžerji, vsi bi dobro živeli, zaslužili milijon mark čez noč, delali pa najraje ne bi. Nikoli nisem govoril o denarju, če o njem govorite, ga ne boste imeli. Tako kot je zdaj, ne bo šlo več dolgo. V BiH lahko prevozite sto kilometrov in ne vidite ene krave na travniku.

Vrniva se k poslu, kakšno se vam zdi slovensko poslovno okolje?

Kriza se še vedno občuti. Še vedno je več podjetij kot poslov, ki jih ta podjetja lahko opravljajo. Vendar je Slovenija kljub vsemu veliko boljše okolje od Bosne in Hercegovine. Z otroki sem se dogovoril, da se bodo preselili sem, tu bomo živeli in verjetno tudi zaprosili za državljanstvo, ne vem pa, kakšni so postopki v zvezi s tem.

Plačilna disciplina je bila pri nas dolgo resna težava, kako je zdaj s tem?

Še vedno je to težava. Imamo veliko neplačanih terjatev, bomo še videli, kako se bo to izšlo. Pred prihodom sèm sem vedel, da se povsod zamuja s plačili, nisem pa pričakoval, da bo tega toliko. Nesporno pa je, da je Slovenija v vsem daleč pred vsemi drugimi republikami nekdanje Jugoslavije.

osebni arhiv

Za KPL je zelo pomembno sodelovanje z Ljubljano zaradi koncesije, ste mestni gradbinec.

Tudi za mesto je zelo pomembno sodelovanje s KPL. Seveda se bomo potrudili, da bodo odnosi še naprej zgledni, in prepričan sem, da kakovost naših del govori sama zase. Za mesto je zelo pomembno, da ve, s kom ima opraviti in kaj smo zmožni narediti. Sicer pa je moja prva prednostna naloga prestrukturiranje podjetja, tu je še vedno dovolj dela, vsaj 20 odstotkov imamo prostora za izboljšanje.

Kaj in kako naprej?

Ko smo vstopili v podjetje, je bilo to videti grozljivo v vseh pogledih. Na računu niso imeli niti sto evrov, računi so bili blokirani, plače neizplačane, enako nadure, bili so v več kot 200 tožbah. Podjetje smo kadrovsko osvežili, še iščemo delavce, kupili smo nekaj nove mehanizacije, najpomembneje pa je, da smo kupili novo separacijo za kamnolom v občini Dobrepolje. Samo v ta obrat bomo vložili okoli tri milijone evrov. To bo najsodobnejši obrat, kar je mogoče.

Nepremičnine v Ljubljani so velik posel, šepeta se o balonu. Če kdo, se na nepremičnine spoznate vi, kdaj bo počilo?

Obstaja hebrejski pregovor, kupujte, ko vsi prodajajo, prodajte, ko vsi kupujejo. To je moj odgovor na vaše vprašanje. Tisti, ki prodajajo, naj torej prodajo.

Tobačna in Litijska se kar vlečeta, se ne bojite, da boste zamudili pravi trenutek?

Imam nekaj dolgoročnih projektov in nekaj kratkoročnih. Tobačna, ki jo kupujemo, je dolgoročni projekt. Litijska je naša in bo naša ostala, nimamo pogojev za gradnjo tam, moramo počakati na spremembo prostorskega načrta. Ko bo urejeno, bo.

Ste poskusili zadevo na mestni občini kako pospešiti?

Ne. Naj gredo zadeve v svojem toku, da nam nihče nič ne očita. Kolikor vem, je sprememba prostorskega načrta predvidena za konec leta 2018. Mi trenutno za to območje pripravljamo neke idejne rešitve in nič več.

Ko ste vstopili v KPL, je bilo stanje grozljivo, kako je to mogoče v podjetju, ki ima zagotovljen določen obseg posla? Nesposobnost ali nepoštenje?

