Leto, ko se bo rodila nova svetovna ureditev

Začeti morava z najpomembnejšim političnim dogodkom v letu 2016: izvolitvijo Donalda Trumpa za predsednika ZDA. Menite, da se v tem skriva globalna opredelitev leta 2017?

Zagotovo. Trump je prinesel novo negotovost in izziv, vendar je pomembno, da se vse to najprej umesti v kontekst.

Svet je bil že pripravljen na izziv, ko se je ureditev, vzpostavljena po koncu druge svetovne vojne, ki je pripeljala do tega, da je postal svet globaliziran, znašla v razkoraku med stopnjo medsebojne odvisnosti, ki še nikoli ni bila večja, in razdrobljenostjo svetovnega političnega prizorišča.

To pomeni, da je dosedanji sistem zapadel v globoko krizo in da je po svoje v zadnjih vzdihljajih. V tem kontekstu se je pojavil Trump, in to v najmočnejši državi, ki je pomemben dejavnik na kar nekaj področjih: ekonomskem, finančnem, znanstvenem, varnostnem, pa tudi na področju mehke sile.

Zahodna demokracija je v krizi.

V sami Ameriki so se poglobila neskladja predvsem med elito in srednjim razredom, ker je liberalni kapitalizem spodbudil razbohotenje kapitala in okrepil maksimalno povečevanje dobička. Ta kapital se je gibal proti svetu in se s tem silovito večal, za srednji razred pa je to imelo negativne posledice, ker je iz držav s poceni delovno silo prinašal konkurenco domačemu delavcu.

Navedel bom samo en podatek: 95 odstotkov gospodinjstev, ki pripadajo ameriškemu srednjemu razredu, je imelo leta 2016 manjši dohodek kot leta 2007. Vse to je pripeljalo do nasprotovanja institucijam, nezadovoljstva s politično usmeritvijo in globalizacijo. Trump se je zgolj dobro znašel, s tem ko je ponavljal, da so potrebne spremembe. Opozarjal je, da morajo ZDA spremeniti odnos do sveta, da je treba globalizacijo drugače obravnavati ali se celo zateči k protekcionizmu – kar mu je, čeprav to ni povsem realno, ob demagoški propagandi še povečalo privlačnost.

Nekaj podobnega se je zgodilo z brexitom. Tudi v tem primeru je spregovoril srednji razred, ki ga je prizadela globalizacija, srednji razred, ki je tako Evropsko unijo kot evropsko integracijo doživel kot svojevrstno širšo institucijo.

Mar to pomeni, da vstopamo v obdobje povsem nove konstelacije?

Zahodna demokracija, kakršno smo poznali do zdaj, je v krizi. Zato lahko povsem upravičeno trdimo, da je prihod Trumpa opredelil leto, ki prihaja.

Reuters

Pa vendar, koliko od vsega tega, kar je do zdaj govoril, se bo uresničilo?

Oba dogodka, Trump in brexit, sta najpomembnejša nosilca morebitnih posledic v prihodnosti. Ne glede na to, kakšen bo končni izid, se bo sedanja kriza poglobila in dosegla svoj vrhunec. Ko se to zgodi, pa se običajno začnejo porajati nove ideje in novi sistemi. Zato menim, da bo to leto leto novih razpotij in velikih sprememb v svetovni konstelaciji.

Kaj konkretno lahko pričakujemo?

Trump bi utegnil prinesti tole: prvič, restrikcije v zvezi s Kitajsko. Trump se s tajvansko predsednico ni pogovarjal zato, da bi spremenil politiko ene Kitajske, temveč da bi pripravil podlago, politično-psihološko ozračje za komunikacijo pod mizo, v kateri bodo restriktivni ukrepi, ki pravzaprav ne bi bili v korist ZDA, ker bi prizadeli ameriško ekspanzijo, postali ena od pogajalskih kart.

Drugič, oblikovanje novega odnosa z Rusijo, kar bi utegnilo biti pozitivno, in iskanje skupnih stališč v zvezi s ključnimi prednostnimi nalogami. Prva je terorizem, in to ne le na Bližnjem vzhodu, kjer sta Rusija in Amerika do zdaj vodili različno politiko; druga je problem neširjenja in nadzor nad jedrskim orožjem; tretja je problem segrevanja, ker po mojem mnenju Trump ne more izstopiti iz podnebnega sporazuma; četrta pa je organizirani kriminal, ki je na svetovnem prizorišču postal izjemno močan.

