Mačehovski odnos države preprečuje nastanek velikih podjetij

Nemško gospodarstvo je 79-krat večje od slovenskega, a ne sloni le na dobro poznanih industrijskih velikanih, kot so Volkswagen, Siemens, Bosch, BASF ali Bayer. Med 500 svetovnimi težkokategorniki je zgolj 28 nemških, s čimer se največje evropsko gospodarstvo uvršča ob bok Veliki Britaniji in za Francijo, Japonsko, Kitajsko ter seveda ZDA.

Hrbtenica nemškega gospodarstva je robustni sektor po imenu »Mittelstand«, v katerem je združenih okoli 300.000 malih in srednje velikih podjetja, ki so po podatkih nemškega združenja bank in hranilnic (DSGV) leta 2015 ustvarjala 7,3-odstotno profitno maržo, s čimer so za debelo odstotno točko prekašala poslovni rezultat elitne druščine največjih. Trend je sicer očiten že dlje časa, saj so v 13 letih podvojila svoje dobičke iz poslovanja in zopet prekašala povprečje 110 nemških behemotov.

Veliki, ki to niso

Nemčija tako že nekaj časa ne stavi samo na največje, temveč vse bolj spodbuja svoje »skrite šampione« - podjetja, ki zaostajajo za slavo bavarskega BMW, stuttgartskega Daimlerja ali diskontnega velikana Aldi (Hofer pri nas), nekako skrita očem javnosti žanjejo uspehe na mednarodnih trgih, kjer so vodilna v svoji panogi in ustvarjajo tudi do pet milijard evrov prihodkov na leto.

Kako daleč od oči javnosti so nekatera med njimi, dokazujejo imena Rimowa, Jungbunzlauer, Strama-MPS ali Delo. Zadnje ime je slovenskim bralcem najverjetneje poznano, v industriji mobilnih telefonov pa je sinonim za kvalitetna industrijska lepila, ki držijo skupaj kakšen del v skoraj vsakem drugem mobilnem telefonu na svetu. Skupina Strama-MPS je uspešna na trgu industrijskih robotov, proizvodnih strojev in storitev optimizacije proizvodnih procesov. Jungbunzauler, z več kot 80 milijoni evrov prihodkov, je uspešen na trgu biorazgradljivih materialov, medtem ko je podjetje Rimowa poznano predvsem med tistimi, ki redno potujejo z letali, saj se za tem imenom skrivajo luksuzni kovčki, katerih prodaja prinese letno več kot 350 milijonov evrov prihodkov – s tem dosežkom bi se Rimowa lani uvrstila na 17. mesto med podjetji v Sloveniji.

Pexels

Tehnično gledano je po številu v Sloveniji približno 0,4 odstotka velikih podjetij z več kot 250 zaposlenimi, ki ustvarijo slabih 36 odstotkov vseh prihodkov vseh gospodarskih družb. Toda tudi največji med njimi, Petrol, s slabimi štirimi milijardami evrov prihodkov v resnici ne dosega poslovnih rezultatov nekaterih podjetij iz skupine nemških skritih šampionov. Teh je vse skupaj dobrih 1300, nekaj manj kot polovica na svetu. Medtem ko Nemci in številni drugi znajo vzgajati in negovati mala ter srednje velika podjetja, ki lahko zrastejo v skrite šampione ali industrijske velikane, se v Sloveniji še vedno borimo s pomanjkanjem vizije na gospodarskem področju.

Slovenske gospodarske blodnje

Več kot očitno je pomanjkanje strategije se slika že na področju raziskovanja in inovacij, ki še ni sistemsko urejeno, kar je pereč problem in dokazuje, da država ni resna pri spodbujanju razvoja podjetij. »Vlada je že leta 2011 spisala dokument o raziskovalni in inovacijski strategiji, a temu bi kakšno leto zatem moralo slediti sprejetje ustreznih zakonov… Danes smo leta 2017, pa se na tem področju ni premaknilo nič,« z grenkobo pove dr. Marko Jaklič, profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti.

Namesto spodbujanja rasti malih in srednje velikih podjetij – vključno z izobraževalnim sistemom – se vlada ukvarja s strategijo srečne družbe 2050.

Namesto, da bi imeli sistem prilagojen spodbujanju rasti malih in srednje velikih podjetij – vključno izobraževalnim sistemom – se vlada ukvarja z drugimi stvarmi. Na primer s strategijo 2050, v kateri seje ideje o srečni družbi, zaradi pomanjkanja pravih ukrepov pa bomo namesto tega zelo verjetno želi težave. »Nismo ne veliki, ne bogati z naravnimi viri. Edina priložnost in prihodnost Slovenije je transformacija v inovativno družbo,« poudarja Jaklič, ki meni, da bi morala vlada usmeriti družbo v pravo smer, a tega ne počne. In to navkljub dejstvu, da ima veliko dobrih zgledov v tujini, tudi v nam konkurenčnih državah.

Odlične programe za spodbujanje malih in srednje velikih podjetij imajo denimo že čezalpski sosedje Avstrijci, pa Nemci in seveda Skandinavci, Slovaki, Čehi ter celo Britanci, kjer vzlic zagovarjanju prostega delovanja trga ni nič prepuščeno naključju. Na Otoku vsako leto identificirajo 50 podjetij s potencialom za rast, jih vključijo v mentorski sistem in jih povežejo s finančnimi institucijami. Rezultat je večje število izredno uspešnih in tudi robustnih podjetij.

