Slovensko kmetijstvo ni resna gospodarska dejavnost, pa bi lahko bilo

​Kumara z vtisnjeno QR-kodo je simbol transparentnosti porekla.
Fotografija: V Sloveniji zgolj deset odstotkov kmetij vodi resen posel. FOTO: Karolina Grabowskastaffage
Odpri galerijo
V Sloveniji zgolj deset odstotkov kmetij vodi resen posel. FOTO: Karolina Grabowskastaffage

Bi kupili kumare s QR-kodo? Ne? Ljudem je ljubše kupovati zelenjavo v plastiki, na katero so odtisnjene kode, kot pa zelenjavo z lastno QR-kodo, s katero bi lahko transparentno sledili poreklu in transportni poti. A večji problem kot sledenje tehnološkim trendom je pri nas nepovezovanje med ključnimi deležniki, ali kakor pravi agrarni ekonomist dr. Stane Kavčič: »V Sloveniji vsak išče samostojne majhne zgodbe. Nekateri so uspešni, večina pa ne.« Želje po uspehu pa zaradi visokih subvencij ni, delež subvencij namreč neredko za večkratnik preseže vrednost pridelka na kmetiji. In tudi uspešni so zato navzven raje nezadovoljni in glasno zahtevajo višji delež javnih sredstev.

Slovenija ima dobre kmetovalce in pridelovalce, a predvsem v sezoni. Zunaj sezone večino sadja in zelenjave uvozimo. Kljub temu da raste zavedanje potrošnikov o prednostih lokalne pridelave, zunaj sezone na policah prevladuje tuja zelenjava, domače je še vedno zelo malo. Zgolj deset odstotkov kmetij namreč vodi resen posel.
 

Kmetijstvo = 70.000 kmetij


Dr. Stane Kavčič. FOTO: Twitter
Dr. Stane Kavčič. FOTO: Twitter
Dr. Stane Kavčič, agrarni ekonomist na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, sam pa tudi živinorejec, meni, da ima kmetijstvo pri nas na veliki večini kmetijskih gospodarstev bolj socialno noto, kot pa da bi šlo za resno gospodarsko dejavnost. »Kmetijstvo ima pomembno vlogo pri ustvarjanju dohodka članov kmečkega gospodinjstva na največ 20 odstotkih kmetij, če bi pogledal na oceno realno, pa še na pol manj.«

Slovensko kmetijstvo, ki je sestavljeno iz skoraj 70.000 majhnih kmetijskih enot, po podatkih Statističnega urada Slovenije predstavlja zgolj 1,4 odstotka BDP, celotna vrednost kmetijske dejavnosti je v letu 2018 znašala 1,371 milijarde evrov, od česar 58 odstotkov predstavlja rastlinski del in 41 odstotkov živinorejski. Faktorski dohodek na zaposlenega je bil v letu 2018 (zadnji podatki) 7634 evrov, kar je največ doslej, toda od tega so sicer najmanjši delež do zdaj, a še vedno izrazito visok, predstavljale subvencije. Teh je bilo za 42 odstotkov oziroma 247 milijonov evrov.

Vendar ni treba, da je tako. Kakor dokazujejo mnoge uspešne zgodbe (iz sveta in pri nas), je kmetijstvo ob uporabi sodobnih tehnologij in optimalnega načrtovanja lahko visoko dobičkonosna dejavnost.

Saniramo škodo, namesto da bi se ji ognili


Kljub temu da vremenske danosti Sloveniji za celoletno pridelovanje niso naklonjene, pa lahko danes samooskrbo preprosto rešujemo z visokotehnološkimi rastlinjaki, predvsem na hidroponiki, ki omogočajo ob primerni tehnologiji gojenje enako kakovostnih pridelkov vse leto. »Država na področju strategije samooskrbe in postavitve visokotehnoloških rešitev v rastlinjakih zamuja v primerjavi z razvitimi državami po Evropi in svetu,« pravi Iztok Štorman, strokovnjak za visokotehnološke rastlinjake in direktor podjetja GSI GREEN, ki sodeluje z nizozemskimi partnerji, člani verjetno najboljše kmetijske univerze na svetu Wageningen.

