Kratka pot od trga do bojišča

Besede je zapisal urugvajski pisatelj in novinar Eduardo Galeano in nam tako zapustil definicijo, ki pojasnjuje bistvo sedanjih odnosov med Kitajsko in Ameriko. Največji gospodarstvi sveta sta že več mesecev na robu spopada, vendar se nikakor ne moreta odločiti, ali se bo ta zgodil na trgu ali bojišču. Če upoštevamo Galeanovo mnenje, bi v vsakem primeru šlo za trgovinsko vojno.

Ne glede na to, ali gre za Korejski polotok, Južnokitajsko morje ali dvostransko menjavo blaga in naložb, vse je nazadnje povezano z ovrednotenjem materialnih interesov, trgovinskega presežka in primanjkljaja ter velikosti osvojenega trga. Kitajska in Amerika sta že sredi prikritega spopada, kako pa bi totalna vojna vplivala na ves svet in predvsem Evropo, je vprašanje, o katerem je treba pravočasno razmisliti.

Toda začnimo na začetku. Kako smo se sploh znašli v položaju, ko vsi igrajo igro, ki mora na koncu nujno imeti zmagovalca in poraženca – torej igro, v kateri zmagam jaz ali ti in v njej ni več prostora za obojestransko zmago, kakršno Kitajci zagovarjajo s prizvokom mantre?

Reuters

Je kriv Trump?

Vso krivdo je zlahka mogoče prevaliti na ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki je med predvolilno kampanjo res obljubljal svojim volivcem, da bo uravnotežil trgovino s Kitajsko, tudi če bo moral uvesti visoke uvozne dajatve na kitajsko blago; obljubljal je tudi, da bo vrnil delovna mesta, izgubljena zaradi selitve proizvodnje v Azijo, in da bo umaknil ZDA iz prostotrgovinskih sporazumov, ki škodijo ameriških proizvajalcem. Vse to je res, vendar se zgodba ne začne pri Trumpu.

Nekateri analitiki ugotavljajo, da je zaradi uveljavitve svetovne ureditve, v kateri imamo več različnih polov, zrasel zid pred globalizacijo. In čeprav bi lahko pričakovali, da bo svet skladnejši in stabilnejši, če bo temeljil na več središčih moči, pravzaprav ugotavljamo, da vsak od teh polov razvija svojo doktrino moči na podlagi populizma, gospodarskega nacionalizma in protekcionizma, to pa neizogibno nasprotuje temeljnim načelom globalnega povezovanja.

Vso krivdo je zlahka mogoče prevaliti na ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki je med predvolilno kampanjo obljubljal, da bo uravnotežil trgovino s Kitajsko.

Lahko bi razpravljali o tem, ali je Amerika prva usmerila svet v to smer, odgovor pa bi bil veliko bolj zapleten od obtožujočega prsta, usmerjenega v stanovalce Bele hiše. Spomnimo se samo, da v Dohi niso končali zadnjega kroga dolgoletnih pogajanj Svetovne trgovinske organizacije o liberalizaciji trgovine in naložb ter zakaj se je to zgodilo. Spomnimo se evropskega vztrajanja pri subvencijah za kmetijske pridelke in južnokorejskih kmetovalcev, ki so si rezali prste v znak protesta proti prostemu uvozu riža v njihovo državo. Spomnimo se vsega tega in takoj nam bo bolj jasno, kdaj so vzklile klice svetovne trgovinske vojne, saj se bomo tako tudi spomnili, kdaj se je začel včasih očitnejši, drugič spet bolj prikrit spopad med razvitejšimi in tistimi v razvoju, med tistimi z veliko prebivalci in majhnimi, med dolarskim in zunajdolarskim svetom.

Hkrati s procesom globalizacije, ki ravna svet in ruši še zadnje zidove, za katerimi se skrivajo gospodarska samostojnost in narodne identitete, simbolično povezane s francoskim vinom in švicarskim sirom, južnokorejskim rižem in japonsko govedino, so se krepili tudi novi stebri sveta z več poli in vsak od njih je nosil orožje, pripravljeno na morebitno trgovinsko vojno.

