Misliti Evropo, od daleč, od blizu

Iskali so pismenke, ki se po izgovoru vsaj delno ujemajo z izvirnim poimenovanjem, vendar bi hkrati imele pomen, ki v kitajskem razumevanju ustreza tem državam. Tako so Nemčijo poimenovali De-guo, in čeprav je »de« prvi zlog imena Deutschland, po kitajsko to pomeni tudi »vrlina«. Torej Dežela vrlin (kitajska beseda guo pomeni »dežela«). Franciji so določili pismenko Fa, zato ji po kitajsko dobesedno pravijo Dežela prava.

Veliko Britanijo so kratko malo poimenovali po Angliji in tako je postala Dežela junaštva. In tako naprej in tako naprej. Nizozemsko so izenačili z Lotosom in orhidejo (beseda pravzaprav zveni kot Helan, torej podobno kakor Holand), Švico z Zelo srečnim vitezom, Portugalsko z Grozdjem za na zob, vso našo celino pa so poimenovali Ouzhou, pri čemer zhou pomeni »celino«, tisti ou pa zapišejo s pismenko, ki ni samo prečrkovanje Ev-rope, ampak je v stari kitajščini pomenila tudi »opevati«.

AFP

Evropa, mešanica veličine in majhnosti

Nobeno kitajsko ime za Evropo ali posamezno evropsko državo ni tako idilično kakor ime za Ameriko: Mei-guo dobesedno pomeni Lepa dežela, in vse odkar se je Osrednje cesarstvo, kar dobesedno pomeni ime za Kitajsko Zhong-guo, začelo odpirati Zahodu, resnično nobena druga celina ni bila za Kitajce tako privlačna kot ameriška. Na drugo stran Tihega oceana so odhajali, kakor da bi sledili nekakšni srečnejši usodi, in čeprav so v svoji dolgi zgodovini imeli tesne stike z Evropejci, so o Ameriki vedeli več. In zdelo se je, da so jo lažje razumeli. Kakor da je Lepa dežela vedno govorila z bolj logičnim, doslednejšim in preprostejšim političnim jezikom kot Evropa, ki je bila za Azijce vedno mešanica paradoksa in kaosa, veličine in majhnosti, vzvišene plemenitosti in nepopisne surovosti. Celo njihovi prvi stiki z Evropejci so bili takšni: ti so prihajali širit svojo vero pa tudi delit bogato znanje, nato pa so učenim misijonarjem sledili agresivni trgovci, ki so si želeli azijskih začimb ali čaja, rožnega lesa ali draguljev.

Evropa je bila za Azijce vedno mešanica paradoksa in kaosa, veličine in majhnosti, vzvišene plemenitosti in nepopisne surovosti.

In ni minilo veliko časa od takrat, ko so azijska tla zapustili evropski kolonizatorji, ki so vse aktiviste za neodvisnost brez milosti pošiljali v zapor, krajevno prebivalstvo pa brezdušno silili k prisilnemu delu, že so se prav ti Evropejci obrnili naokoli in postali največji zagovorniki svobode in človekovih pravic. Angleži so pozabili, da so po opijskih vojnah prišli do Hongkonga kot svojega protektorata, Francozi so izbrisali iz kolektivnega spomina vse, kar so počeli v Indokitajski, in prav ti Evropejci so najglasneje učili azijske sile o pomenu demokracije in pravice do samoopredelitve. Aziji nikoli ni bilo jasno, kateri je pravi obraz Evropejcev, zato se je razširila anekdota, ki verjetno ne temelji na dejanskem dialogu, vendar pravi, da je Gandi, ko so ga vprašali, kaj si misli o zahodni civilizaciji, odgovoril: »Mislim, da bi bila to odlična ideja!«

Če upoštevamo, da je bila Indija pod britansko kolonialno vladavino vse do leta 1947, da so Francozi odšli iz Laosa, Kambodže in Vietnama leta 1953, da so Nizozemci v sedanji Indoneziji ostali do leta 1949, v Novi Gvineji pa celo do leta 1962, in da je zadnji britanski guverner (v spremstvu princa Charlesa) zapustil Hongkong leta 1997, portugalski guverner pa celo dve leti pozneje Kitajski predal Macao po 450 letih kolonialne vladavine, bomo lažje razumeli, zakaj je za večino azijskih držav Evropa postala zanesljiv partner šele po tem, ko je zaživela ideja Evropske unije kot formule, ki je dokončno odpravila imperializem.