Iztok Storman. FOTO: Tomi Lombar/Delo 
Iztok Storman. FOTO: Tomi Lombar/Delo 
»Kmetijstvo je lahko dober posel z zelo dobrimi donosi, posebno če pogledamo pridelavo v visokotehnoloških rastlinjakih. Za optimalen donos mora biti urejen in optimiziran, avtomatiziran in digitaliziran celoten proces pridelave. Pomemben je poslovni plan, v katerem so vključeni vsi prihodki in stroški kmetovalca, da se lahko vnaprej razbere predviden rezultat na koncu sezone. Pavšalno gledano, v Sloveniji primanjkuje kmetijske ekonomike, se pa vidno razvija,« meni Iztok Štorman.

Za to so po mnenju našega sogovornika deloma krive tudi subvencije, ki izraziteje spodbujajo pridelavo na zunanjih površinah namesto v visokotehnoloških rastlinjakih za boljšo ekonomičnost in samooskrbo, kot je trend v tujini. »Slovenija je bolje tehnološko razvita na področjih pridelave na zunanjih površinah, zato večji kmetovalci poskušajo slediti tistemu, kar jim prinašajo določene subvencije.« Primer? »Slovenija namen­ja desetine milijonov evrov za sanacijo škode zaradi vremenskih vplivov, kar je pohvalno za podporo kmetijstvu. Gledano na daljši rok pa so visokotehnološki rastlinjaki relativno odporni proti vremenskim vplivom in sanacije sploh ne bi potrebovali. Prav tako lahko zagotavljajo nizka tveganja pridelave, manj možnosti bolezni ob kontroliranem okolju/klimi v rastlinjaku ter stabilno kakovost, kar zelo ustreza odkupnim trgovinskim verigam,« pojasnjuje sogovornik.

Subvencije in drugi ukrepi zavirajo napredek


Na subvencije in druge kmetijske ukrepe s prstom pokaže tudi dr. Kavčič. »Če bi njihova izplačila omejili v relativnem deležu glede na vrednost proizvodnje posameznega upravičenca, bi se zadeve obrnile bistveno drugače. Zdaj pa je zelo veliko kmetijskih gospodarstev, na katerih skupna proračunska izplačila celo presežejo vrednost pridelave, v ne tako redkih primerih celo večkratno. To se mi zdi škodljivo in na daljši rok nevzdržno. Daje tudi napačen signal kmetom in kmetijskim podjetjem, naj se prvenstveno prilagajajo ukrepom, ker je v tem primeru tudi ekonomski rezultat praviloma boljši, kakor če poskušajo izkoristiti proizvodne vire. Sem pa spadajo tudi naravne danosti – predvsem kmetijska zemljišča, ki so na nacionalni ravni najbolj omejujoč dejavnik – na način, da bi z njimi proizvedli več.«

FOTO: Shutterstock
FOTO: Shutterstock
Kljub temu da je uspešnih zgodb tudi pri nas vedno več, jih po besedah Kavčiča še zdaleč ni dovolj. »Še veliko tistih, ki so za slovenske razmere uspešni, se ne pohvali z doseženim. Prej nasprotno. Navzven so nezadovoljni in se pogosto pri­družijo tistim, ki menijo, da bi morali biti deležni še večje pogače iz javnih sredstev. In z vztrajnostjo jim neredko tudi uspe.«

