Kruta usoda milijonov otrok

Dvanajsti junij je svetovni dan boja proti otroškemu delu. Če v žepu nosite mobilni telefon, je velika verjetnost, da je v procesu izdelave sodeloval tudi otrok. Podobno velja za celo vrsto izdelkov in dobrin. V letošnjem letu so različne nevladne organizacije opozorile na pogostost izkoriščanja otrok za delo pri čokoladi in sladkorju, ki se porabljata v razvitem svetu, čeprav ima Evropska unija določila, po katerih morajo multinacionalke delovati brez tovrstnih praks, če hočejo prodajati na evropskem trgu. A kljub pravilom nadzor po celotni dobavni verigi ni dovolj velik, da bi to lahko zagotovili. In čeprav je kar 90 odstotkov žrtev otroškega dela iz Afrike ali Azije (z Oceanijo), tudi stara celina še ni povsem izkoreninila tega problema.

Otroški delavec

Med otroškimi delavci je več dečkov kot deklic; prvih je 88 milijonov, drugih pa 64 milijonov. Skoraj polovica – kar 48 odstotkov – žrtev otroškega dela je starih od pet do 11 let, kar je še posebej skrb vzbujajoče, saj je v tako zgodnji mladosti škoda, ki je povzročena njihovemu zdravju in psihološkemu razvoju, še večja. Žalosten je podatek, da je bil prav v tej starostni skupini v zadnjih letih narejen najmanjši napredek – v letih od 2012 do 2016 se je število otroških delavcev te starosti zmanjšalo za manj kot pol milijona, kar ne predstavlja niti enega odstotka.

Od motike do mitraljeza

Usoda otrok, vpetih v otroško delo, je zelo različna. Velika večina, kar 71 odstotkov, jih dela v kmetijstvu oziroma v agroživilskem sektorju.

Tudi v Sloveniji so bili zaznani primeri otroškega dela.

Večina teh dela v okviru domačega, družinskega dela in za svoje delo ne prejemajo denarnega plačila. Preostalih 44 milijonov otrok dela v storitvah ali industriji in so bolj problematična skupina, saj so v nasprotju s tistimi, ki delajo v domačem okolju v kmetijstvu, veliko pogosteje izpostavljeni nevarnemu delu, ki uničuje njihovo zdravje, in delajo v razmerah, v katerih je veliko večja nevarnost poškodb ali celo smrti pri delu.

Grozljivo je dejstvo, da je skoraj deset milijonov otrok žrtev najhujše oblike otroškega dela, od česar jih je več kot milijon tudi žrtev trgovine z ljudmi, več milijonov jih je vpetih v prisilno in suženjsko delo ter nelegalne dejavnosti, kot sta tihotapljenje in preprodaja drog, skoraj dva milijona jih je prisiljenih v prostitucijo, več sto tisoč pa jih deluje kot otroci vojaki, ki na bojiščih sejejo smrt in so, tudi če preživijo to obdobje svojega življenja, psihično za vedno uničeni ali zaznamovani.

Reuters

Vsaka pomoč še ni otroško delo

Glede na raznovrstno pojavnost otroškega dela najprej poglejmo, kako ILO sploh definira otroško delo. Vsaka pomoč v družini seveda še ni otroško delo, a če to ogroža otrokovo zdravje in onemogoča njegovo šolanje, potem vsako takšno delo za otroke, stare 11 let in manj, šteje kot nedopustno otroško delo. Za starostno skupino od 12 do 14 let se preprostejša opravila, ki niso nevarna in otroku vzamejo manj kot 14 ur na teden, ne štejejo kot otroško delo, kar je več od tega, pa. Starostna skupina od 15 do 17 let sicer lahko opravlja delo, a če gre za delo v nevarnih in škodljivih razmerah ali pa gre zelo dolge delovnike, ki presegajo 43 ur tedensko, potem ILO tudi to šteje med otroško delo.

Izboljšanje se upočasnjuje

Od leta 2000, odkar ILO sistematično spremlja otroško delo, je to ves čas v upadu. Po šestnajstih letih je evidentirala 94 milijonov manj otrok, vpetih v otroško delo, in 134 milijonov manj otrok, vpetih v običajno zaposlitev.

V starostni skupini 5–11 let je bil v zadnjih letih narejen najmanjši napredek; v letih 2012–2016 se število teh otroških delavcev ni zmanjšalo niti za odstotek.

Še posebej je opazen trend upadanja pri delu v nevarnih razmerah; leta 2000 je takšno delo opravljalo več kot 170 milijonov otrok, po zadnjih podatkih pa je ta številka skoraj sto milijonov manjša. Prvotni optimistični cilj, po katerem naj bi do danes skoraj povsem izkoreninili vsaj otroško delo v nevarnih dejavnostih, je še precej oddaljen, nekoliko pa žalosti podatek, da se je napredek po letu 2012 močno upočasnil – v šestih letih po tem mejniku je otroško delo upadlo le za tretjino. Ob že naštetih grozotah trgovine z ljudmi, otroške prostitucije in vojskovanja še vedno tiso??i otrok delajo v nečloveških razmerah v afriških rudnikih, po dvanajst ali celo več kot štiriindvajset ur nepretrgoma sklonjeni in izmučeni. Prav v Afriki se razmere kljub deklariranemu boju proti temu pojavu ne izboljšujejo – nasprotno, število takšnih otrok se celo povečuje. Pri tem se stanje seveda poslabšuje tudi zaradi poslabšanja geopolitičnih razmer v svetu.

