Manj brezposelnih, večji pritisk na plače

Z gospodarsko rastjo se, jasno, povečuje tudi povpraševanje po delavcih, s tem pa so povezane omejitve podjetij pri iskanju usposobljenega kadra, kar bo seveda prineslo dodaten pritisk na rast plač. Upoštevajoč dejstvo, da našo konkurenčnost določa tudi strošek delovne sile, bo najverjetneje – ne glede na pritiske po povišanju plač – njihova rast ostala skladna s produktivnostjo, napovedujejo na Umarju, uradu za makroekonomske analize in razvoj. Zavore, ki vplivajo na plače v zasebnem sektorju, pa bržkone ne bodo držale za plače v javnem sektorju, kjer sindikati grozijo s stavko; petnajst jih je tako že ustanovilo koordinacijo stavkovnih odborov in se dogovorilo za stavko 24. januarja.

Pexels

Na Umarju so pripravili analizo dejavnikov rasti plač, iz katere izhaja, da nanjo najbolj vplivajo trije dejavniki: stopnja brezposelnosti, inflacija in produktivnost. V zadnjem obdobju je rast cen in produktivnosti relativno zmerna, tako da k rasti plač večinoma prispeva zniževanje brezposelnosti. Posledično je zato skupna rast povprečne plače zmerna in v okviru pričakovanj. »Seveda pa so ob aktualnih visokih rasteh gospodarske aktivnosti pritiski za dvig plač razumljivi. A zelo pomembno je, da rast plač tudi nadalje ne bo presegla rasti produktivnosti. Tako se bo namreč konkurenčni položaj našega gospodarstva lahko še naprej izboljševal. Posledično se bo lahko še naprej krepil izvoz kot ključno gonilo rasti gospodarske aktivnosti,« poudarjajo na Umarju.

Pritiski na stroške dela so kajpada stalnica. Pomembno vprašanje pa je, kdaj bodo ti povečani pritiski vplivali tudi na inflacijo. Ekonomist Veljko Bole predvideva, da se to ne bo zgodilo še kakšno leto ali leto in pol. »Pritiski stroškov dela so bili vse do zadnjih dveh četrtletij letos negativni, razen obdobja Zujfa, v letošnjem letu pa so malenkost presegli nič in so enaki kot v območju evra. Slovenija je trenutno, podobno kot evrsko območje, po dinamiki stroškov dela približno tam, kjer je bila tik pred letom 2005. A stopnja brezposelnosti okoli petih odstotkov je tista točka, pri kateri je pričakovati nenadno hitro pospeševanje stroškov dela,« meni sogovornik. Prav zaradi bližine teh morebitnih sprememb mora zdaj ekonomska politika natančno spremljati dogajanje, še zlasti zaradi najnovejših dodatnih pritiskov na povišanje plač. Ti namreč lahko hitro povzročijo posledice, podobne tistim katastrofalnim, še opozarja Bole, ki jih je leta 2006 povzročila davčna reforma: znižanje davkov so (kljub že sicer zelo hitri gospodarske rasti) »teoretično« zagovarjali (tako v zbornic kot mnogi ekonomisti) s povečano produktivnostjo, dejansko pa je takoj zatem prišlo do skokovitega povečanja stroškov dela (plač) in nato močnega pospeševanja inflacije.

Pexels

Se v podjetjih pritiska na plače morda bojijo?

Število delovno aktivnih sicer še naprej narašča v večini dejavnosti in dosega raven, primerljivo z letom 2007. Podjetjem pa vedno bolj primanjkuje ustrezne delovne sile. V nekaterih dejavnostih se tako še naprej krepi zaposlovanje tujcev. Zaposlovanje in manjši priliv v brezposelnost prispevata k zmanjševanju števila brezposelnih. Konec novembra je bilo v evidenci prijavljenih 82.415 oseb, kar je 14,9 odstotka manj kot v istem mesecu leto pred tem. V Krki, ki je prva na slovenski lestvici po ustvarjenem dobičku, pravijo, da se pritiska na rast plač ob vse večjem povpraševanjeu po delovni sili ne bojijo. V Gorenju, ki je druga največja skupina po številu zaposlenih pri nas, poudarjajo, da doslej niso imeli težav z zagotavljanjem zadostnega števila delavcev, se pa zavedajo, da bi se tovrstne težave lahko pojavile v prihodnje, in se na pričakovana gibanja na trgu dela tudi ustrezno pripravljajo. Potrebe po novih zaposlitvah objavljajo prek različnih komunikacijskih kanalov ter zaposlitvenih portalov. »Doslej smo bili pri iskanju novih sodelavcev vedno uspešni, saj ponujamo stabilno delovno okolje, redne prejemke in vrsto ugodnosti, denimo vključitev v številna društva znotraj Gorenja, vključitev v dodatno pokojninsko zavarovanje in različne druge ugodne pakete zavarovanj, stalna usposabljanja, delavnice in podobno. Prek agencije najamemo delavce le ob začasno izjemno povečanem obsegu dela v proizvodnji. V Skupini Gorenje je približno 11 tisoč zaposlenih, v družbi Gorenje, d. d., pa 4500, od tega je 50 agencijskih delavcev, ki imajo povsem enake pravice kot zaposleni v podjetju. Zaposlovanja delavcev iz tujine ne načrtujemo,« pravijo v Gorenju.

