Letimo na krilih štirih jezdecev apokalipse

V knjigi Internet ni odgovor je obravnaval neravnovesje v porazdelitvi bogastva in moči v dobi interneta. Trdil je, da je tragedija današnje digitalne revolucije, da ideali digitalnih pionirjev – demokracija, enakost, svoboda, preglednost – niso bili uresničeni. Kar je bilo zasnovano kot decentralizirana, egalitarna in razsvetljena revolucija, se je izkazalo za moteče centralizirano, neenako, grozljivo, in mi, ljudje, smo potegnili kratko. Med prvimi, ki jih je digitalna revolucija radikalno prizadela v zadnjega četrt stoletja, so bili mediji in zabava. Andrew Keen, ki je bil nekoč prepričan, da je internet vse, zato je tudi vse svoje premoženje stavil na zagonsko podjetje (in izgubil), danes pogumno trdi, da obstaja tudi temna plat interneta. Trenutno ga najbolj skrbita Kitajska in njen totalitarni model nadzorovanja družbe, in ne internet, o katerem je spisal nekaj pomenljivih knjig. To vzbuja skrb tudi v luči trenda vlaganj v napredno tehnologijo – večina vlagateljev namreč vlaga v zagonska podjetja, ki razvijajo tehnologije za prepoznavanja obrazov in nadzora. Ampak v Silicijevi dolini, pravi Keen, ki se zaradi prijateljskih vezi občasno mudi tudi v Sloveniji, ne razvijajo totalitarnega sistema, kot to počne Kitajska. »V ZDA je težava prosti trg, na Kitajskem pa razvijajo sistem nagrad in kaznovanj, ki temelji na režimskih normah in vrednotah in kjer državni aparat zahteva poslušnost,« nam je ob robu Peter Drucker Foruma povedal Keen.


Vaša najnovejša knjiga nas seznanja s tehnologijo »štirih jezdecev apokalipse«. Kdo so in kaj so nam dali?
Google, Amazon, Apple in Facebook. Nekateri mednje prištevajo tudi Netflix. Facebook sicer izgublja moč. Apple je zgodovinsko gledano naredil precej slabega – v Evropi ni plačeval davkov, poslovna praksa na Kitajskem je grozna, problematična je tudi njihova poslovna kultura, dobro pa je, da plačujemo za njihove produkte. To ne pomeni, da je Apple boljši, a nam vsaj ničesar ne daje brezplačno, kar pomeni, da niso v poslu z velikimi podatki.

Bi nas moralo skrbeti za podatke, ki jih štiri največja internetna podjetja na svetu pridobivajo od nas? Od teh smo imeli zaradi afere s Cambridge Analytico v nemilosti predvsem Facebook. EU je v skrbi za podatke uvedla direktivo o varstvu osebnih podatkov.
Res je, zdrznili smo se ob aferi Cambridge Analytica in se osredotočili na Facebook. Sam bi pozornost raje usmeril na Amazon in Google, tudi zato, ker Facebook ni dobro vodeno podjetje. Mislim, da Zuckerberg ni pretirano dober direktor. Zanimivo je, da je Cambridge Analytica malo, ne preveč prefinjeno podjetje, ki se je bahalo, da je dobilo šest tisoč podatkovnih točk za vsakega Američana. Pomislite, koliko bi jih lahko dobila Kitajska s prefinjeno tehnologijo. Malo podjetje v tem primeru ne povzroča skrbi, ko to organizirano počne država, pa je druga pesem.

Omenili ste, da bi se morali bati Googla in Amazona. Zakaj?
Ker sta dobro vodeni podjetji. Jeff Bezos je genij. Skrbeti pa nas morajo Amazonove investicije v tehnologijo, tudi tehnologijo nadzora, odnos do njihovih zaposlenih, poslovni model … Google pa zato, ker ve več o nas kot Facebook ali kdorkoli drug.

Sta Amazon in Google prototip monopolnih podjetij oziroma prihodnosti, ki nas čaka?
Ne pozabite, da monopoli niso nelegalni – gre za uporabo moči na enem trgu za uveljavitev moči na drugem trgu, kar pa je problematično. In mislim, da moramo v primeru Amazona ponovno premisliti o razumevanju protimonopolnih pravil, ki izvirajo iz 19. stoletja, saj so v delu, ki se nanaša na potrošnika, še posebej problematična. Amazon je neposreden odraz nuje ponovnega premisleka protimonopolnih pravil.

Se premalo zavedamo teh problemov?
Mislim, da sta tukaj ključni dve stvari. Ena je paranoja, da nas ta komercialna podjetja opazujejo. Ampak tem podjetjem je vseeno, kaj mislimo, želijo zgolj čim več podatkov, da lahko ustvarijo še bolj učinkovita oglaševalska podjetja. Sam sicer uporabljam googlov iskalnik, nimam pa google računa – nimam gmaila in ne uporabljam google docs. Ampak to ne pomeni, da Google nima dostopa do mojih informacij – če bi želeli vedeti, kaj brskam po spletu, bi lahko ugotovili. Ne skrbi me, da morebiti motrijo moje početje na spletu, me pa skrbi poslovni model, ki se razvija. Poslovni model, v katerem svojo zasebnost zamenjujemo za brezplačne storitve, in mislim, da bi morali plačevati za vsebino. To je eno izmed področij, na katerih bi lahko vlada pokazala malce več kreativnosti. Morda bi lahko sprejela zakon, ki bi prepovedoval brezplačne vsebine in storitve. Dejstvo je, da vas z brezplačnim vedno prevarajo.