Toda priznati je treba, da je Trump vse to povedal z besedami, ki so se jim voditelji pred njim večinoma izogibali. Prosta trgovina je v prejšnjih nekaj desetletjih postala ena od fraz ideološke korektnosti, ameriški predsednik pa je z istim zamahom svojega peresa, s katerim je razbil številne druge tabuje, dregnil tudi v ta temelj globalizacije. Edina težava je v tem, da Amerika tako ruši svet, ki ga je sama ustvarila, pri tem pa ne ponuja novega modela, samo vrnitev v primitivno stanje držav, ki so obsedene same s sabo in v katerih je edina nenehno prižgana luč tista, ki osvetljuje željo po lastni veličini. Vse drugo se pogreza v temo.

Leto 2018 odločilno leto

Po vsem, kar smo do zdaj videli, se zdi, da bi leto 2018 moralo biti leto, ko se bo zgodilo veliko stvari, ki bodo odločale, ali se bo res začela trgovinska vojna ali ne. Komaj je ameriški predsednik praznoval svojo prvo obletnico v Beli hiši, že smo lahko prvič slišali zvok vojaških bobnov. Dan, preden se je Trump odpravil v Davos na Svetovni gospodarski forum, je odobril 30-odstotne dajatve na uvoz solarnih plošč in 50-odstotne dajatve na pralne stroje tujih proizvajalcev. To so bile puščice, usmerjene v kitajsko srce, in opozorila, namenjena drugim daljnovzhodnim državam, zlasti Južni Koreji, saj sta njeni podjetji Samsung in LG na ameriškem trgu dosegli konkurenčne cene gospodinjskih naprav, predvsem pralnih strojev, in to tako, da sta preselili proizvodnjo iz Mehike na Kitajsko, Tajsko in v Vietnam.

Hkrati s procesom globalizacije, ki ruši še zadnje zidove, za katerimi se skrivajo gospodarska samostojnost in narodne identitete, so se krepili tudi novi stebri sveta z več poli in vsak od njih je nosil orožje, pripravljeno na morebitno trgovinsko vojno.

In spet se je dvignil prah zaradi ameriškega protekcionizma, vsi pa so pozabili, da se je Evropska unija z njim nekoč že strinjala, ko je leta 2013 uvedla pravzaprav podobne uvozne carine za kitajske solarne bloke in celice. Svojo odločitev je pojasnjevala s popolnoma enakimi besedami kakor Trumpova administracija: kitajski izdelki, povezani s sončno energijo, so zasedli že več kakor tretjino skupnega trga EU, zato so se pojavili upravičeni sumi, da je cene, po katerih so kitajski proizvajalci prodajali svoje izdelke, večinoma mogoče imeti za dampinške. Če vemo, da si je kitajska vlada zelo prizadevala uresničiti cilj, da bi do leta 2020 povečala delež obnovljive energije pri skupni porabi energije, je razumljivo, da se je na Kitajskem pojavilo veliko proizvajalcev solarnih plošč. In ko so načrt za povečanje izdelkov, povezanih s sončno energijo, uresničili nekaj let pred rokom, je država prav tako odločno podprla izvoz množice solarnih blokov in celic, ki so prihajale iz preveč zmogljivih tovarn.

Razloge za uvedbo dajatev lahko delno sicer razumemo, vendar ima vprašanje tako v EU kot v Ameriki dve strani. Carine morda ščitijo domače proizvajalce, vendar uničujejo podjetja, specializirana za vgradnjo izdelkov, povezanih s sončno energijo, in če bomo na eni strani morda rešili nekaj delovnih mest, jih bomo na drugi strani gotovo izgubili. Poleg tega je združenje SolarPower Europe izračunalo, da se bo zaradi evropskih dajatev za kitajske izdelke, povezane s sončno energijo, vsako vgrajevanje plošč v gospodinjstva podražilo za vsaj 500 evrov.

