Kovanci za cent ali dva na smetišče?

Za zadnjo je pri malih bakrenih kovancih (v resnici niso bakreni, pač pa so narejeni iz jekla in z bakrom le prevlečeni) zelo očiten razlog že ta, da njihovo kovanje skupaj z logističnimi stroški stane več, kot so vredni. Poleg vsega niti niso kaj dosti v uporabi in pogosto obležijo nekje v predalih. Italija je tako lani sklenila, da z letošnjim letom kovancev malih vrednosti ne naroča več, prejšnji mesec pa je v obtok poslala še zadnje kovance za en in dva centa, ki jih je imela italijanska centralna banka na zalogi.

Koliko stane njihova izdelava

V Italiji so že nekaj let javno tarnali, da kovanje kovancev za nekaj centov nima smisla, saj stane več, kot je njihova vrednost. Koliko več? Uradnih podatkov ni, neuradno pa je pred leti v italijanskih medijih zakrožila ocena, da kovanje kovanca za en cent skupaj z logističnimi stroški Italijo stane štiri cente.

Bakreni evrski kovanci v resnici niso narejeni iz bakra.

Razmerje ni dosti boljše pri kovancu za dva centa, tam je strošek menda 5,2 centa. Prav tako je torej tudi kovanec za pet centov vreden manj od stroška kovanja in drugih pripadajočih stroškov, v Italiji menda stane 5,7 centa na kovanec. V celotni evroconi je razlika med stroški izdelave malih kovancev in njihovo vrednostjo po izračunih presegla že dve milijardi evrov.
In koliko stane kovanje tovrstnih kovancev Slovenijo? Banka Slovenije odgovarja, da se stroški izdelave kovancev za en cent med posameznimi kovnicami lahko precej razlikujejo in so odvisni tudi od cen surovin, naročene količine ter drugih pogojev, ki so stvar dogovora med pogodbenimi strankami (naročnikom in dobaviteljem). Bolj konkretno pravijo: »Na podlagi dosedanjih izkušenj lahko zapišemo, da se stroški izdelave teh kovancev v zadnjem času, pri večjih količinah za obtočne namene, gibljejo malenkost pod njihovo nominalno vrednostjo. Pri kovancih za dva in pet centov je proizvodna cena kovancev precej nižja od njene nominalne vrednosti.«

Leon Vidic

Zakaj sploh obstajajo?

Evro ni edina valuta, pri kateri so najmanjši kovanci skoraj brez vrednosti, a morda je za druge valute lažje razumljivo, zakaj sploh imajo kovance tako nizkih vrednosti. Nekatere valute so skozi čas z inflacijo izgubile kar nekaj vrednosti in zato so tudi kovanci najmanjših denominacij danes vredni precej manj kot pa ob uvedbi. Toda evro je mlada valuta in sprememba vrednosti ni tolikšna. Evrski kovanci za cent ali dva že ob samem nastanku niso bili veliko vredni, a obstaja razlog, zakaj so bili uvedeni. Evrski kovanci so se začeli uporabljati 1. januarja 2002, za izdelavo kovancev tako majhne vrednosti pa je bil preprost razlog; ob preračunavanju cen iz prejšnjih lokalnih valut v evrske bi bilo pri odsotnosti kovancev tako majhne vrednosti zaokroževanje preveliko (seveda navzgor) in evropski veljaki si niso želeli nezadovoljstva med uporabniki zaradi občutka, da jim je nova valuta podražila življenje (ter tudi ne realnega dviga inflacije kot posledice takšnih zaokroževanj) in zato so se odločili za izdajo najmanjših možnih denominacij, ki bi pomagale, da se cene po preračunu čim manj spremenijo (dvignejo).

Kdo se jih je že naveličal

Prvi, ki so rekli, da sta kovanca za en in dva evrska centa nesmiselna, so bili Finci (leta 2002) in Nizozemci (leta 2004). Finci so za to poskrbeli že kar pred samo uvedbo evra, tako da so trgovcem naročili, naj cene zaokrožijo na pet centov, v kovnicah pa niso naročili večjih količin kovancev za cent ali dva. Večina malih finskih evrskih kovancev, ki so bili vendarle izdelani, je pristala pri zbirateljih.

Italijanski kovanec za en evrski cent je lahko vreden tudi več kot tisočaka ...

Nizozemci so sprva sprejeli male kovance, a za le nekaj mesecev. Kmalu nato so na pobudo trgovcev tudi tam poskrbeli, da malih kovancev skoraj ni več v uporabi. Podobno so leta 2015 naredili tudi Irci, le da so v nasprotju s Finci prehod izvedli nekoliko bolj mehko. Zaokroževanja na pet centov niso uzakonili, pač pa so takšno uporabo le priporočili. Trgovci torej po lastni presoji še vedno lahko določajo cene na cent natančno, potrošniki pa prav tako lahko plačujejo tudi z malimi kovanci, a pobuda je bila precej uspešna in je – čeprav na prostovoljni bazi – dosegla skoraj enak učinek kot finski ukrep. Seveda pa tudi mali kovanci ostajajo zakonito plačilno sredstvo po celotnem evroobmočju, saj tako zahteva evropska zakonodaja. Leta 2016 je njihovemu zgledu sledila še Belgija.

