Svet okoli nas se spreminja, ljudi pa nihče nič ne vpraša

 Foto Voranc Vogel/delo

Si zjutraj, ko se zbudite, rečete, da boste boljši uporabnik? Najbrž ne. Pozabite na uporabnike, začnite razmišljati o ljudeh. Svet okoli nas se spreminja, tudi zaradi novih tehnologij, ljudje pa pri tem nimamo besede.

To je bila rdeča nit simpozija družboslovcev, humanistov in industrije, ki je pred časom potekal v Ljubljani. Antropologija je področje znanstvenih raziskav, o katerih večina ljudi misli, da ne vplivajo na njihovo vsakdanje življenje. Kljub prizadevanjem nekaterih zelo znanih antropologov večina še vedno zelo slabo razume, kaj ta tip raziskovalcev počne, in še manj ve o tem, kako uporabiti katerega od njihovih vpogledov v poslovne modele. A poslovna antropologija je v razcvetu. Diplomanti, ki hočejo delati v podjetju in so se kalili v poslovni antropologiji in antropologiji tehnologij, svoje znanje po svetu uporabljajo v številnih podjetjih: trženju, oglaševanju, pri tržnih raziskavah, oblikovanju, razvoju novih izdelkov, organizacijski kulturi in spremembah, trajnosti, obvladovanju tveganj … Zaposleni so (ali pa delajo kot svetovalci) pri Googlu, Intelu, podjetjih American Eagle, Nissan, ADP in IBM. Za Procter & Gamble, Campbell's Soup, WD-40, General Motors, Revlon, IDEO in MARS so izvajali raziskave potrošnikov, oblikovanja in organizacije; mnogi delajo tudi v oglaševalskih agencijah, oblikovalskih podjetjih in trženjskih raziskovalnih podjetjih. Vse bolj so iskani tudi zato, ker je danes pomemben k ljudem usmerjen razvoj, uporabniška izkušnja, ki v ospredje sili pri uvajanju avtonomnih vozil in električne mobilnosti. In še bi lahko naštevali.
 

»Trudimo se preživeti z improvizacijo«



Dan Podjed, antropolog: Danes je največja težava, da ljudi nihče nič ne vpraša. Šele ko že naredijo program ali produkt, gredo k ljudem in vprašajo, kaj si ti želijo. To je napačen pristop.
Ena najbolj znanih kulturnih antropologinj Margaret Mead je z raziskavami na Samoi odstrla osupljiv vpogled v vlogo, ki jo ima kultura v razvoju mladostnikov. Ta razumevanja je uporabila v boju za pravice žensk. Kulturni antropolog Clifford Geertz se je osredotočil na pomen, ki ga damo »stvarem« v našem življenju. Njegova spoznanja se danes kažejo v delu antropologov, ki razlagajo, kako sodelujemo z našimi digitalnimi napravami in sodobnimi tehnologijami. In prav zadnje postajajo vse pomembnejše. Ne le tehnologije, tudi storitve, ki so okolju prijazne in družbeno odgovorne, obenem pa tudi intuitivne in preproste za uporabo. Pri njihovem razvoju se pogosto izkaže, da spletni vprašalnik ne zadošča za razumevanje vedenja, navad in potreb ljudi ter za predvidevanje, kako bodo nastajajoče tehnologije uporabljali v bodoče. Simpozij projekta PEOPLE v Ljubljani je razkril, kako lahko raziskovalci, študentje in strokovnjaki iz gospodarstva sodelujejo v interdisciplinarnih raziskovalno-razvojnih skupinah ter soustvarjajo tehnologije in storitve za bolj trajnostno naravnano prihodnost.

»Danes je največja težava, da ljudi nihče nič ne vpraša. Šele ko že naredijo program ali produkt, gredo k ljudem in vprašajo, kaj si ti želijo. To je napačen pristop,« pravi Dan Podjed, antropolog z Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Da se svet okoli nas spreminja (tudi zaradi novih tehnologij) in da pri tem nimamo besede, že vrsto let opaža tudi Sarah Pink, profesorica z avstralske univerze Monash, kjer izvajajo interdisciplinarne raziskave družbenih, kulturnih in izkustvenih vidikov oblikovanja, uporabe in razvoja novih tehnologij. »Vsi govorijo o prihodnosti, a nas ne povprašajo, kakšno prihodnost si želimo. Utopične in distopične prihodnosti se ne bodo zgodile. V tem spreminjajočem se svetu se trudimo preživeti z improvizacijo,« pravi. Zaveda se, da sta napovedovanje in predvidevanje prihodnosti skorajda nemogoči, »ker ne vemo, kaj se bo zgodilo«. Hkrati tudi ni treba, da bi nam prihodnosti vzeli, »ker nam jih niso vzeli, saj niso nikoli obstajale«.
 