To dokazuje, da tako trgovinska vojna kot tista z orožjem ne more miniti brez žrtev na obeh straneh. In prav tako kakor vse druge vojne v zgodovini tudi sedanja trgovinska vojna ne bi rešila paradoksov, zaradi katerih bi se začela. Z njo namreč ne bi odgovorili na vprašanje, zakaj sta se Amerika in Evropa sploh znašli v težavah, v kakršnih sta, in kako naj se jih rešita.

Reuters

Prosta trgovina že od 19. stoletja

Teorija o prosti trgovini je starejša od časov, do katerih po navadi seže naše razmišljanje o njej. Že na začetku 19. stoletja je britanski ekonomist David Ricardo sestavil doktrino, ki pravi, da si državam niti ne bi bilo treba prizadevati, da bi bile samozadostne v proizvodnji, rudarstvu in kmetijstvu. Zapisal je, da bi se morale specializirati v dejavnostih, v katerih so najboljše, nato pa menjavati svoje izdelke za blago, ki bi ga izdelovali drugi. Tako bi zagotovili najvišjo kakovost po precej nižji ceni, vsak pa bi najbolje izkoristil svojo »primerjalno prednost« v korist svojega in globalnega gospodarstva.

Tako so pravzaprav utemeljevali tudi odpiranje vrat Svetovne trgovinske organizacije Kitajski leta 2001. In v to teorijo so dolgo verjeli, dokler je zahodni kapital prihajal v kitajsko industrijo in bil zadovoljen, ker se »primerjalni prednosti« – kitajska poceni delovna sila ter zahodno tehnološko in menedžersko znanje – čudovito ujemata v znižani ceni izdelkov ter v zvišanem dobičku lastnikov kapitala.

Toda težava s to teorijo je v tem, da se »primerjalne prednosti« spreminjajo zaradi minevanja časa in zaradi razvoja ter da nekje na sredini poti, po kateri se pomika dialektična preobrazba družb in gospodarstev, obstaja država oziroma partija s svojimi zgodovinskimi, ideološkimi in civilizacijskimi ambicijami.

Morebitna kitajsko-ameriška trgovinska vojna bi Evropi lahko koristila, vendar samo kratkoročno.

To se je zgodilo tudi s Kitajsko. Ko je država z 1,3 milijarde ljudmi in 9,6 milijona kvadratnih kilometrov površine postala druga gospodarska sila sveta z več kakor 3000 (in v določenem trenutku skoraj 4000) milijardami dolarjev deviznih zalog, se je kakovost njene »primerjalne prednosti« bistveno spremenila. Kitajska sicer še vedno pobira trgovinski presežek predvsem na ameriškem in evropskem trgu (na obeh na leto ustvari več kot 600 milijard dolarjev zunanjetrgovinskega presežka), vendar ni več samo država poceni rok, ampak vse bolj tudi vir visoke tehnologije. Predpostavka, ki jo je Trump glasno izgovoril, da azijska sila krade zahodno znanje in ga vgrajuje v svojo gospodarsko moč, s katero nato dodatno okrepljena osvaja zahodne trge (denimo s superhitrimi vlaki, avtomobili ali elektroniko, če omenimo samo nekaj povsod navzočih primerov), je v sedanji globalni ureditvi pravzaprav neuporabna. Do pred kratkim so velika svetovna podjetja igrala prav takšno igro. Zanašala so se na dinamiko lastnega razvoja, zato je, denimo, Microsoft ali Siemens dovolil kitajskim partnerjem, da si (zakonito ali nezakonito) prisvojijo njihove patente, ki bi jih tako ali tako kmalu presegle nove tehnologije. Toda zdaj se zdi, da Kitajska v takšni tekmi prevzema vodstvo. Tudi sama vse bolj vlaga v razvoj in inovacije, poleg tega ima vlado, na katero ne vplivajo demokratski ciklusi in nenehno menjavanje strank na oblasti, zato lahko pripravlja dolgoročne načrte z nepretrgano kontinuiteto.

