Kupci na splet, trgovci na zavod za zaposlovanje

V ZDA se število zaposlenih v trgovinah iz meseca v mesec zmanjšuje. Samo velika trgovca Macy’s in JC Penney sta v zadnjih nekaj mesecih število zaposlenih prodajalcev zmanjšala za 100.000. Da so razmere res alarmantne, ocenjujejo na podlagi dejstva, da so prizadeta tudi najbogatejša območja, kjer prodaja navadno cveti – na primer New York: število zaposlenih v trgovinah z oblačili je najnižje v zadnjih treh letih, zaznavajo pa najdaljše zmanjševanje števila zaposlenih na tem področju v zadnjih tridesetih letih.

Ko v industrijah izginjajo nekatera delovna mesta, je to priložnost, da se oglasijo politiki. Nekateri predlagajo ukrepe, večina pa jih prinese predvsem prazne obljube o tem, kako bodo »izboljšali« sektor. Analitiki menijo, da je zanimivo, da sta med zadnjo ameriško predsedniško kampanjo oba kandidata, tako Hillary Clinton kot Donald Trump, javno in glasno obžalovala le izgube delovnih mest v rudarstvu in proizvodnji, čeprav je bilo v trgovski panogi v ZDA po letu 2001 izgubljenih kar 18-krat več delovnih mest kot v rudarstvu.

Pexels

Na vprašanje, kako je politikom do zdaj uspevalo prezreti to težavo (pa ne le v ZDA), analitiki odgovarjajo z dejstvom, da se to dogaja zelo preprosto. V ZDA je 60 odstotkov delovnih mest v rudarstvu skoncentriranih na štiri zvezne države – Zahodno Virginijo, Kentucky, Pensilvanijo in Wyoming. Ko sektor začne razpadati, to resno ogrozi blagostanje na območju, kjer je vse skoncentrirano na eno samo panogo.

Po drugi strani so trgovci razpršeni po vsej državi, zato je problem manj opazen. Posamezno regijo namreč to ne prizadene tako, da bi bilo treba hitro iskati rešitve, kam preusmeriti odvečne človeške vire.

V tej zgodbi je pomembna tudi demografija, meni ameriška novinarka Jamelle Bouie. V rudarski industriji je 95 odstotkov zaposlenih belcev, ki navadno niso tiho, ko ostanejo brez dela, med trgovci v ZDA je belcev le peščica. Okoli 40 odstotkov ameriških trgovcev je žensk, še 40 odstotkov pa pripadnikov manjšin.

Da se na veliko objokuje izgube zaposlitev v rudarstvu in proizvodnji, avtorji pripisujejo tudi nostalgiji po časih, ko sta bila to nosilca gospodarstva, panogi, v kateri so se dogajale spremembe in se sestavljali sindikati v boju za boljši delavski jutri. Z nostalgičnimi očali na nosu je svet nato več let zapored preziral izgube delovnih mest na »novejših« področjih.

Ima pa umiranje delovnih mest v rudnikih in proizvodnji nekaj skupnega z umiranjem delovnih mest v prodaji – globalizacijo in tehnologijo. Tako kot je industrijske delavce zamenjala napredna tehnologija, delo so jim prevzeli v državah s cenejšo delovno silo, so službe delavcev poniknile v svetu, kjer v porastu spletne prodaje ter trgovin in lokalov za vas namesto prodajalca skrbi avtomat.

Analitiki se zdaj ukvarjajo z vprašanjem, kako uničujoči so taki trendi za trg dela. Namreč, skupna statistika gibanj na ameriškem trgu dela kaže, da je kljub izgubam razpoložljivih delovnih mest še vedno veliko in da se še povečuje. Vprašanje torej je, ali je res tako grozno, če neki sektor izginja, zato pa pridobiva drug sektor.

Ekonomist Michael Mandel ocenjuje, da je v času po zadnji veliki krizi sektor spletne prodaje ustvaril skoraj 400.000 novih delovnih mest samo v ZDA, medtem ko jih je v fizičnih trgovinah nastalo le 50.000. Ugotavljajo, da gre za sektor, ki ga po novem bolj kot trgovci v klasičnem smislu predstavljajo ljudje v velikih skladiščih spletnih nakupovalnih gigantov, ki, namesto da bi se ukvarjali s strankami, pakirajo in razpošiljajo izdelke. Kljub temu analitiki ugotavljajo, da je to sektor, v katerem je rast plač zadovoljiva. Ti centri naj bi zaposlenim plačevali tudi do četrtino več od klasičnih trgovcev, plače skladiščnikov pa naj bi se od leta 2009 v ZDA zvišale za skoraj polovico. Druga plat medalje je seveda ta, da se zaposleni v teh centrih pogosto pritožujejo zaradi nečloveških delovnih razmer, zaradi česar se je v nemilosti javnosti znašel že tudi gigant Amazon.

Če sta politika in družba v prejšnjem stoletju objokovali zaton kmetijstva, nato zaton železarstva, rudarstva in zdaj še proizvodnih tovarn v klasičnem smislu, analitiki opozarjajo, da je v svetu, ki ga poganjata digitalizacija in avtomatizacija, prihajajo pa samovozeči avtomobili, celo uslužbence za okenci naj bi nadomestila umetna inteligenca, osredotočenost na posamezno industrijo, ki izginja, in njeno reševanje, nevarna. Izpostavljeni so namreč skoraj vsi sektorji, zato morajo biti tudi rešitve razsežne in ne vezane le na ozko interesno skupino.