Zunanja politika mora biti usklajena z interesi srednjega razreda.

Če bi se Amerika in Rusija strinjali o vseh teh vprašanjih, bi to prineslo novo politično konstelacijo, ki bi ustvarila podlago za odpravljanje vseh drugih kriz. To bi utegnil biti začetek postavljanja nove svetovne ureditve. Ne čez noč, a morda bi se s tem postavili temelji.

To pomeni, da Trumpov prihod ne bo nujno negativen preobrat?

Čeprav še vedno ni jasno, kakšna bo Trumpova politika, je po mojem mnenju povsem možno, da bo produktivno pozitivna. Henry Kissinger je nedavno dejal, da mora biti zunanja politika usklajena z notranjim razpoloženjem, torej z interesi srednjega razreda. Če bo hotel to doseči, bodo morale ZDA spremeniti svojo zunanjo politiko, pa tudi geopolitično strategijo. Po svoje je Trump to napovedal – čeprav je delovalo propagandno – ko je postavil vprašanje o smiselnosti Nata. Pa vendar si tega ni drznil še nihče izgovoriti, kaj šele uvrstiti v svoj program.

Menite, da je Vladimir Putin na to pripravljen?

Povsem. Putin se je dobro znašel v kriznih izzivih. V tej razvojni fazi obstaja med njima veliko komplementarnosti.

Kaj pa Evropa?

Kar zadeva EU, bi prav tako imela koristi od ameriško-ruskega zbliževanja. EU se bo morala vrniti k sebi, morala se bo otresti ameriškega vodstva in prevzeti vso odgovornost za stanje v Evropi. Čim prej mora najti skupno zunanjo in vse bolj usklajeno notranjo politiko. Končno mora imeti, če že ne skupnih oboroženih sil, pa vsaj enotno obrambno politiko. Nič več ne more biti ubogljiva izvajalka ameriškega vodenja.

EU je pred pomembnim izpitom. Prvič, ali bo sposobna dojeti nove odnose med ZDA in Rusijo ter v tem najti sebe. Drugič, mora se vrniti k solidarnosti kot enemu od temeljnih načel, na katerih je bila zasnovana.

Na svetovni ravni pa se bo pojavil še en problem: treba je rešiti dolgove. To verjetno ne bo mogoče zdaj, bo pa treba za to postaviti ustrezno politično in geopolitično konstelacijo. V svetu je danes za 170 tisoč milijard dolarjev dolgov, medtem ko znaša skupni svetovni bruto domači proizvod 75 tisoč milijard. Če smo postali medsebojno odvisni, potem je to naš skupni problem.

Reuters

In za konec: kakšno leto je pred nami?

V leto 2017 vstopamo kot v leto velikih negotovosti in nevarnosti, pa tudi velikih priložnosti, da se začnemo pomikati proti realnemu svetu. To je leto, ki ne bo nujno negativno.

Velja to tudi za Balkan?

Mi smo, na žalost, evropsko podeželje. In to v dobesednem pomenu. Obremenjeni smo z lastnim nedavnim spopadom, ki se reciklira in nikakor noče ugasniti. Takšni, kakršni smo, še vedno za stopnjo zaostajamo za celotnimi novimi razmerami.

Medsebojna odvisnost držav tega območja pa je veliko večja, kot so same pripravljene priznati. Vsak dogodek se čez noč spremeni v globalnega, hkrati pa se politike gibljejo proti nacionalizmu in ksenofobiji, kar ima na našem območju globlji tok. Resda smo zelo odvisni od sveta in od EU, vendar imamo tudi svojo avtonomno proizvodnjo težav in nezaupanja.

Slovenija se vam ne zdi del te zgodbe?

Ne, toda čeprav se je v marsičem razlikovala od preostalih držav, je zdaj bolj povezana s težavami tega območja, kot je bila v času Jugoslavije. Po mojem mnenju so si danes vse države nekdanje Jugoslavije bolj kot kdaj prej med seboj podobne po težavah, ki jih pestijo.

Ko gre za naše območje, niste optimist?

Kljub vsemu bi dejal, da v letu 2017 ne bo doživljalo dramatičnega dogajanja, ne bi pa bilo dobro, če bi še naprej ostalo v sedanjem ravnovesju nezaupanja. Čas je, da to končno izpuhti. Upam, da se bo to zgodilo v prihajajočem letu.