Mesta se borijo za denar in najboljše kadre

London je evropska finančna prestolnica, toda brexit bo sprožil plaz odhajanja bankirjev v druga mesta. Frankfurt, ki je bil do zdaj v senci londonskega Cityja, jih vabi z odprtimi rokami. Možganski trust Bruegel ocenjuje, da se bo iz Londona preselilo 1800 milijard evrov kapitala, 10.000 bankirjev in še 20.000 zaposlenih v finančnem sektorju, večina naj bi si nov dom poiskala v nemški finančni prestolnici ob reki Majni.

Reuters

Vzpon in propadanje mest

Mesta so od nekdaj tekmovala med seboj. Prvi urbani centri so se razvili že pred več kot 4000 leti na območju sedanjega Irana in Iraka, kjer sta na rodovitnih ravnicah Evfrata in Tigrisa vzcveteli trgovina in kultura. A večina takratnih mest, ki so v stoletjih vojskovanj zamenjala več oblastnikov, so zdaj le še ruševine. Spomin na nekoč največje mesto na svetu Ninive leži nekaj kilometrov od Mosula, ki je postal razvpit v letih vojskovanja, kot mesto pa ni nikdar dosegel slave nekdanje prestolnice imperija Asircev.

Trgovina je bila dolga leta vezivno tkivo med ljudmi in kapitalom. Zaradi nje so se vasi preoblikovale v mesta, ki so nato postala centri politične moči.

Trgovina, ki je bila pogosto glavni vzrok za gradnjo prometne infrastrukture, je bila dolga leta vezivno tkivo med ljudmi in kapitalom. Zaradi nje so se vasi preoblikovale v mesta, ki so nato postala centri politične moči. Prestolnice nekaterih največjih kraljevin in cesarstev so vsaj v Evropi še zdaj večinoma med največjimi mesti. Res pa je, da je karte na tem področju dodobra premešala industrijska revolucija. V Veliki Britaniji so zrasli industrijski centri okrog mest Liverpool, Manchester in Birmingham, v Nemčiji je vzcvetelo Porurje, obogatela je severna Italija, v ZDA je sledil vzpon jeklarskih in industrijskih mest, med katerimi so prednjačili Pittsburgh, Detroit, Flint in druga mesta iz okolice velikih jezer. A industrija ni več to, kar je bila, gospodarstvo v razvitem svetu je že nekaj časa bolj osredotočeno na tehnologijo in storitve. Države nekdanjih industrijskih centrov se tako danes imenujejo rjasti pas. Za velikimi obrati so ostale zarjavele hale, medtem ko so ljudje podobno kot v Kaliforniji, ko je popustil prijem zlate mrzlice, odšli za službami drugam.

V Detroitu, ki je v zadnji krizi podlegel dolgovom in razglasil bankrot, živi 3,6 milijona ljudi, kar je 270.000 manj kot leta 2000. V dobrih petnajstih letih se je v iskanju boljšega življenja odselilo za celo Ljubljano ljudi. Pittsburgh je v tem obdobju ostal brez 50.000 prebivalcev in jih ima zdaj 1,7 milijona, kažejo podatki Združenih narodov.

Reuters

V iskanju poti rasti

Toda zgodba Pittsburgha v resnici ni več zgodba mesta v zatonu. Po drastičnem zmanjševanju števila prebivalstva – v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja se je odselila skoraj polovica ljudi, med njimi številni mladi –, je imel Pittsburgh med mesti v ZDA najstarejšo populacijo. Toda pod taktirko župana Toma Murphyja je sledil preobrat. Prvi mož Pittsbourgha med letoma 1996 in 2004 ni bežal od težkih odločitev in je z ambicioznim načrtom kupovanja, podiranja in renoviranja zapuščenih industrijskih območij oživil mesto. Seveda ne brez žrtev, saj je moral zaradi financiranja vseh projektov odpustiti več tisoč zaposlenih v mestni upravi. »To je izziv, s katerim se spopadamo: ali bomo ves denar zapravili za danes ali pa ga bomo nekaj vložili v prihodnost,« je dejal za Financial Times in nadaljeval: »Na voljo imaš temeljno izbiro, želiš biti priljubljen ali učinkovit? Če želiš biti priljubljen, verjetno ne boš mogel biti drzen.«

V Detroitu, ki je razglasil bankrot, živi 270.000 ljudi manj kot leta 2000.

Strategija se očitno izplača. Leta 2015 gje revija Metropolis magazine Pittsburgh uvrstila med enajst svetovnih mest, najboljših za življenje. Njegovi prebivalci, ki so se po zmagoslavju Pingvinov letos veselili še drugega zaporednega Stanleyjevega pokala – prejmejo ga zmagovalci hokejske lige NHL –, se s to oceno najbrž strinjajo.