Ampak ta podjetja so bogata in z denarjem pride tudi vpliv.
Ampak ne v Evropi. Ni jim uspelo prepričati Nemčije, Francije in Velike Britanije, recimo, pri uredbi o varstvu osebnih podatkov. V ZDA so ta podjetja velika, ampak to je posledica šibkega političnega sistema. In za tako stanje lahko krivimo Baracka Obamo, ki so ga tehnološki velikani in utopisti iz Silicijeve doline z lahkoto omrežili. Eric Emerson Schmidt [ameriški poslovnež in programski inženir, ki je bil izvršni predsednik Googla od leta 2001 do 2015 in Alphabet Inc. od leta 2015 do 2017] je Belo hišo v času Obame obiskal pogosteje kot kdor koli drug. Zato ne moremo za vse slabo kriviti Donalda Trumpa.


Ste eden redkih, ki ste opozarjali na napake Baracka Obame in njegove administracije, vsaj kar zadeva ugoditev željam Silicijeve doline.
Mislim, da je Obamova digitalna politika katastrofa. Da je bil v postelji s Silicijevo dolino, da jim je dal prepustnico za vse. Protimonopolne preiskave so bile šibke, njegova politika do digitalnega je bila napačna, tudi zato, ker so ga moguli Silicijeve doline uspešno zapeljali.

Kaj pa novi poslovni modeli in ekonomije delitve? Jih moramo prepovedati?
Ni nujno prepovedati novih poslovnih modelov, ki jih prinašajo Uber in Airbnb, je pa nedvomno treba definirati, kaj je ekonomija delitve. Barcelona je prepovedala Airbnb, ker je vplival na cene nepremičnin in najema stanovanj. Vse več raziskav kaže, da, recimo, vozniki Uberja zaslužijo manj kot minimalno plačo. V zadnji knjigi sem omenil odvetnika iz New Yorka, ki se bori, da bi tudi Uberjeve voznike varovala obstoječa zakonodaja. Otročje je predpostavljati, da so ta podjetja vedno slaba. Uber ne nazadnje deloma zagotavlja neko ekonomijo, nikogar ne silijo, da vozi. Sam ga pogosto uporabljam, ker je dobra storitev. Tradicionalne taksi službe imajo veliko pomanjkljivosti. V Amsterdamu se, recimo, ne bi nikoli vozil s tradicionalnim taksijem, ker je preveč reguliran.

Ampak delitvena ekonomija ti modeli ravno niso.
Delitvena ekonomija je samo marketinški izraz. Težava Uberja, Airbnbja in drugih podobnih je, da so postali tržni monopolisti. Z milijardnimi vlaganji so povečali tržno kapitalizacijo ter ustvarili delne monopole. Ko danes nekdo reče »souporaba avtomobila«, pomislimo na Uber. Če želite kam priti, pokličete Uber. Od vsake prepeljane poti voznik Uberja v ZDA podjetju plača 40 odstotkov. Zanimivo bi bilo imeti model, po katerem bi denar dobil voznik neposredno in bi podjetje za posredovanje vzelo le deset odstotkov. Platforma Patriot v ZDA ponuja nekaj podobnega in povezuje umetnike z občinstvom.

Kitajska je, recimo, naredila pomemben korak naprej in želi zajeziti vpliv digitalnih velikanov.
Res je, veliko delajo, da bi jih pregnali. Vlade imajo sicer na mestu varovala. In obstajajo orodja za boljšo prihodnost. Eno je regulacija, ampak ta sama po sebi ne bo delovala. Potrebni so tudi inovacija, moč uporabnikov, izobraževanje, sodelovanje prebivalstva.


Kako bi morali spremeniti izobraževanje za boljšo prihodnost?
Potrebujemo inovativno izobraževanje, več valdorfskih šol, osredotočati se moramo na kreativnost, na stvari, ki jih algoritmi ne zmorejo. Potrebno je veliko bolj agresivno humanistično izobraževanje.

Kako bomo to dosegli, glede na to, da tudi Finska, ki je slovela po odličnem šolskem sistemu, ki spodbuja kritično mišljenje in kreativnost, spreminja svoj kurikulum in ne nujno na bolje.
No, Finci imajo še vedno izredno visoko usposobljene učitelje. In dobro jih plačajo. V finski kulturi so učitelji in šola spoštovani, v ZDA in Veliki Britaniji pa ne. Sicer nisem zagovornik zasebnih šol, kot starš pa vem, da če le imaš možnost in si to lahko privoščiš, pošlješ otroka v zasebno šolo.

