Lažna »zelena« poročila podjetij

Bežen pogled po današnjem poslovnem svetu je dovolj, da dobimo prvi vtis o poslovnih praksah in produktih. Vse več jih nosi oznako trajnostno, ekološko, biološko in podobno. Poslovni svet se je znašel pod pritiskom, da se odziva na vse številnejše družbene in okoljske trende. Čeprav spodbuda k trajnostnim tehnologijam in izdelkom, ki ne obremenjujejo okolja, ni nova, še nikoli ni bila pomembnejša kot danes.

Ikea recimo prehaja na novo, biološko razgradljivo alternativo embalaži iz stiropora. Izdelek je poznan kot mycofoam, izdelan pa je iz kmetijskih odpadnih proizvodov, kot so koruznica, slama ali konopljine lupine, ovsene luščine ali bombažni mešički. Ko kmetijske odpadke oblikujejo v želeno obliko, jih posujejo s sporami gob, iz katerih poženejo hife, ki se ustvarijo micelij, vegetativni del gliv, ki običajno držijo skupaj zemljo, v tem primeru pa embalažo.

Micelij se hitro razširi po materialu in ga poveže v trpežno, odporno peno. Ko ta doseže zaželeno trdnost, jo segrejejo in sušijo, da ustavijo rast micelija, in jo lahko uporabijo za blazino in z njo zavarujejo vse od stekla in keramike do elektronike in pohištva, so povedali v posnetku, objavljenem na spletu. Ko embalaže ne potrebujete več, jo lahko »vržete v jezero za krmo ribam« ali na kompost, saj se v teh vlažnih okoljih mycofoam v samo nekaj tednih popolnoma razgradi.

Tudi pivovarne eksperimentirajo z novimi in trajnostnimi modeli za šesterček pivskih pločevnik. Mnogi največji svetovni pivovarji – z Anheuser-Busch InBev, Molson Coors in Carlsbergom vred – se ukvarjajo z novimi tehnologijami, da bi nadomestili plastične pivske obroče za enkratno uporabo z bolj trajnostnimi materiali. Saj se spomnite tistih grozljivih posnetkov želv, galebov in drugih živih bitij, ki so se zataknile v takšnem plastičnem obroču? In zato celo poginile.

Embalaža je sicer del našega vsakdana, ampak vseeno lahko kaj spremenimo. Kot se je zgodilo v primeru plastičnih slamic, katerih uporabo so restavracijske verige, mesta in države omejile ali popolnoma prepovedale. Ob tem se seveda lahko vprašamo, ali šest obročev, ki skupaj držijo šest pločevink piva, največja grožnja v oceanih. Ne. Ampak posnetki živali, ki se ujamejo v to plastiko, so strašljivi in nekaj je treba narediti.

Ameriško podjetje E6PRioneer je zato januarja 2018 s floridsko pivovarno Saltwater Brewery začelo snovati trajnosten izdelek. “Uporabljeni materiali so organski in biološko razgradljivi, predvsem gre za vlaknaste odpadke iz industrije hrane in pijač. Prstani so 100-odstotno brez plastike,” so za Svet kapitala povedali v podjetju E6PRioneer. “Po uporabi jih je treba odvreči v kompost,” so še poudarili. To so resda majhni, a nič kaj nepomembni koraki družbene odgovornosti na gospodarskem področju.

Posel priložnosti

Od leta 2000 v medijih eksponentno narašča uporaba pojma korporatvina družbena odgovornost. Če je med letoma 1989 in 1999 ni bilo nikjer, je od preloma tisočletja z nekaj tisoč poslovnih poročil, ki so obravnavala korporativno družbeno odgovornost, do leta 2015 ta številka presegla 25.000. In če so pred 30 leti o trajnosti govorili tisti, ki so »objemali drevesa«, zdaj o trajnosti govori 93 odstotkov direktorjev po vsem svetu, zavedajoč se, da je to ključno za poslovni uspeh.

Ali obstajajo orodja, s katerimi lahko presodimo, kateri izvršni direktor se dejansko zaveda njenega pomena in je pripravljen stopiti na zeleno pot? Jan Ketil Arnulf, profesor z norveške zasebne poslovne šole v Oslu, je za Svet kapitala povedal, da je eden izmed načinov ta, da ugotovimo, kdo v podjetju je odgovoren vprašanja trajnosti. Arnulf, ki na Norwegian Business School uči (organizacijsko) vodenje in tudi svetuje podjetjem in organizacijam, je certificirani organizacijski psiholog in certificirani klinični psiholog, pa tudi član norveškega združenja profesionalnih pisateljev, pravi, da je treba biti sumničav do »prenesenih« odgovornosti, saj so lahko samo alibi.

Če ljudje iz najvišjega vodstvenega tima dejansko sodelujejo pri takšnih projektih, je več možnosti, da je vodstvu dejansko mar. Da slednje ni le besedičenje, poleg Ikee in Unileverja pričajo tudi drugi primeri, pritrdi Arnulfova kolegica, tudi profesorica na omenjeni norveški univerzi Caroline Dale Ditlev-Simonsen, mednarodna strokovnjakinja za trajnostno poslovanje. Vse več podjetij namreč izraža skrb za okolje.