Priporočajo, da bi se morali politiki osredotočiti na to, kako ljudem približati prihodnost in jih nanjo pripraviti. Pa ne z obljubami, da bodo obudili poslovne modele in industrije izpred štirih desetletij, ampak z racionalnim sprejemanjem napredka. Še slabše je, opozarjajo analitiki, da si večina pred prihodnostjo zatiska oči. To pomeni, da nas bo ujela nepripravljene in na bojni nogi s spremembami, ki bi jih pripravljeni veliko lažje preživeli. Tako psihološko kot finančno.

Težave z izgubljanjem delovnih mest v prodaji seveda niso le ameriški problem, podobne trende zaznavamo tudi v Evropi. Britanci ugotavljajo, da se je v prvem četrtletju leta 2017 število zaposlenih v prodaji znižalo za okoli 2,4 odstotka v primerjavi z letom prej, število opravljenih delovnih ur pa se je zmanjšalo za skoraj štiri odstotke.

V strahu pred spletno konkurenco trgovci odpuščajo. Trend je jasno opazen že od začetka leta 2015. Da bi ostali konkurenčni poceni spletnim ponudnikom, trgovci znižujejo svoje stroške, pogosto na račun plač zaposlenih. Gigant John Lewis je februarja napovedal ukinitev skoraj tisoč delovnih mest.

Na udaru pa niso le prodajalci oblačil, ampak tudi hrane in drugih artiklov. Sainsbury's je napovedal ukinitev 400 delovnih mest, Waitrose pa zaprtje vsaj šestih velikih trgovin in s tem tudi 700 delovnih mest.

Trgovci ugotavljajo, da je najcenejši konkurenci zelo težko slediti, še posebno če ta prodaja po izkoriščevalskih cenah, vendar kupci v času, ko je najpomembnejša ideja, da bi kupili čim več za čim manj denarja, tega ne opazijo in jih zanima le znesek na računu.

Zaradi spreminjajočih se navad kupcev in predvsem zaradi razvoja tehnologije naj bi do leta 2030 izginilo kar dve milijardi delovnih mest. Ali polovica vseh, ki jih poznamo zdaj. Tako pravi futurist Thomas Frey. Ta že več let opozarja, da ne izobraževanje, ne politika, ne gospodarstvo niso pripravljeni na prihodnost, ki je pred vrati.

Futurist Thomas Fre: »Ob spreminjajočih se navadah kupcev in predvsem zaradi razvoja tehnologije bo do leta 2030 menda izginilo kar dve milijardi delovnih mest. Ali polovica vseh, ki jih poznamo zdaj. Na to nista pripravljena ne politika ne gospodarstvo.«

Med prizadetimi sektorji navaja energetiko, ki je do zdaj veljala za varno karierno izbiro. Pravi, da je svet po dolgih letih prigovarjanj začel poslušati strokovnjake, ki so se pritoževali zaradi okoljsko spornih energetskih sistemov, predvsem termoelektrarn. Trend, da vsakdo zase pridela toliko energije, kot je potrebuje, se je uveljavil in se nadaljuje, načini za domače pridobivanje energije na račun vetra in sonca pa so postali cenovno dostopni. Frey meni, da s še nekaj tehnološkega razvoja se kmalu nihče več ne bo ukvarjal s tem, ali delujejo vse električne žice, ker bo vsakdo sam skrbel za pridobivanje energije. To bo postala industrija, ki bo morala najti nov fokus in razviti novo vrsto delovnih mest.

Druga industrija, ki bo tudi zelo izpostavljena izgubi delovnih mest, je menda avtomobilska. V desetih letih naj bi ceste zavzela avtonomna vozila, ki bodo lastniku sčasoma omogočala, da bo vožnja postala čas, ko poslušate glasbo in pijete kavo, medtem ko se s prometom ukvarja vozilo samo. Frey meni, da bo tehnologija svoj poln potencial dosegla šele, ko bodo vozila res povsem samovozeča, potencial pa bodo prepoznale tudi vlade. Poudarja prihranek, ki bi lahko bil ustvarjen, če se samo v ZDA na leto v prometnih nesrečah ne bi poškodovalo več kot dva milijona ljudi. Tehnologija naj bi odvzela delo voznikom taksijev, avtobusov, tovornjakov, dostavljavcem, celo nekaj zdravnikom in medicinskim sestram na račun manj poškodovanih v nesrečah. Se bodo pa odprla delovna mesta, povezana s tehnologijo in izdelavo avtonomnih vozil.

Pexels

Tretja »industrija«, ki jo bo prizadela prihodnost, je po Freyju izobraževanje. Dostop do znanja se iz fizičnih učilnic seli na splet, celo znane univerze, kot je ameriški MIT, del svojega učnega programa že delijo brezplačno na spletu. V sistemu učenja z videoposnetki učitelji predavajo le enkrat, ne dan za dnem. S tem se potreba po njihovem številu, po številu asistentov in drugega osebja na fakultetah, zmanjšuje.

Še več delovnih mest bodo po različnih sektorjih odnesli 3D-printerji in roboti. Ti bodo lahko nadomestili marsikaj – od ribičev do vojakov in inšpektorjev.

Frey je že poudarjal, pa je najpomembnejše vprašanje, kako se bo to zgodilo oziroma kako bo človeštvo to področje reguliralo. Tako kot lahko roboti zgradijo stavbo, jo lahko tudi uničijo, kot lahko samovozeče vozilo dostavi pico, lahko dostavi tudi bombo. Kdo bo čigav suženj, tehnologija človeku ali obratno, je za vrsto analitikov pomembnejše vprašanje od tega, kaj bomo storili zaradi izginjanja delovnih mest. Medtem ko je ta problem politika že zaznala, prvega tako politika kot družba večinoma ignorirata.