Podoben fokus bi potrebovali tudi v Sloveniji, kjer moramo spodbujati predvsem tista mala in srednje velika podjetja, ki izkazujejo potencial, da hitro rastejo in postanejo velika. Obstaja takšno podjetja v Sloveniji? Jaklič ga, tudi zaradi podjetjem neprijaznega sistema, sicer zaenkrat ne vidi. Vendar je to pravzaprav naloga države, toda ne v stilu Franja Tuđmana, ki si je zadal za nalogo stvaritev gospodarskih velikanov in hkrati storil celo kopico usodnih napak.

»Vlada bi morala identificirati potencial in ga z ustrezno ureditvijo negovati ter spodbujati. Le tako bo iz množice malih in srednje velikih podjetij zraslo kakšno zares veliko podjetje,« je prepričan Jaklič. A za kaj takšnega bo morala vlada pokazati več želje, če že ne domišljije. Pomoč podjetjem v višini 92 milijonov evrov za subvencioniranje obrestnih mer pri posojilih in to v obdobju zgodovinsko nizkih obrestnih mer? »Čista neumnost,« je jasen Jaklič.

Dr. Marko Jaklič: Vlečni konji slovenskega gospodarstva so mala in srednje velika podjetja. Težava je, ker jih država ne prepozna in posledično ne spodbuja k temu, da bi tekli še hitreje.

Manj jasen je odgovor na vprašanje, katera podjetja so za slovensko gospodarstvo bolj ključna, mala in srednje velika ali tista največja, kar jih premoremo. Glavni ekonomist analitske skupine pri Gospodarski zbornici Slovenije Bojan Ivanc ne da dokončnega odgovora, po njegovo so za kvalitetno gospodarsko rast pomembne namreč tako majhne kot velike družbe. Hkrati pove, da so večja podjetja običajno nosilci velikih projektov ter imajo najvišjo produktivnost dela, predvsem zaradi večje avtomatizacije poslovanja. To podpira tudi višja dodana vrednost na zaposlenega, ki je leta 2015 dosegla 52.000 evrov, kar je 13.000 evrov več kot pri malih in srednjih podjetjih in za približno 22.000 evrov več kot pri mikro podjetjih.

Večja podjetja so običajno bolj izvozno usmerjena, nadaljuje Ivanc – 41 odstotkov prihodkov ustvarijo na tujem, mala in srednje velika podjetja pa le tretjino. Prav tako imajo večjo pogajalsko moč v odnosih s tujimi naročniki. Mala in srednje velika podjetja pa so na drugi strani običajno nižje v vrednostnih verigah in so pretežno usmerjena na domači trg. Manjši so tako v odnosu z velikimi družbami pogosto v podrejeni pogajalski poziciji, svojo konkurenčnost pa gradijo na prilagodljivosti in posebnih nišah, doda Ivanc.

Pexels

Nekatera so v tem zelo uspešna. Tajfun Planina je denimo največji svetovni proizvajalec gozdarske mehanizacije, Pipistrel uspešno prodaja lahka letala, medtem ko je Akrapovič vodilni proizvajalec izpušnih sistemov z okoli 100 milijoni evrov prihodkov in več kot 187.000 evri dodane vrednosti na zaposlenega (v letu 2015). Tudi šibkejša pogajalska pozicija in večja prožnost ne tvorita vselej slabe kombinacije. Velike skupine, denimo Daimler iz avtomobilske industrije, imajo pogosto raje manjše dobavitelje, saj je z njimi po besedah Jakliča mnogokrat lažje poslovati.

Prav tako je manjšim podjetjem danes lažje nastopiti na globalnih trgih kot nekoč, čeprav tradicionalen pogled na ustroj gospodarstva pravi, da bi najprej potrebovali velika podjetja, ki bi dala po verigi posel malim in srednje velikim. »Toda to prepričanje je zastarelo,« meni Jaklič in pojasni, da sodobne dobaviteljske verige omogočajo neposredno vključitev malih in srednje velikih podjetij v globalno gospodarstvo. Za to ne potrebujejo več odskočne deske velikih domačih podjetij, ki počasi izgubljajo svojo težo v gospodarski rasti. Gorenje ustvarja denimo 33.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega, približno 20 odstotkov manj od slovenskega povprečja. »Tako podjetje ne more biti vlečni konj gospodarstva,« poudarja Jaklič: »Vlečni konji slovenskega gospodarstva so mala in srednje velika podjetja. Težava je, ker jih država ne prepozna in posledično ne spodbuja k temu, da bi tekli še hitreje.« Predvsem pa v vladi ne znajo ali nočejo postaviti ločnic med podjetji, kar zlasti manjša plačujejo z nepotrebnimi administrativnimi obremenitvami in nesmisli v zakonski ureditvi. »Do otroka, ki je star pet let se bo vsak obnašal drugače, kot do najstnika ali 50-letnika. Država pa v odnosu do podjetij ne dela razlik, ne glede na to ali je to podjetja mlado, ima zgolj nekaj ali nekaj tisoč zaposlenih,« kritizira gospodarske manire države Jaklič.