Sogovornik sicer meni, da na splošno nima smisla kazati na državo. »Država lahko poskrbi za bolj ali manj spodbudno okolje za razvoj, ga s tem spodbuja ali zavira. Naša bolj skrbi za ohranitev zatečenega stanja kot prilagajanje na izzive časa. Po svoje je to logično, ker je v primežu različnih interesnih organizacij s področja kmetijstva in širše. Marsikdaj pa je razumljena in se tudi obnaša tako, kot da se vse vrti okoli nje. V resnici je lahko le boljši ali slabši servis državljanom in to lahko opravlja na bolj ali manj učinkovit način. Če se pogovarjamo o kmetijstvu, lahko daje pobude, resnične spremembe pa lahko speljejo le akterji v verigah s hrano. To se ne more zgoditi z danes na jutri, prilagajanje in ukrepanje je pomembno tako iz dneva v dan kot srednje- in dolgoročno.«
 

Roki za gradbena dovoljenja za rastlinjake občutno predolgi


Če pogledamo, kje bi država lahko zagotovila boljši servis na področju rastlinske pridelave, saj smo zunaj sezone močno odvisni od uvoza, ravno epidemija pa je pokazala, kakšen pomen ima samooskrba, vidimo, kako se pri uvajanju rastlinjakov pri nas zatika na marsikaterem področju.

Osnova za postavitev so gradbena in druga dovoljenja. Pred dvema letoma se je s spremembo zakonodaje precej zakompliciralo, zamudni postopki in cene za urejanje birokracije pa odvračajo kmetovalce od projektov. »Projekti, ki bi bili lahko končani v nekaj mesecih, se v praksi tako zavlečejo v leto, dve, kar ni dobro za razvoj kmetijstva in samooskrbe. Postopki niso privlačni za kmetovalce niti investitorje,« pravi Štorman.

Poleg občutnega skrajšanja dolgotrajnih postopkov je po njegovih besedah treba urediti območja, kjer bodo lahko zrasli visokotehnološki rastlinjaki tudi do 100 hektarov za več različnih kmetovalcev, ki uporabljajo isto infrastrukturo. »Pri tem imamo v mislih predvsem ogrevalno, ki je lahko termalna, na elektriko in generatorje, CO2, plin, skladiščno infrastrukturo in transportno. S tem si kmetovalci zmanjšajo stroške ter razbremenijo in porazdelijo zunanje dejavnike.«
 

FOTO: Markus Spiske
FOTO: Markus Spiske
Sodelovanje nam je tuje


»Mislim, da smo na področju organiziranosti v večje sisteme precej na psu. Najbrž je to vcepljeno že v našo miselnost, saj nam je sodelovanje tuje, postajamo pa tudi vedno večji ego­isti. Kot posamezniki preprosto ne moremo biti dobri na vseh področjih,« pa dodaja Kavčič.

Po njegovem mnenju bi rešitve morali iskati v povezovanju v trdnejših (pogodbenih) odnosih v posameznih agroživilskih verigah, ki pa bi morali sloneti na enakopravnosti. »Tu bi pred časom lahko drugačno vlogo odigrale zadruge, ki so žal večinoma šle drugo pot. Medsebojni odnosi bi morali biti natančno opredeljeni in zapisani, pogoj za vzpostavitev takšnih sistemov je visoka raven medsebojnega zaupanja in zavedanja o vzajemni soodvisnosti. Oboje pa je zdaj na zelo nizki ravni in vsak išče samostojne majhne zgodbe. Nekateri so uspešni, večina pa ne.«
 

Z blockchainom do večje sledljivosti


Digitalizacija je v vzponu in nujna tudi za konkurenčno, moderno kmetijstvo in zagotavljanje kakovostne hrane. Ta je dolgoročno ključna za ohranitev nacionalnega zdravja in blaginje.

Štorman meni, da Slovenija šepa tudi za tem trendom, ki v tujini prakso »s polja na mizo« že uveljavlja. »V tujini je trend, da zjutraj pobrano zelenjavo uživamo že ob kosilu.« Povečuje se tudi potreba po sledljivosti hrane in kontroli dobaviteljske verige, ki jo kmetijsko najbolj razvite države z digitalizacijo že na veliko uvajajo.