Obstaja tudi težnja, da to postane pravi posel priložnosti. Okoljsko ozaveščena družba je namreč pomembna lastnost posla prihodnosti (in sedanjosti). Ditlev-Simonsenova in Arnulf pravita, da je eden od štirih dolarjev, ki so v ZDA vloženi prek investicijskih skladov, namenjen za trajnost in družbeno odgovornost. To je naraščajoč trend.

Opozarjata pa, da morajo podjetja razumeti, kako trajnost vodi v dobičkonosnost. Drugače to ne bo trajalo. Ob tem je treba upoštevati, kako močno bosta politika in institucionalno okolje priganjala in pritiskala na podjetja, da bi plačala za onesnaževanje, ki ga povzročajo njihove dejavnosti.

“Poglejte, kako mi (posamezniki) in podjetja odlagamo smeti. Večina ljudi razume, da morate plačati za odvoz odpadkov. Potrebne storitve zagotovi država, davkoplačevalci pa jih financirajo. Eden od razlogov, da nenehno ubijamo planet, je ta, da strupeni učinki naših odpadkov niso vidni na računih. Kar pomeni, da bodo odpadki na koncu zastrupili sosedove in vaše otroke.

Vlade in druge agencije lahko pomagajo predstaviti stroške onesnaževanja in netrajnostnega izkoriščanja virov ter prisilijo podjetja, da jih vključijo v svoje poslovanje, na primer s kvotami CO2. To lahko ustvari poslovne priložnosti, ker so same dejavnosti za zmanjševanje škode pravzaprav donosne,” pojasnjujeta sogovornika.

Ljudem plačujemo za čiščenje pisarn in ravnanje z odpadki. Podobno je Norveška naredila s prepovedjo lova na kite. Preprosto je končno dojela, da so kiti donosna turistična zanimivost. Pravzaprav je to bolj donosno kot kitovo meso na krožniku. “Jasno je, kaj cenimo (varno, čisto in zdravo okolje) je tudi nekaj, kar bo imelo veliko donosnost v prihodnosti.”

Kaj piše v poročilu podjetja?

Spodbuda k trajnostnim tehnologijam in izdelkom za varstvo okolja ni nova in sega onkraj podjetij, na celotno gospodarstvo. Odkar so leta 2010 prvič predstavili globalni indeks zelene ekonomije (GGEI), ki meri uspešnost zelenega gospodarstva v 130 državah, je zeleno dobilo nov zagon. Zdaj ta indeks uporabljajo civilne družbe, oblikovalci politik, mednarodne organizacije in zasebni sektor za merjenje uspešnosti.

Devet izmed desetih najbolj zelenih držav na svetu je v Evropi, kjer je trajnost postala prednostna naloga. Živilski odpadki, plastika v oceanih, globalno segrevanje in onesnaževanje zraka so nekatere od pomembnih skrbi okoljsko ozaveščene družbe. Milijoni ljudi so ne nazadnje zavezani zgolj k nakupu izdelkov, ki manj obremenjujejo okolje, tudi če so stroški višji. In podjetja, ki želijo pritegniti družbeno odgovorne potrošnike, razvijajo svoje tržne strategije in iščejo inovativne načine, kako narediti zelene izdelke.

A če podjetja pravijo, da so do okolju prijazna, to še ne pomeni, da so res. Kako ločiti t. i. “greenwashing” (lažna prijaznost do okolja, op. p.) od dejanske zelene naravnanosti? Caroline Dale Ditlev-Simonsen, mednarodna strokovnjakinja za trajnostno poslovanje, in Jan Ketil Arnulf sta za Svet kapitala povedala, da lahko zrno od plev ločimo le, če natančno preberemo poročilo podjetja.

“Lažno prijaznost do okolja vidimo tam, kjer so le lepe slike in lepi nameni. Trajnost zahteva nekaj sistematičnega razmišljanja. Okoljski politiki podjetja lahko bolj zaupate, če vam nekdo pojasni, kako se sistematično ukvarjajo s temi vprašanji. Prav tako pogosto govorijo o ne tako očitnih stvareh, ki pa so tesno povezana z dejanskim delom na tem področju,” pravita sogovornika.

Poudarjata tudi, da bi morali biti zlasti pozorni na ločena poročila o okolju in trajnosti. Ne nazadnje je preprosto “kupiti” takšna “ločena poročila” o okolju in trajnosti od strokovnjakov, ki v resnici ne sodelujejo s podjetjem. Če pa redna letna poročila, ki so predstavljena upravnemu odboru in delničarjem, dejansko vključujejo okolje in trajnost, je bolj verjetno, da je “podjetje te prakse in vrednote dejansko vključilo v svoje delo”.

Kako jih najdemo? “Treba je iskati posebne cilje na področjih, kot so emisije ali odpadki, in poročila o morebitnih izboljšavah in razvoju,” odvrneta sogovornika. Po njunih besedah je zanimivo, da podjetja, ki so odkrita o tem, da morebiti lani zastavljenih ciljev niso dosegla, verjetno boljša od tistih, ki trdijo, da so izpolnila vse. Ne nazadnje pa so ocenjevalci tudi mediji, ki hitro zavohajo, ali neko podjetje laže, še pravita.