Ni dovolj imeti zagotovljen posel s koncesijo. Zagotovljenih imamo 800.000 evrov na mesec, naš strošek plač pa je 700.000 evrov. Ta posel ni dovolj. Mislim, da je bilo v podjetju precej sposobnih ljudi, ki pa so verjetno delali zase in ne za KPL. Ne želim komentirati poštenosti poslovanja v preteklosti. Ne želim se vračati niti eno uro nazaj, kaj šele dan, to povzroča le dodaten glavobol. Vračanje v preteklost je metoda, ki jo uporabljajo nepošteni, metoda, ki je značilna za politiko. Ko vam ne gre, se začnete ukvarjati s preteklostjo.

Kdo je poslovnež iz BiH, ki vlaga milijone v Ljubljano

Mladen Milanović, znanci ga kličejo tudi Kaja, ki je po nakupu ljubljanskega mestnega gradbinca, družbe KPL, in Tovarne asfalta Črnuče (Tač) postal pomemben igralec med gradbinci v prestolnici in se zdaj poteguje tudi za nakup nekdanje Tobačne v Ljubljani, prihaja iz Mrkonjić Grada, približno 50 kilometrov od Banjaluke.

Lastniku 12 podjetij, ki sodijo pod okrilje matične družbe MG Mind, mediji radi očitajo tesne politične povezave z vodstvom Republike Srbske oziroma s predsednikom Miloradom Dodikom. Njegovo podjetje namreč gradi magistralne in regionalne ceste v srbski entiteti Bosne in Hercegovine. Cestne posle, plačane z javnim denarjem, pogosto spremljajo očitki o nepravilnostih in korupciji, podobno kot v Sloveniji. Pri enem od takih poslov so se leta 2012 Milanovićevi družbi MG Mind in Mrkonjić putevi ter Mladen Milanović in njegov brat Trivun Milanović znašli na črnem seznamu Svetovne banke. Milanoviću so pri poslu, ki ga ni dobil, očitali nedovoljeno dogovarjanje med prijavitelji. V njegov poslovni imperij sodijo še družbe Atom mind v Beogradu, ki se ukvarja z nepremičninami, banjaluška tržnica, banjaluška Čistoća in Tam servis, ki je bil nekoč del mariborskega Tama. Milanovićev je tudi Merkur Banjaluka, družba, ki ni povezana s slovenskim Merkurjem in se ukvarja z oddajanjem nepremičnin. Imajo tudi podjetje, ki je lastnik 35 trgovin s čevlji, in podjetje za izdelavo panelnih ograj, ki jih izvažamo med drugim v Italijo in Slovenijo. V Bijeljini ima Milanović zavarovalnico Bobar, ki jo je kupil pred letom in pol in je že med tremi vodilnimi v Republiki Srbski.

osebni arhiv

Najprej je kupil KPL in Tač, zdaj meri na Tobačno

Potem ko je konec leta 2015 Mladen Milanović oziroma njegov MG Mind na dražbi iz stečaja CPL kupil gradbeno podjetje KPL, se je njegov pohod v Sloveniji nadaljeval še z nakupom Tovarne asfalta Črnuče, ki je vodilna proizvajalka asfalta v osrednji Sloveniji. Zdaj se Milanovićev KPL poteguje še za nakup Tobačne, ki se prodaja na dražbi iz stečaja propadlega Imosa-G. Milanović se je za nakup udaril z nemškim podjetnikom slovenskih korenin Vincencem Grabnarjem, ki je v postopku nezavezujočega zbiranja ponudb za Tobačno ponudil 17 milijonov evrov, kasneje pa sta oba kupca ceno zvišala na okoli 23 milijonov evrov. Na dražbi, ki je bila včeraj in za njen izid nismo izvedeli do oddaje tega članka v tisk, je bila izklicna cena 24 milijonov evrov, dražitelja pa sta morala vplačati milijon evrov varščine.

KPL, ki mu koncesijska pogodba z Mestno občino Ljubljana velja do leta 2026, je lani s 300 zaposlenimi ustvaril 24 milijonov evrov prihodkov, kar je tri milijone evrov manj kot leta 2015, ko je prihodke povečal za pet milijonov v primerjavi z letom pred tem. Lani je podjetje z mestom ustvarilo deset milijonov evrov prihodkov, letos pa v manj kot pol leta že 7,2 milijona evrov.