FOTO: Artem Beliaikin
FOTO: Artem Beliaikin
»Gre za beleženje pridelka od kmetovalca, torej od rastlinjaka ali polja do končnega kupca na način, ki ga ni mogoče kompromitirati. Eden od mehanizmov je programska oprema na podlagi tehnologije veriženja podatkovnih blokov (blockchain). V visokotehnoloških rastlinjakih je uvedba beleženja relativno preprosta, saj je večina parametrov o rasti pridelka, pakiranju in transportu že zapisana v digitalni obliki. Tako lahko v trgovini že z uporabo pametnega telefona preberemo kodo in se nam prikaže celotna zgodovina pridelka. Zadnji trendi gredo celo v to smer, da je na primer črtna koda odtisnjena na kumari in raste skupaj z njo.« V tem primeru gre za vprašanje, ali bi kupci sprejeli takšno kumaro. »Ravno zato je zaenkrat bolj uveljavljena koda na paketu pridelka,« pravi Štorman.

Zametke sledenja prehranske verige prek digitalnih verig poznamo tudi že v Sloveniji, ni pa še širše uveljavljeno. »Nekatera področja digitalizacije na poljih, kot je na primer nadzor pridelka z droni, se počasi vzpostavljajo. Pridelava v visokotehnoloških rastlinjakih pa izvedbeno in tehnološko zaostaja, razen nekaj svetlih izjem, ki s svojimi pridelki kažejo visoko kakovost in dobro prodajo z lokalno pridelavo.«
 

S sodobnimi tehnologijami do desetkrat večjega pridelka


Tukaj nam ne bi bilo treba odkrivati tople vode. Tehnološki in organizacijski pristopi so znani iz dobre prakse na tujem. »Rastlinjak potrebuje dober poslovni plan za kmetovalca in investitorja, plan izvedbe projekta (terminski, tehnični, logistični …) ter izkušenega izvajalca, svetovalca. Pomembno je šolanje za delo v velikih rastlinjakih, saj gre za drug način kmetovanja, avtomatiziran in računalniško voden. To je zanimivo za mlade kmetovalce, ki jih tak način dela posebej motivira in privlači.

Pridelavo v rastlinjakih maksimiramo z modernimi prijemi, stalnim nadzorom, svetovanjem strokovnjakov in novimi tehnološkimi rešitvami. Prinašajo lahko nekajdesetkrat večji pridelek glede na klasično kmetovanje,« svetuje Štorman. Prak­s­a kaže, da se z uvedbo tehnologije in digitalizacije doseže stabilna kakovost, poveča produktivnost, dobičkonosnost in zmanjšajo tveganja. Kaj je treba storiti, da bodo ljudje to razumeli?

Več iz rubrike

ikonomija

Huawei ogorčen nad ravnanjem slovenske vlade

Kitajski tehnološki velikan Huawei je nad novico, da naj bi ga slovenska vlada označila za dobavitelja z visokim tveganjem, presenečen in razočaran.

ikonomija

Kam nas vodi najmlajša generacija?

Raziskava, ki so jo izvedli pri Zebra IQ, je dala boljši vpogled v to, kdo so predstavniki generacije Z; kaj jim je v življenju pomembno in česa ne marajo.

ikonomija

Deset let pred ostalimi: Švedi svoje domove spreminjajo v okolju prijazne elekt…

Na Švedskem bliskovito narašča proizvodnja električne energije iz obnovljivih virov. To se sklada s smernicami, ki jih je začrtala Evropska unija.

ikonomija

Kako te dni preživlja "Bitcoin družina", ki je stavila na vse ali nič

Pet članska družina je leta 2017 večino svojega premoženja pretvorila v bitcoin, v prepričanju, da bodo do letošnjega leta že multimiljonarji. Kako se je plan izšel?

Komentarji: