Kriza na vidiku, a na kateri strani?

Celo ko je kitajski državni urad za statistiko sredi oktobra objavil rezultate, ki so »boljši od pričakovanih«, in ugotovil, da je »manj bojazni pred 'trdim pristankom'«, so se analitiki zatekli k svojim parametrom in vse kitajske številke preverjali z različnih zornih kotov zgolj zato, da bi se prepričali, ali »kitajska nevarnost« res ogroža globalni razvoj in kako točna je Rogoffova trditev, da se gospodarstvo azijske sile »upočasnjuje precej bolj, kot kažejo uradne številke«.

Kitajsko razmerje med posojili in bruto domačim proizvodom doseglo 30,1 odstotka.

Čeprav drugi ekonomisti Rogoffu priznavajo, da so bile v preteklih nekaj letih njegove analize kitajskega dejavnika znotraj morebitne globalne krize povsem točne, nekateri od njih kljub vsemu opozarjajo, da vzbuja stanje v evropskem bančnem sistemu še veliko večje skrbi in da je pravi vir nevarnosti, ki grozi svetovnemu gospodarstvu, Evropa, ne pa Kitajska.

Res je, pravi, denimo, Neal Kimberley, finančni analitik hongkonškega časopisa South China Morning Post, da je baselska Banka za mednarodne poravnave, ki se jo pogosto šteje za centralno banko vseh centralnih bank, lani opozorila, da je kitajsko razmerje med posojili in bruto domačim proizvodom doseglo 30,1 odstotka. To je več kot v drugih državah, odkar so začeli leta 1995 redno spremljati ta parameter.

Pa vendar, pravi Kimberley, bi nas morali letos jeseni bolj skrbeti črni oblaki, ki so se nakopičili nad Portugalsko, Italijo in celo Nemčijo. Kaj je pravzaprav pomenila izjava italijanskega premiera, da je vsota 360 milijard neizterljivih posojil, kolikor jih imajo banke v njegovi državi, zanemarljiva v primerjavi s problemi nekaterih drugih evropskih bank. »Če je naš problem neizterljivih posojil vreden eno točko, je problem v drugih bankah, predvsem tistih velikih, vreden sto točk,« je prejšnji mesec dejal Matteo Renzi, ko je odgovarjal na pritiske Jensa Weidmana, direktorja nemške centralne banke, ki je od Italije zahteval, naj ta čim prej uredi svojo bančno bilanco.

Prepogosta prepričevanja, da Deutsche Bank ni naslednji Lehman Brothers, da torej ne bo propadla in sprožila nove globalne finančne krize, kakršna je bila tista pred osmimi leti, pravzaprav le še dodatno vznemirjajo ekonomske analitike. To, ali najmočnejša evropska banka zdaj v resnici – kot je dejal Kevin Dowd, profesor za finance in ekonomijo na Univerzi Durham – spominja na »bokserja, ki visi na ograji iz vrvi, in le en sam udarec bi bil dovolj, da bi ga vrgli na tla«, je pravzaprav manj pomembno od vprašanja, ali so njene tegobe zgolj znamenje sistemskega obolenja celotnega bančnega sistema v evrskem območju. In če je v resnici tako, kaj je pri vsem tem vzrok in kaj zdravilo za stanje, ki vzbuja zelo veliko zaskrbljenost.

Shutterstock

A vrnimo se h kitajski nevarnosti.

V resničnem življenju redko obstaja samo en »naj«, tako lahko za začetek domnevamo, da se je globalno gospodarstvo znašlo pred (najmanj) dvema največjima izzivoma.

Sporna 6,7-odstotna rast rezultat posojil?

Čeprav se Kitajska prav zdaj zelo trudi, da bi najprej sebe, nato pa tudi ves svet prepričala, da je njeno gospodarstvo trdno in da s tem napoveduje globalno ekonomsko okrevanje, vzbuja dvom prav podatek o 6,7-odstotni rasti, ki naj bi jo v tej državi ustvarili v tretjem četrtletju tega leta. Čeprav je to teoretično mogoče, je, kot pravijo ekonomski analitiki, malo verjetno, da bi taka rast ostala kar trikrat zapored oziroma v treh četrtletjih enaka in brez najmanjše spremembe, glede na to, da so ekonomska gibanja med letom že po svoji naravi neenakomerna. Mnogim se zato dozdeva, da je poročilo statističnega urada predvsem izpolnjevanje političnih želja, ki temeljijo na napovedi osrednje kitajske vlade, da bodo leta 2016 ustvarili gospodarsko rast »ne manjšo od 6,5 odstotka in ne večjo od sedem odstotkov«.