Številnim mestom medtem ni uspelo omejiti odtoka prebivalstva. Iz kitajskega mesta Jinčun, kjer je nedolgo tega cvetela lesna industrija, se je od leta 2000 do konca leta 2016 odselilo skoraj 15 odstotkov ljudi, iz Rige se jih je odselilo skoraj 13 odstotkov, iz Sarajeva več kot desetina. Vzroki za to so različni, iz Rige so se ljudje začeli odseljevati zaradi sporne socialne politike države, mladi so iskali izhod iz tretje najrevnejše evropske države, Rusi so kot največja manjšina odhajali zaradi omejevanja pravic, toda najpogostejši vzrok za odseljevanje iz drugih mest je ugašanje velikih industrijskih obratov. Prav to ima lahko izredno hude posledice. Odhod ljudi pomeni zmanjšanje povpraševanja po nepremičninah in padec njihovih cen. V soseskah z najnižjimi cenami stanovanj je odliv prebivalstva največji, medtem ko se najbolj znižajo povprečni prihodki v soseskah z nepremičninami iz srednjega cenovnega razreda.

Reuters

Nove poti razvoja

Kljub temu so zgornji podatki skoraj nepredstavljivi ob dejstvu, da je leta 2016 v mestih živelo daleč največ ljudi v zgodovini – kar 54,5 odstotka Zemljanov, leta 2030 jih bo že 60 odstotkov. To pomeni, da so nekatera mesta zelo uspešna pri privabljanju novih prebivalcev, ki iščejo nove poslovne priložnosti in boljšo kakovost življenja. Mednje sodijo tudi tista nekdanja industrijska mesta, ki se znajo prilagajati novi realnosti. V nemškem Porurju, ki je zdaj v centru medijske pozornosti zaradi nogometnega kluba Borussie Dortmund in Barceloninega zanimanja za tamkajšnjega nogometnega zvezdnika Osmana Dembeleja, so se razmeroma dobro pripravili na izzive prihodnosti. Že na prelomu tisočletja so začele tamkajšnje oblasti podpirati industrije v vzponu. A namesto da bi se regija osredotočila na povsem nova področja, so se trudili za razvoj industrij, ki so bile povezane z industrijami v zatonu. Prav tako pomemben je bil drugačen pristop k vlaganjem, ocenjujejo v Financial Times. Nekoč so mestne hiše iskale predvsem kapital, tudi iz tujine, zdaj pa se trudijo razvijati lokalna podjetja ter hkrati na lokalni ravni iskati in ustvarjati nove talente.

»Mesta morajo biti brutalna v razmišljanju o konkurenčnih prednostih. Vsako mesto ima svoje mesto, a vsako mesto ne more nujno biti to, kar si želi.«

Večina mest je že spremenila miselnost in ne razmišlja več zgolj o pritoku tujega kapitala, ampak se osredotoča predvsem na iskanje priložnosti na področjih, ki bodo pritegnila visoko usposobljen in izobražen kader. Denverju je v kombinaciji z živahno start-up skupnostjo in legalizacijo marihuane uspelo privabiti veliko mladih. Nekatera druga mesta pa svoje prednosti iščejo v predponi »pametna«, na primer nam bližnji Dunaj. S kopico podatkov in povezanih senzorjev postajajo energetsko in upravljavsko učinkovitejša, predvsem pa vedo, česa si prebivalci res želijo. Toda vsa po tej poti ne bodo dosegla želenih ciljev.

»Mesta morajo biti brutalna v razmišljanju o konkurenčnih prednostih. Vsako mesto ima svoje mesto, a vsako mesto ne more nujno biti to, kar si želi,« je bil Murphy brez dlake na jeziku. Tudi London. Njegova vloga evropske finančne prestolnice se bo zaradi izstopa Velike Britanije iz EU morda povsem spremenila. Toda zaradi dobrega vodstva, velikosti, razvitosti preostalih industrij, vključno s start-up skupnostjo, se mu ni bati za prihodnost. Bo in ostaja med najprivlačnejšimi mesti na svetu. Trenutno je na lestvici najkonkurenčnejših mest, ki jo objavlja AT Kearney, na drugem mestu, takoj za New Yorkom, ki je z Wall Streetom svetovna finančna prestolnica. London ni prav daleč zadaj niti po ocenah o tem, kako privlačen bo v prihodnosti, saj se uvršča na četrto mesto, takoj za San Franciscom, New Yorkom in Parizom.