AFP

Odnos Peking–Bruselj

Azija je od začetka evropskega eksperimenta podpirala združevanje stare celine, in to zato, ker je ta pot zagotavljala konec »obdobja velikega poniževanja«, kakor so mu odkrito rekli Kitajci, pa tudi zato, ker je ta proces tudi njih navdihoval za lastno združevanje in morda celo (nekega daljnega dne) za združitev po podobnih načelih, ki zadnja desetletja vodijo Evropejce pri ustvarjanju njihove skupnosti.

Posamezne države sedanje EU so resda že precej zgodaj priznale vlado v Pekingu (tedanje članice sovjetskega bloka že leta 1949, Švedska, Danska in Finska leto pozneje), vendar so bili diplomatski odnosi med EU in Kitajsko vzpostavljeni leta 1975, na odločitev pa je pravzaprav vplival preobrat v ZDA, srečanje med predsednikom Richardom Nixonom in vodjo Mao Zedongom ter napoved medsebojnega kitajsko-ameriškega priznanja.

Toda miniti je moralo veliko časa, da se je Kitajska prebila na čelo gospodarskih odnosov med Azijo in Evropo in da so prav odnosi med Pekingom in Brusljem postali odločilni za celotno dinamiko evropsko-azijskega partnerstva.

In vendar je rast blagovne menjave med EU in Kitajsko precej presegala stopnjo gospodarske rasti azijske sile, tako da se je od leta 1985, ko je skupni obseg menjave znašal samo 14,3 milijarde dolarjev, povečala za trikrat do leta 1994, ko je skupni obseg dosegel 45,6 milijarde dolarjev.

Evropejci so bili zgroženi nad pobojem na Trgu nebeškega miru leta 1989 in so kitajskemu političnemu vodstvu namenili številne kritike, lekcije in celo sankcije (denimo embargo na prodajo orožja, ki še vedno velja). Toda če pomislimo, kako se stara celina vede do demokracije, ki je navsezadnje nastala na njej, lahko ugotovimo, da se je šele po tem tragičnem dogodku začelo tisto pravo delo. Trgovina in naložbe so se povzpele v rekordne višine, poleg tega moramo vedeti, da se je leta 1993 letni obseg menjave povečal za 63 odstotkov v primerjavi z letom pred tem, nato pa se je celo leta 1998 oziroma leto dni po veliki azijski finančni krizi trgovina povečala za 15 odstotkov glede na leto prej.

Nemčija, dežela vrlin

Kitajci so tako potrdili svoj vtis o Evropejcih: močni v besedah, pragmatični v dejanjih. In zelo prilagodljivi pri svojih načelih in stališčih, takoj ko ugotovijo, kakšne koristi lahko pridobijo od tesnega sodelovanja s tistimi, ki jih kritizirajo zaradi kršenja prav teh načel.

Tako kot so kitajska imena za evropske države spodbujala nekatere predstave, tako se je večala tudi naklonjenost do njih. Bolje rečeno, do nekaterih med njimi. Ko je kancler Helmut Kohl leta 1995 postal prvi zahodni državnik, ki je obiskal kitajsko vojaško oporišče blizu Pekinga, je kljub kritikam domače in svetovne javnosti, ki je trdila, da kancler tako opravičuje vojaški poseg proti prodemokratičnim demonstrantom na Trgu nebeškega miru šest let pred tem, to postal dokaz, da je Nemčija »dežela vrlin«. Seveda vrlin s kitajskimi značilnostmi, torej vrlin vladanja, poguma in vizije.

In potem ko je začel v Peking redno zahajati tedanji predsednik Jacques Chirac in pri tem nenehno poudarjal, da morata azijsko in evropsko Osrednje cesarstvo popeljati svet k večpolarnosti, so bili Kitajci še bolj prepričani, da je Francija »dežela prava«. Seveda prava, ki pripada velikim državam in civilizacijam ter zaradi katerega lahko stopijo na čelo globalizacije, ki je prav takrat začela svoj pohod.

Zadnjih 150 let je bila Japonska resda bolj odprta za evropske razvojne vzore in se je celo znala predstaviti kot »Evropa v Aziji«, vendar je Kitajska zadnja desetletja postala glavni partner EU, in to ne samo zaradi trgovine, katere vrednost je lani presegla 550 milijard evrov, in naložb, ki rastejo v obe smeri, saj Evropejci potrebujejo stabilen izvozni trg, za Kitajce pa je Evropa čedalje pomembnejši vir sodobnih tehnologij in priznanih blagovnih znamk.