To pomeni, da nihče ne sumi, da bi državni urad za statistiko kar tako vpisal želeni odstotek, so pa mnogi prepričani, da je prav teh 6,7 odstotka rezultat nove injekcije posojila oziroma novega povečanja dolgov, o katerih je pravzaprav govoril Rogoff, ko je opozarjal, da je Kitajska največja nevarnost, ki grozi globalni gospodarski rasti.

Dolg Kitajske znaša kar 250 odstotkov njenega bruto domačega proizvoda. Ker gre za poseben gospodarski sistem, v katerem so tako banke kot najpomembnejša podjetja, torej upniki in dolžniki, v lasti države, je po mnenju vseh ekonomistov takšna raven zadolženosti nevzdržna. Ta raven zadolženosti vse tisto, ker je videti v kitajskih nakupovalnih središčih in mestih, v uradnih poročilih in medijih, spreminja v privid. Domača poraba se je morda celo povečala za okoli deset odstotkov, vendar če se opira na poceni posojila, tudi ta parameter ne daje realne slike o zdravstvenem stanju druge največje gospodarske sile sveta.

Proizvodnja se je v tretjem četrtletju povečala za 5,4 odstotka, kar je veliko več od komaj enega odstotka, za kolikor se je povečala v prvem trimesečju letos. Septembra so se prvič po štirih letih in sedmih mesecih zvišale proizvodne cene, kar je odpravilo deflacijo. Od januarja do septembra so se za 21 odstotkov povečale tudi naložbe državnih podjetij, in to predvsem z naložbami v infrastrukturo in javna dela, v kar je bilo vloženih 19,4 odstotka več sredstev kot v istem obdobju lani. Zasebne naložbe so se v tem času povečale za skromnih 2,5 odstotka.

Nepremičninski balon

Ta lepa statistična slika se opira predvsem na »balon« v sektorju nepremičnin, ki je v prvih treh četrtletjih letos s kar osmimi odstotki pripomogel h gospodarski rasti Kitajske. Prodaja stanovanj in poslovnih prostorov se je v tem obdobju povečala za 41,3 odstotka in tako je nastal še en »naj«. Zhou Jingtong, visoki ekonomist v Bank of China, namreč opozarja, da je »balon« v sektorju nepremičnin največja nevarnost za kitajsko gospodarstvo, saj postaja z zviševanjem cen stanovanj v največjih kitajskih mestih – na leto za 30 do 40 odstotkov – »špekulativna preprodaja običajna praksa, pri čemer vsakdo sanja, da bo čez noč ustvaril velikanski dobiček«, pravi Zhou.

Ker se zaradi tega največji del bančnih posojil preliva na trg nepremičnin, si ni težko predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi ta balon počil.

Noben dosedanji ukrep zmernega in previdnega ohlajanja tega sektorja ni prinesel pričakovanih rezultatov. Bank of China opozarja, da jih tudi ne bo, vse dokler se zmanjšuje povprečno vračanje naložb v proizvodnjo (s 6,7 odstotka leta 2006 na 5,4 odstotka lani), medtem ko se vračanje naložb v registrirane družbe za preprodajo nepremičnin povečuje (z 8,2 leta 2006 na 13,6 odstotka leta 2013).

Kitajska ekonomija je v resnici za 36 odstotkov manjša, kot jo prikazujejo.

Kakšna je torej dejanska krvna slika kitajskega gospodarstva? Uživa steroide? Ali morda trpi za prikrito anemijo? In kako velika je nevarnost, da se, kot je to prepričan Rogoff, kitajska rast upočasnjuje precej bolj, kot je to prikazano v uradni statistiki?