Protekcionizem

Številni analitiki opozarjajo, da bi bila kakršnakoli trgovinska vojna s Kitajsko pogubna za tistega, ki bi jo začel. Azijska sila zdaj ni več takšna, kakršna je bila pred dvajsetimi ali desetimi leti, in zdaj bi imela na voljo dovolj sredstev, da bi udarila nazaj. Lahko bi se, denimo, pritožila pri Svetovni trgovinski organizaciji in že samo s tem ukrepom preobrnila nebo in zemljo. Tako bi se iz države, ki se je izogibala tej organizaciji, ker jo je imela za kapitalistični klub, katerega pravila nasprotujejo temeljnim načelom komunizma, spremenila v dejavnega igralca v kapitalističnem ringu in zakonitega zaščitnika globalizacije – pa tudi samega kapitalizma – pred ameriškim ali evropskim protekcionizmom.

Kitajska bi skoraj gotovo omejila uvoz tistega ameriškega blaga, ki ga ameriški proizvajalci najraje pošiljajo na svetovni trg. Potem ko se je zdelo, da bi dvostranski odnosi med državama lahko postali nepričakovano idilični, sta maja lani državi podpisali sporazum o ponovnem kitajskem uvozu ameriške govedine po 14 letih, toda Peking bi lahko revanšistično zaostril merila veterinarskega nadzora in zdravstvene varnosti ter tako določil skoraj nepremagljive ovire na poti do rastočega srednjega razreda, ki si sicer vse bolj želi kakovostnega mesa.

Kitajska je že preizkusila, kako deluje nacionalizem v službi državnih interesov. Tako kakor je »predlagala« svojim državljanom, naj se izogibajo turističnim potovanjem v Južno Korejo, potem ko se je Seul strinjal z namestitvijo ameriškega protiraketnega ščita, ki ogroža strateško moč azijske sile, bi tudi med morebitno trgovinsko vojno z Ameriko ena od kazni lahko bila turistična suša, ki bi gotovo ogrozila obstoj nekaterih ameriških agencij in odtegnila dobiček nekaterim ameriškim gostincem. Okoli 130 milijonov Kitajcev vsako leto potuje v tujino in med potovanji zapravi približno 260 milijard dolarjev. ZDA so eden od priljubljenih turističnih ciljev kitajskih turistov zunaj Azije, zato je jasno, da velik del tega denarja pustijo na ameriškem ozemlju.

Med morebitno trgovinsko vojno z Ameriko bi Kitajska seveda prepričala svoje državljane, naj ne kupujejo ameriških avtomobilov. To je bil eden od prvih ukrepov, ko je nekdanji predsednik Barack Obama leta 2009 uvedel 35-odstotne carine za kitajske avtomobilske gume. Če vemo, da General Motors proda 70 odstotkov več vozil na Kitajskem kakor v Ameriki, ni treba posebej pojasnjevati, kaj bi to pomenilo za ameriške proizvajalce na splošno.

Reuters

Žrtev Alibaba?

Na vprašanje, ali bi eden od kitajskih povračilnih ukrepov bila tudi prodaja dela ameriških državnih obveznic, je za zdaj težko odgovoriti. Peking je kupil več kakor tisoč milijard dolarjev ameriškega dolga in na prvi pogled bi lahko rekli, da je tako postal glavni bankir ZDA, ki lahko izsiljuje dolžnika, kolikor hoče. Toda to ne bi bilo tako preprosto. Kitajski nikakor ne bi koristilo nadaljnje zniževanje tečaja ameriškega dolarja, prav tako ji ne bi koristila krepitev tečaja renminbi juana, zato bi bila verjetno zelo previdna pri prodaji ameriškega dolga.

Toda zadeve niso jasne niti na ameriški strani. Trumpova administracija je lani avgusta sprožila preiskavo proti Kitajski na podlagi 301. člena trgovinskega zakona iz leta 1974 in trdila, da Kitajci kradejo ameriško intelektualno lastnino. Trump je že pred tem opozarjal, da je njegova administracija ugotovila, da je Peking silil ameriška podjetja, da bi odstopila znanje Kitajcem, ki bi bili nato pripravljeni sklepati nove posle. Ugotovitve preiskave bodo objavili čez nekaj tednov, in ne samo da lahko pričakujemo, da bodo potrdile vse ali vsaj večino obtožb proti azijski sili, ampak bi ena od prvih žrtev ameriških kazenskih ukrepov lahko postal Jack Ma in njegov velikan elektronskega trgovanja Alibaba. Ameriški trgovinski predstavnik Robert Lightizer je že napovedal, da bi se to lahko zgodilo, ko je eno od Alibabinih podjetij Taobao vpisal na seznam podjetij, ki so leta 2017 brez zadržkov kradla intelektualne pravice in kopirala blagovne znamke. Taobao je ponujal in prodajal piratske izdelke, zato bi ZDA lahko strogo kaznovale Jacka Maja in tako udarile v simbol kitajskega zasebnega podjetništva.