Strahu pred umetno inteligenco se še nisva dotaknila – pred izgubo delovnih mest, človečnosti … Smo za zdaj varni, ker umetna inteligenca v vseh pogledih še ne prekaša človeka in ni »človeška«?
(pogleda na uro) Mislim, da smo varni še nadaljnjih 40 minut (smeh). Ne, mislim, da smo varni še prihodnjih deset let, kaj bo čez petdeset let, pa je težko napovedati. Bill Gates in Elon Musk sta sicer prepričana, da bo tehnologija razvila svojo zavest. To je sicer zanimiva razprava, ampak nisem tako dobro podkovan, da bi razpravljal o tem. Slutim pa, da nas umetna inteligenca še nekaj časa ne bo zamenjala.

Kaj bi morali storiti za boljšo prihodnost?
To je vprašanje, s katerim se lahko ukvarjamo vse življenje. Pišemo knjige. Vsi govorimo o tem, kako biti bolj človeški, kako bomo preživeli, kako bomo ohranili delovna mesta, kakšni bodo naši odnosi, ali bomo živeli v boljši družbi. Da bi lahko odgovorili na ta vprašanja, moramo najprej definirati, kaj pomeni biti človeški. Zato sem se v knjigi How To Fix The Future vrnil k Thomasu Moru. More je bil humanist, ampak to ne pomeni, da je bil dober človek; preganjal je heretike in protestante. Zanima me intelektualna razprava med Morom in Lutrom o doktrini predestinacije [božje vsemoči, po kateri so posamezniki vnaprej zapisani odrešitvi ali pogubljenju]. Tudi v Sloveniji imate strašnega moža, Slavoja Žižka, ki je zgodovinski determinist. Sam bi ga označil za nevarnega antihumanista, ki je precej zapeljiv. In tak humanizem v nasprotju z antihumanizmom se zgodovinsko manifestira na različne načine. Večinoma se je manifestiral v katoliškem humanizmu v nasprotju z doktrino predestinacije, ki ji je oporekal Martin Luter. V 19. stoletju je bil zgrajen na konfrontaciji med zgodovinskimi materialisti in demokratičnimi socialisti. Danes pa gre za boj med digitalnim determinizmom z ljudmi, kot je Kevin Kelly [ustanovni in izvršni urednik revije Wired], in humanisti, med katere se prištevam tudi sam. Zavzemamo stališče, da če imamo prihodnost, jo moramo zgraditi okrog koncepta, kaj pomeni biti človek, in ga negovati in tudi razvijati.

Ampak mlajši se zaradi vzpona tehnologije ne vznemirjajo, v tem ne vidijo nič slabega.
Mislim, da smo povsem narobe razumeli digitalne domorodce. Moja generacija, ki se spominja življenja pred vzponom tehnologije, meni, da otroci samo bolščijo v pametne telefone. Ampak humanizem bo ponovno zavel prav iz njih, ker na novo odkrivajo nekatere stvari. Oni so tisti, ki želijo voziti avtomobile. Plačujejo za vsebino. Na novo so odkrili pisavo, kupujejo dnevnike. Zato menim, da bo humanizem, ki si ga vsi obetamo, prišel od digitalnih domorodcev. Poglejte zgodovinski dokaz – reakcija na 50. leta se je zgodila v 60. letih. Bili sta dve vrsti reakcije: kreativna, spiritualna, ki je sproducirala ogromno dobre glasbe in umetnosti, vzbudila občutek solidarnosti, sočasno pa je bilo veliko nestrpnosti, nasilja, sovražnosti. Zato se moramo potruditi, da bodo »digitalna šestdeseta« pozitivna in ne negativna. Sem optimističen. Imam zaupanje v današnje generacije, verjamem, da razumejo. Ne nazadnje so mladi tisti, ki bodo zbrisali facebook račune in prenehali objavljati na instagramu. Oni so tisti, ki bodo rekli »ne« narcisizmu.

Bi lahko rekli, da torej optimistično oporekate Nicholasu Carru, ki v knjigi The Glass Cage pravi, da mladi danes sploh ne uporabljajo več možganov?
Nicholas je moj dobri prijatelj, a se ne strinjam z njegovo tezo, da so možgani starejših boljši od mlajših. Vse generacije so trdile, da otroci ne razumejo. Ampak nova generacija je zanimiva in prepričan sem, da bodo oni videli prave težave digitalnega.

Zakaj?
Ker so zrasli z digitalnim. Podobno, kot so otroci v 50. letih razumeli težave kapitalizma. Najprej pa je treba odrasti. Ampak spremembe se že dogajajo. Nova elita ne bodo tisti z vse več tehnologije, kot je veljalo do zdaj, ampak tisti, ki se bodo odpovedali iphonu, ki bodo bojkotirali nakupovanje po spletu in začeli kupovati zgolj v trgovinah, ki bodo poslušali gramofonske plošče … Nova elita ne bo uporabljala whatsappa in facebooka in zato menim, da je bila prava popotnica prihodnosti knjiga Aldousa Huxleya Krasni novi svet.