Že leta 2014 je Harry Wu, ekonomist, ki živi v Tokiu, ocenil, da je kitajska ekonomija v resnici za 36 odstotkov manjša, kot jo prikazujejo. Naslednjega leta je dolgoletni optimist, kar zadeva kitajski razvoj, David Shambaugh, profesor mednarodnih odnosov in direktor programa kitajske politike na Univerzi Washington, prestopil v tabor pesimistov in napovedal prihajajoči propad celotnega kitajskega sistema.

Marca lani je zapisal: »Kitajsko gospodarstvo, ki ga vsi na Zahodu vidijo kot neustavljiv buldožer, se je ujelo več sistemskih pasti, iz katerih se ni mogoče zlahka rešiti.« In čeprav so že takrat zaznali rast domače porabe in so se že kazali začetki določenih fiskalnih reform, je Shambaugh opozoril, da bodo ambiciozno postavljeni cilji najverjetneje mrtvo rojeni otrok, ker so v nasprotju z močnimi in globoko zakoreninjenimi interesnimi skupinami, kot so državna podjetja in območni partijski kadri, ki jim nikakor ne ustrezajo veliki preobrati, s katerimi naj bi rešili gospodarsko rast.

Ali ima kdo pravi odgovor na vprašanje, kaj nas vse skupaj čaka? »Nihče nima kristalne krogle,« je v enem od intervjujev maja dejal David Shambaugh. Nekaj podobnega ponavljajo tudi vsi drugi poznavalci Kitajske, hkrati pa priznavajo, da v resnici nihče ni dovolj dobro seznanjen s tem, kar se dogaja v kitajskem gospodarstvu. Večina jih kljub vsemu meni, da ni bojazni, da bi se zgodil zlom. Kitajska, pravijo, vstopa v dolgotrajno stagnacijo, in čeprav bi bila za vse evropske države 6,7-odstotna rast občudovanja vreden rezultat, to za azijsko silo pomeni stopicanje na mestu. Predvsem ker se ji je septembra izvoz zmanjšal za deset odstotkov, kar je za gospodarstvo, ki je odvisno od tujih trgov, tudi občutno usihanje upanja, da se bo v kratkem vrnilo na hitro progo.

Naslednje vprašanje je, ali bo kitajska stagnacija bolj podobna japonski ali morda ruski stagnaciji. Na podlagi številnih različnih razlogov je mogoče domnevati, da bo neposredna kitajska prihodnost veliko bolj spominjala na neposredno rusko preteklost. Zaradi svojega mednarodnega položaja in predvsem svoje globalne težnje, razlike med stopnjo razvitosti in globalnega vpliva in tudi zaradi narave političnega organiziranja, ki se opira na korupcijo, hkrati pa se bojuje s tem pojavom, bo Kitajska pod predsednikom Xi Jinpingom v prihodnje vse bolj podobna Rusiji pod predsednikom Vladimirjem Putinom.

Vera v izhod iz vsake krize

Tako bo, ko bo ta država opazovana od znotraj. Od zunaj bo azijska sila tudi v prihodnje velika partnerica Zahoda. Ker ji nikakor ne ustreza misel na to, da bi Evropa lahko pomenila največji dejavnik tveganja, kar zadeva globalno rast, bo Kitajska tudi v prihodnje ena največjih podpornic Evropske unije in njene celovitosti, evra in njegovega položaja v globalni denarni ureditvi. Čeprav se njene devizne rezerve zmanjšujejo, delno zaradi zmanjšanja izvoza, predvsem pa zaradi državnih posredovanj pri zagotavljanju trdnosti državne valute, je azijska sila še vedno lastnica več kot tri tisoč milijard dolarjev prihrankov, pri čemer bo zato, da bi te prihranke spremenila v kapital, ki prinaša dobiček, del tega denarja usmerila proti Evropi, kjer bo kupovala vse – od nogometnih klubov do tovarn robotov.

Mar to pomeni, da Kitajska edina verjame v evropsko gospodarstvo in ne razmišlja o tem, da je evrsko območje največja nevarnost, ki grozi globalnemu gospodarstvu? Ne. To pomeni zgolj to, da azijska sila verjame v dinamični izhod iz vsake krize in da ne želi čakati na to, da bi videla, ali bo prva potonila Evropa ali ona sama. Če se bosta vzajemno reševali, imata namreč tako EU kot Kitajska možnost, da svet popeljeta v varnejše vode stabilnega razvoja.