Pritiske na stroške dela so občutili že lani, nanje je vplivalo večje povprečno število zaposlenih zaradi večjega obsega proizvodnje in naročil ter zaradi začetka serijske proizvodnje novih generacij prostostoječih štedilnikov, premijskih pomivalnih ter pralnih in sušilnih strojev. Prav tako so na rast stroškov dela vplivali načrtovana napredovanja v skladu s kolektivnimi pogodbami ter povišanje plač zaposlenim z najnižjimi plačami, v dogovoru s socialnimi partnerji. Nova organizacija in spremembe poslovnih področij prinašajo tudi spremembe v strukturi delovnih mest. »Manj bomo imeli delavcev v režijskih dejavnostih, kjer nameravamo v letu dni zmanjšati stroške dela za desetino. Zaposlene v režijskih službah, ki izpolnjujejo pogoje za upokojitev, spodbujamo k upokojevanju, pri tem jih, če je v okviru delovnega procesa to le mogoče, ne nadomeščamo,« še dodajajo v drugem največjem zaposlovalcu pri nas.

Petrol je skupina s skoraj štirimi milijardami letnih prihodkov in je po tem kazalniku največja pri nas. Kot pravijo, že danes težje pridobivajo kadre na vseh področjih delovanja, podobno kot mnoga podjetja po Sloveniji. Na področju plač so izvedli nekatere ukrepe, tako da so čim bolj konkurenčni na trgu dela, kjer pri določenih poklicih že čutijo veliko pomanjkanje delavcev. »Če nam nekaterih novih kadrov ne bo uspelo dobiti v Sloveniji, imamo pripravljene tudi ukrepe za zaposlovanje tujcev,« poudarjajo.

Pexels

Zvišanje minimalne plače vpliva tudi na druge plače

Za delodajalce, ki zaposlenim izplačujejo minimalno plačo (ta je politično določena), bo še posebej vroč ta mesec, saj ministrstvo za delo pripravlja novo formulo za njen izračun. Osnutek formule morajo uskladiti še s socialnimi partnerji. Veljavna zakonodaja sicer med drugim določa, da je treba pri usklajevanju minimalne plače upoštevati inflacijo, možno pa je tudi upoštevanje gospodarske rasti ter gibanja rasti plač in zaposlenosti. Ministrica Anja Kopač Mrak je večkrat poudarila, da se bo minimalna plača dvignila nad prag tveganja revščine, kot tudi, da se mora petodstotna gospodarska rast poznati v denarnicah zaposlenih. Naj spomnimo, vlada je lani že zvišala minimalno plačo za slaba dva odstotka. Bo pa rast minimalne plače povzročila premik v plačnih razmerjih in pritiske na zvišanje drugih plač, posebno v sektorjih, kjer je pomanjkanje kadrov. V gostinstvu so se že dogovorili za 15-odstotno povišanje. Januarja socialne partnerje tako čaka vsakoletna razprava o predlogu dviga minimalne plače.

Toda problem dviga minimalne plače je bolj kompleksen, kot se morda zdi, je v nedavnem pogovoru za Sobotno prilogo opozoril generalni direktor Lisce Bojan Kodelja: »Po eni strani delamo v globaliziranem svetu in v naši neposredni bližini so za enake vrste dela ljudje na ravni minimalne plače plačani trikrat manj kot v Sloveniji. Če bi torej še mi povišali minimalno plačo, bi lahko s tem tistim, ki jo prejemajo, naredili medvedjo uslugo in bi ostali še brez nje – ker v predelovalni industriji je res še veliko delovnih mest, ki se lahko takoj brez težav selijo proti Srbiji, Romuniji ali Bolgariji, kjer je strošek dela za isto produktivnost trikrat nižji.« Drugi vidik minimalne plače pa je po njegovem ta: če se zviša le minimalno plačo in se ne poseže še v druge kategorije plač po tarifnih razredih, potem se s tem le povečuje uravnilovka, razlika med minimalno in povprečno plačo je še manjša, čeprav je slednja v evropskem merilu že zdaj med najnižjimi. Dejstvo je, da podjetja ne zmorejo hkrati z minimalno plačo sorazmerno povišati tudi vseh drugih plač zaposlenih, ker jim tega ne dopušča produktivnost dela.

Pexels

Na čem temelji slovenski razvojni model

Levica ugotavlja, da slovenski razvojni model čedalje bolj temelji na nizkih plačah in izžemanju delavcev. Brezposelnost sicer resda počasi pada, toda predvsem na račun prekarnih in slabo plačanih zaposlitev, ki ne omogočajo dostojnega življenja. »Dostopni podatki ne omogočajo bolj strukturiranih ocen slabo plačanih zaposlitev in koliko so te za slovenski model nujne, če sploh lahko govorimo o 'slovenskem modelu',« odgovarja na te ocene Veljko Bole. Dejstvo je, da so po krizi skupni prejemki zaposlenih v BDP padli skoraj na raven povprečja evrskega območja (49 odstotkov oziroma 48 odstotkov sredi lanskega leta). Zmanjšala se je tudi skupna zaposlenost, čeprav je še vedno višja kot v območju z evrom (67 oziroma 65 odstotkov). Po drugi strani pa se je razlika (glede na evrsko območje) v deležu delno zaposlenih sicer res zmanjšala, vendar je takšnih v Sloveniji še vedno za približno 10 do 15 odstotkov več kot v evrskem območju. K temu nekaj prispeva tudi zakonska ureditev, ki otežuje odpuščanje, ko gre podjetju slabo, poudarja Bole. Sicer pa meni, da so se v »slovenskem razvojnem modelu«, če kaj takega sploh obstaja, velike spremembe zgodile po krizi. Indikatorji, kot so deleži visokotehnoloških podjetij, majhnih izvoznih podjetij, visokotehnoloških podjetij v izvozu, pa med drugim delež robotov v podjetjih, namreč kažejo, da se je po krizi precej spremenila narava delovanja slovenskih podjetij.