Trump se je še bolj približal odprtemu trgovinskemu spopadu, ko je uvedel uvozne carine za jeklo in aluminij. Ameriški predsednik je že povedal, da njegova administracija pravkar preverja, ali uvoz teh kovin iz Kitajske ogroža ameriško državno varnost, takšno vprašanje pa si lahko postavimo tudi pri kitajskih naložbah v ameriško industrijo. Huawei je, denimo, nameraval začeti sodelovati z ameriškim podjetjem AT & T in ameriškim uporabnikom prodajati svoje »pametne« telefone, vendar so posel preklicali zaradi pripomb nekaterih kongresnikov, ki so trdili, da bi tako ogrozili državno varnost.

Kitajski minister za trgovino Zhong Shan je ta teden opozoril, da v »trgovinski vojni ni zmagovalcev« in da bi takšen razvoj dogodkov »v obeh državah pa tudi v preostalih delih sveta povzročil katastrofo«. In ker Trumpovi carinski ukrepi ne veljajo samo za kitajsko jeklo in aluminij, so izračunali, da bodo ti ukrepi do leta 2020 znižali globalni bruto družbeni proizvod za 0,5 odstotka, torej bo moral svet zaradi njih plačati približno 470 milijard dolarjev. Mogoče si bo lažje predstavljati, če povemo, da je približno toliko vredno gospodarstvo Tajske, torej bi trgovinska vojna, s katero se poigrava ameriški predsednik, že takoj na začetku pravzaprav v celoti izbrisala neko pomembno državo z gospodarskega zemljevida Azije.

Morebitna kitajsko-ameriška trgovinska vojna bi lahko bila za Evropo koristni, vendar samo kratkoročno. Če bi Kitajska, denimo, namesto Boeingovih letal naročila več Airbusovih letal ali če bi kitajski turisti svoje milijarde dolarjev namesto v ameriških hotelih in prodajalnah puščali v evropskih, bi se Evropa kratkoročno lahko veselila velikih zaslužkov. Toda dolgoročno bi Evropi koristilo samo novo in temeljito usklajevanje menjave s Kitajsko, ne glede na to, ali bi šlo za reševanje težav zaradi trgovinskega primanjkljaja ali za ustavitev kraje znanja.

Evropi bi v novem svetu z več središči moči precej bolj koristil dogovor vseh sil, ki takrat, kadar bi zmanjkalo rešitev za nova protislovja, ne bi niti pomislile na trgovinsko vojno. Evropske države, katerih politični predstavniki so si drznili srečati se z dalajlamo, denimo, so zelo dobro občutile, kako peče ogenj iz zmajevih ust, kadar Kitajska začne trgovinsko vojno in kazensko omeji izvoz iz teh držav na svoj velikanski trg. Nekateri ekonomisti so izračunali, da ga vedno omeji za približno 12,5 odstotka v pravilnem obdobju dveh let. Azijska sila je že zelo jasno pokazala, da ji trgovinska vojna nikakor ni neznanka, zato bi Evropski uniji precej bolj koristilo, da bi si prizadevala, da takšen izraz politične nemoči odstrani iz nove globalne ureditve. Ali je to samo utopično upanje? Očitno je. Trgovinska vojna bo verjetno vse pogostejši spremljevalni pojav kitajske rasti in krepitve, zato nam preostane samo to, da upamo, da trgovinska vojna ne bo prestopila svojih meja in se v določenem trenutku spremenila v drugačno vojno. Tisto pravo z orožjem.