Domača opravila

Normalno (in koristno) je, da otroci po vsem svetu z rastjo sprejemajo nase tudi več domačih hišnih opravil. Toda pretirana obremenitev z opravili doma seveda lahko preseže ne le meje koristnega, pač pa tudi sprejemljivega. ILO zato kot otroško delo šteje tudi pretirana opravila doma. Koliko točno je še sprejemljivo in koliko je pretirano, je seveda težko določiti. ILO zato postavlja mejo nekje tam, kjer vse te obveze začnejo onemogočati šolanje otroka. Njihova statistika kaže, da so v nasprotju s preostalimi oblikami otroškega dela pri pretiranih domačih opravilih v večini žrtve deklice. Po njihovih podatkih je na svetu več kot 51 milijonov otrok (dve tretjini teh je deklet), starih od pet do 14 let, ki za hišna opravila porabijo na teden vsaj 21 ur. Prav to naj bi bila meja, od katere naprej začnejo opravila negativno vplivati na obiskovanje pouka in učenje ter napredovanje v šoli. Več kot 28 ur na teden za hišna opravila porabi 29 milijonov otrok, starih od pet do 14 let, skoraj sedem milijonov od teh pa to počne vsak teden po več kot 43 ur.

Reuters

Kaj pa v Sloveniji

Lani je poročilo o otroškem delu v Sloveniji pripravil Inštitut RS za socialno varstvo v sodelovanju z osnovnimi in srednjimi šolami ter centri za socialno delo in nevladnimi organizacijami. Ugotovili so, da so se v letih od 2010 do 2015 z vsaj eno obliko otroškega dela srečali na petini vseh osnovnih šol, na 12,5 odstotka centrov za socialno delo, na 6,8 odstotka srednjih šol ter pri eni nevladni organizaciji.

Deset milijonov otrok po svetu je žrtev najhujših oblik otroškega dela: prisilno in suženjsko delo, prostitucija, bojevanje na vojnih območjih ...

V letu 2015 so otroško delo tako v osnovnih šolah prepoznali pri 22 dečkih in 12 deklicah. Večinoma je šlo za pretirano vpetost v domače delo, na primer na kmetiji in skrb za sorojence v meri, ki je onemogočala normalno šolsko delo. Ena izmed osnovnih šol je za primer deklice tako zapisala: »Prezahtevna dela pri negi in varstvu mlajših sorojencev. Deklica je stara devet let in pazi tri mlajše otroke (1, 4, 5 let) in zaradi tega ne pride v šolo.« Kot otroško delo so prepoznali tudi beračenje nekaterih otrok na ulicah.

Srednje šole so kot neprimerno otroško delo prepoznale pri 16 dekletih in šestih fantih. Ker ti že lahko opravljajo nekatera dela, se to ne šteje kot otroško delo, pač pa predvsem primere dela v gostinstvu, kadar so otroci delali dolgo v noč.

Dejstvo je, da gre pogosto tudi za mejne primere, o katerih je težko soditi, kdaj še gre za primerno obliko dela, kdaj pa ne več. Vsaka obveznost, ki jo ima otrok, in vsako opravilo, ki ga mora opraviti, še ne predstavlja kršitve – nasprotno, otroci seveda do določene mere potrebujejo sprejemanje odgovornosti. A žal tudi v Sloveniji niso le mejni primeri, pač pa je že sodna praksa pokazala na nekatere ekstremne primere, nevladne organizacije pa opozarjajo, da je skritih primerov še veliko več.

Pot naprej

Mednarodna organizacija dela si je prvotno postavila cilj, da izkorenini otroško delo do leta 2025. Že zdaj je jasno, da cilj ne bo dosežen. Če se bo nadaljeval trenutni trend, bo leta 2025 širom po svetu še vedno 121 milijonov otrok prisiljenih v delo, od tega jih bo 52 milijonov vpetih v nevarno delo.

Pot naprej je možna le v sodelovanju z državnimi oblastmi in z velikimi delodajalci po vsem svetu. Skupno iskanje rešitev, ki se ne ukvarja le z otroškim delom, pač pa s celotno lokalno problematiko odpravljanja revščine in urejanja socialnih razmer, lahko pripelje do hitrejšega napredka. A le zmanjšanje pojavnosti otroškega dela in skrb za njihovo izobrazbo bo lahko pripomoglo k temu, da otroci ne bodo tako množično izgubljali le otroštva, pač pa celotnega življenja, ki je zaradi tega zaznamovano in pogosto uničeno.