V strogi tajnosti …

Ves trajnostni razvoj pa ne poteka na očeh javnosti. Mnoga podjetja, je ob koncu minulega leta zapisal britanski časnik Guardian, so trajnostna, a skrivnosti, kako jim je uspelo, ne želijo nikomur razkriti. Tako obstaja tovarna v Aziji, ki porabi za izdelavo para kavbojk le liter vode! To je 346 litrov manj, kot jih je leta 2015 za par kavbojk porabil Levi-Strauss. Ali ne bi radi kupovali kavbojk od te neverjetno inovativne tovarne? Verjetno bi jih, a za zdaj nihče ne ve, kako se imenuje ta tovarna.

Proizvajalec namreč noče nikomur razkriti svojih revolucionarnih tehnik za varčevanje z vodo – niti podjetjem, ki jim dobavlja izdelke. Ta pojav še zdaleč ni omejen le na oblačilno industrijo. V Veliki Britaniji se, tako Guardian, v zadnjih osmih letih širi trg ekoloških živil.

Združenje za tla na Otoku ocenjuje, da se je ta sektor v zadnjih 12 mesecih povečal za 5,3 odstotka in je zdaj vreden 2,2 milijarde funtov na leto. Pričakovali bi, da bi kateri koli proizvajalec hrane in pijače, ki se odreče pesticidom in umetnim gnojilom, na vse grlo razglašal, da je naklonjen ekološki pridelavi in si prizadeval, da bi sporočilo doseglo čim več potrošnikov. Če že ne z oglaševalsko kampanjo, bi vsaj proizvode primerno označil. Ampak ne. In tudi dva portugalska vinarja sta tiho prešla z običajnih na ekološke prakse.

Skrbelo jih je za zdravje tal, saj se zaradi čezmerne uporabe gnojil lahko zmanjša količina hranil v tleh, kar vodi k slabšim letinam. Namesto v pesticide in umetna gnojila so začeli veliko vlagati v delovno silo in tehnologijo. Zdaj uporabljajo drone s prefinjenimi senzorji in programsko opremo, ki lahko zazna morebitne težave, ki vplivajo na zdravje tal ali trte. Rezultat so bolj zdrava tla, bolj zdrava trta in 18-odstotno povečanje pridelka na hektar, ob občutno manjšem vplivu na okolje. In tega niso povedali svojim strankam.

… ker je lahko negativna reklama

Zakaj podjetja, ki vodijo trajnostne prakse, ne govorijo o tem? Profesor Steve Evans, direktor oddelka za raziskave industrijske trajnosti na Inštitutu za proizvodnjo pri britanski univerzi Cambridge, je za Guardian povedal, da je to sicer uganka, a da so takšni primeri zelo razširjeni. Po njegovem je v ozadju dojemanje, da uvedba trajnostnih praks vedno prinese tudi nekaj slabega, bodisi zmanjšanje kakovosti izdelkov bodisi povečanje cene ali kar oboje.

Omenjena portugalska vinarja sta oba slovela po kakovostnih vinih. Z novim pristopom sta želela zgolj zaščititi tla, še naprej pa pridelovati vrhunsko vino po dostopni ceni. Ko so se preusmerili v ekološko pridelavo, se stroški proizvodnje niso povečali. Njihovo vodstvo je bilo zaskrbljeno, da bi uvedba ekološke oznake pri potrošnikih vzbudila dvom o kakovosti.

Prav tako so se bali, da bi z zvišanjem cen zgolj zaradi splošnega prepričanja, da ekološko pač stane več, tvegali, da bi dosedanjim kupcem njihovo vino postalo nedosegljivo. Zdi se, da potrošniki verjamejo, da izdelki ne morejo postati bolj trajnostni, ne da bi se podražili. Če cena ne poskoči, je takoj sumljivo.

Obstajajo še drugi razlogi, zakaj proizvajalci molčijo o svojih trajnostnih praksah. Po 15 letih vloženega truda je znani proizvajalec avtomobilov zmanjšal količino energije, ki jo je potreboval za izdelavo svojih avtomobilov, za 75 odstotkov: zdaj lahko naredi štiri avtomobile z enako količino energije, kot je je prej porabil za izdelavo enega.

Evans je to odkril med sodelovanjem s proizvajalcem, ki ga iz poslovnih razlogov ni sme imenovati, in se začudil. Njegovo navdušenje, naj to javno predstavijo, so brezkompromisno zavrnili. Pa ne zato, ker so bile novosti poslovna skrivnost ali ker bi tvegali izgubo konkurenčne prednosti (zaradi poceni električne energije so prihranili manj kot odstotek), ampak ker se je vodstvo balo, da bi izpostavili le eno področje v podjetju, recimo inovacije, kar bi lahko pritegnilo neželeno pozornost v delih podjetja, ki so manj trajnostni. Evans trdi, da je podobno tudi pri poslovanju “business-to-business”, med podjetji.