Od zelenega gumba do prtljažnika v letalu


image
Hongkong in Singapur imata desetkrat manj avtomobilov kot Slovenija. Foto Pexels
Mnogi se ne zavedajo, da brez družboslovcev tehnika ne pride med ljudi. Če ne bi proizvajalec fotokopirnih strojev Xerox leta 1979 zaposlil antropologinje Lucy Suchman, da bi fotokopirni stroj poenostavili, danes morda ne bi pritiskali na veliki zeleni gumb. Suchmanova se ga ni domislila sama, ampak je nastal v sodelovanju z inženirji, družboslovci in uporabniki. In če Boeing ne bi med oblikovanjem novega letala 787 dreamliner najel antropologinje in psihologinje Anne Kirah, ki je v devetdesetih sodelovala z Microsoftom, bi verjetno težje dosegli prtljažno loputo v letalu. Tudi vzpon pametnih telefonov je lep dokaz, da imajo interdisciplinarne rešitve večjo dodano vrednost. V enem izdelku so namreč združeni najnovejša tehnologija, odlično industrijsko oblikovanje in vrhunska uporabniška izkušnja. Za takšne rešitve je potrebno sodelovanje inženirjev, oblikovalcev in strokovnjakov za uporabniško izkušnjo, med katerimi so tudi družboslovci in humanisti.
 

Avta po konju še nismo zamenjali



Okoli 90 odstotkov poti v Singapurju in Hongkongu naredijo z javnim prevozom in imajo desetkrat manj avtomobilov kot Slovenija. S tem so prihranili 378 kilogramov ogljikovega dioksida na osebo na leto.
Marko Javornik, generalni direktor podjetja Voyego, samostojne divizije skupine Comtrade Group, ki se posveča digitalizaciji transporta in mobilnosti (načrtujejo vrsto rešitev, med drugim za enostavnejše plačevanje letalskih vozovnic in souporabo avtomobilov, op. a.), pričakuje, da čez nekaj let ne bo več potreboval avta za pot od Domžal do Ljubljane. Z avtom se pelje, je začel svojo pripoved na konferenci v atriju ZRC SAZU, ker pot z javnim prevozom traja kar uro in pol. Zaveda se tudi, da tehnologija sicer ne bo sama po sebi rešila vseh naših težav, je pa zadnja leta navdušen nad spremembami mobilnosti, ki preoblikujejo način naših potovanj.

Ko smo pred sto leti presedlali s konja na avto, si najbrž nihče ni mislil, da bomo avto še vedno enako uporabljali kot takrat. In da ga bo hotel imeti vsakdo. Sedanje število avtomobilov bo z ene milijarde, kot nekateri ocenjujejo, da se jih danes vozi po svetu, naraslo za še kakšno milijardo ali več. In če ponekod še vedno kupujemo avtomobile, ki jih uporabljamo samo četrtino časa, drugod oblikujejo drugačno mobilnost. »Džakarta je bila neživljenjska, natlačena z avtomobili in skuterji, ki so onesnaževali zrak. Povprečna hitrost, s katero so se premikali skozi mesto, je bila tri kilometre na uro,« o tem, kako so avtomobili in skuterji ugrabili Džakarto, razlaga Javornik. »Z novo tehnologijo so se stvari spremenile. Hongkong in Singapur sta bolje uredila javni prevoz. Tudi zato, ker sta otoški državi in nimata prostora. Okoli 90 odstotkov poti danes tam živeči naredijo z javnim prevozom in imajo desetkrat manj avtomobilov kot Slovenija. S tem so prihranili 378 kilogramov ogljikovega dioksida na osebo na leto. Z novimi tehnologijami bi lahko vsi stopali po tej poti,« je prepričan. Da bi lahko začeli uvajati spremembe, pa potrebujemo družboslovce. Da bi se odpovedali jekleni kletki na štirih kolesih, ne bo dovolj le podatek, da je avtomobil najmanj učinkovit, saj lahko v eni uri prepeljemo le 2000 ljudi, s kolesom pa 14.000. Ampak ko bomo spremenili miselnost, bomo tudi pri nas dobili veliko prostora. »S spremembo mobilnosti bi lahko v Ljubljani sprostili za okoli 300 nogometnih stadionov površin,« pravi Javornik in dodaja, da druga avtomobilska revolucija temelji na podatkih. »Ključe avtomobila bomo zamenjali za digitalne storitve in ugotovili bomo, da avto ni najbolj primerno sredstvo za naše poti. Zakaj ne bi uporabljali skuterja, kolesa? Smo v situaciji, ko je prihodnost tukaj, imamo tehnologije, ki omogočajo večjo učinkovitost, le bolj dostopne jih moramo narediti, da bodo na voljo večjemu številu ljudi.«
 