AFP

Za Azijce lahko na splošno rečemo, da imajo do Evrope dvojen odnos. Po eni strani ji zavidajo. Zato ker je v zgodovini izkoristila vse njihove izume in z njimi osvojila velik del azijske celine. Zaradi bogate kulture. Zaradi iznajdljivosti. Zaradi lepe narave. Zaradi ohranjenega ekološkega ravnovesja. In predvsem zaradi Evropske unije kot varnostnega mehanizma, gospodarske platforme, družbenega odra, na katerem se že dogaja zgodovinski preobrat zaradi dolgotrajnega miru, kakršnega do zdaj še niso poznali.

Toda po drugi strani Azijci Evropejcev ne morejo popolnoma razumeti. Ne razumejo, zakaj njihove države nenehno razpadajo in se potem spet združujejo, ni jim popolnoma jasno, ali je EU svetovna sila ali ameriški privesek, poleg tega ne razumejo, zakaj evropske sile niso enako prilagodljive do Rusije kot do Kitajske.

Noben Azijec si pravzaprav ne bi upal staviti prav veliko na evropsko prihodnost, vendar so kljub temu pripravljeni računati na evropsko partnerstvo na skoraj vseh področjih.

Brez dvoma vsi Azijci vedo o Evropi precej več, kakor Evropejci vedo o njih, toda vtis je, da so Evropejci bolj prepričani, da vedo, kakšna bo v ne tako zelo daljni prihodnosti videti Azija, kakor pa so Azijci pripravljeni trditi, da vedo, kako se bo v prihodnje razvijala Evropa. Zdi se namreč, da Kitajska zanesljivo postaja velesila, vsa vzhodna Azija pa najmočnejše gibalo svetovnega razvoja. Hkrati je popolnoma negotovo, ali se bo Evropska unija širila čez Balkan in kako bo kakršenkoli razvoj dogodkov vplival na evrazijske možnosti združevanja, na kar Peking še posebej računa.

Partnerica Kitajske je Srbija

Prav zaradi negotovosti glede tega, kaj se bo v prihodnje dogajalo z EU, Kitajska na evropskih tleh plete mrežo, širšo od same Evropske unije. Eden od partnerjev v njej je Srbija, ki ima tudi sama dvojen odnos do celine, ki ji pripada, zato nenehno poskuša z eno nogo stati na evropski obali, z drugo pa nekje med Kitajsko in Rusijo.

Kadarkoli se na srbski televiziji pojavijo tamkajšnji politični analitiki, odločno ugotavljajo, da je EU tik pred razpadom.

Kadarkoli se na srbski televiziji pojavijo tamkajšnji politični analitiki, odločno ugotavljajo, da je EU tik pred razpadom. Takšne napovedi uporabljajo tudi srbski politični voditelji, da bi upravičili krepitev vezi z Moskvo in Pekingom ter da bi sami sebe prepričali, da lahko tudi sami, tako kot je to počel Josip Broz v času SFRJ, vodijo politiko »in-in«, ne pa »ali-ali«. Da so lahko torej partner tako Zahoda kot Vzhoda. Pri tem ni pomembno, da številke pravijo, da je Evropska unija največji trgovinski partner Srbije, saj delež EU v njenem skupnem izvozu presega 65 odstotkov, delež EU v njenem uvozu pa 62 odstotkov. Vrednost menjave s Kitajsko resda presega 1,2 milijarde dolarjev, vendar je srbski primanjkljaj pri tem višji od 1,1 milijarde.

Po marsičem se zdi, da Kitajska bolj optimistično gleda na prihodnost EU kakor pa na možnosti, ki jih ima balkanska kandidatka za članstvo v njej. Ali pa morda ni res tako? Morda je kljub vsemu pomembnejše to, kar Kitajce in Srbe povezuje: oboji so veliki prijatelji Rusije, toda kadar se kitajske ali srbske družine odločajo, kam poslati otroke na študij, oboji brez najmanjšega odlašanja izberejo evropske fakultete. Nihče nikoli ne pomisli, da bi lahko otroci morda najboljšo izobrazbo pridobili v »prijateljski« državi. Kadar tako pogledajo v prihodnost, se ta kljub vsemu v vseh jezikih imenuje – Evropa. Lepa, opevana in predvsem združena.