Nekaj napol ne gre

Najmanjših kovancev se v plačilnem prometu uporablja zelo malo, jih je pa zelo veliko skovanih (predvsem zato, ker vedno znova obležijo po žepih, predalih ...). Zakaj ne bi torej preprosto zmanjševali naročanja njihovih količin, saj države lahko same odločajo, koliko kovancev določene vrednosti bodo naročile (v nasprotju z bankovci, ki jih izdaja ECB). V Banki Slovenije pritrjujejo, da zadnje sicer drži, a povsem prostih rok pri tem kljub vsemu nimajo: »Skladno s sklepom ECB je namreč vsaka centralna banka dolžna planiran obseg izdanih kovancev za naslednje leto poslati v odobritev na ECB.

93,24 milijona kovancev za en evrski cent je do zdaj že dala v obtok Banka Slovenije

Centralna banka obseg izdaje določi na podlagi dejanskega povpraševanja po kovancih, preteklih podatkov o izdaji oziroma morebitnih zalogah ter tudi na podlagi prihodnjih pričakovanj glede izdaje kovancev. Izdelava oziroma naročilo kovancev posamezne centralne banke za posamezno leto torej temelji na preteklih podatkih, biti mora skladna z letno izdajo kovancev v Sloveniji in mora jo vnaprej odobriti ECB.« Zadnje verjetno pomeni, da brez sistemskega pristopa k ukinitvi (oziroma zmanjšanju uporabe na minimum) kovancev malih vrednosti tudi ECB ne bi kar prikimala drastičnemu zmanjšanju naročanja »bakrenih« kovančkov. Teh je v obtoku res veliko, Banka Slovenije je od uvedbe evra do konca leta 2017 dala v obtok neto 85,04 milijona evrov kovancev (298,71 milijona kosov). Količinsko največji del neto izdaje obsegata kovanca za en evrski cent (93,24 milijona kosov) in dva evrska centa (63,06 milijona kosov), medtem ko je ta najnižji pri apoenu za petdeset evrskih centov (9,98 milijona kosov).

Leon Vidic

Bo male kovance ukinila kar vsa Evropa?

Evropska komisija je že leta 2013 pripravila obsežno študijo o tem, ali bi bilo smiselno kovance malih vrednosti ukiniti. Na koncu se za to ni odločila, je pa izvedla nekatere ukrepe, ki so pripomogli k pocenitvi izdelave malih kovancev, na primer stanjšala je debelino bakrenega sloja.
Konec leta 2017 je komisija začela drugo ocenjevanje smiselnosti ukinitve malih kovancev. Izdelava študije še vedno poteka, pri tem pa se komisija opira tudi na podatke, ki jih dobiva v raziskavah vseh držav EU o naklonjenosti prebivalstva uporabi bakrenih kovancev. Večina držav je ukinitvi precej naklonjena oziroma ji vsaj ni izrazito nenaklonjena, izjeme so Portugalska, Litva in Latvija, kjer je večinsko mnenje močno proti ukinitvi.

Jih bo ukinila tudi Slovenija?

Ker tudi marsikdo pri nas ne vidi smisla v uporabi malih kovancev, bi morda tudi Slovenija lahko razmislila o njihovi ukinitvi. V Banki Slovenije pravijo, da skupaj z ministrstvom za finance spremljajo in analizirajo dogajanje na tem področju. Pri tem poudarjajo: »Prva zadeva je stroškovni vidik izdajanja omenjenih kovancev. Kot omenjeno zgoraj, je pri vseh apoenih kovancev, vključno z enim centom, proizvodna cena pod nominalno vrednostjo kovanca. Druga zadeva pa je spremljanje javnega mnenja o tem vprašanju, ki je razdeljeno približno na polovico, saj približno polovica ljudi v Sloveniji podpira uvedbo zaokroževanja, druga polovica pa temu nasprotuje.« Kakšna je torej trenutna sodba? »V bližnji prihodnosti zato zaokroževanje na pet centov v Sloveniji ni predvideno,« odgovarjajo.

Je italijanska ukinitev dokončna?

Zanimivo je, da v Italiji kljub zgledom drugih držav niso povsem prepričani, da evropska komisija ne bo imela pripomb na njihovo ukinitev kovancev male vrednosti. Najprej so že prejeli opozorilo, da ima država sicer proste roke pri naročanju kovancev, a da so vendarle tudi najmanjši kovanci zakonito plačilno sredstvo, cene pa lahko ostanejo določene tudi na manj kot pet centov. Italija je to podobno kot njene predhodnice rešila s salomonsko rešitvijo; zapovedala je zaokroževanje, a za neupoštevanje tega priporočila ni predvidena nobena kazen. Na vprašanje, ali se vse evropske institucije strinjajo z njihovim ukrepom, pa so nam z italijanske centralne banke odgovorili: »Za zdaj posebnih opozoril nismo dobili. Lahko pa se to zgodi v prihodnje. V tem primeru bosta pač nov sklic parlamenta in nova vlada ravnala, kot se jima bo zdelo ustrezno.«
Italija je pri tem pozvala državljane, naj pobrskajo po predalih in preostale kovance za en in dva centa porabijo oziroma položijo na svoj račun, da se bo čim več teh kovancev umaknilo iz obtoka. A pozor, morda se Italijanom (pa tudi vsem drugim, vključno s Slovenci) izplača malo od bliže pogledati italijanske kovance za cent – pred leti je namreč italijanska kovnica narobe skovala serijo kovancev za en cent in jim na zadnjo stran nakovala torinsko Mole Antonelliano, ki sicer krasi kovance za dva centa. Nekaj jih je še vedno v obtoku in ti v nasprotju s preostalimi »bronastimi« kovančki niso skoraj brez vrednosti – zbiratelji vam bodo za takšen kovanec zlahka odšteli kakšnega evrskega tisočaka! Z drobižem torej previdno, tudi če menite, da vam je le v napoto!