Inženir, ki mu je blizu antropologija



Predrugačiti moramo energetski sistem, da bi vanj vključili pričakovanja vseh. In za to potrebujemo družboslovce.
 »Antropologija mi je bila že dolgo blizu, a se tega nisem zavedal,« je dejal inženir Peter Pos, ki od leta 2007 dela v podjetju Alliander, ki je največji nizozemski operater distribucijskega omrežja. »Ves svet je digitaliziran, samo električno omrežje ne,« pravi inženir, ki že tri leta sodeluje z antropologi, predvsem na področju energetskega prehoda. »Veliko organizacijo bi bilo treba vsaj malo spremeniti. Ampak s tem je kot z oblikovanjem; ljudje, ki radi delajo v oblikovanju, so drugačni od inženirjev mehanike. Inženirji mehanike delajo po vnaprej dogovorjenih načrtih,« opaža. Alliander ima namreč 5,7 milijona priključkov in je podjetje, ki noče tvegati. »Je precej rigidno in to je bilo do pred kratkim povsem sprejemljivo. Energetsko okolje je bilo predvidljivo in zato se zadnjih 20 ali 30 let to tehnično usmerjeno podjetje ni spremenilo. Z energetsko tranzicijo pa so prišle nove tehnike, nove oblike energije, predvsem obnovljivi viri, pa tudi novi igralci, ki dobivajo vlogo v energetskem sistemu.«
Pravila igre se na energetskem parketu spreminjajo za vse. »Predrugačiti moramo energetski sistem, da bi vanj vključili pričakovanja vseh. In za to potrebujemo družboslovce,« pravi Pos, ki se mu je dolgo časa zdelo, da je edini, ki vidi, da moramo graditi mostove med »nami, strankami in podjetji«. »In v teh organizacijskih strukturah ni bilo družboslovcev in antropologov, ki bi nam lahko pomagali razumeti, kaj potrebuje svet od nas,« se spominja. Vse to se je spremenilo leta 2015, ko je na konferenci o energetskem prehodu spoznal nekoga, ki je dejal, da bi lahko ljudem prodali telefonsko aplikacijo, s katero bi spremenili navade pranja perila. Ni verjel, zakaj bi nekdo zaradi aplikacije spremenil navade pranja, ki bodo bolj po godu distributerjem električne energije. »Ampak sem spregledal,« se je pošalil. Prepričan je, da morata biti akademski svet in industrija povezana in se morata naučiti govoriti skupni jezik.
 

Razumevanje ljudi je ključno


Skupni jezik je z Alliandrom govorila Mirna Hendriksen, ki je opravila analizo pametnih števcev na terenu. Pametni števec je namreč nepogrešljiv pripomoček pri pametnih omrežjih. »Meritve pri pametnem števcu se ponavadi končajo, ko ga inštalirajo, redkokatero podjetje ve, kako uporabniki dejansko uporabljajo pametni števec,« je dejala. Zato je z etnografsko raziskavo šla globlje; o tem se je pogovarjala z neznanci na cesti, zvonila pri vratih in zasledila skupino na facebooku, v kateri je bila tudi ženska, ki je bila prepričana, da je pametni števec škodljiv, ker da ji je oče, ki je fizik, povedal, da ta vpliva tudi na obnašanje drugih naprav. Ko je »novico« sporočila kontaktni osebi pri Alliandru, s katero je sodelovala pri raziskavi, je ta rekla, da so našteli nekaj takih primerov, ampak si niso nikoli mislili, da bo do takšnega podatka prišel tudi družboslovec. »Družboslovje je odlično orodje, ki odpira oči tam, kjer najmanj pričakuješ,« je dejala.

Energetskega projekta v okviru projekta People so se lotili tudi češki študentje. Tri leta so v javnih zgradbah merili temperaturo zraka. Sredi vsakega leta so prosili udeležence v eksperimentalni skupini, naj poskušajo varčevati z energijo. Ugotovili so, da je zelo težko motivirati ljudi, da bi v javnih zgradbah varčevali z energijo. Porabo so zmanjšali za tri odstotke, kar pomeni znižanje temperature za pol stopinje Celzija.

 

Več iz rubrike